Pogled na gozd je zelo oseben in zato tudi raznolik. Zame je gozd združba populacij, ki se trudijo skupaj ustvariti čim boljše pogoje za bivanje. Najbolj seveda izstopajo populacije dreves, zato nekatere izmed teh združb dejansko poimenujemo po prevladujoči drevesni vrsti, recimo »bukovi gozdovi«. Vendar nas to ne sme zapeljati na misel, da bi o gozdovih razmišljali kot o skupinah dreves; za to imamo posebno besedo – sestoji. Ko pa govorimo o gozdu, je tu še nešteto vrst, ki so v gozdu soustvarile svoj življenski prostor. Vse te vrste si v skupnem cilju na tisoče načinov pomagajo med sabo, temu se reče vzajemna pomoč. In kot je rekel Peter Kropotkin : »Kot borba za obstanek je tudi vzajemna pomoč izredno gibalo evolucije.«

Danes naj bi gozdnogospodarski načrt omogočal optimalno izpolnjevanje 18-ih različnih funkcij in številka raste. Med njimi sta tudi poučna in raziskovalna.

Prvotne človeške družbe so imele do gozda drugačen odnos kot današnje. V gozdu so našli marsikaj, kar so potrebovali, in to so si jemali. Podzemne jame, divja hrana, gobe, plodovi, divjad, … Dokler je bilo gozda dovolj, so poiskali, nabrali, ujeli ali posekali, kar so rabili oziroma zmogli, in šli na drug konec. Kot je pisal James George Frazer, so ljudje začeli puščati sledi v obliki majhnih otočkov znotraj obsežnih gozdov. Kar se tiče izvora človeštva lahko torej še naprej diskutiramo, ali je izšlo iz savane ali iz gozda. Vendar ne moremo diskutirati o izvoru trenutne evropske civilizacije; le ta je izšla iz gozda in kot povzema James, vsaka vas je imela svoj Sveti gaj.

Vendar so se stvari spreminjale. Nomadi so v gozdu puščali le malo sledi. Ob stalni naselitvi pa so sledi v gozdu postale očitnejše, saj so bili gozdovi ob naselbinah podvrženi močnejšim vplivom. Vendar so prebivalci mest na območjih, kjer se je naselitev začela prej, recimo v Sredozemlju, že kmalu ugotovili, da zmanjkuje drv in tako si lahko še danes preberemo gozdni red za okolico Pirana. V istem času je bilo na drugem koncu dežele stanje drugačno, Kočevski gozdovi so bili še vedno predvsem pragozdovi. In tako so gozdne dobrine postajale nekaj, v kar je bilo potrebno vse več vlagati in z vložki se je krepil tudi pomen načrtovanja. Najprej tam, kjer je lesa že zmanjkovalo – recimo na Trnovski planoti, ki je z lesom oskrbovala rudnik v Idriji – nato pa še povsod drugod. Rad bi rekel, da so se potrebe, ki jih je v gozdu tešil človek, spreminjale, vendar se niso. Niso se spreminjale, temveč množile. Tako je že načrtovanje, ki se je rodilo iz pomanjkanja v času obratovanja idrijskega rudnika živega srebra, dosegalo ali celo presegalo nivo današnjih gozdnogospodarskih načrtov. Torej je omogočalo trajnostno zadovoljevanje večih gozdnih funkcij na omejenem prostoru.

Velik delež (recimo večina obrežnih) gozdov zadovoljuje številne funkcije.

Ker so bili ukrepi, potrebni za trajnostno ohranjanje gozdnih donosov, razporejeni preko okroglega stoletja, tega nihče ne more obdržati v glavi, zato je pomen načrtovanja počasi rasel. Za potrebe gospodarjenja in načrtovanja so gozd razdelili na manjše prostorske enote. Leta 1947 pa je ta delitev dobila bolj ali manj končno podobo. Največje prostorske načrtovalne enote so območja, ki jih imamo v Sloveniji 14, sledijo enote, ki jih je trenutno 232, nato pa še oddelki, to so tiste dvojne rdeče črte na drevesih.

Z načrtovanjem so sicer začeli lastniki, ki pa so najeli gozdarje. Tako je recimo knez Karel Auersperg najel gozdarja Leopolda Hufnagla in ta je naredil najslavnejši gozdnogospodarski načrt (GGN) v Sloveniji. V njem je namreč iz gospodarjenja izvzel več gozdnogospodarskih rezervatov, ki so do danes ohranili svoj pragozdni značaj, kar je bilo v tistem času več kot izjemno. S časom so se GGN spreminjali – pa ne samo njihova vsebina, tudi njihov pomen, izdelovalci, stranke v postopku in pravilniki, ki so urejali njihovo izdelavo seveda tudi. Vendar je načrtovanje preživelo več vojn, kot jih ljudje pomnijo, in čisto prave gospodarske krize. Zadnjih 70 let so gozdnogospodarski načrti narejeni za celo Slovenijo. In ker je gozd javno dobro, so ti načrti javni. To, da so javni pa v tem primeru pomeni, da ima javnost pravico pri njihovi izdelavi sodelovati. GGN gozdnogospodarske enote Ljubljana, kamor spadajo gozdovi Rožnika in vsi ostali Ljubljanski mestni in primestni gozdovi, bo prišel na vrsto za obnovo leta 2024. To pomeni, da so se dela že začela, gozdarji – načrtovalci so že na terenu. Naravovarstveniki pridno pišejo naravovarstvene smernice. In če bo šlo vse po predvidevanjih, bo marca 2024 začel teči rok za zbiranje pobud zainteresirane javnosti.

Cerkev SV. Ulricha so Kočevarji seveda zgradili v vasi, vendar jo je kot mnoge druge osvojil gozd. Gozdarji o njej razmišljajo kot o kulturni dediščini.

Vendar ni potrebno čakati do naslednjega leta, zbiranje pobud zainteresirane javnosti teče tudi letos. Vabilo k oddaji pobud si lahko preberete na povezavi Zavoda za gozdove Slovenije, priložen je tudi zemljevid GGE. Če torej poznate sestoje ali celo gozdove v dotičnih GGE, če ste sposobni napisati tvorno in jedrnato pobuda, ki se nanaša na gospodarjenje z gozdom, je pred vami izziv. Če vam bo uspelo, bo ZGS moral vašo pobudo posredovati pristojnemu ministrstvu. In ne pozabite: gozd je združba populacij, tudi človeške, ki z vzajemno pomočjo soustvarjajo gozdni prostor.

Skupaj se bomo naučili, kako zavestno ustvariti optimalno donosen habitat, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov, tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovoljil tudi druge materialne in nematerialne potrebe, pa tudi kakšno željo. Zagotovo boste spoznali nove prijatelje, če pa boste poprijeli, boste imeli možnost izdelati tudi permakulturni načrt svojega posestva. Ob slovesu boste dobili tudi mednarodno veljavno potrdilo u udeležbi, ki vam bo omogočilo nadaljnje permakulturno izobraževanje. Tečaj bosta vodila Aljaž Plankl in Janez Božič, sodeloval pa bodo tudi Marjana Kos, Tomi Gjerkeš, Primož Krišelj, Ira Zorko in Jožica Fabjan.

• 

  Janez Božič je permakulturni učitelj, ki je organiziral že številna odlično sprejeta permakulturna izobraževanja. Na teh skozi igro, vajo, delo in če ne gre drugače tudi s predavanji ljudi spoznava s sistemom načrtovanja, ki je osvojil svet.

• 

  Aljaž Plankl je izreden poznavalec praktičnih prijemov v vsakdanu življenja z naravo. Kot za šalo snuje vrtove in ti rojevajo več, kot se pojesti da. Hkrati je tisti, ki mu je uspelo vzpostaviti most med permakulturnim gibanjem in najširšo slovensko javnostjo.

• 

  Marjana Kos, dolgoletna permakulturna sopotnica, je tudi strokovnjakinja s področja lokalnih ekonomij. Za čas trajanja delavnice nam bo pomagala vzpostaviti medsebojno menjavo proizvodov, storitev in znanja.

• 

  Tomislav Gjerkeš, ključni sodelavec projekta »Otroci v permakulturi« in organizator tečajev »Permakulture za učitelje« nam bo predstavil Zmajevo sanjanje.

• 

  Ira Zorko permakulturni predsednik, ki je soorganiziral Svetovno permakulturno konvergenco v Motovunu.

• 

  Primož Krišelj nam bo povedal, kako kaj s permakulturo živimo na veliki kmetiji in kaj nam v permakulturi pomenijo živali.

• 

  Jožefa (Jožica ) Fabjan nas bo popeljala v svet čebel in v svet poslovnosti, ki temelji na trajnostnih temeljih.

Dogodek bo gostil Aljaž s sosedi in pomočniki, ki bodo Aljaževo kmetijo zapuščeno kmetijo spremenili v permakulturni raj. Tu si bomo lahko ogledali, kako se zadeve lotiti in kaj nas čaka na poti do cilja.

Prvič se dobimo 6. avgusta ob 8:00 nad vasjo Javorovica na Gorjancih, od koder bomo obiskali pragozd Kobila in si ogledali, kako trajnostne sisteme ustvarja narava. Glavnina tečaja pa se začne v soboto, 20. avgusta, ob 9:00. uri. Delavnica bo trajala do 12. ure v nedeljo 28. avgusta, ko bomo pojedli še kosilo in se poslovili.

Cena tečaja je  650 € in vključuje program, vegetarijansko hrano in preprosto bivanje. Kotizacija 100 €  vam bo zagotovila udeležbo na tečaju, zato jo nakažite čimprej, preostanek lahko poravnate neposredno na tečaju. Če tečaja iz kakršnegakoli razloga ne bomo izvedli, vam kotizacijo vrnemo. Nakazila plačate na transakcijski račun Društva ‘Pod svobodnim soncem’, IBAN SI56 6100 0002 7184 015.

Za podrobnejše informacije o vsebini in prijavo lahko, pošljete mail na naslov sabina.bozicnik@gmail.com ali pokličete 041 956 927 (Sabina).

Več na Permakulturnemu blogu, in Aljaževi spletni strani Naj raste.

Lepe pozdrave Sabina, Marjana, Tomislav, Aljaž in Janez

Kdaj: 2. april ob 10:00 (do 15h)

Kje: Dolenjska, Črešnjice pri Otočcu 81

Janez Božič je gozdar, permakulturnik in naravovarstvenik, ki že od leta 1997 organizira številna odlično sprejeta permakulturna izobraževanja. Na teh skozi igro, vajo, delo in če ne gre drugače tudi s predavanji ljudi spoznava s sistemom načrtovanja, ki je osvojil svet. Na posestvu v Črešnjicah skupaj s prijatelji, družino in naravo že več kot 20 let soustvarja čudovit gozdni vrt. Pravi, da naravi samo malo »pomaga«. Tu in tam reši kakšno drevo in mu da novih moči. Ali pa posadi novo rastlino za katero upa, da bo podivjala in ta se potem lepo razraste, tako da je pri hiši še ena hrana več.

Dan bo tako nedvomno zanimiv, saj se bomo spoznali z zanimivimi prigodami iz sveta divje hrane, ter preizkusili kakšen nenavaden recept, o katerem bomo dvomili samo tako dolgo, dokler ga ne bomo poskusili. In ko boste tudi vi rekli: »Vsi smo snedli vse!«, boste vedeli, da na vrtu ne moremo pridelati nobene tako hranljive zelenjave – naj bo vitaminsko, rudninsko in še drugače oh in sploh in bio in »super hrana« – kot jo lahko naberemo med grmi tam pod hribom.

Videli bomo, kako divjino pripeljati v svoj dom in tako zavestno ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam nudi hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovolji tudi druge materialne in nematerialne potrebe, pa tudi kakšno željo.

Raj je tukaj in zdaj. Nismo izgnani iz raja, le pozabili smo, da v njem živimo. Sprememba je preprosta, četudi ali kar predvsem tako, da pojemo rajski obrok.

Večina delavnice bo potekala v naravi, zato se obujte in oblecite terenu in vremenu primerno.

Prispevek 30 € na osebo, za par 50 € (otroci brezplačno), zajema program in prehrano.

Pripravili bomo zelenjavno enolončnico,  divjo solato,  naredili kakšen namaz, iz številnih zelišč pa bomo skuhali čaj.

Za podrobnejše informacije o vsebini lahko kliknete

 tu, pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov jbaonzeizc@gmail.com, na katerega sprejemamo tudi prijave. Ob prijavi navedite iz katere smeri boste prišli (podrobna navodila za dostop vam pošljemo po mailu, kajti navigacija do tja ne pripelje).

Lepo vas pozdravljamo, Janez, Marjana in Gregor

Hmelj me je najprej pritegnil kot hrana, v zadnjem času pa narašča tudi zanimanje za čaj iz hmeljevih storžkov. Na mojem posestvu z njim gospodarim kot z divjo hrano – torej nekaj kar se je v glavnem pojavilo samo od sebe, vendar se hvaležno odziva na gojitvene ukrepe. Zato ga ne pokosim, v vsakem grmu pa vedno pustim najvišji poganjek.  Da bi mu postavljal oporo ni potrebno, saj se zelo dobro znajde tudi sam; tako je sam našel ograjo vrta in ustvaril svojsko živo mejo med vrtom in gozdnim vrtom. Sem pa mu omogočil plezanje po leski, ki jo vsakih nekaj let oklestim do enega samega debla. V naravi sicer dosega tudi višine do 10 metrov in več, v mojem gozdnem vrtu in pa tam, kjer se ima možnost razrasti, najlepše storžke naredi na višini okoli 3 metre. Kot tak mi je pokazal vse prednosti robnih ekosistemov, saj mi je v odvisnosti od razpoložljive svetlobe v združbi z bljuščem, robido in lesko ustvaril najdonosnejšo živo mejo. Ta vsako pomlad nudi obilo divje hrane, poleti obilo robidnic, celo leto pa opravlja tisto, kar sicer opravljata ograja in živa meja. Pri tem je potrebno poudariti, da prav robni ekosistemi zahtevajo največje vložke, tudi načrtovalske, in da brez pozornega opazovanja ne bo šlo.

Hmelj je dvodomna rastlina in moški cvetovi (2) so tisti, ki kažejo k njegovi najbližji sorodnici.

O hmelju so pisali  že drugi. Jelena in Elizabeta sta zapisali takole: hmeljevi brsti so za jed najboljši beli kot lilije, torej odrezani v zemlji kot beluši in dolgi med 4 in 8 centimetrov. Se pa da ta najokusnejši del podaljšati, če že prve, najmlajše brste pokrivamo s cvetličnimi lončki, saj na tak način podaljšamo  njihovo  mladostnost. Kdor hoče ta postopek še izboljšati, lahko ob tak, najbolje lončen lonec, natrese še gnoj, najboljši je konjski, ki bo poskrbel še  za toploto. Ko pridemo do pridelka, seveda ne smemo hkrati odrezati vseh hmeljevih brstov, ker bi s tem rastlini odvzeli njeno življensko moč. Z gojenjem pod steklom lahko dobo brstenja podaljšamo na 14 tednov, vendar moramo za ta namen predhodno pripraviti gojišče za brstiče.

 Richard, ki je najverjetneje napisal najbolj bran priročnik o zdravilnih rastlinah, pa navede tudi zanimivost, »Hmelj se ovija na desno« in nadaljuje »hmelj razmnožujemo vegetativno«, torej z deljenjem koreninskih potaknjencev. V naravi pa raste največkrat ob jarkih, vodah in na lokah. Največ ga že od 8 stoletja pridelajo v Nemčiji, na Češkem in v Franciji. V lekarniških knjigah so omenjeni predvsem storžki, ki imajo krepilni učinek na želodec in črevesje, hkrati pa zbujajo tek. Učinkujejo tudi na živčevje, čuti se pomirijo, telesni in živčni nemir pa popustita. Umirjajo tudi pospešen utrip srca in prinašajo normalen spanec. Poleg tega ugodno vplivajo na odvajanje vode v telesu in »unesejo spolno razdraženost«. Ljudsko zdravilstvo pa priporoča tudi sok sveže natrganih listov in poganjkov. Nadvse zanimivo je, da pivo ni omenjeno, bi pa lahko slovenski hmeljarski strokovnjaki napisali še marsikaj.

Pomagaj si sam in zmogel boš.

Razlogov za gojenje hmelja je torej več kot dovolj. Najzgodnejša spomladanska zelenjava, omembe vredna uporabnost v vsakdanji prehrani in izredna zdravilnost. Seveda pa se da o njem naučiti še marsikaj. Zelo zanimiv je namreč tudi kot eden izmed sloja plezalk v gozdnem vrtu, saj je prav ta sloj v naših razmerah v gozdnih vrtovih ponavadi najšibkeje zastopan. Vendar moramo poudariti, da je hmeljeva strategija »zavijanje v desno« le ena izmed strategij, ki jih uporabljajo plezalke v Sloveniji. Zagotovo so kakšne, ki zavijajo v levo, vem pa, da so takšne, ki prisegajo na prisesk, naprimer vinica, ali pa takšne, ki prisegajo na vitice, kot sta trta in grah; bršljan na primer razvija koreninice, ki se oprijemajo razpok na deblu oporne rastline, paradižnik pa računa, da se bo imel na kaj nasloniti. Skratka, širok nabor najrazličnejših strategij, saj je plezanje proti  soncu očitno eden izmed nadvse pomembnih ciljev.

Pa še ena zanimivost. Richard kot o najvredejšem hmeljevem pridelku piše o »lupulinu« oziroma »hmeljevi moki«. To so žlezne dlačice, ki ob stresanju storžkov izpadejo kot rumeni prah.

Vas zanima več?

Viri:

Jelena de Belder – Kovačič in Elizabeth de Lesterieux; Okus po cvetju – kulinarično potovanje. Richard Willfort; Zdravilne rastline in njih uporaba.

OPOZORILO: Pozor, permakultura bo spremenila vaše življenje! Če večjih sprememb življenjskega sloga nimate v načrtu raje preberite kak drug članek!

Iz novodobnih gibanj prihaja v vsakdanjo rabo mnogo najširše uporabnih sistemov, načel, pojmov… Eden izmed teh je bil tudi ekologija. Beseda je iz prvotnega pomena, ki se je izgubil v antični davnini, prerasla v vsesplošno rabo in tako na žalost nihče več ne ve, kako naj si ga v današnji situaciji razlaga. Vendar to pomeni tudi, da so bila ekološka načela široko sprejeta na najrazličnejših področjih in tam s pridom tudi uporabljena. Pa tudi zlorabljena, kajti v pionirskih časih nihče ni pomislil, da bi besedo zaščitil, kot recimo blagovno znamko, logotip ali patent, in jo nato preudarno podeljeval v uporabo tistim, ki se na stvar spoznajo. Tako lahko danes kdorkoli prodaja recimo ekološke igrače iz plastike, s pesticidi pridelano ekološko hrano in podobno.

Prvotni permakulturni znak ponazarja povezavo kopenskih in vodnih ekosistemov v ležeči osmici – znaku neskončnosti; povezavo korenin in krošenj v kači, ki grize svoj rep, torej egipčanskem simbolu neskončnosti, ter povezavo podnebja in tal v okviru risbe. Danes pa je bolj primeren za strašenje otrok.

Vendar novodobna gibanja skrivajo še številne zaklade. Eden izmed njih je trajnost, ali s tujko permanentnost. Avstralca Bill Mollison in David Holmgren sta združila besedi permanentna in agrikultura, ter tako spočela svetovno gibanje permakulture. S to besedo sta označila ducat načel, katerih upoštevanje vam omogoči izgradnjo stabilnega sistema, ki bo kar najbolje izkoriščal razpoložljive danosti bivalnega okolja in vam omogočal zadovoljitev vaših potreb. Permakulturni aktivisti so nato po vsem svetu ustvarjali permakulturne sisteme, v katerih so si pridelali hrano, pijačo, energijo za ogrevanje, si zagotovili stanovanje ali pa celo gorivo za pogon avtomobila. Bistveno pa je bilo, da so se učili in ustvarili številne objekte, ki lahko služijo za predstavitev, kako je možno teorijo prevesti v prakso.

Vendar na agrikulturo oziroma kmetijstvo ni mogoče gledati izolirano, kajti že pokrajina, ki nas obdaja, je rezultat kmetijstva. In uspešno kmetijstvo, v povezavi z učinkovito upravo, je bilo osnova za razvoj moderne kulture. Po drugi strani pa je kmetovanje odraz naše kulture. Celo pojma kultura in kmetijstvo sta neločljivo povezana. Danes bolj znan vidik besede kultura je sociološki, recimo kultura kot umetnost. Pomen povezan z obdelovanjem zemlje – kultiviranjem, pa je v uporabi mnogo redkeje. Če pogledamo zgodovino civilizacije torej vidimo tudi zgodovino kmetijstva.

Bill zre v višave, David pa v Billa?

V odgovor neločljivi povezanosti kmetijstva in družbe so tako že kmalu po začetku permakulturnega gibanja nehali govoriti o permanentni agrikulturi in začeli besedo permakultura razlagati kot permanentna kultura. Permakulturni aktivisti so s tem svojo dejavnost razširili na najširša področja: zeleni denar, življenje v skupnosti, ekonaselja, pridelava hrane v mestih… To so le nekatera področja, kjer so permakulturni načrtovalci dosegli največje uspehe. Permakulturna načela, ki jih je Bill Molison raziskoval v pragozdovih Tasmanije, so bila tako prenesena v vsakdanje življenje.

Se nadaljuje …

Iz prejšnjih epizod:

Monokultura je izraz, ki izhaja iz poljedelstva in opisuje obsežne površine, posajene z eno samo vrsto rastlin. Poljedelci in za njimi kmetje so to tehnologijo razvijali 12 000 let. V primerjavi z nabiralništvom je omogočila neprimerno boljši izkoristek površin in vloženega dela. Na osnovi pozorne izbire rastlin in živali s primernimi lastnostmi pa vsaj srednjeročno tudi najvišjo možno izrabo vloženega kapitala. Kljub izrednim težavam s pleveli, boleznimi in škodljivci, jim je uspelo. Vendar so žitne monokulture preko koevolucije s sabo pripeljale tudi vegetacijo žitnih plevelov, najrazličnejših žitnih bolezni, miši … in to kljub temu, da so borbi proti tako imenovanim škodljivcem namenili znaten del časa in sredstev.

Še kar na roke? Carl Larson nam že skoraj na stripovski način prikazuje žetev rži v letu 1905. Vir.

Tehnologija monokulturne pridelave hrane je bil eden izmed ključnih procesov, ki so omogočili izredno globoko stopnjo specializacije človeške družbe in ta specializacija je rodila najrazličnejše strokovnjake, izmed katerih so se številni vklopili v oskrbovanje največje monokulture, številni drugi pa so se posvetili uvajanju monokultur na drugih območjih, ko pa je le teh zmanjkalo so se lotili področij. In tako so rasla mesta in je rasla kultura. Kulture pa so medsebojno povezane in kot opazujemo razvoj kmetijskih kultur, tako opazujemo tudi razvoj človeške kulture. Medtem ko so viški hrane ciljno in ključno vplivali na razvoj človeške kulture, pa se je tudi v človeški monokulturi koevolucija izkazala za izjemno uspešno. Razvile so se cele vzporedne kulture in to ne samo bakterij, virusov, živali in rastlin. Vzporedno s kulturo obilja so se razvile kulture, ki živijo od odpadkov glavnine. Boleznim, vezanim na pomanjkanje, so se pridružile bolezni, vezane na preveliko koncentracijo ljudi, v zadnjih letih pa so se začele intenzivno razvijati tudi bolezni obilja. Borba proti boleznim in ostalim spremljajočim pojavom pa, prav tako kot borba proti žitnim plevelom, zahteva vedno več in več sredstev, časa in življenj.

Ein Volk, ein Reich, ein Führer; mislim, da večina ljudi ne zna nemško, ampak ta stavek razumemo vsi. Vir.

Monokultura in specializacija, najuspešnejši hčerki pohlepa, sta tako povzročili škodo, ki presega vsa pričakovanja. Škoda se je preko vseprisotnih tokov razpršila v najširše naravno in družbeno okolje, se razporedila v večtisočletni interval, kjer tvori debele sloje neprijetnosti. Koristi, ki so jih od njiju pričakovali, in dosegli, pa so si razdelili le najbolj posvečeni. Hrana je postala orožje, orožje je postalo orodje, vera je postala opij in opij je postal zdravilo. Človeška kultura se je, tako kot kmetje v žitni monokulturi, zapletla v nikoli končane borbe proti nezaželenim prebivalcem, kopičenju dobička preko vseh razumnih meja in razčlovečenja pridelave hrane ter bivanja.  Kmeta v kombajnu je nadomestil delavec, vsi so živeli v mestu, gledali televizijo in se imeli fino. Da je nekaj narobe, so opazili le redki, ki so takoj nato zamenjali program in nadaljevali elektronski sen.

Se nadaljuje …

Iz prejšnjih epizod:

Monokultura in specializacija, najuspešnejši hčerki pohlepa, sta povzročili škodo, ki presega vsa pričakovanja. Škoda se je preko vseprisotnih tokov razpršila v najširše naravno in družbeno okolje. Koristi, ki so jih od njiju pričakovali, in dosegli, pa so si razdelili le najbolj posvečeni. Neprijetnosti kot recimo nikoli končana borba proti nezaželenim prebivalcem,in razčlovečenja pridelave hrane so bile pravično porazdeljene med kar najširši sloj judi. Poleg tega pa so monokulture pokazale izredno nalezljivost. Žitne monokulture so, najprej namensko, nato pa tudi preko koevolucije, bistveno vplivale na razvoj človeške kulture. Ta je, v tako imenovanem razvitem svetu, postala le še ena monokultura in ta se je preko specializacije podala na pot tvorbe novih in novih rakastih tvorb. Da nekaj ni v redu so opazili mnogi. Ampak najbolj konkreten in hkrati tudi celovit je bil vsekakor Rudolf Steiner.

Snov ni nikoli brez duha in duh ni nikoli brez snovi. Vir.

Rudolf je bil prvak antropozofije – torej človeškega (antropo) znanja (zofije), ki preko višjega človekovega jaza, v povezavi z duhovnim svetom, dopolnjuje bogato zakladnico ljudske modrosti. Na antropozofijo je zagotovo vredno računati, saj je preživela prvo stoto obletnico in se v praksi potrdila na večih področjih:  waldorfska šola, euritmija, antropozofska medicina in biodinamika, ter brezštevilnih primerih.

Prav biodinamika je v tej zgodbi glavna nastopajoča. Rudolf jo je predstavil na seriji predavanj leta 1924. Pozor, tega se je lotil na prošnjo kmetov, ki so bili zaskrbljeni nad prihodnostjo kmetijstva in to le 16 let pred masovnim vdorom pesticidov, ko je bilo po mnenju večine še vse v najlepšem redu. Osnovna vodila, ki so bila predstavljena na predavanju, so bila:

… ker se je (če verjamete ali ne) prav kmetijstvo zaradi materialističnega pogleda na svet najbolj oddaljilo od racionalnih principov. In zelo malo ljudi ve, da se je znotraj kmetijstva v zadnjih desetletjih pokazalo to, da vsi proizvodi, od katerih človek pravzaprav živi, degenerirajo, in sicer izjemno hitro degenerirajo. …

… so interesi kmetovanja na vse strani prepleteni z najširšim okoljem človeškega življenja in da skoraj ni življenjskega področja, ki ne sodi h kmetovanju. Z neke strani, z nekega zornega kota, spadajo vsi interesi človeškega življenja v kmetovanje. Mi se seveda tu lahko dotaknemo le centralnega področja kmetovanja. To pa nas bo kot samo od sebe vodilo na marsikatero stranpot. …

… O kmetovanju lahko sodi le tisti, ki oblikuje svojo oceno na njivi, v gozdu, iz živinoreje. …

… Kmetija pa izpolnjuje pravzaprav svoje bistvo v najboljšem pomenu besede, če jo lahko razumemo kot neke vrste individualnost za sebe, resnično v sebi zaokrožena individualnost. …

… To pomeni, da moramo ustvariti možnost za to, da imamo vse tisto, kar za pridelovanje potrebujemo, znotraj kmetije sami, pri čemer moramo h kmetiji šteti seveda tudi ustrezne živali. …

… Naj omenim samo to, da je bilo zadnji večer, v ponedeljek zvečer, v Breslavu potem namesto s predavanja vse sklenjeno z veselim praznovanjem. …

Ne vem, če bo kdaj kdo lahko podal temeljitejšo oceno stanja v kmetijstvu. Pozneje so organizirali še eno serijo predavanj in količina znanja, ki jo je Rudolf podal, presega tudi najbolj divje sanje. Naj ponazorim tako: »Če hočete narediti parni stroj, potrebujete livarno. On livarne ni imel, ampak naredil je motor z notranjim izgorevanjem«. Hkrati je najverjetneje imel v planu še kakšno vejo antropozofije. Vendar so bili prav antropozofi ena izmed prvih nacističnih tarč. Delo je zato ostalo nedokončano, čeprav najverjetneje kljub nadvse jasnim teoretskim osnovam, ki so se izkazale za izvedljive, praktične in uspešne, nihče ni mislil, da bo šlo iz danes na jutri.

Dokončni cilj vzgoje pridelkov je zdravljenje človeškega duha. Vir.

Kmalu po drugi svetovni vojni  je Masanobu Fukouka doživel razodetje, ki ga podrobno opisuje v svoji knjigi »Revolucija ene slamice«. Pod vplivom tega razodetja je zapustil velemesto in službo, odšel v vas iz katere je izhajal, od očeta izprosil velik sadovnjak in ga v treh letih uničil. Nato mu je oče namignil, da bi bilo dobro, če bi šel še malo študirat – že takrat je bil magister, čisti dokaz, da izobrazba ni vse svetu. Masanobu je šel, se vrnil in zmagal. V času absolutne prevlade pesticidov in industrijskega kmetijstva je znanstveno neoporečno dokazal, da se da na sonaraven način pridelati več riža, boljše kakovosti in brez nepotrebnih obremenitev okolja.

Ko je bilo vse dokazano, se je posvetil poučevanju in tako postal glasnik sonaravnega kmetovanja, v krščanski Evropi še glasnik budizma, v ponorelem vsakdanu pa glasnik nekega drugačnega ritma bivanja. Zlitje vseh treh svetov, ki so že vsak zase modernemu Evropejcu popolna neznanka, je mnoge izmed nas popeljalo v vrt, v katerem ni nič tako, kot je bilo še malo prej.

Se nadaljuje

Iz prejšnjih epizod:

Monokulture, ki so svoj pohod pričele na področju pridelave žit, so se izkazale za zelo uspešne. Vendar so preko koevolucije s sabo pripeljale tudi vegetacijo žitnih plevelov in najrazličnejših žitnih bolezni, miši … in to kljub temu, da so borbi proti njim namenili znaten del časa in sredstev. Viški hrane, ki so jih pridelali na tej večtisočletni poti, so bili eden od ključnih dejavnikov razvoja mest in specializacije. In ker so se monokulture izkazale za nalezljive, so šla mesta bolj ali manj po isti poti kot žitne monokulture in proces se ni ustavil. Obstranska škoda pa, prav tako kot borba proti žitnim plevelom, zahteva vedno več in več sredstev, časa in življenj.

Sifilis kot obstranska škoda globalizacije? Vir:

Da gre nekaj hudo narobe, so v preteklosti ugotovili že mnogi. »Zdrav duh v zdravem telesu« izhaja iz stare Grčije. Od tam izhaja tudi Diogen – to je tisti, ki je Aleksandru velikemu govoril, naj mu ne zastira sonca. Izmed njegovih izrekov je za našo zgodbo najbolj pomemben: »Ljudje so zakomplicirali vsak še tako preprost dar bogov«. Kiniki so že mogoče bili hudi ciniki, vendar so kljub temu že v časih, ko je Platon še sanjal o državi vseh držav, modremu voditelju modrih rekli »To pa ne bo šlo«.

 Tudi Rimljani so imeli drugače misleče. Cicero je tako rekel nekaj v stilu: »če imaš vrt in knjižnico, imaš vse«. NI umrl naravne smrti. Na žalost tako Grki kot Rimljani izhajajo iz časov pred temno dobo, zato o njih ne vemo toliko, kot bi si želeli. Isto, a iz drugega razloga, velja za Adamite. Versko gibanje, ki se je zgledovalo po Adamovi nedolžnosti, je največ pozornosti zbujalo z nudizmom, le ta pa je bil le del zaobljubljene preproščine. Najprej so se pojavili v 2. po tem pa še v 12., 15. in za konec v 19 stoletju. A jih nihče ni jemal resno.

Amiši so strašansko resni in živijo v današnjih časih. Moderni tehnologiji so se odpovedali leta 1693, ko je Jakob Ammann v Švici ustanovil prve skupnosti. O njih bi lahko vedeli vse, ampak kar nekako nikogar ne zanima. Znanstvenikom kar nekako nihče ne da denarja za raziskave. Amiši pa se nadvse modro držijo bolj zase. Lahko pridete na obisk in probate, kaj je to domača hrana, sicer pa niste ravno dobrodošli. Niso samo kmetje, so tudi trgovci in vsak lahko obišče njihovo samopostrežno trgovino, kjer prodajajo vse, kar človek potrebuje in tudi kakšen njihov izdelek. In oni so uspeli na celi liniji in na lastnem primeru dokazali vse, kar se zadnjih nekaj desetletji trudijo dokazati ekološki navdušenci po celem svetu … vi si zamislite, oni so to naredili pred dobrimi 300 leti. Niso jih premagale skušnjave, ko so razvili parni stroj, ali motor z notranjim izgorevanjem, ali cepivo proti otroški paralizi, ali kontracepcijo, ali 8 urni delovnik … skratka, mi jih ne zanimamo. In to je verjetno pomembna komponenta njihovega uspeha, neuklonljivost. Seveda so priseljeni sklepati kompromise in na svoje vozove namestiti odsevnike, ampak počasi in previdno; z gumami se nič ne mudi. Na žalost jih je malo premalo, oziroma so razseljeni po preveč enklavah, zato so v njihovi skupnosti pogostejša določena dedna obolenja, ampak tudi za to poskrbijo sami.  Najverjetneje jih je okoli 150 000, če torej razmišljate o samooskrbni skupnosti – to je okvirna, malo premajhna, številka.  Zelo zanimivo pri njih se mi zdi tudi to, da običajni Američani zelo radi živijo v njihovi soseščini, saj prisotnost Amišev zelo slabo vpliva na kriminal. Da, če na delovnih mestih v skupnosti ni dovolj dela, lahko delajo izven skupnosti. Tam so zelo dobrodošli delavci in lahko uporabljajo traktorje in to z gumami. In da se vrnemo k naši temi: s svojimi kmetijskimi izdelki konkurirajo na istem trgu kot industrijska proizvedena hrana, torej niso le kmetje in trgovci, temveč tudi odlični poslovneži.

Kdo je rekel, da se ne da? Vir:

Reklo »Nazaj k naravi« se je rodil nekako za življenje Jeana Jacquesa Rousseauja, torej nekje med 1712 in 1778. To je bil čas baroka, ki je bil tako daleč od narave kot le kaj. Nazaj k naravi je tako v tistih časih in družbi najverjetneje bilo predvsem idealiziranje preprostega kmetskega življenja.

Ne bi se sicer želel spuščati na vroče polje medicine, vendar je potrebno v tem kontekstu, vsekakor omeniti, da leto 1807 štejemo za rojstno leto homeopatije. Vedenja o človeškem zdravju in zdravljenju, ki je diametralno nasprotno od prevladujoče evropske medicine.

Še Američanom se je posvetilo leta 1820 se je v ZDA začela razvijati metoda zdravljenja imenovana orthopathy, ki j danes bolj znana kot naravne higiene.

Gremo mi po svoje. Vir:

Leta 1854 so Angleško govoreči že lahko prebirali knjigo Walden, Henrya Davida Thoreaua. V njej poleg presunljivih opisov dogajanj v naravi najdete tudi prve zapise o opazovanju kaotičnih pojavov.

Leopold Hufnagel je leta 1891 ustanovil prve pragozdove in razvil prebiralno gospodarjenje z gozdom, ki počasi, a vztrajno, izriva monokulture iz alpskega gozdnega prostora. Pri tem gozdarjem zbuja pozornost dejstvo, da se je prebiralno gospodarjenje z gozdom skoraj hkrati razvilo v vseh alpskih deželah.

Peter Kropotkin je knjigo The Conquest of Bread napisal leta 1892. Kot anarhist je večino svojega dela usmeril v preseganje vzorcev, ki so povzročali propad revolucij in zmago reakcionarjev. Na primeru treh francoskih revolucij je do zadnje podrobnosti opisal problematiko, navedel napake, ki so se zgodile pri reševanju  in sestavil natančne napotke, kako to urediti ob naslednji priliki, torej naslednji revoluciji. Ta se je pri njegovih 90 letih zgodila, nemudoma je začel trenirati streljanje s puško. Vendar so komunisti razvili popolnoma nove, do takrat še ne poznane načine kraje revolucije, tako da iz vsega skupaj že spet ni bilo nič.

Se nadaljuje …

V nedeljo se boste imeli priložnost udeležiti referenduma o spremembi vodovarstvene zakonodaje. Ne zamudite.

Izredna samočistilna sposobnost rek ni sama po sebi umevna. Foto: Marko Pršina, Vir:

Nekateri se spomnimo, kako se je vse skupaj začelo; pa ne zato, ker bi imeli kakšen super spomin, ampak zato, ker smo bili v tistem času poklicni naravovarstveniki. Pravzaprav so projekt elektrarn na srednji Savi zakoličili in za njega pridobili vso dokumentacijo že davno pred tem. Vendar je v časih SFRJ, kot se je takrat rado dogajalo, zmanjkalo denarja za realizacijo. V Sloveniji se to ni ponovilo in zgradili so vse elektrarne po spisku od Brežic navzgor. Po več deset let stari dokumentaciji in to kljub temu, da so se stvari v vmesnem času drastično spremenile. Hidroelektrarna Mokrice ni bila del tega projekta, vendar so se v gradbenem zanosu odločili, da bi zgradili še to. Zato so morali, tokrat prvič, celotno dokumentacijo pridobiti po novi slovenski zakonodaji. Naravovarstveniki so dokumentacijo dobro proučili in izdali negativno mnenje. Vizjak z ekipo je poskušal to mnenje na najrazličnejše načine izpodbiti, zaobiti a mu to, presenetljivo, ni uspelo. Zavod za varstvo narave, Agencija RS za varstvo okolja in vsa sodišča od okrajnega do ustavnega so bili enotni. Ta elektrarna ni dobra ideja. Zakaj?

Ne pozabimo, da je Sotla po zaslugi vlade narodne sramote po eni strani že obdana z bodečo žico.
Vir:

Jez te hidroelektrarne bi namreč od Save odrezal Krko in Sotlo; ti dve naravovarstveno najbolje ohranjeni in tudi ovrednoteni reki se po gradnji hidroelektrarne Mokrice ne bi več izlivali v reko Savo, temveč v bazen, ki bo nastal za jezom te elektrarne. S tem posegom bi tako številnim ribam prekinili pot do njihovih drstišč in njihove habitate močno zmanjšali. Podobno bi se zgodilo tudi vidri in številnim drugim organizmom. Ti dve reki pa bi tako izgubili številne naravovarstvene kvalitete in v bodoče bi jih bilo še težje braniti, kot jih je bilo do sedaj.

Sava. Vir:

Ker elektro lobiju rušitev negativnega naravovarstvenega mnenja ni uspela, so se odločili, da bodo namesto tega spremenili zakonodajo. In kar se tiče parlamenta, so jo. Hkrati pa so seveda dregnili ob stotino podobnih problemov, ki so nastajali na vseh vodotokih in priobalnih pasovih. In sedaj smo, koder smo.

Jaz sicer živim ob Lahinji, vendar bi z veseljem pomagala sorodnicam na Krki in Sotli, če bi le lahko.
Vir:

Nekatere na žalost zelo močne politične stranke poskušajo banalizirati problematiko v stilu, saj se bodo naselile druge ribice. Ampak: krap ni sulec, kormoran ni vodomec in pižmovka ni vidra. In Dolenjci nismo Amazonski Indijanci. Kot najbrž veste, imamo v Novem mestu prav ob reki Krki najuspešnejšo tovarno v Sloveniji, reka pa je še vedno primerna za kopanje? Tudi dolvodno. Ali bo potem, ko bo vodni režim v celoti spremenjen, ko bodo tudi reko Krko spremenili v niz mlakuž, kaj takega še možno? Pa je bilo v preteklosti tudi drugače, reka takrat ni bila turkizno zelena, temveč  črno rjava, kopališče na Otočcu je zamrlo in v mestu se je širil smrad. Pa smo uredili; ne naključno in ne pomotoma in ne zlahka. In sedaj bodo o naši lepotici glasovali ljudje, ki v življenju niso imeli prilike živeti ob čisti reki.

Kadar za Slovence nadvse pomembnega vprašanja ne banalizirajo, govorijo o javnem dobrem. In res čista in prosto dostopna reka je javno dobro. Elektrika ni javno dobro, elektrika je industrijski proizvod. Ta industrija je v celoti v lasti države. Država pa je v celoti v lasti kapitala. Kapital ni javnost. Poraba energije v Sloveniji stagnira. Dodatne elektrike ne potrebujemo, razen zato, da jo za dober denar izvažajo in tako zadostijo pohlepu zelo majhne ekipe. Za to kar potrebujemo v Sloveniji, jo je dovolj in če bo treba bomo gradili nove elektrarne: na sonce in veter in nove hidroelektrarne. Ampak ne tako. Hidroelektrarna Mokrice je zločin proti naravi. In ne je ne, pa četudi je to rekla ta zadnja dekla, ki jo po spletu okoliščin imenujemo stroka.

Novi zakon bi bil samo za malenkost slabši kot stari zakon, pa je tudi stari zakon katastrofalen. Domet uradnih naravovarstvenikov pa bi se ob sprejemu predlaganih sprememb zmanjšal na izgradnjo ribje steze, ki pa še nikoli ni delovala tako kot reka in v tem sistemu tudi nikoli ne bo. Za Dolenjce, Bizeljčane in Kozjance ta referendum tako ni glasovanje o zakonodaji, temveč glasovanje o nadvse konkretnem problemu, ki bo imel neposredne posledice v najbližji prihodnosti. Mi ne bomo glasovali proti zakonu, mi bomo glasovali za Sotlo in Krko.

… iz prejšnjih epizod.

Poljedelci in za njimi kmetje so 12.000 let razvijali kulturo žit. Kljub izrednim težavam s pleveli, boleznimi in škodljivci jim je uspelo vzpostaviti monokulture izrednih razsežnosti. To je bil eden izmed procesov, ki so omogočili izredno globoko stopnjo specializacije človeške družbe. Ta specializacija je rodila najrazličnejše strokovnjake, izmed katerih so se številni vklopili v oskrbovanje največje ustvarjene monokulture. Od kraljev do predsednikov prezidija, od zemljemercev do upravnikov namakalnih sistemov, od kovačev do strojnikov, farmacevtov, … Kmeta v kombajnu je nadomestil delavec in vsi so živeli v mestu, ki ni bilo nič drugega kot še ena monokultura.

Bodite pozorni na bogato obrežno vegetacijo. Vir:

Pri tem je zavajajoče to, da marsikoga površen pogled v naravo napelje na misel, da tudi narava tvori monokulture, in to monokulturne načine proizvodnje in bivanja naredi sprejemljivejše. V Sloveniji lahko opazujemo bukove gozdove izjemnih razsežnosti, koder na prvi pogled ne raste nič drugega kot bukev. Vendar je to res samo, če opazujemo le drevesa. V tem gozdu namreč rasteta tudi grmovni in zeliščni sloj; v tem gozdu imamo bogat sloj humusa s povsem samosvojim življenjem, o katerem ne vemo skoraj nič, oziroma odločno premalo; tu imamo polhe, katerih življenjski ritem je neločljivo povezan z bukvijo in kozače, katerih življenjski ritem je neločljivo povezan  s polhi. Skratka imamo cel ekosistem, ki se je razvil točno na teh tleh, točno v tem podnebnem pasu in izgleda točno tako, kot izgleda. Ta sistem je na vsakem kvadratnem metru posebej in cel v celoti povezan sam s sabo, tlemi, soncem, dežjem in izpušča svoje proizvode nadvse varčno in skrbno. To je klimaksna združba. In če po olistanju bukve pade sneg, se zgodi, da se bukve zrušijo; in to ne samo ena, temveč tudi celi hektarji. Za njimi ne vzklije nov bukov gozd temveč, kot se je to zgodilo v pragozdu Kobila, gozd črnega bezga – pionirski gozd. In za njim bukov. Tudi slovenski gozdarji so v preteklosti poskušali oponašati tovrstno dogajanje in  marsikje vzpostavili  golosečni sistem. V tem sistemu so posekali cele sestoje in nasadili samo smrekice, ki so jih nato skrbno negovali. Ker so s tem oponašali naravne katastrofe, je profesor Dušan Mlinšek ta gozdnogospodarski sistem imenoval katastrofalen sistem gospodarjenja z gozdom.

Bukev je mati gozda. (foto: Martin Barbič)

Prav tako nas lahko zavede bežen pogled na velemesta, barvitost  ljudi najrazličnejših ras, nešteto poklicev, stotine funkcij, ki jih ta mesta izvajajo, na kužke in mucke, živalske vrtove in na reko smrdljivih odplak. Vendar to ni ekosistem, to je monokultura z eno samo nosilno vrsto. Pestrost, ki jo opazujemo tvorijo: različne rase, različne umetniške smeri, operne in zoprne zvrsti glasbe …, auuuu, nekatera mesta imajo celo več političnih strank. Ekološko gledano pa, tako kot žita tvorijo žitne monokulture, ljudje tvorijo človeške monokulture. Tudi mesta so se razvila izven območij optimalnih za razvoj nosilne vrste. Nobeno izmed mest dežja, ki pade na njih, ne uporabi tam kjer pade, temveč ga preko toksičnega sistema odvede v okolje, čim dlje in čim hitreje. Namesto njega iz izrednih daljav v mesto pripelje dež, ki pada nekje čisto drugje ali celo čisto nekoč. Ekološko gledano so mesta čisto ta prava monokultura človeka z bogato paleto vrst in združb, ki so vezane nanj.

Tako kot je vegetacija žitnih plevelov koevolucijsko pogojena z gojenjem žita, so favele koevolucijsko pogojene z razvojem velemest. Vir:

Nekatere vrste, recimo mucke in psičke, gojimo ciljno. Podgane, vrane, kuga in gripa, pa so nekaj podobnega kot kultura žitnih plevelov. Si predstavljate lubadarja, rojenega v tisoč hektarskem gozdu smreke, si predstavljate miš, rojeno na 100 hektarski njivi pšenice, si predstavljate uš, rojeno v 3. a razredu poljubne osnovne šole pred odkritjem DDT-ja. Če ja, potem si lahko predstavljate tudi mali HIV, rojen v rdeči četrti San Francisca. V zadnjih letih je sicer moda, da po izbruhu epidemije raziščejo pot vsakega mikroorganizma od prvih pojavljanj do sedaj. Tako recimo ugotovijo, da je karies v Evropo prišel s Kolumbom, da HIV izvira iz podsaharske Afrike in vsi so navdušeni nad tem, da COVID izhaja iz Kitajske. Ampak bazene, v katerih je mali COVID, tako kot mala uš, mali lubadar ali mala miš pogledal naokoli in rekel: »Vau«, smo ustvarili mi.

Se nadaljuje …