Objavil/a: Janez Božič | 08/06/2021

AGRIKULTURA

… iz prejšnjih epizod. Razvijajoče se poljedelstvo je počasi ustvarjalo vse večje monokulture in preko koevolucije omogočilo razvoj na žita vezanih vrst in združb. Hkrati pa je ciljno in ključno vplivalo na razvoj človeške kulture.

Razvoj sonaravnega, nomadskega poljedelstva, ki je z ognjem nepregledne stepe kos za kosom spreminjalo v polja, so sestavljale številne operacije. Morali so se spoznati na vetrove, saj bi sicer požgali sami sebe. Morali so znati čistiti in shranjevati seme, prav tako, kot so znali sejati, žeti, luščiti, mleti in peči, pa še marsikaj, kar se je najverjetneje izgubilo pod debelo preprogo tisočletij. Ko pa so se za stalno naselili, so začeli še orati, gnojiti, če je bilo treba tudi namakati, odstranjevati kamenje, pleti … Hkrati so razvili žlahtnjenje katerekoli kultivirane rastlinske ali živalske vrste in dosegali so rezultate, ki so zanimivi še danes. To niso bila več polja, to so bile njive. Vendar se razvoj ni ustavil pri plugu, konji so vlekli kombajne. Poskusili so obdelovati vse večje in večje površine, enkrat s sužnji, drugič s tlačani, potem s parnimi stroji in končno z dizelskimi motorji. Strojništvu, ki je bilo preko izdelave orodji že dolgo vpeto v kmetijstvo, so se odprle popolnoma nove možnosti, ogromne površine pa so postale obvladljive.

Hkrati pa so, želeli to ali ne, razvijali tudi kulturo žitnih plevelov in najrazličnejših žitnih bolezni. Skratka, ustvarili so bazen, kjer ni bilo robnega vpliva, kjer so bili obmejki oddaljeni več 100 metrov, bazen, kjer so imeli pleveli, bolezni in škodljivci neomejene možnosti razvoja. Si predstavljate miš, ki se je rodila na sredini 100 hektarjev velike njive, pogledala naokoli in rekla: »Vau«. No ja, ni bilo vse tako rožnato, na njivah je divjala vojna. In ko so med prvo svetovno vojno razvili bojne strupe, hkrati pa je zmanjkalo moških rok za marsikatero opravilo, se je farmaciji na široko odprl nov trg. Razviti so bili so pesticidi, neposredni prevod je »morilci kuge«. Vendar niso morili kuge, morili so vse po vrsti. Na začetku en -cid za marsikaj, danes pa en -cid za vsak plevel, škodljivca ali bolezen. Specializacija se najverjetneje ne bo nikoli končala. Že pred kakimi 20 leti pa mi je Primož Krišelj, ko je spekel prvi čisto svoj hlebec kruha, zaupal, da je za to potrebnih kar 63 operacij. Vsako izmed teh operacij počasi, a zanesljivo prevzemajo specialisti in vsi so se, tako kot cesar, potrudili, da so bili izplačani še pred žetvijo.

Glede na uspešnost sistema v odnosu do kapitala ni čudno, da so na monokulturni način poskusili gojiti vse, kar so imeli. Vendar se je treba zavedati, da jim pri vseh kulturah ni vedno uspelo. Murv na primer še vedno ne morete kupiti v trgovskemu centru, kljub temu, da so jih za potrebe gojenja sviloprejk gojili že pred več tisoč leti. Pri drugih kulturah pa je šlo marsikaj strašno narobe. Zelo verjetno ste že slišali za krompirjevo lakoto. Tako se je rojevala agrikultura, ki kmeta pravzaprav ne potrebuje več. Marsikdo je moral s trebuhom za kruhom. In imeli so kam, mest je bilo vedno več in bila so vedno večja. Kmetijske kulture so bile vedno bolj intenzivne, pot od proizvajalca do uporabnika pa vedno daljša. Kmet je dobil vedno manjši delež, vedno več jih je bilo, ki so se vrivali med setev in žetev, pa tudi pred setvijo in po žetvi jih je, da se jih ne da prešteti. Proces pa se še kar ni ustavil, farmacija je začela proizvajati gnojila in zemlja, dež in seme so nahranili tudi njo.

Kapital je tako preko specailizacije dela kmeta izrinil iz proizvodnje hrane. V monokulturah tako ni nič domačega, saj tudi ni nobenega domačina, vse je tržni višek. Ampak to ni najhuje, najhuje, vsaj po mojem mnenju, je to, da so iz monokultur pridelave hrane vse težave prenesli tudi v človeške monokulture.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 21/05/2021

SPECIALIZACIJA

Iz prejšnjih epizod.

Monokulture so se razvijale več tisoč let in če opazujemo le likovne upodobitve lahko rečemo, da jim je uspelo še pred industrijsko revolucijo. Presežke so prodajali najboljšemu ponudniku. In so rasla mesta in je rasla kultura. Če torej razvijemo Mariotovo misel, dobimo stavek, ki je med permakulturniki dobro znan, čeprav ne vem ali ga je že kdo zapisal: »Kulture so medsebojno povezane in kot opazujemo razvoj kmetijskih kultur, tako opazujemo tudi razvoj človeške kulture.«

Risba na lončevini, časovno umeščena v neolitik, najdena na Poljskem, sicer velja za prvo upodobitev prevoznega sredstva s 4 kolesi in rezervo. Ampak tisto med dvema vozovoma meni izgleda kot žito.

Žita so bila predmet nabiralništva že v časih, ko je bilo nabiralništvo še eden od glavnih virov prehrane. Ne vem, zakaj nabiralci niso slikali toliko kot lovci, ampak dejansko še nisem slišal za kako upodobitev nabiralništva. Pri nabiralništvu je meni najbolj zanimivo tudi to, da lahko že otrok nabere toliko kot odrasla oseba in je torej v času doraslosti tudi odrasel. Se pa da kljub temu tu in tam zaslutiti našo nabiralniško preteklost tudi v kakšnih pisnih virih. Jezusovi učenci so tako smukali žitno klasje in Jezus jih je skregal, zakaj smukajo žito v soboto – to, da žito ni njihovo, ga namreč ni motilo. Sicer pa nabiralništvo v Sloveniji doživlja preporod, vsak lahko s to starodavno tehniko poskusi prehraniti svojo družino in tako bo hitro ugotovil, da to ni preprosto. Prav tako ni bilo pred 12 000 leti; hrano morajo namreč nabirati vsi za delo sposobni in temu nameniti kar nekaj časa, ko je sezona, najbolje kar cel dan. Zelo pomembno pa je tudi shranjevanje in žito se da shraniti preko cele zime. In ko je bila letina dobra, ga je mogoče še kaj ostalo. Najbrž ne veliko, takole recimo za seme, in so sejali.

Odisej, kralj Itake, ni želel v vojno in se pri tem skliceval na norost. Da bi svojo norost dokazal, je v plug hkrati vpregel osla in boškarina.

Da niti ne govorimo, da marsikatero žito lahko poseješ tudi pozimi. Pa ne samo žita. Če so najrazličnejši shranki začeli plesneti ali če so se jih prijeli črvi, jih je bilo potrebno čim prej zavreči. Te bolj ali manj naključne setve so bile najverjetneje  prvi zametki sonaravnega vrtnarstva. Od vrta do polja je sicer še mnogo korakov. Poudaril pa bi predvsem to: človek je začel pridelovati hrano. Kolikšne površine so obvladovali ti prvi poljedelci, lahko le ugibamo. Zemlje, tudi zelo dobre, je bilo dovolj, nihče še ni jemal desetine. Razbojniki so spadali med naravne nesreče. Če so površine pripravljali za setev, so jih z ognjem ali pa ročno, sicer pa po neki silni obdelavi v času redke naseljenosti ni bilo potrebe. Ko se je zemlja izčrpala, je bilo za poljedelca, ki je bil še prejšnjo generacijo nabiralec, najverjetneje bolj logično prestaviti vas.

Babilon je poleg visečih vrtov, ki so po najnovejših dognanjih pravzaprav rasli nekje drugje, slovel tudi po kulturni pestrosti. Bog s stanjem ni bil zadovoljen.

In vendar so se s pojavom poljedelstva prvič pojavili viški hrane, ki so se spremenili v predmet menjave. Hkrati s kulturo žit so imela možnost rasti tudi večno lačna mesta. Zaradi visokih transportnih stroškov so seveda tudi ta mesta pridelovala hrano, spomnimo se na primer Babilonskih visečih vrtov. Čeprav tega nihče ne omenja, so tudi pridelovalne površine v bližini mest začele pridobivati na pomenu. Samo žito bi sicer lahko peljali tudi zelo daleč, saj je bila plovba že takrat zelo učinkovita. Vendar so prebivalci mest potrebovali še marsikaj. Pa ne samo potrebovali, imeli so tudi vedno večje želje. Potrebe so se hitro naučili zadovoljiti s sredstvi, ki so bila na voljo. Če si si želel malin, si jih moral pridelati na vrtu, ali pa jih je moral nekdo pridelati zate. Skratka, pojavili so se družbeni sloji, ki si hrane niso želeli ali pa utegnili pridelovati. Tako je že sonaravno poljedelstvo, čeprav tega ni potrebovalo, omogočilo trajno naselitev in dokaj kmalu tudi tako ali drugačno obliko lastništva.

Najstarejši najden plug, 4000 let pred našim štetjem, Egipt; nič takega česar poljedelec ne bi bil sposoben narediti sam.

Seveda nič ni šlo z danes na jutri in tudi v času rasti prvih mest so nekateri bojevniki takrat, ko se niso bojevali, pridno kmetovali. Odisej se je tako moral nehati pretvarjati, da nima pojma o poljedelstvu, pustiti plug na njivi, vzeti meč in iti nad Trojo. Na žalost se je zadeva prav grdo zavlekla in za plug je moral v tem času poprijeti nekdo drug. Torej, ko si je kralj zaželel jesti maline, jih je moral nekdo pridelati zanj. In ko se je hotel vojskovati,  je moral Odisej, kljub temu da jasno nakazal, da bi raje slabo kmetoval, kot se dobro bojeval, zapustiti plug in prijeti za meč. Specializacija je potekala »milom ili silom« in bila je vse globlja.  Pridelava žit jo je sicer omogočala, ampak vodili pa so jo vladarji.

Iz neznanega razloga se je Tezej Amazonk usmilil.

Poljedelec je s plugom sicer pridelal več.  Vendar to, kar je pridelal, ni bilo več samo njegovo. Viške je še vedno lahko prodajal, ampak to kaj je višek, je izvedel šele, ko si je cesar vzel svoje. Bog se je sicer še vedno zadovoljil z daritvami, medtem ko razbojniki niso bili tako prijazni. Prvi razbojniki niso zelo znani, je pa zato zelo znan eden prvih lovcev na njih. Tezej je tako pobil razbojnike Sinisa, Skirona in Prokrusta, prav tako je ubil debelo svinjo Fejo, Amazonk ni pobil. Poljedelec je nahranil tudi njega. Ob Nilu so izkušeni zemljemerci gradili namakalni sitem, prekaljeni uradniki so ga upravljali, razvili so prve pekarne. Zemlja, dež in sonce so nahranili vse, poljedelec pa se je spremenil v kmeta.

Se nadaljuje …

Objavil/a: Janez Božič | 03/05/2021

KOEVOLUCIJA

Monokulture, ki so preko koncentracije obdelovancev omogočale dober izkoristek površin in vloženega dela, so na osnovi pozorne izbire vrst s primernimi lastnostmi omogočile najvišjo možno izrabo vloženega kapitala. Skupaj z imenom in prijemi smo jih sicer sprejeli le poljedelci in gozdarji, kar pa še ne pomeni, da se niso razširile tudi na druga področja.

Ne morem reči, da razumem ravno vse, ampak uspelo mi je ugotoviti, da se bere od spodaj navzgor.

Znan je rek, da: »Rima niso zgradili v enem dnevu«. Nihče pa ne omeni, da so ravno toliko časa gradili tudi namakalni sistem na Nilu. In še malo dlje so razvijali celoten sistem vzgoje žit v Mezopotamiji, 12 000 let bi bila kar primerna ocena trajanja. Prvotne žitne kulture so bile v osnovi sonaravne, torej le malo drugačne od takratnih step; z razpoložljivimi sredstvi niti ni moglo biti drugače in glede na takratne potrebe je bilo to tudi dovolj, saj je bila sonaravna tudi človeška populacija. V času spreminjanja iz stepe v polje pa so se poleg pšenice razvijale tudi na pridelavo pšenice vezane vrste, recimo vegetacija žitnih plevelov, žitne rje, pa ljudje in z njimi tudi lastovke in miši … Znanstveniki temu rečejo koevolucija, torej vezan razvoj vrst. Žitni pleveli so šli s kulturo žit že najmanj enkrat do konca in nazaj. Pri tem moramo vedeti, da je to, kaj smatramo za plevel, popolnoma odvisno od stopnje človeškega znanja in razvitosti kmetijstva. Nekatere vrste so bile nekoč plevel, danes pa so kulturne rastline in obratno. Tak je na primer oves, ki je svojo kariero začel kot plevel med pšenico. Sedaj je za večino prvotnih žitnih plevelov zelo težko ali celo nemogoče določiti izvorno rastišče, saj so z ladjami potovali preko Mediterana in z vetrom v sosednjo vas. In seveda ladje in veter tudi v nasprotno smer niso šli praznih rok. To so bili pleveli, ki so z žiti živeli več 1000 let, recimo prelepi mak, ali zdravilna kamilica in plavica, ki je rast žit celo izboljševala. Nekateri pleveli pa so letino uničili; skratka, vse skupaj je bolj ali manj en sam matr.

Vendar so se potovanja daljšala in ladje so s seboj prinašale nove kulturne rastline in še novejše plevele, največji mejnik iz tistega časa pa so bila potovanja preko oceana. Pleveli, ki so prišli z one strani oceana, so bili neprimerno bolj moteči, saj za borbo proti njim niso imeli potrebnih tradicionalnih znanj. Za njih ročna obdelava ni bila dovolj, potrebno je bilo razviti popolnoma nove prijeme. Vendar so stoletja uredila tudi to malenkost, soočeni s tem izzivom so poljedelci razvili nove načine kolobjenja. In ponovno se je vzpostavila napredna združba žitnih plevelov, ki se je v nekaterih primerih najbolj razbohotila na robovih in obmejkih, sicer pa je lahko osvojila bolj ali manj celo obdelano površino.

Monokulture so se očitno razvile še preden so v kmetijstvo prodrli stroji. Pieter Bruegel (c. 1525 – 1569).

Še ena velika sprememba v razvoju žitnih plevelov se je zgodila leta  1940, ko so v kmetijstvo začeli prodirati kemijski proizvodi. Prvotni žitni pleveli so začeli izginjati. Peter Skoberne in Tone Wraber sta tako leta 1989 ugotovila, da je v Sloveniji med 29 izumrlimi vrstami kar 6 plevelnih. Zato pa so se začeli uveljavljati drugi pleveli. Proces ni šel z danes na jutri in tudi ni bil enosmeren; tako se danes poljedelci že spet ubadajo s približno 10 pleveli, ki so res neki čisto drugi, ampak še zdaj je vse skupaj en sam matr. Poleg tega pa poljedelce mori še okoli 15 žitnih bolezni, ki so v 10 000 letih prav tako preživele svojo koevolucijo. Njihov vezan razvoj je prav tako temeljil na prilagajanju na borbo proti njim, potovanju preko morij in sožitju z vetrovi ter živalmi … in seveda je bila tudi koevolucija, na primer žitne rje, ravno tako hitra ali pa še hitrejši kot pri plevelih. Meni najbolj zanimiva bolezen žit je vsekakor rženi rožiček, gliva, katere alkaloid povzroči krčenje žil, gangreno, halucinacije in smrt. Bolezen pri ljudeh so premagali z izboljšano tehnologijo mletja žit in kontrolo vsebnosti alkaloidov. To pravzaprav pomeni, da jo žita še vedno imajo in je dejansko še prisotna v krmi za pitance. Tako, da bi bilo mogoče čisto dobro še enkrat razmisliti, kaj je bilo s tistimi norimi kravami.

Tradicionalna združba žitnih plevelov; na njivi je sicer videti samo mak, vendar je v šopku deklice v modrem opaziti tudi plavico, da o žitu ne govorimo. Claude-Oscar Monet 1840 – 1926.

Skratka, kot bi to povedal Mario Lešnik: »Proces globalizacije ne vpliva samo na bivanjske interakcije pri človeški vrsti, temveč preko nje deluje na vse žive organizme v ekosistemih.« Razvoj mehanizacije, vse večja dostopnost sintetičnih gnojil in herbicidov so omogočili obdelavo površin v rangu kvadratnih kilometrov, vendar je bilo takih  površin le malo. Zato so si vrli kapitalisti, pod sloganom: »Rešimo svet pred lakoto«, omislili tako imenovano zeleno revolucijo. Mehanizacijo in kemijo so združili z obsežnimi komasacijami in tu so bile površine, na katerih so poleg traktorjev in kombajnov lahko začeli uporabljati tudi letala in še marsikaj, o čemer nočete niti slišati. Svoje proizvode so sicer še naprej imenovali hrana, vendar lakota, vsaj pri ljudeh, začuda ni izginila.

Se nadaljuje ...

Objavil/a: Janez Božič | 22/04/2021

MONOKULTURA

Monokultura je izraz, ki izhaja iz poljedelstva in opisuje obsežne površine, posajene z eno samo vrsto rastlin. Izraz se ni široko uveljavil, saj ga že živinorejci ne uporabljajo, kar pa še ne pomeni, da ne uporabljajo monokulturnih prijemov.

Nekdo ne bo kruha lačen.

Gozdarji uporabljamo tako prijeme kot izraz. Nemški gozdarji so že pred okroglimi 400 leti vzpostavili gozdno gospodarski sistem, ki je zagotavljal najvišjo zemljiško rento. Letni donos je znašal 3 % glede na vložen kapital. Če si mu želel slediti, si moral na hektar posaditi do 10 000 smrekic, ter okoli njih več let žeti, kositi ali sekati vse, kar bi jih utegnilo ovirati pri rasti. Ko pa so zrasle toliko, da so se krošnje staknile, si moral začeti redčiti. Po dobrih 10 letih si že lahko pričakoval prve donose. Najprej najrazličnejše kole in stebre, potem okrogel les, ki se ga je že splačalo tesati, in končno čisto ta prave hlode. Teh vmesnih donosov ni bilo malo, vendar so bili razporejeni v obdobje do 80 let, zato niso pritegnili toliko pozornosti, kot končni posek. Takrat je na vsakem hektarju padlo kakih 1000 m3; vsem, ki so to videli, so se pocedile sline, novopečeni bogataš pa je posadil nove smrekice. Sistem je bil nadvse prodoren in ker so ga vzpostavili Nemci, je bilo vse natančno izračunano in nadvse lepo narisano. Uspešen pa je bil zato, ker je zagotovil koncentracijo obdelovancev na minimalni površini, je njihove naravne lastnosti izkoristil v kar najboljši meri in v obtok sprostil energijo, ki jo je naravni gozd med svojim bivanjem nakopičil v zemlji. Sadike smreke je namreč nadvse lahko vzgojiti, vsaj v primerjavi z drugimi drevesnimi vrstami, zelo dobro prenašajo transport, pri sadnji vam oprostijo skoraj vse napake, ki ste jih sposobni narediti, les je visoko cenjen, …  Sistem se je najprej razširil po vseh nemško govorečih deželah, Skandinaviji, Angliji in pozneje, preko njihovih kolonij, po celem svetu. Seveda so smreke zamenjali evkaliptusi ali bori, oziroma karkoli je bilo na novo osvojenih rastiščih najprimernejše.

Nadvse zanimivo se mi zdi, da večina ljudi monokulture dojema kot lepe.

Sistem sam po sebi ni bil problematičen, vsaj ne v prvi generaciji in na manjših površinah. Na vsaki površini pa so najverjetneje že v prvi generaciji opazovali vpliv roba. Na robu novonastale monokulture so drevesa, ki niso bile smreke, odganjala dalj časa in so bila bolj uspešna. Nekatera iz korenin, druga iz semen – če nisi prišel vsako leto najmanj enkrat in jih posekal, so hitro prerasla smrekice, in namesto smrekovega si lahko dobil topolov gozd. Širino torej razdaljo od roba monokulture do še vidnega vpliva roba imenujemo robni vpliv. Ocenjujemo da znaša  višino odraslega sestoja, torej med 30 in 40 metrov, kar pravzaprav pomeni, da sestojev ožjih kot 80 metrov ne moremo šteti za monokulturo. Ta robni vpliv se je seveda nanašal še na številne grmovne in zelnate rastline, pa tudi na živali. Na večjih površinah je delež robnega vpliva padal, v notranjosti večjih nasadov so se najverjetneje že v prvi generaciji pojavile zasmrečene površine. Na teh je raslo vse manj in manj drugih vrst, vendar so bile te že skrbno izbrane: leske, katerih lešnike so veverice, šoje in še marsikdo raznašale, zgubljale in skladiščile dobesedno vsepovsod, robide, ki imajo povsem svojsko življenjsko filozofijo, divjad, ki so ji posajene smrekice teknile mnogo bolj kot vse ostalo, in pa seveda podlubniki …. V prvi generaciji so smrekice izkoristile energijo, ki jo je naravni gozd skladiščil tisočletja, vsako naslednje generacijo pa so bili problemi večji in težje obvladljivi. V drugi generaciji so se leski, lubadarjem in divjadi pridružile visoko specializirane mraznice, katerih hife so z lahkoto preživele iz generacije v generacijo. Mraznice so okužile že novo posajene smrekice, saj so imele le-te zelo pogosto poškodovane korenine, in podlubniki so vedno pogosteje zahtevali svoj davek tudi v vedno mlajših sestojih. V tretji generaciji so se na k temu nagnjenih rastiščih že pojavili problemi z zakisanostjo tal; skratka, vsako naslednjo generacijo je bilo problemov več. Pa tudi z naraščanjem površin je šlo marsikaj na slabše. Velikih nasadov se z ograjo ni dalo zaščititi pred divjadjo, premazi, s katerimi so zaščitili vršičke smrek, pa so bili le delno učinkoviti. Nato se je začela dražiti delovna sila, 3% donos naenkrat ni bil več nič posebnega in sistem je zamrl, vsaj v centralni Evropi, a na žalost samo v gozdarstvu.

Bogu žitna daritev ni bila povšeči.

Med kmetijskimi in gozdarskimi monokulturami so seveda velike razlike. Kmetijske monokulture so se razvijale več tisoč let, baje je bil prvi tovrstni kmetovalec Kajn, Abelov brat, ki je gojil pšenico. Če si je kmetovalec premislil, je že naslednje leto lahko preizkusil drugo kulturo, medtem ko bomo morali gozdarji z monokulturami svojih dedov živeti še najmanj dve generaciji. Kmetijske monokulture so se razvijale na najboljših tleh, oziroma na tleh, ki so bila za določeno rastlinsko vrsto najprimernejša. Tako so polja in travniki skoraj v celoti zavzeli rastišča hrasta doba, vinogradi pa so, vsaj v Sloveniji, izrinili številne toploljubne združbe puhastega hrasta, malega jesena in ostalih toploljubnih drevesnih vrst. Kmetijstvo je zaradi ugodnih površin še pred industrijsko revolucijo lahko razvijalo mehanizacijo, ki je v veliki meri olajšala ali celo nadomestila človeško delo. In prav tako so te površine preko mehanizacije omogočile izdatno farmacevtsko podporo, ki je delež človeškega dela še zmanjšala. Ko je ugodnih površin zmanjkalo, so jih začeli prilagajati, in tudi pri tem so bili zelo uspešni izsuševanje močvirij, poravnavanje vsakih najmanjših mikrorelejefov izkopavanje skal … Poleg tega pa sta imeli kmetijska in gozdarska monokultura tudi nekaj skupnega – bili sta nalezljivi.

se nadaljuje

Objavil/a: Janez Božič | 17/03/2021

Imunizacija ni cepljenje

Ne morem, da ne bi. Pa sem si že velikokrat obljubil, da ne bom. Imam družino, delo, prijatelje in vizijo o boljšem svetu, in v tej viziji ni več ničesar o izobraževanju najširše množice. Tega sem se nazadnje lotil leta 1996 in večkrat pomislim, da sem zgubljal čas. Potem pa mi Aljaž preko FB pošlje eno injekcijo in spet se zavem, da se je mogoče pa le splačalo potruditi.

Ta možakar v belem je kao kmet in tisto kar drži v roki je kao hrana.

Zato bom povedal še enkrat. Večina izmed nas ima še vedno izredno dobro izobrazbo; tudi tisti, ki imate samo osnovno šolo, imate še vedno zelo dobro osnovno šolo. Da o gimnazijcih ne govorimo, to je nivo, ki je v večini sveta nedosegljiv. Na univerzitetnem nivoju sicer pride do fahidiotizma, ampak nekateri smo imeli srečo in smo končali odlične fakultete. V tem procesu, ki so ga pravzaprav začeli že naši starši, smo v glavi izgradili miselni vzorec. Vendar ni večen, poplava dezinformacij ga lahko pokvari. In kvaliteta šolanja strmo pada. Miselni vzorec mora biti dobro hranjen, skrbno vzdrževan in pripet na pravo stran močne hrbtenice, na drugi strani katere morajo biti velika jajca oziroma ženski ekvivalent tega organa.

Če je tako, potem imate možnost prepoznati take trike, kot si jih je privoščil Monsanto. Se ga še kdo spomni? Potem, ko je propadel ga je kupil Bayer, tako da ni šlo nič v nič. Pri nas lahko še vedno kupite njegov proizvod, ki ga v glavnem poznamo pod imenom Bumefekt. Upam pa, da ne morete kupiti njihovega semenskega materiala, tako imenovane klonirane koruze ali bombaža …. V Monsantovem triku se je večini sicer zdelo sporno kloniranje in z njim povezani čisto novonastali problemi vendar je ta večina že nasedla. Tisto, kar je bilo sporno je bila sama uporaba beseda kloniranje. V humanistiki in celo v živinoreji je to sicer hud bavabav, ampak v sadjarstvu pa tudi sicer v kmetijstvu je to vsakdan. Kot primer lahko navedem proizvodnjo skunka, še ene splošno sprejete laži. Droga, ki se pretvarja, da je marihuana. Velika večina Skunka izhaja iz kloniranja. Prizadevni gojitelji posejejo rastline, ki jih imenujejo mame, jim trgajo vršičke, peclje pomakajo v indol ocetno kislino, oziroma na njeni osnovi izdelane pripravke, in iz enega semena, doma v garaži vzgojijo stotine rastlin. To je kloniranje. Kloniranje je v svetu pridelovanja rastlin najširše sprejeto in Monsanto je želel v ta nabor stisniti še svoje proizvode. Uspelo mu je. Vendar smo se uprli, svetovno gibanje pridelave ekološke hrane, ki je do takrat raslo le počasi, je pretresel cunami, Šiva je pojezdila na valovih populizma in Monsanto je padel. Tisto, kar je delal Monsanto, se sedaj imenuje genski inženiring.

Tista oseba v modrem je kao zdravnik, in tisto kar drži v roki je kao cepivo.

To s čimer trenutno imunizirajo vse, ki si tega želijo, in jaz nimam nič proti, ni cepivo. Ampak ne zdaj gledat v Wikipedijo, ki jo lahko popravlja vsak, ki ima pet minut časa in malo volje. Če hočete vedeti, kaj je cepivo, boste morali poiskati tiskano verzijo katerekoli knjige, o preprečevanju nalezljivih bolezni, najbolje letnik  pred 1985, in si prebrati: »Cepiva so suspenzije iz oslabljenih ali mrtvih povzročiteljev bolezni.« Cepiva so razvijali več tisoč let, cepljenje ni edini način imunizacije in imunizacija ni edini način preprečevanja nalezljivih bolezni.  Vsi, ki uporabljate ali posredujete besedila, ki mRNA tehnologijo imenujejo cepivo, sodelujete v zavajanju javnosti, nekateri radi rečejo zaroti, pri nas uporabljamo izraz »ustaljena poslovna praksa«. Ne vem, katero ime se bo za mRNA tehnologijo uveljavilo, vendar močno upam, da to ne bo cepljenje.

Poleg prodajanja nepreverjenih tehnologij in zlorabe besede kloniranje je bil del Monsantove akcije še en nadvse sporen segment in to je bil način prodaje. V Indiji so namreč tehnologijo najprej prodali vladi, nato velikim deležnikom in na koncu še kmetom. O kaki svobodni izbiri že v startu ni bilo več govora. Če so kmetje na dnu prehranske verige kakšno izbiro sploh imeli. Težko je oceniti posledice Monsantove akcije, nekateri se recimo trudijo prešteti mrtve. Teh je bilo samo v Indiji več 100 000. In to niso bili neki mrtvaki, ki so umrli po dolgotrajnih in težko opredeljivih boleznih, ne, to so bili samomori obubožanih kmetov. Zanimivo, da so ti kmetje vedeli, kaj se jim je zgodilo in, da bi sporočilo posredovali naprej, so samomor delali s pitjem Bumefekta oziroma njihove verzije istega sranja.

Vem da začutijo humanisti močan odpor, ko ljudi primerjam z marihuano, koruzo, bombažem in podobnimi bitji, ki se po njihovem mnenju niso prebila na vrh evolucijskega drevesa. Vendar vam moram položiti na srce dejstvo, da se nekateri s to problematiko ukvarjamo že vso svojo odraslo dobo. Prosim vas, ne samo odmahniti z roko in reči: »Ah, še en strokovnjak v napačni stroki«.

Objavil/a: Janez Božič | 02/03/2021

OČETOV OČE

Očetov oče, Alojz Božič, se je rodil na majhni kmetiji leta 1900 v Kurji vasi pri Krškem. Kmalu po začetku 1. svetovne vojne je dopolnil 18 let in bil vpoklican v vojsko. Med operacijami na Soški fronti so ga zajeli Italijani in ga zaprli, vendar je pobegnil. Kmalu se je moral vrniti na fronto in Italijani so ga zajeli še enkrat. Da pa ne bi več pobegnil, so ga zaprli v Rimu.

V Rimu so Italijanski vojaki vsako juto prevzemali vojne ujetnike. Z njihovo pomočjo so potem v mestu opravljali, karkoli je v večnem mestu pač bilo potrebno opraviti. Pravkar dorasel moški z majhne kmetije se je izkazal za ročnega, pridnega in močnega. Kmalu si je pridobil zaupanje korporala, se naučil italijansko in vedno pogosteje sta po končanem delu obiskala krčmo ali dve. Kakorkoli, korporal se je napil do nezavesti, Alojz si ga je vrgel na rame, odnesel na samo in se oblekel v njegovo uniformo. Kot so mu sojetniki že prej svetovali, jo je mahnil proti severu, dokler ni zagledal gora, nato pa je zavil na desno. Kljub temu, da je imel uniformo, si ni upal na vlak, saj mu je bila uniforma prekratka, kontrole pa pogoste.

Do Italijansko – Avstroogrske meje je privandral Notranjskem, se vkrcal na vlak in pripeljal v Videm, od tam pa še kako uro hoda do Kurje vasi. Četrt ure hoda pred domom mu je nasproti pritekel domač pes Bobi in skupaj sta privandrala do domačih vrat.

Lojze potrka in iz kuhinje zasliši očetov glas. »Kdo je«.

Alojz odgovori; »Lojze«.

 »Živ ali mrtev«,

 »Živ«,  »Potem pa kar noter«.

Po vojni se je Alojz poročil. Z ženo Kristino sta vzgojila 12 otrok, ki so jima rodili okoli 32 vnukov.

Objavil/a: Janez Božič | 23/02/2021

STREMLJENJE

Zakaj se največji umi ukvarjajo z najbolj oddaljenimi pojmi? Že Albert Einstein je znal povedati marsikaj o koncu vesolja in podobnih v času in prostoru zelo oddaljenih dogodkih, ampak o tem kakšno bo vreme čez štiri dni, pa znanost še danes modro molči. Vsaj v našem klimatskem pasu. Lepo je strmeti v daljave, vendar moramo priznati, da je realen domet vesoljskega programa tu nekje do Marsa. Najboljšim uspe pristati na kometu, ampak, do prve sosednje zvezde je še strašno daleč. In preden bomo prišli do prve črne luknje, bo obstoječa fizika že zdavnaj nadgrajena, na načine o katerih tudi Albert ni vedel veliko. In da ne govorimo o tem, da tudi ta fizika na oni strani črne luknje najverjetneje ne bo delovala. Mogoče gre genialnost skupaj s paranojo in tako so največji umi preprosto prestrašeni in bežijo v višave. Zemeljske, tako imenovane vsakdanje probleme pa prepuščajo drugi ligi in potem se zgodi, kar se mora zgoditi. Druga liga zakvačka neposredno okolico in sedanjost, ubogi največji umi pa morajo bežati. Torej pozitivna povratna zanka. Ker so njihove misli predaleč, tako v času, kot prostoru, je seveda najverjetneje, da bodo pobegnili v napačno smer. Kako bi se razvila zgodovina, če bi Albert namesto v Ameriko pobegnil v Indijo, starodavno zibelko znanja, ki si je matematiko omislila približno takrat kot Evropejci kolo? In matematika je disciplina, pri kateri kilometrina šteje.

Iz stremljenja v sanje in od tu v spomin.

A bodimo odkriti, stremljenje je zagotovo osnova velikih korakov. Koliko časa smo strmeli v nebo, preden nam je uspelo poleteti. Bodite pozorni na osebni zaimek. Tudi pomotoma ne smete misliti, da je bilo letenje dosežek posamezne osebe in prav tako je zanikanje reinkarnacije eno izmed precej lahkomiselnih zanikanj. Kdaj so se v človeških mislih začeli pojavljati krilati konji? Na prazgodovinskih slikarijah jih še ni bilo. Vendar so se civilizacije rojevale in umirale in vse kar smo zmogli je bilo stremljenje?

Ne, hkrati s stremljenjem se je rojeval tudi spomin, rojevale so se zgodbe o zlatih pticah in ptice so postajale zaščitniki starodavnih ljudstev in spomin je krepil namero in namera voljo. In rodil se je Dedal in je poletel in je svojo zmago plačal s sinovim življenjem. So torej več tisoč let pred prvim uradno dokumentiranim poletom že plačevali najvišjo možno ceno za stremljenje, spomin, namero in prve poskuse? Toda v Evropo je prišla temna doba in večina znanja je izginila. Kako je zgodba o Dedalu preživela temno dobo, ki je trajala več stoletij. Je bil za to dovolj spomin ali je tokrat pisava pokazala svojo moč?

Seveda Dedalus ni bil prvi, ki je poletel, je pa bil prvi, ki si ga je zgodovina zapomnila.

Pomislite na velike mislece in izredne mojstre, ki jim letenje ni uspelo. Bilo so celo materiali; les, lepilo in platno je vse kar potrebuješ za izdelavo zelo dobrega jadralnega letala. Prepričan sem, da je bil Leonardo de Vinci v svojih mislih sposoben leteti. Nihče ne ve koliko noči je prebedel in prav tako ne vemo ali je sanjal o pticah ali o netopirjih. Ampak nič ni pomagalo, niti stremljenje celega človeštva, niti sanje Leonarda in številnih njemu podobnih. Tisto kar je manjkalo je bila tehnologija, ampak se je razvijala. Mojstri so bili vse boljši in vzgajali so nove mojstre. In rojevali so se cehi in tudi ti so skupaj z mojstri razvijali in skladiščili znanje. In umirali so mojstri in umirali so cehi. In rodila se je znanost. Descartes jo je izvlekel iz pozabe temne dobe in jo iz zibke filozofije postavil na štiri trdna načela. In kar naenkrat so mehanski problemi postali rešljivi.

In rodil se je Bernoulli, najprej Johann potem pa še njegov sin Daniel, ta je razvil teoretske osnove in še preden je umrl je bratoma Montgolfier, Joseph-Michelu in Jacques-Étienneu, uspelo. Ampak zgodba gre seveda naprej, hitreje in višje. Razvijale so se tovarne in zgodila se je industrijska revolucija in sta se rodila brata Wright, Orville in Wilbur. In sta poletela. In ne samo to, uveljavila sta patent ZDA 821,393. Le nekaj let pozneje smo že imeli prva tekmovanja v letenju, na katerih je sodeloval tudi Edvard Rusjan. Ko ni letel, je seveda pomagal bratu Jožetu in sestri Luiga Gigia, ki sta se ukvarjala s tehničnimi podrobnostmi, medtem ko je za finance moral poskrbeti oče Franc.

Letenje je pritegnilo najširšo pozornost.

To, da so prvi posamezniki dejansko dvignili obe nogi od tal in ju tam tudi obdržali, je bila torej zasluga človeštva. To človeštvo je imelo skupno stremljenje, skupne sanje in nad-generacijski spomin, to človeštvo je razvilo pisavo, to človeštvo je bilo sposobno in pripravljeno prevzeti odgovornost za neuspešne poskuse. In to človeštvo ni uveljavilo nobenega patenta. Seveda brez posameznikov ne bi šlo. Spomnimo se predvsem tistih, ki so imeli jajca in so mislili s svojo glavo, so bili na pravem mestu ob pravem času, so bili veliki misleci in izredni praktiki, in so imeli ta pravega očeta, brata ali sestro, o tudi strici so pomagali. Vsak izmed njih pa je bil tudi prijatelj zgodovine, ki o nekaterih drugih skrivnostno molči.

Vendar je, ne glede na to kaj porerečeta zgodovina in patentna zakonodaja, letenje skupen dosežek človeštva in naša družba je le ena izmed družb, ki je pri tem sodelovala.

Letenje pripada vsem.

Vse pripada vsem.

Vse vsem.

Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Hm. Pravzaprav ima zapikovanje zastave v novo osvojene teritorije malo drugačen pomen.
Objavil/a: Janez Božič | 17/02/2021

Pragozd Krokar

Nepozabna pustolovščina za vse, ki uživate, ko začutite moč narave. Dom velikih zveri v najobsežnejših evropskih gozdovih, gozdovih dinaridov, ki se raztezajo od Ljubljane do Tirane. Tu boste začutili moč pradavnine, tu vas bo prevzela prvinska oblika narave in vas navdahnila z novo energijo.

Pragozdni čemaž.

Pragozd Krokar, kjer so načrtno nehali gospodariti že v 19 stoletju, je vpet med strmine kanjona Kolpe in sonaravno gospodarjene gozdove. Tako dolomitne strmine, ki so nedostopne za moderno gospodarjenje in preveč krušljive za alpiniste, kot sonaravno gospodarjeni gozdovi, kjer se vsa dela opravljajo v skladu z najvišjimi naravovarstvenimi standardi, predstavljajo svojstven varovalni obroč. V pragozdu Krokar na istoimenskem vrhu Krokar, enem izmed vrhov Borovške gore, je tako življenje prepuščeno naravnim zakonom. Pragozdni sestoj predstavlja vzorec nenehno spreminjajočega se ravnovesja med tlemi, klimo in neštetimi živimi organizmi – od očem nevidnih organizmov do drevesnih velikanov. Tu vladajo le zakoni narave, zato človek zavestno ostaja zunaj. Organska odeja pragozda je kar 2 do 3 krat debelejša kot v okoliškem gozdu. To je uskladiščena energija, ki se stalno, varno in varčno obnavlja. Tu nič ne gre v nič, stari so pomešani z mladimi in življenje je povezano v trden, zdrav in dinamičen sistem.

Notranji mir in tišina pod stoletnimi orjaki in nenavadnost mogočnih dreves nas vedno znova očarata in prevzameta. Narava tu, kjer še nikoli ni pela sekira, od vekomaj nemoteno uveljavlja svoje zakone. Ozka stezica je ob robu pragozdnega rezervata vrezana v strmo pobočje Krokarja. Korak za korakom nas pot vodi čez padle orjake, med stoletne bukve, kjer čas teče drugače… Pragozd je vedno drugačna drevesna katedrala; spomladi čemaž ogrne tla v zeleno-beli prt cvetja, poleti bukve razpno senčnato streho krošenj, jeseni drevesa pogrnejo šumečo odejo iz odpadlega listja in pozimi vse obda skrivnostna bela tišina.

Strmine kanjona Kolpe in sonaravno gospodarjeni gozdovi oklepajo pragozd Krokar.

Varovanje pragozda se je začelo že leta 1893, ko so iz gospodarjenja izločil 73 hektarjev gozda, in se nadaljuje tudi danes. Tem hektarjem so tako dodali varovalno območje, v katerem veljajo prilagojena pravila gospodarjenja. Da bi poglobili sliko pragozdnih ritmov, sodelavci Zavoda za gozdove Slovenije vsakih 10 let, že 6. zapored premerijo vsa drevesa, debelejša od 10 cm. Leta 1995 je tako na enem hektarju živelo 516 dreves, lesna masa pa se je vrtela okoli 640 kubičnih metrov na hektar. To niso velike številke, saj najdemo tudi gospodarske gozdove z veliko več drevesi in višjo zalogo. Primerjava lesnih mas po desetletjih pa nam pove, da pragozd ni tako nespremenljiv, kot kaže na prvi pogled. Bukev prevladuje, vendar meritve jasno kažejo nihanje deležev drevesnih vrst, čeprav skupna lesna masa – nakopičena energija –ostaja skoraj nespremenjena.

Namesto markacije je pot označena s posebnim znakom v obliki narcise, opremljena pa je tudi s štirimi informativnimi tablami. Izhodišče za pot je vas Borovec, 6 kilometrov oddaljena od Kočevske reke. Iz vasi nadaljujemo skozi kulturno krajino, ki jo je človek obdeloval več stoletij, jo v drugi svetovni vojni zapustil, se nato na nekatere predele vrnil, druge pa danes že osvaja gozd. Drugačen gozd, pravo pragozdno nasprotje, pionirski gozd. Dolžina poti je približno 8 km, poteka po višinah od 880 do 1190 metrov nadmorske višine. Del poti poteka po samem prepadnem robu kolpskega kanjona z lepimi pogledi na reko Kolpo in okoliško hribovje. Ker gre za krožno pot, za katero potrebujemo 3 do 4 ure hoje, se bomo ob pravilni navigaciji po treh do štirih urah vrnili na izhodišče.

Eden izmed najlepših razgledov v Sloveniji.

Zemljevid:

https://www.kocevsko.com/sl/poti/borovska-pot/

Zgibanka:

http://www.zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/OE/06Kocevje/GUP/borovska.pdf

Objavil/a: Janez Božič | 03/02/2021

HVALA

Danes ponoči sem imel nad vse zgovorne sanje, zbudil sem se že ob petih zjutraj, vstal in se lotil pisanja. Ob 8h je pisarno prevzela žena, jaz pa sem kot vsak dan odšel na teren. Ko sem med vžiganjem mojega  20 let starega dizla že odmolil vse molitve, ki sem jih znal, spraskal led od zunaj in znotraj, speljal po cestah mesta, ki potem, ko so ljudje v službah izgleda, kot da je že izumrlo, sem ugotovil, da sem pozabil vzeti jedilno olje. Zato sem parkiral pred trgovino ob poti, pustil avto prižgan in vstopil.

Takoj sem se razveselil, saj je za blagajno sedela moja najljubša trgovka. To da je najljubša, seveda pomeni predvsem to, da je čedna in seveda tudi spretna in urna. Hitro, hitro, sem stekel po olje, saj so v prižganem avtomobilu tudi ključi in mesto je polno civilnih ciganov in ciganskih civilov. Ko sem iskal olje sem se spomnil še na D vitamin za mamo, ki preboleva kovid, vendar sem po razgovoru s prodajalko, ki je brisala police ugotovil, da tako zlahka  pa ne bo šlo. Hitro do blagajne. V tem se na blagajno tik pred mano pripelje starejši par,  tako nekako mlajša upokojenca s polnim vozičkom. Dobro grajena gospa s trajno in sveže pobarvanimi lasmi začne voziček prazniti na tekoči trak. Postavim se za njiju in v tem trenutku se vklopi avtopilot.

Trgovski centi so poleg vrtcev, šol, zdravstvenih domov in domov za starostnike že več let znani kot izvrsten mikrobiološki laboratorij.

Ladijski računalnik preko razglasa z izrazito  računalniškim naglasom sporoči:  Jožica naj se zglasi na blagajni tri. Najljubša blagajničarka z urnostjo, ki je mejila na estetski užitek, poskenira poln trak, nato pa začne par pred mano spraševati o pikah in ostalih popustih. Dobro grajena gospa izbere še juhico iz ponudbe ob blagajni in ladijski računalnik ponovi obvestilo: Jožica naj se zglasi na blagajni tri. Postopek na blagajni poteka naprej in ko dobro grajena gospa pred mano izvleče šop položnic, se prekrižam. V tem moja najljubša blagajničarka dobro grajeno gospo vpraša, če lahko vzame naprej gospoda, ki ima samo olje in hkrati odloži položnice na dokaj nedostopen del delovnega mesta. Izmenjavo dobrin in gotovine izpeljeva z vajeno hitrostjo in spretnostjo, ki jo zmore samo avtopilot.

Po natančno označeni poti za izhod zapustim trgovino in srečam Mrljo. Objameva se, nasmejiva, snameva maske in izljubiva. »O nabavio si ujle, baš to trebam« odločiva se, da bova šla na teren skupaj in kreneva proti parkirišču. Tam, nad avtomobili je stala vitka srebrna ladja, zelo očitno bolj namenjena vožnji po vesolju, kot stanju na parkirišču. Kljub temu so jo tri elegantne nogice držale kakih 10 metrov nad strehami avtomobilov. Na strani so bila odprta vrata in poleg njih se je raztezal zlat napis LET 3. Iz vrat so se spustile tekoče stopnice, vkrcala sva se in tam nas čaka nihče drug kot Adams. Izljubim še njega in ko si briše slino z obraza, Mrlja za vsakega natoči še enga takratkega. Nato sede za komandno ploščo, pospravi stopnice, prižge motorje, nogice se počasi zložijo, ladja obvisi v zraku natančno tako, kot opeke ne zmorejo in počasi začne pospeševati. To je bil trenutek, da se usedemo in privežemo, ko smo bili privezani je začela ladja pospeševati malo hitreje in hitreje i odoh mi u pi ….. materinu.

Hvala vsem blagajničarkam tega sveta, ki so molče sprejele ugotovitev naše ljube vlade, da je obiskovanje trgovskih centrov bolj varno kot koline.

Objavil/a: Janez Božič | 25/01/2021

SANJE

Danes sem sanjal, da smo v manjši družbi pili Martinovo vino. Breda je prevrnila kozarec in ta je ostal cel. O prtu ni imelo smisla zgubljati besed, Martin namreč dela kabernet in prt je prestregel par malenkosti že, ko smo jedli golaž in pili kavo, skratka nima smisla. Pač pa nam je pozornost pritegnil kozarec. To je bil takšen industrijsko izdelan kozarec, ki sem ga kupil glede na njegov zven. V sanjah je sicer izgledal malo manjši, vendar vem, da je bil nedvomno ta. Še danes se spomnim, da sem v trgovini odpiral škatle s kozarci, z njimi trkal in prisluškoval zvoku. Seveda sem si želel kupiti kozarec iz Rogaške, ampak najlepši zvok so imeli eni drugi kozarci. Štirje so že v steklenih nebesih, dva pa še imamo. V sanjah je bil ta Bredin zadnji. In potem šlo nekako tako.

Breda Špacapan, prva ženska dobitnica prestižne matematične nagrade, ki jo podeljuje Hardware University.

V tovarni vrhunski strokovnjaki v skladu z najnovejšimi znanstvenimi dognanji izdelujejo kozarce. Vsi delavci v največji meri spoštujejo usmeritve tehnologov, saj bodo le tako imeli njihovi kozarci tisti pravi zven, ki bo odzvanjal v ušesih še dolgo potem, ko se bodo iz glasbenega inštrumenta spremenili v nosilce omamnih vonjav. Kontrolorji z visoko glasbeno izobrazbo pred pakiranjem preizkusijo vsak kozarec in samo kozarci z najčistejšim zvenom so deležni najlepših škatel. Kozarce nato kupi, kdor jih pač kupi in cel komplet uporablja bolj ali manj enako. Pri mojih je šlo tako, dokler je bilo v njih vino smo jih uporabljali z večno trajajočo ljubeznijo. Ko smo jih pomivali, z nežnimi spomini in ko smo jih brisali, s hrepenečim pričakovanjem prihodnjega snidenja. Kljub vsemu se je prvi razbil dokaj hitro, večina je trajala, ampak vseeno jih je prej ali slej dolela takšna ali drugačna nezgoda. Ampak ta Bredin je trajal in trajal in trajal, kot naše prijateljstvo in božja ljubezen.

Ker se nam je zdela tema nadvse zanimiva, smo naročili taksi in se odpeljali v Oštarijo. Lastnik nas je z veseljem sprejel in nam za predjed postregel z bakalarjem iz ščuke, nadaljevali pa smo z belokranjsko frankinjo. Ko je po večerji, med katero je kraljeval somov file, naval popustil, je prisedel k nam in predstavili smo mu najnovejša odkritja o življenju dobro zvenečih kozarcev. Brez nadaljnjega je pritrdil vsem hipotezam in jih nadgradil s svojimi opažanji, ki so slonela na nekoliko večjih serijah. Pri njem se prvi kozarec iz serije ponavadi razbije že prvi dan in tudi izmed tistih, ki ostanejo, se jih večina prej ko slej razbije. Ampak potem proti koncu jih ostane eno par, vedno bolj pogosto premalo za celo omizje. In ti, kot izgleda, so večni. Seveda je res, da so deležni posebne nege, ampak vedno na koncu ostane samo eden, neuničljiv kozarec. Beseda je dala besedo in po študiji virov smo odkrili, da je število preživetih kozarcev nov recipriversekskluzon; torej število, ki je vse to, razen tega, kar naj bi bilo. Na svetovnem matematičnem kongresu smo doživeli aplavz, kot so ga doživeli le redki, saj je bil to prvi recipriversekskluzon, ki ga je odkril kdo drug razen utemeljitelja bistromatike – Douglas Adamsa.

Na žalost pa nam je dogajanje po kongresu ušlo izpod nadzora. Ko je Adams želel dokazati, da je tisti desni kamion pravi, tale levi pa privid, se je njegovo življenje končalo. V globoki žalosti, ki jo že več mesecev utapljamo, so se nadaljnje raziskave ustavile in ni verjetno, da se bodo še kdaj nadaljevale. Vendar smo poleg novega recipriversekskluzona odkrili še nekaj dejstev, ki so nadvse uporabna tudi v vsakdanjem življenju in jih zato navajamo v celoti.

Različne lastnosti, (trajnost) večine opazovanih parametrov (kozarcev) se porazdeljujejo po binomski krivulji.

Kozarec, ki se razbije prvi, spada med tiste, ki jih spremembe (nakup, odpiranje škatel, natakanje, na zdravljenje , prevračanje, pomivanje, brisanje, skladiščenje in jemanje iz skladišča) najhitreje prizadenejo.

Velika večina jih preživi dokaj dolgo obdobje, saj so primerno skladiščeni (za razliko od hrane, ljudi, cepiv in zdravil) in nedovzetni za spremembe v okolju (povišana temperatura, pojav novih virusov in spremembe zračne vlage).

Predzadnji kozarec se razbije zaradi fige, ki jo med zdravico nekdo drži v žepu.

Zadnji kozarec se ne razbije, saj je odporen celo na laži politikov.

https://litreactor.com/news/animating-the-prophecies-of-douglas-adams
Douglas Adams, utemeljitelj nove matematike – bistromatike.

Older Posts »

Kategorije