Objavil/a: Janez Božič | 22/06/2022

TEČAJ PERMAKULTURNEGA NAČRTOVANJA

Skupaj se bomo naučili, kako zavestno ustvariti optimalno donosen habitat, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov, tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovoljil tudi druge materialne in nematerialne potrebe, pa tudi kakšno željo. Zagotovo boste spoznali nove prijatelje, če pa boste poprijeli, boste imeli možnost izdelati tudi permakulturni načrt svojega posestva. Ob slovesu boste dobili tudi mednarodno veljavno potrdilo u udeležbi, ki vam bo omogočilo nadaljnje permakulturno izobraževanje. Tečaj bosta vodila Aljaž Plankl in Janez Božič, sodelovala pa bosta tudi Marjana Kos in Tomi Gjerkeš.

Dogodek bo gostil Aljaž s sosedi in pomočniki, ki bodo Aljaževo kmetijo zapuščeno kmetijo spremenili v permakulturni raj. Tu si bomo lahko ogledali, kako se zadeve lotiti in kaj nas čaka na poti do cilja.

Prvič se dobimo 6. avgusta ob 8:00 nad vasjo Javorovica na Gorjancih, od koder bomo obiskali pragozd Kobila in si ogledali, kako trajnostne sisteme ustvarja narava. Glavnina tečaja pa se začne v soboto, 20. avgusta, ob 9:00. uri. Delavnica bo trajala do 12. ure v nedeljo 28. avgusta, ko bomo pojedli še kosilo in se poslovili.

Cena tečaja je  650 € in vključuje program, vegetarijansko hrano in preprosto bivanje. Kotizacija 100 €  vam bo zagotovila udeležbo na tečaju, zato jo nakažite čimprej, preostanek lahko poravnate neposredno na tečaju. Če tečaja iz kakršnegakoli razloga ne bomo izvedli, vam kotizacijo vrnemo. Nakazila plačate na transakcijski račun Društva ‘Pod svobodnim soncem’, IBAN SI56 6100 0002 7184 015.

Za podrobnejše informacije o vsebini in prijavo lahko, pošljete mail na naslov sabina.bozicnik@gmail.com ali pokličete 041 956 927 (Sabina).

Več na Permakulturnemu blogu, in Aljaževi spletni strani Naj raste.

Lepe pozdrave Sabina, Marjana, Tomislav, Aljaž in Janez

Objavil/a: Janez Božič | 28/06/2022

HMELJ

Hmelj me je najprej pritegnil kot hrana, v zadnjem času pa narašča tudi zanimanje za čaj iz hmeljevih storžkov. Na mojem posestvu z njim gospodarim kot z divjo hrano – torej nekaj kar se je v glavnem pojavilo samo od sebe, vendar se hvaležno odziva na gojitvene ukrepe. Zato ga ne pokosim, v vsakem grmu pa vedno pustim najvišji poganjek.  Da bi mu postavljal oporo ni potrebno, saj se zelo dobro znajde tudi sam; tako je sam našel ograjo vrta in ustvaril svojsko živo mejo med vrtom in gozdnim vrtom. Sem pa mu omogočil plezanje po leski, ki jo vsakih nekaj let oklestim do enega samega debla. V naravi sicer dosega tudi višine do 10 metrov in več, v mojem gozdnem vrtu in pa tam, kjer se ima možnost razrasti, najlepše storžke naredi na višini okoli 3 metre. Kot tak mi je pokazal vse prednosti robnih ekosistemov, saj mi je v odvisnosti od razpoložljive svetlobe v združbi z bljuščem, robido in lesko ustvaril najdonosnejšo živo mejo. Ta vsako pomlad nudi obilo divje hrane, poleti obilo robidnic, celo leto pa opravlja tisto, kar sicer opravljata ograja in živa meja. Pri tem je potrebno poudariti, da prav robni ekosistemi zahtevajo največje vložke, tudi načrtovalske, in da brez pozornega opazovanja ne bo šlo.

Hmelj je dvodomna rastlina in moški cvetovi (2) so tisti, ki kažejo k njegovi najbližji sorodnici.

O hmelju so pisali  že drugi. Jelena in Elizabeta sta zapisali takole: hmeljevi brsti so za jed najboljši beli kot lilije, torej odrezani v zemlji kot beluši in dolgi med 4 in 8 centimetrov. Se pa da ta najokusnejši del podaljšati, če že prve, najmlajše brste pokrivamo s cvetličnimi lončki, saj na tak način podaljšamo  njihovo  mladostnost. Kdor hoče ta postopek še izboljšati, lahko ob tak, najbolje lončen lonec, natrese še gnoj, najboljši je konjski, ki bo poskrbel še  za toploto. Ko pridemo do pridelka, seveda ne smemo hkrati odrezati vseh hmeljevih brstov, ker bi s tem rastlini odvzeli njeno življensko moč. Z gojenjem pod steklom lahko dobo brstenja podaljšamo na 14 tednov, vendar moramo za ta namen predhodno pripraviti gojišče za brstiče.

 Richard, ki je najverjetneje napisal najbolj bran priročnik o zdravilnih rastlinah, pa navede tudi zanimivost, »Hmelj se ovija na desno« in nadaljuje »hmelj razmnožujemo vegetativno«, torej z deljenjem koreninskih potaknjencev. V naravi pa raste največkrat ob jarkih, vodah in na lokah. Največ ga že od 8 stoletja pridelajo v Nemčiji, na Češkem in v Franciji. V lekarniških knjigah so omenjeni predvsem storžki, ki imajo krepilni učinek na želodec in črevesje, hkrati pa zbujajo tek. Učinkujejo tudi na živčevje, čuti se pomirijo, telesni in živčni nemir pa popustita. Umirjajo tudi pospešen utrip srca in prinašajo normalen spanec. Poleg tega ugodno vplivajo na odvajanje vode v telesu in »unesejo spolno razdraženost«. Ljudsko zdravilstvo pa priporoča tudi sok sveže natrganih listov in poganjkov. Nadvse zanimivo je, da pivo ni omenjeno, bi pa lahko slovenski hmeljarski strokovnjaki napisali še marsikaj.

Pomagaj si sam in zmogel boš.

Razlogov za gojenje hmelja je torej več kot dovolj. Najzgodnejša spomladanska zelenjava, omembe vredna uporabnost v vsakdanji prehrani in izredna zdravilnost. Seveda pa se da o njem naučiti še marsikaj. Zelo zanimiv je namreč tudi kot eden izmed sloja plezalk v gozdnem vrtu, saj je prav ta sloj v naših razmerah v gozdnih vrtovih ponavadi najšibkeje zastopan. Vendar moramo poudariti, da je hmeljeva strategija »zavijanje v desno« le ena izmed strategij, ki jih uporabljajo plezalke v Sloveniji. Zagotovo so kakšne, ki zavijajo v levo, vem pa, da so takšne, ki prisegajo na prisesk, naprimer vinica, ali pa takšne, ki prisegajo na vitice, kot sta trta in grah; bršljan na primer razvija koreninice, ki se oprijemajo razpok na deblu oporne rastline, paradižnik pa računa, da se bo imel na kaj nasloniti. Skratka, širok nabor najrazličnejših strategij, saj je plezanje proti  soncu očitno eden izmed nadvse pomembnih ciljev.

Pa še ena zanimivost. Richard kot o najvredejšem hmeljevem pridelku piše o »lupulinu« oziroma »hmeljevi moki«. To so žlezne dlačice, ki ob stresanju storžkov izpadejo kot rumeni prah.

Vas zanima več?

Viri:

Jelena de Belder – Kovačič in Elizabeth de Lesterieux; Okus po cvetju – kulinarično potovanje. Richard Willfort; Zdravilne rastline in njih uporaba.

Objavil/a: Janez Božič | 21/06/2022

PERMAKULTURA

OPOZORILO: Pozor, permakultura bo spremenila vaše življenje! Če večjih sprememb življenjskega sloga nimate v načrtu raje preberite kak drug članek!

Iz novodobnih gibanj prihaja v vsakdanjo rabo mnogo najširše uporabnih sistemov, načel, pojmov… Eden izmed teh je bil tudi ekologija. Beseda je iz prvotnega pomena, ki se je izgubil v antični davnini, prerasla v vsesplošno rabo in tako na žalost nihče več ne ve, kako naj si ga v današnji situaciji razlaga. Vendar to pomeni tudi, da so bila ekološka načela široko sprejeta na najrazličnejših področjih in tam s pridom tudi uporabljena. Pa tudi zlorabljena, kajti v pionirskih časih nihče ni pomislil, da bi besedo zaščitil, kot recimo blagovno znamko, logotip ali patent, in jo nato preudarno podeljeval v uporabo tistim, ki se na stvar spoznajo. Tako lahko danes kdorkoli prodaja recimo ekološke igrače iz plastike, s pesticidi pridelano ekološko hrano in podobno.

Prvotni permakulturni znak ponazarja povezavo kopenskih in vodnih ekosistemov v ležeči osmici – znaku neskončnosti; povezavo korenin in krošenj v kači, ki grize svoj rep, torej egipčanskem simbolu neskončnosti, ter povezavo podnebja in tal v okviru risbe. Danes pa je bolj primeren za strašenje otrok.

Vendar novodobna gibanja skrivajo še številne zaklade. Eden izmed njih je trajnost, ali s tujko permanentnost. Avstralca Bill Mollison in David Holmgren sta združila besedi permanentna in agrikultura, ter tako spočela svetovno gibanje permakulture. S to besedo sta označila ducat načel, katerih upoštevanje vam omogoči izgradnjo stabilnega sistema, ki bo kar najbolje izkoriščal razpoložljive danosti bivalnega okolja in vam omogočal zadovoljitev vaših potreb. Permakulturni aktivisti so nato po vsem svetu ustvarjali permakulturne sisteme, v katerih so si pridelali hrano, pijačo, energijo za ogrevanje, si zagotovili stanovanje ali pa celo gorivo za pogon avtomobila. Bistveno pa je bilo, da so se učili in ustvarili številne objekte, ki lahko služijo za predstavitev, kako je možno teorijo prevesti v prakso.

Vendar na agrikulturo oziroma kmetijstvo ni mogoče gledati izolirano, kajti že pokrajina, ki nas obdaja, je rezultat kmetijstva. In uspešno kmetijstvo, v povezavi z učinkovito upravo, je bilo osnova za razvoj moderne kulture. Po drugi strani pa je kmetovanje odraz naše kulture. Celo pojma kultura in kmetijstvo sta neločljivo povezana. Danes bolj znan vidik besede kultura je sociološki, recimo kultura kot umetnost. Pomen povezan z obdelovanjem zemlje – kultiviranjem, pa je v uporabi mnogo redkeje. Če pogledamo zgodovino civilizacije torej vidimo tudi zgodovino kmetijstva.

Bill zre v višave, David pa v Billa?

V odgovor neločljivi povezanosti kmetijstva in družbe so tako že kmalu po začetku permakulturnega gibanja nehali govoriti o permanentni agrikulturi in začeli besedo permakultura razlagati kot permanentna kultura. Permakulturni aktivisti so s tem svojo dejavnost razširili na najširša področja: zeleni denar, življenje v skupnosti, ekonaselja, pridelava hrane v mestih… To so le nekatera področja, kjer so permakulturni načrtovalci dosegli največje uspehe. Permakulturna načela, ki jih je Bill Molison raziskoval v pragozdovih Tasmanije, so bila tako prenesena v vsakdanje življenje.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 12/10/2021

POD ČRTO

Iz prejšnjih epizod:

Monokultura je izraz, ki izhaja iz poljedelstva in opisuje obsežne površine, posajene z eno samo vrsto rastlin. Poljedelci in za njimi kmetje so to tehnologijo razvijali 12 000 let. V primerjavi z nabiralništvom je omogočila neprimerno boljši izkoristek površin in vloženega dela. Na osnovi pozorne izbire rastlin in živali s primernimi lastnostmi pa vsaj srednjeročno tudi najvišjo možno izrabo vloženega kapitala. Kljub izrednim težavam s pleveli, boleznimi in škodljivci, jim je uspelo. Vendar so žitne monokulture preko koevolucije s sabo pripeljale tudi vegetacijo žitnih plevelov, najrazličnejših žitnih bolezni, miši … in to kljub temu, da so borbi proti tako imenovanim škodljivcem namenili znaten del časa in sredstev.

Še kar na roke? Carl Larson nam že skoraj na stripovski način prikazuje žetev rži v letu 1905. Vir.

Tehnologija monokulturne pridelave hrane je bil eden izmed ključnih procesov, ki so omogočili izredno globoko stopnjo specializacije človeške družbe in ta specializacija je rodila najrazličnejše strokovnjake, izmed katerih so se številni vklopili v oskrbovanje največje monokulture, številni drugi pa so se posvetili uvajanju monokultur na drugih območjih, ko pa je le teh zmanjkalo so se lotili področij. In tako so rasla mesta in je rasla kultura. Kulture pa so medsebojno povezane in kot opazujemo razvoj kmetijskih kultur, tako opazujemo tudi razvoj človeške kulture. Medtem ko so viški hrane ciljno in ključno vplivali na razvoj človeške kulture, pa se je tudi v človeški monokulturi koevolucija izkazala za izjemno uspešno. Razvile so se cele vzporedne kulture in to ne samo bakterij, virusov, živali in rastlin. Vzporedno s kulturo obilja so se razvile kulture, ki živijo od odpadkov glavnine. Boleznim, vezanim na pomanjkanje, so se pridružile bolezni, vezane na preveliko koncentracijo ljudi, v zadnjih letih pa so se začele intenzivno razvijati tudi bolezni obilja. Borba proti boleznim in ostalim spremljajočim pojavom pa, prav tako kot borba proti žitnim plevelom, zahteva vedno več in več sredstev, časa in življenj.

Ein Volk, ein Reich, ein Führer; mislim, da večina ljudi ne zna nemško, ampak ta stavek razumemo vsi. Vir.

Monokultura in specializacija, najuspešnejši hčerki pohlepa, sta tako povzročili škodo, ki presega vsa pričakovanja. Škoda se je preko vseprisotnih tokov razpršila v najširše naravno in družbeno okolje, se razporedila v večtisočletni interval, kjer tvori debele sloje neprijetnosti. Koristi, ki so jih od njiju pričakovali, in dosegli, pa so si razdelili le najbolj posvečeni. Hrana je postala orožje, orožje je postalo orodje, vera je postala opij in opij je postal zdravilo. Človeška kultura se je, tako kot kmetje v žitni monokulturi, zapletla v nikoli končane borbe proti nezaželenim prebivalcem, kopičenju dobička preko vseh razumnih meja in razčlovečenja pridelave hrane ter bivanja.  Kmeta v kombajnu je nadomestil delavec, vsi so živeli v mestu, gledali televizijo in se imeli fino. Da je nekaj narobe, so opazili le redki, ki so takoj nato zamenjali program in nadaljevali elektronski sen.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 01/09/2021

ŠE ZDAJ STOJIMO NA RAMENIH VELIKANOV

Iz prejšnjih epizod:

Monokultura in specializacija, najuspešnejši hčerki pohlepa, sta povzročili škodo, ki presega vsa pričakovanja. Škoda se je preko vseprisotnih tokov razpršila v najširše naravno in družbeno okolje. Koristi, ki so jih od njiju pričakovali, in dosegli, pa so si razdelili le najbolj posvečeni. Poleg nikoli končane borbe proti nezaželenim prebivalcem, kopičenju dobička med posvečene in razčlovečenja pridelave hrane, so predvsem monokulture pokazale izredno nalezljivost. Žitne monokulture so, najprej namensko, nato pa tudi preko koevolucije, bistveno vplivale na razvoj človeške kulture. Ta je, v tako imenovanem razvitem svetu, postala le še ena monokultura in ta se je preko specializacije podala na pot tvorbe novih in novih rakastih tvorb. Da nekaj ni v redu so opazili mnogi. Ampak najbolj konkreten in hkrati tudi celovit je bil vsekakor Rudolf Steiner.

Snov ni nikoli brez duha in duh ni nikoli brez snovi. Vir.

Rudolf je bil prvak antropozofije – torej človeškega (antropo) znanja (zofije), ki preko višjega človekovega jaza, v povezavi z duhovnim svetom, dopolnjuje bogato zakladnico ljudske modrosti. Na antropozofijo je zagotovo vredno računati, saj je preživela prvo stoto obletnico in se v praksi potrdila na večih področjih:  waldorfska šola, euritmija, antropozofska medicina in biodinamika, ter brezštevilnih primerih.

Prav biodinamika je v tej zgodbi glavna nastopajoča. Rudolf jo je predstavil na seriji predavanj leta 1924. Pozor, tega se je lotil na prošnjo kmetov, ki so bili zaskrbljeni nad prihodnostjo kmetijstva in to le 16 let pred masovnim vdorom pesticidov, ko je bilo po mnenju večine še vse v najlepšem redu. Osnovna vodila, ki so bila predstavljena na predavanju, so bila:

… ker se je (če verjamete ali ne) prav kmetijstvo zaradi materialističnega pogleda na svet najbolj oddaljilo od racionalnih principov. In zelo malo ljudi ve, da se je znotraj kmetijstva v zadnjih desetletjih pokazalo to, da vsi proizvodi, od katerih človek pravzaprav živi, degenerirajo, in sicer izjemno hitro degenerirajo. …

… so interesi kmetovanja na vse strani prepleteni z najširšim okoljem človeškega življenja in da skoraj ni življenjskega področja, ki ne sodi h kmetovanju. Z neke strani, z nekega zornega kota, spadajo vsi interesi človeškega življenja v kmetovanje. Mi se seveda tu lahko dotaknemo le centralnega področja kmetovanja. To pa nas bo kot samo od sebe vodilo na marsikatero stranpot. …

… O kmetovanju lahko sodi le tisti, ki oblikuje svojo oceno na njivi, v gozdu, iz živinoreje. …

… Kmetija pa izpolnjuje pravzaprav svoje bistvo v najboljšem pomenu besede, če jo lahko razumemo kot neke vrste individualnost za sebe, resnično v sebi zaokrožena individualnost. …

… To pomeni, da moramo ustvariti možnost za to, da imamo vse tisto, kar za pridelovanje potrebujemo, znotraj kmetije sami, pri čemer moramo h kmetiji šteti seveda tudi ustrezne živali. …

… Naj omenim samo to, da je bilo zadnji večer, v ponedeljek zvečer, v Breslavu potem namesto predavanja vse sklenjeno z veselim praznovanjem. … Ne vem, če bo kdaj kdo lahko podal temeljitejšo oceno stanja v kmetijstvu. Pozneje so organizirali še eno serijo predavanj in količina znanja, ki jo je Rudolf podal, presega tudi najbolj divje sanje. Naj ponazorim tako: »Če hočete narediti parni stroj, potrebujete livarno. On livarne ni imel, ampak naredil je motor z notranjim izgorevanjem«. Hkrati je najverjetneje imel v planu še kakšno vejo antropozofije. Vendar so bili prav antropozofi ena izmed prvih nacističnih tarč. Delo je zato ostalo nedokončano, čeprav najverjetneje kljub nadvse jasnim teoretskim osnovam, ki so se izkazale za izvedljive, praktične in uspešne, nihče ni mislil, da bo šlo iz danes na jutri.

Dokončni cilj vzgoje pridelkov je zdravljenje človeškega duha. Vir.

Kmalu po drugi svetovni vojni  je Masanobu Fukouka doživel razodetje, ki ga podrobno opisuje v svoji knjigi »Revolucija ene slamice«. Pod vplivom tega razodetja je zapustil velemesto in službo, odšel v vas iz katere je izhajal, od očeta izprosil velik sadovnjak in ga v treh letih uničil. Nato mu je oče namignil, da bi bilo dobro, če bi šel še malo študirat – že takrat je bil magister, čisti dokaz, da izobrazba ni vse svetu. Masanobu je šel, se vrnil in zmagal. V času absolutne prevlade pesticidov in industrijskega kmetijstva je znanstveno neoporečno dokazal, da se da na sonaraven način pridelati več riža, boljše kakovosti in brez nepotrebnih obremenitev okolja.

Ko je bilo vse dokazano, se je posvetil poučevanju in tako postal glasnik sonaravnega kmetovanja, v krščanski Evropi še glasnik budizma, v ponorelem vsakdanu pa glasnik nekega drugačnega ritma bivanja. Zlitje vseh treh svetov, ki so že vsak zase modernemu Evropejcu popolna neznanka, je mnoge izmed nas popeljalo v vrt, v katerem ni nič tako, kot je bilo še malo prej.

Se nadaljuje

Objavil/a: Janez Božič | 26/07/2021

STOJIMO NA RAMENIH VELIKANOV

Iz prejšnjih epizod:

Monokulture, ki so svoj pohod pričele na področju pridelave žit, so se izkazale za zelo uspešne. Vendar so preko koevolucije s sabo pripeljale tudi vegetacijo žitnih plevelov in najrazličnejših žitnih bolezni, miši … in to kljub temu, da so borbi proti njim namenili znaten del časa in sredstev. Viški hrane, ki so jih pridelali na tej večtisočletni poti, so bili eden od ključnih dejavnikov razvoja mest in specializacije. In ker so se monokulture izkazale za nalezljive, so šla mesta bolj ali manj po isti poti kot žitne monokulture in proces se ni ustavil. Obstranska škoda pa, prav tako kot borba proti žitnim plevelom, zahteva vedno več in več sredstev, časa in življenj.

Sifilis kot obstranska škoda globalizacije? Vir:

Da gre nekaj hudo narobe, so v preteklosti ugotovili že mnogi. »Zdrav duh v zdravem telesu« izhaja iz stare Grčije. Od tam izhaja tudi Diogen – to je tisti, ki je Aleksandru velikemu govoril, naj mu ne zastira sonca. Izmed njegovih izrekov je za našo zgodbo najbolj pomemben: »Ljudje so zakomplicirali vsak še tako preprost dar bogov«. Kiniki so že mogoče bili hudi ciniki, vendar so kljub temu že v časih, ko je Platon še sanjal o državi vseh držav, modremu voditelju modrih rekli »To pa ne bo šlo«.

 Tudi Rimljani so imeli drugače misleče. Cicero je tako rekel nekaj v stilu: »če imaš vrt in knjižnico, imaš vse«. NI umrl naravne smrti. Na žalost tako Grki kot Rimljani izhajajo iz časov pred temno dobo, zato o njih ne vemo toliko, kot bi si želeli. Isto, a iz drugega razloga, velja za Adamite. Versko gibanje, ki se je zgledovalo po Adamovi nedolžnosti, je največ pozornosti zbujalo z nudizmom, le ta pa je bil le del zaobljubljene preproščine. Najprej so se pojavili v 2. po tem pa še v 12., 15. in za konec v 19 stoletju. A jih nihče ni jemal resno.

Amiši so strašansko resni in živijo v današnjih časih. Moderni tehnologiji so se odpovedali leta 1693, ko je Jakob Ammann v Švici ustanovil prve skupnosti. O njih bi lahko vedeli vse, ampak kar nekako nikogar ne zanima. Znanstvenikom kar nekako nihče ne da denarja za raziskave. Amiši pa se nadvse modro držijo bolj zase. Lahko pridete na obisk in probate, kaj je to domača hrana, sicer pa niste ravno dobrodošli. Niso samo kmetje, so tudi trgovci in vsak lahko obišče njihovo samopostrežno trgovino, kjer prodajajo vse, kar človek potrebuje in tudi kakšen njihov izdelek. In oni so uspeli na celi liniji in na lastnem primeru dokazali vse, kar se zadnjih nekaj desetletji trudijo dokazati ekološki navdušenci po celem svetu … vi si zamislite, oni so to naredili pred dobrimi 300 leti. Niso jih premagale skušnjave, ko so razvili parni stroj, ali motor z notranjim izgorevanjem, ali cepivo proti otroški paralizi, ali kontracepcijo, ali 8 urni delovnik … skratka, mi jih ne zanimamo. In to je verjetno pomembna komponenta njihovega uspeha, neuklonljivost. Seveda so priseljeni sklepati kompromise in na svoje vozove namestiti odsevnike, ampak počasi in previdno; z gumami se nič ne mudi. Na žalost jih je malo premalo, oziroma so razseljeni po preveč enklavah, zato so v njihovi skupnosti pogostejša določena dedna obolenja, ampak tudi za to poskrbijo sami.  Najverjetneje jih je okoli 150 000, če torej razmišljate o samooskrbni skupnosti – to je okvirna, malo premajhna, številka.  Zelo zanimivo pri njih se mi zdi tudi to, da običajni Američani zelo radi živijo v njihovi soseščini, saj prisotnost Amišev zelo slabo vpliva na kriminal. Da, če na delovnih mestih v skupnosti ni dovolj dela, lahko delajo izven skupnosti. Tam so zelo dobrodošli delavci in lahko uporabljajo traktorje in to z gumami. In da se vrnemo k naši temi: s svojimi kmetijskimi izdelki konkurirajo na istem trgu kot industrijska proizvedena hrana, torej niso le kmetje in trgovci, temveč tudi odlični poslovneži.

Kdo je rekel, da se ne da? Vir:

Reklo »Nazaj k naravi« se je rodil nekako za življenje Jeana Jacquesa Rousseauja, torej nekje med 1712 in 1778. To je bil čas baroka, ki je bil tako daleč od narave kot le kaj. Nazaj k naravi je tako v tistih časih in družbi najverjetneje bilo predvsem idealiziranje preprostega kmetskega življenja.

Ne bi se sicer želel spuščati na vroče polje medicine, vendar je potrebno v tem kontekstu, vsekakor omeniti, da leto 1807 štejemo za rojstno leto homeopatije. Vedenja o človeškem zdravju in zdravljenju, ki je diametralno nasprotno od prevladujoče evropske medicine.

Še Američanom se je posvetilo leta 1820 se je v ZDA začela razvijati metoda zdravljenja imenovana orthopathy, ki j danes bolj znana kot naravne higiene.

Gremo mi po svoje. Vir:

Leta 1854 so Angleško govoreči že lahko prebirali knjigo Walden, Henrya Davida Thoreaua. V njej poleg presunljivih opisov dogajanj v naravi najdete tudi prve zapise o opazovanju kaotičnih pojavov.

Leopold Hufnagel je leta 1891 ustanovil prve pragozdove in razvil prebiralno gospodarjenje z gozdom, ki počasi, a vztrajno, izriva monokulture iz alpskega gozdnega prostora. Pri tem gozdarjem zbuja pozornost dejstvo, da se je prebiralno gospodarjenje z gozdom skoraj hkrati razvilo v vseh alpskih deželah.

Peter Kropotkin je knjigo The Conquest of Bread napisal leta 1892. Kot anarhist je večino svojega dela usmeril v preseganje vzorcev, ki so povzročali propad revolucij in zmago reakcionarjev. Na primeru treh francoskih revolucij je do zadnje podrobnosti opisal problematiko, navedel napake, ki so se zgodile pri reševanju  in sestavil natančne napotke, kako to urediti ob naslednji priliki, torej naslednji revoluciji. Ta se je pri njegovih 90 letih zgodila, nemudoma je začel trenirati streljanje s puško. Vendar so komunisti razvili popolnoma nove, do takrat še ne poznane načine kraje revolucije, tako da iz vsega skupaj že spet ni bilo nič.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 07/07/2021

ZA KRKO IN SOTLO

V nedeljo se boste imeli priložnost udeležiti referenduma o spremembi vodovarstvene zakonodaje. Ne zamudite.

Izredna samočistilna sposobnost rek ni sama po sebi umevna. Foto: Marko Pršina, Vir:

Nekateri se spomnimo, kako se je vse skupaj začelo; pa ne zato, ker bi imeli kakšen super spomin, ampak zato, ker smo bili v tistem času poklicni naravovarstveniki. Pravzaprav so projekt elektrarn na srednji Savi zakoličili in za njega pridobili vso dokumentacijo že davno pred tem. Vendar je v časih SFRJ, kot se je takrat rado dogajalo, zmanjkalo denarja za realizacijo. V Sloveniji se to ni ponovilo in zgradili so vse elektrarne po spisku od Brežic navzgor. Po več deset let stari dokumentaciji in to kljub temu, da so se stvari v vmesnem času drastično spremenile. Hidroelektrarna Mokrice ni bila del tega projekta, vendar so se v gradbenem zanosu odločili, da bi zgradili še to. Zato so morali, tokrat prvič, celotno dokumentacijo pridobiti po novi slovenski zakonodaji. Naravovarstveniki so dokumentacijo dobro proučili in izdali negativno mnenje. Vizjak z ekipo je poskušal to mnenje na najrazličnejše načine izpodbiti, zaobiti a mu to, presenetljivo, ni uspelo. Zavod za varstvo narave, Agencija RS za varstvo okolja in vsa sodišča od okrajnega do ustavnega so bili enotni. Ta elektrarna ni dobra ideja. Zakaj?

Ne pozabimo, da je Sotla po zaslugi vlade narodne sramote po eni strani že obdana z bodečo žico.
Vir:

Jez te hidroelektrarne bi namreč od Save odrezal Krko in Sotlo; ti dve naravovarstveno najbolje ohranjeni in tudi ovrednoteni reki se po gradnji hidroelektrarne Mokrice ne bi več izlivali v reko Savo, temveč v bazen, ki bo nastal za jezom te elektrarne. S tem posegom bi tako številnim ribam prekinili pot do njihovih drstišč in njihove habitate močno zmanjšali. Podobno bi se zgodilo tudi vidri in številnim drugim organizmom. Ti dve reki pa bi tako izgubili številne naravovarstvene kvalitete in v bodoče bi jih bilo še težje braniti, kot jih je bilo do sedaj.

Sava. Vir:

Ker elektro lobiju rušitev negativnega naravovarstvenega mnenja ni uspela, so se odločili, da bodo namesto tega spremenili zakonodajo. In kar se tiče parlamenta, so jo. Hkrati pa so seveda dregnili ob stotino podobnih problemov, ki so nastajali na vseh vodotokih in priobalnih pasovih. In sedaj smo, koder smo.

Jaz sicer živim ob Lahinji, vendar bi z veseljem pomagala sorodnicam na Krki in Sotli, če bi le lahko.
Vir:

Nekatere na žalost zelo močne politične stranke poskušajo banalizirati problematiko v stilu, saj se bodo naselile druge ribice. Ampak: krap ni sulec, kormoran ni vodomec in pižmovka ni vidra. In Dolenjci nismo Amazonski Indijanci. Kot najbrž veste, imamo v Novem mestu prav ob reki Krki najuspešnejšo tovarno v Sloveniji, reka pa je še vedno primerna za kopanje? Tudi dolvodno. Ali bo potem, ko bo vodni režim v celoti spremenjen, ko bodo tudi reko Krko spremenili v niz mlakuž, kaj takega še možno? Pa je bilo v preteklosti tudi drugače, reka takrat ni bila turkizno zelena, temveč  črno rjava, kopališče na Otočcu je zamrlo in v mestu se je širil smrad. Pa smo uredili; ne naključno in ne pomotoma in ne zlahka. In sedaj bodo o naši lepotici glasovali ljudje, ki v življenju niso imeli prilike živeti ob čisti reki.

Kadar za Slovence nadvse pomembnega vprašanja ne banalizirajo, govorijo o javnem dobrem. In res čista in prosto dostopna reka je javno dobro. Elektrika ni javno dobro, elektrika je industrijski proizvod. Ta industrija je v celoti v lasti države. Država pa je v celoti v lasti kapitala. Kapital ni javnost. Poraba energije v Sloveniji stagnira. Dodatne elektrike ne potrebujemo, razen zato, da jo za dober denar izvažajo in tako zadostijo pohlepu zelo majhne ekipe. Za to kar potrebujemo v Sloveniji, jo je dovolj in če bo treba bomo gradili nove elektrarne: na sonce in veter in nove hidroelektrarne. Ampak ne tako. Hidroelektrarna Mokrice je zločin proti naravi. In ne je ne, pa četudi je to rekla ta zadnja dekla, ki jo po spletu okoliščin imenujemo stroka.

Novi zakon bi bil samo za malenkost slabši kot stari zakon, pa je tudi stari zakon katastrofalen. Domet uradnih naravovarstvenikov pa bi se ob sprejemu predlaganih sprememb zmanjšal na izgradnjo ribje steze, ki pa še nikoli ni delovala tako kot reka in v tem sistemu tudi nikoli ne bo. Za Dolenjce, Bizeljčane in Kozjance ta referendum tako ni glasovanje o zakonodaji, temveč glasovanje o nadvse konkretnem problemu, ki bo imel neposredne posledice v najbližji prihodnosti. Mi ne bomo glasovali proti zakonu, mi bomo glasovali za Sotlo in Krko.

Objavil/a: Janez Božič | 02/07/2021

MONOKULTURA NI KLIMAKSNI EKOSISTEM

… iz prejšnjih epizod.

Poljedelci in za njimi kmetje so 12.000 let razvijali kulturo žit. Kljub izrednim težavam s pleveli, boleznimi in škodljivci jim je uspelo vzpostaviti monokulture izrednih razsežnosti. To je bil eden izmed procesov, ki so omogočili izredno globoko stopnjo specializacije človeške družbe. Ta specializacija je rodila najrazličnejše strokovnjake, izmed katerih so se številni vklopili v oskrbovanje največje ustvarjene monokulture. Od kraljev do predsednikov prezidija, od zemljemercev do upravnikov namakalnih sistemov, od kovačev do strojnikov, farmacevtov, … Kmeta v kombajnu je nadomestil delavec in vsi so živeli v mestu, ki ni bilo nič drugega kot še ena monokultura.

Bodite pozorni na bogato obrežno vegetacijo. Vir:

Pri tem je zavajajoče to, da marsikoga površen pogled v naravo napelje na misel, da tudi narava tvori monokulture, in to monokulturne načine proizvodnje in bivanja naredi sprejemljivejše. V Sloveniji lahko opazujemo bukove gozdove izjemnih razsežnosti, koder na prvi pogled ne raste nič drugega kot bukev. Vendar je to res samo, če opazujemo le drevesa. V tem gozdu namreč rasteta tudi grmovni in zeliščni sloj; v tem gozdu imamo bogat sloj humusa s povsem samosvojim življenjem, o katerem ne vemo skoraj nič, oziroma odločno premalo; tu imamo polhe, katerih življenjski ritem je neločljivo povezan z bukvijo in kozače, katerih življenjski ritem je neločljivo povezan  s polhi. Skratka imamo cel ekosistem, ki se je razvil točno na teh tleh, točno v tem podnebnem pasu in izgleda točno tako, kot izgleda. Ta sistem je na vsakem kvadratnem metru posebej in cel v celoti povezan sam s sabo, tlemi, soncem, dežjem in izpušča svoje proizvode nadvse varčno in skrbno. To je klimaksna združba. In če po olistanju bukve pade sneg, se zgodi, da se bukve zrušijo; in to ne samo ena, temveč tudi celi hektarji. Za njimi ne vzklije nov bukov gozd temveč, kot se je to zgodilo v pragozdu Kobila, gozd črnega bezga – pionirski gozd. In za njim bukov. Tudi slovenski gozdarji so v preteklosti poskušali oponašati tovrstno dogajanje in  marsikje vzpostavili  golosečni sistem. V tem sistemu so posekali cele sestoje in nasadili samo smrekice, ki so jih nato skrbno negovali. Ker so s tem oponašali naravne katastrofe, je profesor Dušan Mlinšek ta gozdnogospodarski sistem imenoval katastrofalen sistem gospodarjenja z gozdom.

Bukev je mati gozda. (foto: Martin Barbič)

Prav tako nas lahko zavede bežen pogled na velemesta, barvitost  ljudi najrazličnejših ras, nešteto poklicev, stotine funkcij, ki jih ta mesta izvajajo, na kužke in mucke, živalske vrtove in na reko smrdljivih odplak. Vendar to ni ekosistem, to je monokultura z eno samo nosilno vrsto. Pestrost, ki jo opazujemo tvorijo: različne rase, različne umetniške smeri, operne in zoprne zvrsti glasbe …, auuuu, nekatera mesta imajo celo več političnih strank. Ekološko gledano pa, tako kot žita tvorijo žitne monokulture, ljudje tvorijo človeške monokulture. Tudi mesta so se razvila izven območij optimalnih za razvoj nosilne vrste. Nobeno izmed mest dežja, ki pade na njih, ne uporabi tam kjer pade, temveč ga preko toksičnega sistema odvede v okolje, čim dlje in čim hitreje. Namesto njega iz izrednih daljav v mesto pripelje dež, ki pada nekje čisto drugje ali celo čisto nekoč. Ekološko gledano so mesta čisto ta prava monokultura človeka z bogato paleto vrst in združb, ki so vezane nanj.

Tako kot je vegetacija žitnih plevelov koevolucijsko pogojena z gojenjem žita, so favele koevolucijsko pogojene z razvojem velemest. Vir:

Nekatere vrste, recimo mucke in psičke, gojimo ciljno. Podgane, vrane, kuga in gripa, pa so nekaj podobnega kot kultura žitnih plevelov. Si predstavljate lubadarja, rojenega v tisoč hektarskem gozdu smreke, si predstavljate miš, rojeno na 100 hektarski njivi pšenice, si predstavljate uš, rojeno v 3. a razredu poljubne osnovne šole pred odkritjem DDT-ja. Če ja, potem si lahko predstavljate tudi mali HIV, rojen v rdeči četrti San Francisca. V zadnjih letih je sicer moda, da po izbruhu epidemije raziščejo pot vsakega mikroorganizma od prvih pojavljanj do sedaj. Tako recimo ugotovijo, da je karies v Evropo prišel s Kolumbom, da HIV izvira iz podsaharske Afrike in vsi so navdušeni nad tem, da COVID izhaja iz Kitajske. Ampak bazene, v katerih je mali COVID, tako kot mala uš, mali lubadar ali mala miš pogledal naokoli in rekel: »Vau«, smo ustvarili mi.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 08/06/2021

AGRIKULTURA

… iz prejšnjih epizod. Razvijajoče se poljedelstvo je počasi ustvarjalo vse večje monokulture in preko koevolucije omogočilo razvoj na žita vezanih vrst in združb. Hkrati pa je ciljno in ključno vplivalo na razvoj človeške kulture.

Razvoj sonaravnega, nomadskega poljedelstva, ki je z ognjem nepregledne stepe kos za kosom spreminjalo v polja, so sestavljale številne operacije. Morali so se spoznati na vetrove, saj bi sicer požgali sami sebe. Morali so znati čistiti in shranjevati seme, prav tako, kot so znali sejati, žeti, luščiti, mleti in peči, pa še marsikaj, kar se je najverjetneje izgubilo pod debelo preprogo tisočletij. Ko pa so se za stalno naselili, so začeli še orati, gnojiti, če je bilo treba tudi namakati, odstranjevati kamenje, pleti … Hkrati so razvili žlahtnjenje katerekoli kultivirane rastlinske ali živalske vrste in dosegali so rezultate, ki so zanimivi še danes. To niso bila več polja, to so bile njive. Vendar se razvoj ni ustavil pri plugu, konji so vlekli kombajne. Poskusili so obdelovati vse večje in večje površine, enkrat s sužnji, drugič s tlačani, potem s parnimi stroji in končno z dizelskimi motorji. Strojništvu, ki je bilo preko izdelave orodji že dolgo vpeto v kmetijstvo, so se odprle popolnoma nove možnosti, ogromne površine pa so postale obvladljive.

Hkrati pa so, želeli to ali ne, razvijali tudi kulturo žitnih plevelov in najrazličnejših žitnih bolezni. Skratka, ustvarili so bazen, kjer ni bilo robnega vpliva, kjer so bili obmejki oddaljeni več 100 metrov, bazen, kjer so imeli pleveli, bolezni in škodljivci neomejene možnosti razvoja. Si predstavljate miš, ki se je rodila na sredini 100 hektarjev velike njive, pogledala naokoli in rekla: »Vau«. No ja, ni bilo vse tako rožnato, na njivah je divjala vojna. In ko so med prvo svetovno vojno razvili bojne strupe, hkrati pa je zmanjkalo moških rok za marsikatero opravilo, se je farmaciji na široko odprl nov trg. Razviti so bili so pesticidi, neposredni prevod je »morilci kuge«. Vendar niso morili kuge, morili so vse po vrsti. Na začetku en -cid za marsikaj, danes pa en -cid za vsak plevel, škodljivca ali bolezen. Specializacija se najverjetneje ne bo nikoli končala. Že pred kakimi 20 leti pa mi je Primož Krišelj, ko je spekel prvi čisto svoj hlebec kruha, zaupal, da je za to potrebnih kar 63 operacij. Vsako izmed teh operacij počasi, a zanesljivo prevzemajo specialisti in vsi so se, tako kot cesar, potrudili, da so bili izplačani še pred žetvijo.

Glede na uspešnost sistema v odnosu do kapitala ni čudno, da so na monokulturni način poskusili gojiti vse, kar so imeli. Vendar se je treba zavedati, da jim pri vseh kulturah ni vedno uspelo. Murv na primer še vedno ne morete kupiti v trgovskemu centru, kljub temu, da so jih za potrebe gojenja sviloprejk gojili že pred več tisoč leti. Pri drugih kulturah pa je šlo marsikaj strašno narobe. Zelo verjetno ste že slišali za krompirjevo lakoto. Tako se je rojevala agrikultura, ki kmeta pravzaprav ne potrebuje več. Marsikdo je moral s trebuhom za kruhom. In imeli so kam, mest je bilo vedno več in bila so vedno večja. Kmetijske kulture so bile vedno bolj intenzivne, pot od proizvajalca do uporabnika pa vedno daljša. Kmet je dobil vedno manjši delež, vedno več jih je bilo, ki so se vrivali med setev in žetev, pa tudi pred setvijo in po žetvi jih je, da se jih ne da prešteti. Proces pa se še kar ni ustavil, farmacija je začela proizvajati gnojila in zemlja, dež in seme so nahranili tudi njo.

Kapital je tako preko specailizacije dela kmeta izrinil iz proizvodnje hrane. V monokulturah tako ni nič domačega, saj tudi ni nobenega domačina, vse je tržni višek. Ampak to ni najhuje, najhuje, vsaj po mojem mnenju, je to, da so iz monokultur pridelave hrane vse težave prenesli tudi v človeške monokulture.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 21/05/2021

SPECIALIZACIJA

Iz prejšnjih epizod.

Monokulture so se razvijale več tisoč let in če opazujemo le likovne upodobitve lahko rečemo, da jim je uspelo še pred industrijsko revolucijo. Presežke so prodajali najboljšemu ponudniku. In so rasla mesta in je rasla kultura. Če torej razvijemo Mariotovo misel, dobimo stavek, ki je med permakulturniki dobro znan, čeprav ne vem ali ga je že kdo zapisal: »Kulture so medsebojno povezane in kot opazujemo razvoj kmetijskih kultur, tako opazujemo tudi razvoj človeške kulture.«

Risba na lončevini, časovno umeščena v neolitik, najdena na Poljskem, sicer velja za prvo upodobitev prevoznega sredstva s 4 kolesi in rezervo. Ampak tisto med dvema vozovoma meni izgleda kot žito.

Žita so bila predmet nabiralništva že v časih, ko je bilo nabiralništvo še eden od glavnih virov prehrane. Ne vem, zakaj nabiralci niso slikali toliko kot lovci, ampak dejansko še nisem slišal za kako upodobitev nabiralništva. Pri nabiralništvu je meni najbolj zanimivo tudi to, da lahko že otrok nabere toliko kot odrasla oseba in je torej v času doraslosti tudi odrasel. Se pa da kljub temu tu in tam zaslutiti našo nabiralniško preteklost tudi v kakšnih pisnih virih. Jezusovi učenci so tako smukali žitno klasje in farizeji so jih je skregali, zakaj smukajo žito v soboto – to, da žito ni njihovo, jih namreč ni motilo. Sicer pa nabiralništvo v Sloveniji doživlja preporod, vsak lahko s to starodavno tehniko poskusi prehraniti svojo družino in tako bo hitro ugotovil, da to ni preprosto. Prav tako ni bilo pred 12 000 leti; hrano morajo namreč nabirati vsi za delo sposobni in temu nameniti kar nekaj časa, ko je sezona, najbolje kar cel dan. Zelo pomembno pa je tudi shranjevanje in žito se da shraniti preko cele zime. In ko je bila letina dobra, ga je mogoče še kaj ostalo. Najbrž ne veliko, takole recimo za seme, in so sejali.

Odisej, kralj Itake, ni želel v vojno in se pri tem skliceval na norost. Da bi svojo norost dokazal, je v plug hkrati vpregel osla in boškarina.

Da niti ne govorimo, da marsikatero žito lahko poseješ tudi pozimi. Pa ne samo žita. Če so najrazličnejši shranki začeli plesneti ali če so se jih prijeli črvi, jih je bilo potrebno čim prej zavreči. Te bolj ali manj naključne setve so bile najverjetneje  prvi zametki sonaravnega vrtnarstva. Od vrta do polja je sicer še mnogo korakov. Poudaril pa bi predvsem to: človek je začel pridelovati hrano. Kolikšne površine so obvladovali ti prvi poljedelci, lahko le ugibamo. Zemlje, tudi zelo dobre, je bilo dovolj, nihče še ni jemal desetine. Razbojniki so spadali med naravne nesreče. Če so površine pripravljali za setev, so jih z ognjem ali pa ročno, sicer pa po neki silni obdelavi v času redke naseljenosti ni bilo potrebe. Ko se je zemlja izčrpala, je bilo za poljedelca, ki je bil še prejšnjo generacijo nabiralec, najverjetneje bolj logično prestaviti vas.

Babilon je poleg visečih vrtov, ki so po najnovejših dognanjih pravzaprav rasli nekje drugje, slovel tudi po kulturni pestrosti. Bog s stanjem ni bil zadovoljen.

In vendar so se s pojavom poljedelstva prvič pojavili viški hrane, ki so se spremenili v predmet menjave. Hkrati s kulturo žit so imela možnost rasti tudi večno lačna mesta. Zaradi visokih transportnih stroškov so seveda tudi ta mesta pridelovala hrano, spomnimo se na primer Babilonskih visečih vrtov. Čeprav tega nihče ne omenja, so tudi pridelovalne površine v bližini mest začele pridobivati na pomenu. Samo žito bi sicer lahko peljali tudi zelo daleč, saj je bila plovba že takrat zelo učinkovita. Vendar so prebivalci mest potrebovali še marsikaj. Pa ne samo potrebovali, imeli so tudi vedno večje želje. Potrebe so se hitro naučili zadovoljiti s sredstvi, ki so bila na voljo. Če si si želel malin, si jih moral pridelati na vrtu, ali pa jih je moral nekdo pridelati zate. Skratka, pojavili so se družbeni sloji, ki si hrane niso želeli ali pa utegnili pridelovati. Tako je že sonaravno poljedelstvo, čeprav tega ni potrebovalo, omogočilo trajno naselitev in dokaj kmalu tudi tako ali drugačno obliko lastništva.

Najstarejši najden plug, 4000 let pred našim štetjem, Egipt; nič takega česar poljedelec ne bi bil sposoben narediti sam.

Seveda nič ni šlo z danes na jutri in tudi v času rasti prvih mest so nekateri bojevniki takrat, ko se niso bojevali, pridno kmetovali. Odisej se je tako moral nehati pretvarjati, da nima pojma o poljedelstvu, pustiti plug na njivi, vzeti meč in iti nad Trojo. Na žalost se je zadeva prav grdo zavlekla in za plug je moral v tem času poprijeti nekdo drug. Torej, ko si je kralj zaželel jesti maline, jih je moral nekdo pridelati zanj. In ko se je hotel vojskovati,  je moral Odisej, kljub temu da jasno nakazal, da bi raje slabo kmetoval, kot se dobro bojeval, zapustiti plug in prijeti za meč. Specializacija je potekala »milom ili silom« in bila je vse globlja.  Pridelava žit jo je sicer omogočala, ampak vodili pa so jo vladarji.

Iz neznanega razloga se je Tezej Amazonk usmilil.

Poljedelec je s plugom sicer pridelal več.  Vendar to, kar je pridelal, ni bilo več samo njegovo. Viške je še vedno lahko prodajal, ampak to kaj je višek, je izvedel šele, ko si je cesar vzel svoje. Bog se je sicer še vedno zadovoljil z daritvami, medtem ko razbojniki niso bili tako prijazni. Prvi razbojniki niso zelo znani, je pa zato zelo znan eden prvih lovcev na njih. Tezej je tako pobil razbojnike Sinisa, Skirona in Prokrusta, prav tako je ubil debelo svinjo Fejo, Amazonk ni pobil. Poljedelec je nahranil tudi njega. Ob Nilu so izkušeni zemljemerci gradili namakalni sitem, prekaljeni uradniki so ga upravljali, razvili so prve pekarne. Zemlja, dež in sonce so nahranili vse, poljedelec pa se je spremenil v kmeta.

Se nadaljuje

Older Posts »

Kategorije