Objavil/a: Janez Božič | 28/01/2019

NAREDITE MI TO REKO ZOPET PITNO

Stanujemo v malo premajhnem stanovanju vsega deset metrov od reke Krke. A vendar, ko sem žejen, si natočim vodo iz steklenice, ki jo polnim na šest kilometrov oddaljenem izviru – v neposredni bližini posestva. Oziroma, v primeru zastoja pri oskrbi s pitno vodo, odprem vodovodno pipo in se odžejam z vodo, s katero me oskrbuje komunala Novo mesto. Tudi sedem vodnih virov iz katerih se napaja vodovod je precej oddaljenih. Ker je voda ena izmed osnovnih potreb, sem se ob izbiri posestva, na katerem gradimo dom, usmeril na posestva z dostopom do lastnega izvira pitne vode.

Bč, vodna kotanja ob Uršnih selih.

Takih posestev ni malo: vsako mesto, vas ali osamela kmetija na Dolenjskem je pred letom 1900 imela svoje vire pitne vode. Oziroma, da povem tako kot je res bilo: če ni bilo vira vode, tudi kmetije ni bilo, niti vasi, niti mesteca. Nato je Novo mesto z okoliškimi vasmi leta 1903 zgradilo vodovod. Za izvire, ki so mestece in okoliške vasi z vodo napajali do takrat, je to pomenilo marsikaj. Seveda niso vseh prenehali uporabljati iz danes na jutri. Če ne drugega, nam je jasno, da tako kompleksen sistem, kot je vodovod, ni mogel kar takoj delovati brez težav. Vendar so najprej iznajdljivi ljudje in pozneje tudi strokovnjaki težave počasi obvladali. Iz tega časa lahko občudujemo miniaturne rešitve vodooskrbnih težav, kot so vaški vodovodi. Vas Planina ima tako še danes ohranjen vodovod iz leta 1931, vas je na žalost propadla. Torej, kaj se je zgodilo z vodnimi viri? Nekatere so vklopili v vodovodni sistem. Druge izvire so nehali uporabljati. To sicer zveni dokaj romantično, saj si večinoma predstavljamo izvire s prepolnimi izvirnimi kotanjami, ki zopet napajajo bistre potočke. Vendar ni vedno tako. Nekatere izvire je bilo treba zato, da so dajali pitno vodo, pridno vzdrževati. In ne samo izvirov, k pitni vodi namreč spada tudi neoviran odtok viškov vode. Torej je bilo treba vzdrževati še najmanj nekaj metrov potočka. In ko je bilo vzdrževanje z vidika gospodarnosti nepotrebno, je bilo ukinjeno. Številni izviri so se tako pogreznili nazaj v mulj. Na žalost pa je pot do izvira ostala.

Kolpa v sušnemu avgustu

In kot so se izviri počasi vračali k naravi, se je v naše pore počasi vrivalo potrošništvo in z njim smeti. Smeti so bile za večino ljudi popolnoma nov pojem. Tudi to ni šlo iz danes na jutri in sam se, čeprev rojen 1968, ko je potrošništvo v nekaterih slabše organiziranih državah že slavilo popolno zmago, spomnim zadrege s prvo nepovratno steklenico. Če ni povratna, kaj naj potem naredimo z njo? Saj je še čisto dobra. In tako so se, čeprav s težavo, rojevale smeti. Še včeraj teh smeti ni bilo, danes, pa ni bilo odvoza. Kam torej s smetmi? V grapo, če se le da v kakšno tako, do katere vodi pot.

Krka pod Otočcem

In to se je zgodilo tudi z reko Krko. Vodovoda namreč niso zgradili zato, ker reka Krka ne bi bila pitna. Temveč zato, ker se večini ljudi ni dalo vsak dan hoditi po vodo. Je pa to, da reka ni pitna danes, čisto mogoče posledica izgradnje vodovoda, saj je bil po gradnji vodovoda za pitnost reke en razlog manj, kot pred gradnjo. In prav tako vode v plastenki, vsaj v tej državi, ne prodajajo zato, ker voda v številih ohranjenih izvirih, ali vodovodu, ne bi bila pitna. Vodo v plastenkah prodajajo zato, ker je večini ljudi danes še teže poskrbeti za lastne potrebe, kot pred 115 leti. In ko se vam več ne da skrbeti zase, delčke te skrbi nase prevzame nekdo drug. Vi greste v vmesnem času seveda lahko na fitnes, vendar ni samo to. Kot lahko preberemo na spletni strani novomeške komunale so gradnjo vodovoda financirali: »državni melioracijski fond v višini 48%, Kranjski deželni fond v višini 30 % in mestna občina Novo mesto z 22%.«; torej državljani, deželani in občani preko takratnih družbenopolitičnih teles. Neposredni uporabniki so plačevali vodarino. Najprej pavšal, vsake pol leta, neposredno na občinski upravi ali preko davčnih uslužbencev. 21 let od izgradnje vodovoda pa je bilo vgrajenih prvih 10 vodomerov … Skratka, zadeva ni bila zastonj.

Koliko boste za vodo plačali ta mesec? In koliko, ko bodo vse kapacitete vodovoda zakupili industrijski kompleksi; vi pa se boste, namesto, da bi hodili na izvir, vozili v trgovske centre kupovat plastenke?

A, še nekaj hoja na izvir je najprijetnejše dnevno opravilo.

Advertisements
Objavil/a: Janez Božič | 10/01/2019

KOMPOSTNO STRANIŠČE

Kako v samo treh potezah rešiti slovenske reke pred zanesljivo smrtjo.

Fekalije imajo ob lastnostih, ki se jih zavedamo vsi, tudi precejšnjo energijsko vrednost. To je eden izmed razlogov, zaradi katerih kmetje zbirajo iztrebke domačih živali in jih trosijo po njivah. Iz istega razloga znajo tisti, ki so se lotili proizvodnje bioplina povedati, da povprečno sranje zadostuje za pripravo skodelice čaja. Stepski nomadi pa so zadevo skrajno poenostavili in preprosto zakurijo s kravjaki. Konvencionalni arhitekti o fekalijah razmišljajo takole: »Znebiti se jih, čim prej, če je potrebno ob tem porabiti še deset litrov pitne vode, toliko bolje.« To, da s tem povečajo volumen in problematičnost odpadka jih ne moti, saj se morajo že naslednji teden prijaviti na razpis za gradnjo čistilne naprave.

Vendar se da te probleme rešiti tudi drugače.

TRADICIJA

V slovenskem prostoru so stranišča na štrbunk, tiste male hišice, le malo večje od vrat, na katerih je po navadi lina v obliki srčka, najboljši približek. Med spomini na moje otroštvo obstaja tudi spomin o stranišču na domačiji mojega očeta. Stalo je tik ob gnojišču, človeški iztrebki so se sami po sebi mešali z gnojem in se tako vključili v kmetijsko proizvodnjo. Povezava z gnojiščem ni bila prisotna povsod in slišal sem za primer, ko so gnojili neposredno z gnojem iz stranišča. Temu gnoju so rekli straniščnica in je bila, tako so mi rekli, še prav posebej dobra za pridelavo zelja. S časom se je povezava med straniščem in pridelavo hrane izgubila. Fekalije iz današnjih stranišč na štrbunk marsikje pronicajo prosto v podtalnico in povzročajo močno in težko obvladljivo obremenitev okolja.

ČASOPISNA VERZIJA

Za razliko od stranišča na štrbunk so kompostna stranišča nadgrajena z bistroumno pogruntavščino usmerjanja fekalij. Moje prvo kompostno stranišče je bil časopisni papir. Preprosto sem počepnil kjerkoli na posestvu. Podse podložil časopisni papir in opravil potrebo. Ker pa med nami ni junaka, ki ne bi lulal kadar kaka in ker je urin občasno razmočil papir in s tem onemogočil udoben zaključek postopka, sem moral biti pozoren na to, da je urin tekel mimo. Blato pa se je nabralo na dobri strani slabih novic. Nato sem papir prijel za vogale in vse skupaj vrgel na kompostni kup. Postopek je bil sporen iz več razlogov, vendar v mojem primeru ni povzročil nobenih problemov. Pri tem pa je potrebno poudariti da je urin zdravega človeka na izvoru zdravilen in ga lahko uporabljamo neposredno, recimo tako, da uriniramo na kompostni kup ali pa kar ob primerno sadiko. Uriniranje na kompostni kup je sedaj, vsaj v mojem primeru, utečena in urejena praksa.

Podnapis: Obstoječa verzija na mojem posestvu

KOMPOSTNO STRANIŠČE

Kompostno stranišče, ki ga, predvsem za veliko potrebo, uporabljamo sedaj,  ima dve sedišči in pod njima dva prekata za shranjevanje fekalij. Vendar pozor, tu ni nobenega kakanja v dvoje in ostalih žgečkljivosti. Hkrati uporabljamo le eno sedišče. Produkti naše prebave se zbirajo na rahlo nagnjenem dnu. Ob začetku uporabe, ko je prekat še prazen, del urina, onesnaženega z blatom, sicer počasi pronica proti odtočnemu žlebu in od tam v rastlinsko čistilno napravo. Vendar je tudi  ta tekočina preko rastlin, ki rastejo na čistilni napravi, usmerjena v obstoječ sistem kompostiranja. Kot se na dnu prekata kupček veča, tako se manjša tudi odtok v žleb, saj se večino vlage vpija v kupu in mu pomaga pri kompostiranju. Pi opravljeni potrebi je potrebno produkte naše prebave sproti zasipavati. Pri izbiri zasipnega materiala se je dobro zavedati, da je naše blato izjemen vir dušika, ki ima v procesu kompostiranja pomembno vlogo. Za nemoteno kompostiranje z dušikom bogatih organskih odpadkov namreč potrebujemo še močan vir ogljika. V odvisnosti od lokalnih razmer je blatu že na izvoru primešan delež toaletnega papirja, če pa za zasipanje uporabimo žaganje, smo zagotovo na pravi poti. Če zmanjka žaganja, je dober tudi pepel, vendar mislim, da samo pepel ne bi bil dober, medtem, ko je dodatek pepela za kompost zagotovo izboljšava. Prav tako je dobro vedeti, da se kompostni procesi začnejo odvijati nemudoma. In še več, v aktivnem prekatu so letos rasle tintnice. Ena od bolj zanimivih ugotovitev, do katere nas pripelje uporaba kompostnih stranišča je dejstvo, da imamo vsi rit na istem mestu. Zato se iztrebki kopičijo v stolpce, ki jih je potrebno občasno podreti in razporediti po prekatu, saj le tako dosežemo polno izkoriščenost prostora. Ko je prvi prekat poln, začnemo uporabljati drugega. Malo preden je poln še drugi, prvega izpraznimo in nadaljujemo. Prekat izpraznimo s kidanjem in vsebini dodamo material, ki ga kompostnemu kupu dodajamo tudi sicer. Počakamo, da se dogajanje v kompostnem kupu umiri, ga presejemo in kompost uporabimo na vrtu. No, tu večina sogovornikov reče: »Ups, poleg energije človeške fekalije vsebujejo še marsikaj, česar si ne želimo dobiti v usta«. In res je tako, na Zavodu za zdravstveno varstvo so mi tako dali nadvse praktičen napotek, da mora med ritjo in usti preteči dve leti. Zato sem pri uporabi kompostnega stranišča ugotovil, da je smiselno datum zaprtja prekata, torej zadnje sranje v aktivni prekat, obeležiti na krajevno značilen način in po dveh letih je energija, kar jo je še ostalo, primerna za nadaljnje kroženje. Za tiste, ki so bolj previdni, pa je tu še možni dodatek, da s tem kompostom pognojimo rastline, katerih plodovi bodo dozoreli šele čez več mesecev in se med zorenjem ne bodo dotikali tal. Recimo paradižnike.

PRIMERJAVA DVEH EVOLUTIVNIH PRISTOPOV

Kot sedaj  gledam na svoje izkušnje z uporabo fekalij v kompostiranju vidim, da razlika med časopisom kot kompostnim straniščem in dejanskim kompostnim straniščem ni tako velika, kot sem si jo predstavljal ob postavljanju kompostnega stranišča. Je pa kompostno stranišče v taki izvedbi zahtevalo vlaganja. Nekaj kvadratnih metrov posestva, ki jih nima vsak. Precej časa, danes se spomnim predvsem časa potrebnega za postavljanja objekta, zagotovo pa ga je kar precej pojedla tudi faza načrtovanja. Izbira materialov je sicer težila k uporabi recikliranih materialov in čim manjšim stroškom, vendar poseg kljub temu ni bil zastonj. Skratka, je bilo vredno? Objekt sicer opravlja tudi funkcijo zbiranja vode za zalivanje, hrambo manj aktualnih vrtnarskih pripomočkov in rastlinjaka. Poleg tega, da deska omogoča čisto običajno sedenje, pa površina na katero je pritrjena, omogoča tudi popolnoma udobno čepenje. Kar se sedenja tiče, moram povedati, da ima stranišče zelo lep razgled in da nisem edini, ki se včasih samo usede, čeprav se večina drugih zraven še fotografira. Skratka, kot vsak drug element na posestvu, tudi ta vrši več funkcij. In bi jih lahko še več. Lahko bi recimo bil lep, a na žalost ni. Lahko bi na primer predstavljal vez s tradicijo, a so vrata s srčki, ki bi to tradicijo pripeljala tudi v vizuelno podobo odpadla, ko smo našli stare zavese.

Najpomembnejša razlika med časopisnim in straniščnim pristopom, kot jo vidim danes,  je predvsem v sprejemljivosti za goste. Čeprav kompostno, je navzven še vedno predvsem stranišče. Mogoče zgleda malo bolj na štrbunk, ampak ima čisto pravo (reciklirano) straniščno desko in omogoča popolno zasebnost. Ko sem se lotil projekta pa sem videl predvsem prednosti, ki izhajajo iz koncentriranja odpadkov in njihovega shranjevanja v prostoru in času. Vendar danes vem, da bi se to dalo urediti tudi drugače. Na posestvu imam namreč številne kompostne kupe, zato bi si lahko izbral le enega, ki bi bil namenjen kompostiranju fekalij. Na ta kup bi odlagal v časopis vložene iztrebke in jih sproti zastiral. Po določenem času bi kompostni kup za dve leti zaprl in ga nato sprostil v obtok.

MOŽNE IZBOLJŠAVE

Možnosti nadgradnje torej vsekakor so, najprej bi pospešil proces kompostiranja na licu mesta, kot ga je Hundertwasser pospešil v svojem projektu. Če si podnapisa ob prvi sliki niste pozorno prebrali, je sedaj čas, da si ga preberete še enkrat.

Prevod teksta na prvi sliki: V humusnem stranišču sodelujejo aerobne bakterije,vlaga, toplota in zrak˜. Zraku mora biti od spodaj in zgoraj omogočeno, da lahko  nemoteno vleče skozi˜. Ko pride tekočina v podstavek, je preveč mokro.˜ Takrat prenehamo dodajati tekočino˜. V primeru da je presuho, enakomerno poškropimo, dokler tekočina ne začne pronicati v podstavek. ˜ Poškropimo lahko z vodnim sprejem.˜ Vodo iz podstavka ponovno dotočimo z vrha ali uporabimo za zalivanje rastlin. ˜Ko iztrebke z urinom ter organske odpadke že vohamo, jih takoj skrbno prekrijemo z vlažnim humusom.˜ Opazimo, da vonj in muhe takoj izginejo.˜ Ko je zbiralnik poln (2 osebi v obdobju dveh mesecev), pustimo stati en mesec˜. Nato prelopatamo enkrat tedensko, dokler ne nastane zdrav humus s prijetnim vonjem˜. Med tem časom uporabljamo drug zbiralnik. ˜ Pridobljeni humus ponovno uporabimo za pokrivanje iztrebkov ali kuhinjskih odpadkov˜. Za osnovni sloj potrebujemo eno vrečo vlažnega humusa iz gozdnih tal z napol preperelim listjem ali zelmi˜. Pridobljeni humus delno ponovno razprostremo po gozdnih tleh. ˜Luknje v dnu plastične posode naredimo s konico razžarjene železne cevi.

Torej, o kupu dreka s papirjem in žagovino bomo od sedaj naprej razmišljali kot o kompostnem kupu in o prekatu bolj ali manj polnemu tega kompostnega kupa bomo od sedaj naprej razmišljali kot o kompostniku. Za sedaj sicer ne vem, ali je za ta proces bistvena uporaba humusa kot zasipnega materiala ali sprotnega vlaženja, zagotovo pa bom to vedel po kakšnemu letu ali dveh uporabe obeh prijemov. Kar se tiče dodajanja efektivnih mikroorganizmov, ki jih bom vzgajal na prejšnjem kompostnem kupu s fekalijami, imam samo en zadržek. Tak zasipni material se mi zdi predragocen, zato upam, da se bo splačalo. Do vlaženja – in to ne rahlega vlaženja, temveč vlaženja do te mere, da bo iz kompostnega kupa začelo kapljati – pa sem bolj zadržan, vendar mislim, da bom zmogel. Je pa vprašanje, ali bo to zmogla okolica.


Podnapis: Predvsem se je potrebno zavedati, da je odkrivanje tople vode popolnoma odveč, stranišče na fotografiji je bilo namreč v času objave članka staro 108 let.

V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, vem da nevarnost prenosa patogenih organizmov iz riti v usta ni glavna ovira na poti k zmagovitemu prodoru kompostnih stranišč v splošno prakso.  Glavna ovira na tej poti je dejstvo, da novosti, ki od ciljne, torej sralne publike zahtevajo spremembo obnašanja, pri tej publiki izzovejo sovraštvo. To seveda ne pomeni, da je potrebno od cilja, za katerega vemo, da je vreden truda, odstopiti. To pomeni, da bo potrebno mnogo truda investirati v stike z javnostjo. Torej kot ponavadi, postopek uvajanja sprememb porazdeliti na daljše časovno obdobje, določene dele sprememb pa vsaj v začetni fazi prenesti na del javnosti, ki je do sprememb manj sovražen. Skratka, potrpljenje je božja mast.

ZAKLJUČEK

Če torej povzamem. Kompostno stranišče, ki smo ga zgradili v seriji delovnih akcij, prekinjenih z daljšimi obdobji načrtovanja in mukotrpnimi zaključnimi deli, pri katerih mi ni hotel pomagati nihče več, deluje. Vendar je po mojem, sedaj strokovnem mnenju, sistem neprimerno zakompliciran. Vzporedno z vsem opisanim namreč tudi moj sin, tako kot večina otrok v njegovi starosti, še vedno uporablja  kahlico, medtem ko jaz občasno uporabim čisto ta pravo kahlo. In kam jo spraznimo? Pa jasno: na kompost. Zato je moje najboljše stranišče še vedno kahla. Za uporabo v prvi osebi bom torej razvijal urnik, oziroma letnik, načina uporabe kompostnih kupov. V želji, da ločim neposredno uporaben urin od fekalij, ki zahtevajo nadaljnjo obdelavo, pa bom začel hkrati uporabljati dve kahli. Anatomija mi namreč omogoča takojšnjo ločitev teh frakcij, še več, spol pri tem ne igra nobene vloge. Na kompostnem stranišču, torej stranišču za sralno javnost, pa bom razvil predvsem dve strategiji. Kot prvo bom začel preizkušati že prej omenjene prijeme, ki jih je razvil Hundertwasser.  Kot drugo pa bom več energije usmeril v delo s sralno javnostjo.

Če ste se mogoče navdušili nad uporabo kahle, pohitite. Nadvse kvalitetne kahle še vedno izdelujejo v EMO Celje, zato pohitite in jih kupite še preden jih patentira Monsrato d.d. saj bo neposredno po tem njihova cena zrasla za 4000 %. Energijo, katere glavni namen v konvencionalni arhitekturi je bil do sedaj uničevanje pitne vode, bomo na takšen ali drugačen način vklopili v naš sistem za več let – lahko bi celo rekli za vedno. In slovenske reke

Si želite izvedeti več?

Objavil/a: Janez Božič | 13/07/2017

PRAGOZD KOBILA

Marko_ na_drevesu
Seveda bi lahko šel tudi spodaj, ampak ene poti je pač treba prehoditi.

Gorjanci so sicer pogorje izjemne lepote, vendar se v njih skriva dolina Kobile, ob kateri vsi drugi gorjanski biseri zbledijo. Dolina je kotlaste oblike in strma pobočja, pravzaprav melišča, prebodena s posameznimi kamnitimi osamelci, se spuščajo več sto metrov globoko. Iz teh melišč pronicajo številni izviri, ki se združujejo v potoke Laški graben, Mali in Veliki Tisovec, ti pa se združijo v potok Kobila. Le-ta si je pot iz kotlaste doline izdolbel skozi ozko sotesko. Vendar niti kotlina, niti potoki in niti dih jemajoča soteska niso tisto najlepše. Kar je najlepše, so nedotaknjeni gozdovi, ki to dolino preraščajo.

Seveda so bili Gorjanci skozi zgodovino mnogo preveč obljudeni, da v njih ne bi nikoli stopila človeška noga. Ob robu kotline so požigali in pasli, nekateri drevesni sortimenti so bili tako dragoceni, da se jih je splačalo odnesti tudi na ramenih. Vendar so strma pobočja kotline in soteska, preozka za voz, gozdarje držali izven doline. To se je spremenilo okoli leta 1920, ko so preko sedmih mostov zgradili pot ob potoku Kobila. Na ta način so v dolino pripeljali ljudi in opremo, ti so zgradili žago in izkoriščanje lesnega rudnika se je začelo.

Gozdnogospodarski načrt je predvidel posek 50 000 kubičnih metrov hlodovine in malopovršinski posek. Kar se tiče količine lesa so se sicer strinjali, saj so mislili, da je to le prvi zalogaj, niso pa se vodje sečnje strinjali z malopovršinskim pristopom. Zato so veliko večino lesa, predvidenega za posek, posekali neposredno ob žagi. Transport lesa je bil takrat namreč vse kaj drugega kot preprost. Če je bilo hlod možno preko drče in s pomočjo plavljenja po potoku spraviti do žage, je bil vreden nekaj, če to ni bilo možno, ni bil vreden nič. Zato so tudi najprej zgradili žago, pri razrezu lesa namreč nastane velika količina odpadka in posledično se je količina lesa, ki jo je bilo potrebno spraviti čez ozko sotesko, zmanjšala. In če moraš vse opraviti s konji, so to zelo pomembni podatki.

No ja, izkoriščanje lesa v dolini Kobile ni bila edina stvar, ki se je začela v tistih časih, in več moških kot je odšlo v klavnico prve svetovne vojne, manj moških je ostalo za delo v gozdu. Mogoče je pomanjkanje moške delovne sile krivo tudi za to, da z deli po vojni niso ponovno začeli. Potok je podrl pot, leta so podrla žago in v dolino se je vrnil mir. Na žalost pa je bila to edina mirna dolina daleč naokoli, sledila so namreč leta gospodarske krize in še ena vojna, in to je bilo dovolj, da so se rane, vsekane v gozd okoli žage, zacelile. Gozdarji po drugi svetovni vojni so dolino sicer obiskali, vendar so se predobro zavedali, koliko bi stalo ponovno vzpostavljanje lesnega izkoriščanje v tako težko dostopni dolini. Zato so se ob redni obnovi gozdnogospodarskih načrtov okoli leta 1960 odločili in dolino izvzeli iz gospodarjenja. In tako velja še danes. Sestoji, ki so jih v času prve svetovne vojne posekali, so že dosegli starost, ko bi jih bilo gospodarsko gledano najbolje ponovno posekati. In ne samo to, to starost so tudi že presegli – kdorkoli bi v te sestoje stopil danes, bi jim le težko rekel kaj drugega kot pragozd. Seveda pozornemu opazovalcu ne bi ušlo, da so poti malo širše, kot bi si jih omislil srnjak, da tiste smreke najverjetneje niso zrasle po naravni poti, in da je zemlja na onih ogromnih kupih sumljivo podobna žaganju … Vendar pozor, to so le sestoji, ki so bili pred okoli 100 leti posekani do tal in bilo jih je samo okroglih 10 odstotkov.

kobila_zaga_od_pri_kolesih_JB
Vsi vemo, kako izgleda pragozd, ki se ga loti žaga. Tako pa izgleda žaga, ki se je loti pragozd.

Potem pa so tu še sestoji, ki jih niso posekali nikoli. Ko se spuščate v dolino, bo kotlasta oblika počasi zakrila pogled na okoliške gozdove, ki plačujejo davek našemu pohlepu. Kmalu boste videli le še nebo neposredno nad sabo. In če ne šum vetra, bo zagotovo šum potoka počasi izbrisal še zadnje zvoke civilizacije.  Tam za tistim 30 metrov visokim jezom, ki ga je potok na najožjem delu doline naplavljal skozi stoletja. Tam v lijaku, ki se z naklonom melišč širi proti nebu. Tam rastejo prezgodne bukve. Lahko je sicer vzeti meter in reči: »Obseg debla 6.30 metra in višina 47 metrov«, vendar s tem ne povemo nič. Lahko sicer poiščemo primerjave, kot recimo to drevo, je tako visoko in široko kot deset nadstropna stavba, vendar s tem povemo še manj. Treba je pač tja, se usesti pod to drevo, se malo sprostiti, mogoče tudi zadremati in ko se zaveš, je okoli tebe svet, v katerem so gozdne vile natanko tako resnične kot bukev, na katero si se naslonil. In to ni le ena bukev, teh bukev je toliko, kolikor daleč vidiš, cel sestoj. Vendar pragozd ni samo star, glej tam se je stotine natanko takih bukev podrlo in izmed njih je pognalo milijarde mladih, ki že hitijo proti nebu in tvorijo goščo, skozi katero vodi le ozka steza. Natanko takšna, po kateri nisi šel še nikoli in pelje v nove sestoje in nove svetove.

V teh svetovih sem se naučil marsikaj: kar se tiče praktične permakulture to, da pragozdni sestoji niso sestavljeni iz vseh drevesnih vrst, ki rastejo v okoliških gozdovih, temveč v tem primeru le iz ene: bukve. In kljub temu so, ekološko gledano, popolnoma stabilni. Ko ustvarjamo gozdni vrt nam zato ni potrebno posaditi vseh drevesnih vrst, ki jih poznamo, temveč tiste vrste, ki se medsebojno podpirajo.

Problemi z velikopovršinskim gospodarjenjem se začnejo pri površinah, katerih premer je večkratnik sestojne višine.  Pragozd je namreč brez kakršnekoli škode prenesel več hektarsko polomijo. Velikopovršinsko gospodarjenje torej ne pomeni nujno tudi uničevanja tal, le ta uniči dejstvo, da iz gozda odpeljemo preveč, prevečkrat ali pa na poseke sadimo napačne drevesne vrste.

To, da se nahajamo v osrčju bukovega rastišča, kjer je bukev absolutno najuspešnejša, še ne pomeni, da ni prostora za majhne. Velikih sestojnih ran namreč ne zacelijo novi sestoji bukve, temveč novi sestoji bezga. Ustvarjanje stabilnih sestojev torej poteka preko sosledja, zato se nam pri ustvarjanju kulture trajnic ni potrebno takoj ukvarjati s končno verzijo, temveč lahko začnemo s predkulturo nečesa, kar bo, na primer, izboljšalo tla.

Velika večina ljudi, ki obiščejo pragozd, ne išče znanja in se ne prepusti dotiku davnine. Evropska pešpot, ki vodi skozenj, je tako le ena izmed ranic v največjem slovenskem pragozdu. Druga ranica je pot, ki so jo ljubitelji smučanja, v časih, ko so bila smučišča pod 1000 metri nadmorske višine še možna, urezali v rob pragozda, da bi ratrak lahko peljal z enega smučišča na drugega. Poleg tega pragozd meji na Hrvaško in Hrvati so imeli od nekdaj bolj velikopovršinske prijeme za gojenje bukovih gozdov. Tako so sestoje neposredno ob meji posekali na golo, vroče sonce je ožgalo sence vajena debla in mnoga pragozdna drevesa so umrla. Tudi pragozdna voda je zamikala ljudi, tako da so iz osrčja doline napeljali vodovod.

Želite obiskati pragozd ?

Objavil/a: Janez Božič | 29/05/2017

GOJENJE ORHIDEJ

Časi, ko so ljudje orhideje povezovali le s tropskimi pragozdovi, so minili in danes vedno več ljudi ve, da orhideje, torej kukavičnice, rastejo tudi pri nas. Na žalost pa so postale znane tudi zaradi svoje ogroženosti. Rastline so največkrat ogrožene iz dveh razlogov: ali zaradi nabiranja, ali pa zaradi uničevanja habitatov. Orhideje so ogrožene iz obeh razlogov.

Haeckel_Orchidae_pomanjsan

Kot izgleda orhideje leta 1904 še niso bile zavarovane, saj jih je oče moderne ekologije Ernest Heackel upodobil kar v šopku.

Pisani cvetovi nenavadnih oblik namreč pritegnejo številne, ki bi si želeli to lepoto opazovati doma. In sploh ni rečeno, da vedo, da so to kukavičnice in še manj, da vedo, da so le-te  ogrožene. Njihova rastišča pa ogroža marsikaj, po eni strani intenzivno kmetijstvo, po drugi strani pa zaraščanje kmetijskih površin.

KJE RASTEJO ORHIDEJE

Orhideje rastejo po celi Sloveniji. Veliko jih je vezanih na vlažna rastišča in jih tako najdemo na mokriščih, v močvirjih ali na nizkih barjih. Nekaterim so všeč bolj suha rastišča in tako jih najdemo na prisojnih travnikih ali v svetlih gozdovih. So pa med slovenskimi orhidejami tudi gniloživke. Te so preko gliv povezane z drugimi zelenimi rastlinami in njim za svetlobo ni mar. Take lahko najdemo tudi v najtemnejših gozdovih. Številnim orhidejam so všeč hladnejša okolja in se najbolje razvijajo na alpskih tratah, tretje prisegajo na vroča poletja in se tako najbolje počutijo na Primorskem.  Skratka, za skoraj vsako kombinacijo podnebnih in talnih razmer imamo v Sloveniji najmanj eno ali dve orhideji. To, da ne rastejo na vašem travniku, v sadovnjaku ali vinogradu, pa je najverjetneje posledica načina obdelovanja.

prezivela_142

Čeprav rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis) za rast ne potrebuje svetlobe, še ne pomeni, da raste samo v temi. To pomeni, da je v šibki svetlobi uspešnejša od drugih rastlin, pri močni svetlobi pa jo le-te z lahkoto izrinejo.

KAKO KUKAVIČNICE PREPOZNAMO

Kukavičnice imajo značilno obliko cvetov. Sicer je cvet vsake orideje drugačen, vendar so vsi zrcalnosimetrični. Takšen je zato, ker so take žuželke, ki jih oblika cveta oponaša. In nenavadno, vedno oponaša obliko žuželk ženskega spola. S to obliko privabijo opraševalce moškega spola, ki sicer naredijo, kar se od njih pričakuje, vendar oni tega, kar pričakujejo, ne bodo  dobili. Če seveda v tem svetu žuželk in rastlin kdorkoli karkoli oponaša ali pričakuje. Torej prevara, ki se je nekomu zdela podobna prevari, ki jo kukavice uporabljajo v ptičjem svetu.  To, da cvetovi ljudem ne izgledajo kot žuželke, vas ne sme zmotiti, saj imajo vsake oči svojega malarja, razlika med človeškimi očmi in očmi žuželk pa je še večja. Poleg živobarvnih cvetov pestrih oblik imajo kukavičnice tudi značilno steblo. Le-to je visoko, debelo in mesnato. Prav tako ima večina orhidej preproste liste z vzporednimi žilami združene v pritlično rozeto, vendar so po drugi strani tudi take, ki sploh nimajo listov.

CU_tris

Literatura navaja da je Čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea) vezano na s hranili revna rastišča, vendar se je pojavilo tudi dva metra pod mestom, ker sem imel predlani kup gnoja.

PRIPOROČENE NEAKTIVNOSTI

Kot prvo rastline, ki bi  jo želeli gojiti, ne smete pokositi. To je sicer nasvet le za lastnike zemljišč, ampak večina odraslih Slovencev je tudi to. Preko njih imajo večjo ali manjšo možnost vpliva na rastišča orhidej tudi njihovi družinski člani, torej skoraj vsi. Sicer je nenavadno, da številnih rož zakonsko gledano ne smete nabirati, jih pa vseeno lahko pokosite. Vendar je to nenavadno le na prvi pogled, saj tiste  orhideje, ki rastejo na travniku, ne rastejo tudi v gozdu. Zato je travnike treba pokositi, kajti če se bodo zarasli, potem to tudi za orhideje ne bo dobro. Zadevo se da urediti na dva načina.

Lahko kosite potem, ko orhideje odcvetijo. Gledano na splošno, bi bilo to oktobra. Vendar posamezne vrste na točno tem rastišču cvetijo le kakšen mesec. Če imate na rastišču več vrst orhidej, pa se ta čas lahko tudi podaljša. Vendar se je potrebno spomniti, zakaj boste kosili. Kosili boste zato, da boste zavrli rast lesnatih rastlin. Torej lahko pokosite tudi jeseni ali pozimi – ta košnja bo prava katastrofa za vse lesnate rastline, medtem ko je zelnate rastline ne bodo niti opazile. In naslednje leto bodo orhideje zacvetele še lepše. Ker pa ne poznam veliko ljudi, ki bi prenesli takšno stopnjo neaktivnosti, vam lahko namignem še nekaj. Ko boste bolje poznali vaše rastišče in vrste orhidej, boste lahko opazovali tudi, kdaj se pojavijo pritlične listne rozete in tako določili še čas za pomladansko košnjo. Torej lahko kosite tudi zgodaj spomladi.

Ali pa pokosite okoli vsake orhideje in tako njo in njeno rastišče ohranite na malo drugačen način. Vendar boste morali, če boste ubrali to pot, kositi ročno. Ker pa vsaka novost, ki zahteva spremembo načina obnašanja, zbuja sovraštvo, menim, da bo sprememba časa košnje dovolj velik zalogaj.

A nekošnja orhidej ni edina neaktivnost, ki jo boste morali izvajati. Prav tako orhidej iz razumljivih razlogov ne smete razkazovati okoli in razlagati slučajno mimoidočim, kako so lepe in redke. Številni slučajno mimoidoči imajo do lastnine namreč zelo specifičen odnos, ki ga najlaže opišemo z besedami: »Kar je moje, je moje, kar pa ni moje, ni od nikogar«.

4_cvetovi_orhideje

Škrlatno orhidejo (Orchis purpurea) gojim že 20 let. Ko sem jo opazil prvič, je imela samo en cvet, letos so na istem mestu zrasle štiri rozete s cvetovi. Se je pa razširila tudi na najmanj dve dodatni lokaciji.

ZAKAJ GOJIMO ORHIDEJE

To bo torej lepota le za vaše oči in za oči vam bližnjih, ki znajo molčati, kadar je to potrebno. Seveda pa jih lahko po mili volji fotografirate, skratka »gobarski« pristop. Orhideje torej gojimo predvsem zaradi notranjega zadovoljstva, ki ga nekateri občutimo ob pogledu na lep cvet. Hkrati pa opravimo še eno malo naravovarstvenega dela. Če boste uspešni namreč ne boste le ohranili rastišča, temveč ga boste tudi razširili. Čmrljeliko mačje uho sem na svojem posestvu prvič opazil le na enem mestu. Nekaj let pozneje sem pazljivo obravnaval tri lokacije s po nekaj cvetovi. Danes rastejo po celem posestvu in bom počasi začel razmišljati o tem, da bom s posebno pozornostjo obravnaval le eno rastišče, druga pa bom podvrgel običajni obravnavi.

In za konec še skrivnost: kljub temu, da večina avtorjev to prikriva, so številne orhideje tudi užitne. Vsi najverjetneje poznate vanilijo, ki jo pridobivajo iz plodov celega rodu Vanillia, ta pa obsega okoli 110 vrst, največ pa iz vrste Vanilla planifoliaa. Pri nas pa bi veljalo poskusiti rjavo gnezdovnico. Le ta se na mojem posestvu sicer pojavlja redno, vendar se nikakor noče pojaviti na istem mestu dve leti zapored. S čimer ostale orhideje sicer nimajo nobenih problemov, saj so vse orhideje trajnice.

vir: http://www.iucnredlist.org/details/175996/0

Objavil/a: Janez Božič | 15/05/2017

»MOŽ, KI JE SADIL DREVESA«

Je zgodba o pastirju Elzeardu Bouffierju, ki je medtem, ko je pasel ovce, sadil drevesa. Zgodba pove, da je tako zasadil nepregleden gozd v kamniti sredozemski pokrajini. Gozd je oživil izčrpano deželo in vanjo ponovno pripeljal življenje in ljudi. To je zagotovo ena izmed treh knjig, ki so me zaznamovale za celo življenje.

Elzeardu_Bouffierju

Literarni junak Elzeard Bouffier.

Lani sem se odločil, da bom prebral Permaculture one, torej prvo knjigo, ki sta jo napisala Bill Mollison in David Holmgren. Malo me je zanimalo iz česa je vse skupaj zraslo, predvsem kako so se razvijala načela. Knjiga je na prvi pogled izgledala precej strokovno, z navedbami virov, grafi in tabelami, zato sem se za branje odločil s precej težkim srcem. In poglej, Elzeard se pojavi tudi v njej. Vendar se je ta mož zdel nekoliko drugačen. Preberem še enkrat in ni ga zlomka, saj je vendar strokovnjak. Da ne bo pomote, je tu seveda še navedba virov, vendar tam ni bil naveden Jean Giono, Elzeardov literarni oče, temveč neki Lord.

A, torej imamo opravka z napačnim citiranjem. Če se le da, je namreč potrebno navesti izvornega avtorja in to v primeru svetovne uspešnice pač ne bi smelo biti težko. Pri angleško govorečih piscih je zanimivo tole: Medtem, ko so njihovi vladarji izgubljali britanski imperij, so oni gradili imperij angleščine. Dosegajo naklade več 100 tisoč izvodov, v spremni besedi  se zahvalijo kake 20 ljudem, ampak za lektorja oziroma nekoga, ki bi preveril citiranje pa nimajo. Natanko tako se obnašajo vse korporacije. Kar poglejte navodila za uporabo poljubnega izdelka  v poljubni trgovini in kmalu boste opazili  preprosto zakonitost: »večja kot je korporacija, slabši je prevod.«

Poleg mene je to nadvse strokovno izgledajočo knjigo najverjetneje prebralo kakih milijon ljudi. Vsi so opazili grafe in učene navedbe, ampak nikomur ni padlo na pamet, da bi pogledal, iz kakih izvirov se je napajala Billova modrost. Zato vas najverjetneje ne bo presenetilo, če vam povem, da številni ljudje na permakulturo gledajo kot na znanost. Kar sicer ni res, ampak tako pač oni gledajo na stvar in glede na število nadvse natančnih skic in prepričljivih grafov jim pravzaprav niti ne smeš oporekati. Skratka, strokovni izgled prekrije zmedo okoli citiranja, vendar je na žalost zmeda okoli citiranja še najmanj, kar bi knjigi očital znanstveno izobražen bralec. Pač pa je ta pomanjkljivost le ena izmed tistih, ki jih je lažje omeniti na bolj nevsiljiv način, vendar kljub temu jasno pove: če nekaj ni bilo znanost, ko se je rodilo, potem je verjetnost, da bo to postalo s časom, neznatna.

Naj bo tako ali drugače, kar je za gospoda Lorda strokovnost in za Francoze literarna uspešnica, je za Slovence, ali pa Srbe, če smo že pri tem, zgodovinsko dejstvo. Kar smo imeli puščav, smo jih ozelenili že pred kakšnimi 100 leti. In ne samo to. Srbi s so v določenem trenutku celo opazili, da bo Deliblatska peščara izginila in so jo celo poskusili zaščititi. Poleg tega pa Slovenija kot alpska dežela pripada krogu dežel, v katerih se je razvilo trajnostno gospodarjenje z gozdom. Kar se tiče gozdarstva tako skupaj s Švico spadamo v svetovni vrh -nema boljih.

pescara_1

Življenje se v Deliblatsko peščaro vrača malo drugače, kot so si to predstavljali ozelenjevalci pred 100 leti.

Kako torej to, da se permakulturniki – in ne samo oni –  gozdarstva učijo od Britancev in njihovih vazalov, ki so na svoji poti nezmotljivo uničili absolutno vse, kar se je uničiti dalo in to skupaj s pripadajočimi kulturami?  In ne samo to, za tako početje so okrivili »belega človeka«. Brez zamere, ampak to, da so severnoameriške stepe spremenjene v puščave, nima z belim človekom nobene veze. To so naredili bivši britanski vazali.  Skratka imperializem, in ne kakršenkoli – britanski. Rusi, na primer, tega problema ne poznajo. Do svoje dežele se noben narod ne obnaša tako, še Angleži ne več. Potem ko so odkrili, da je kolonializma konec, so izbrane močvare, ki so ostale od nekdaj mogočnih angleških gozdov, spremenili v naravne parke.

In potem odkrivamo toplo vodo. Znova in znova. Je to tista trajnost – permanentnost? Vztrajanje pri napakah imperialističnih metod. Ja, res je, natanko tako kot piše Tobias Roberts v članku Permaculture as a Gringo movement.  Permakultura je peskovnik za gringote. In to tiste angleško govoreče, saj je še Tobias en  točno tak gringo.

Upam, da se bodo prihajajoče generacije permakulturnikov – pa tudi gozdarjev – svojega poklica učile od tistih, ki se na stvar spoznamo. Ali pa naj se, kot to vehementno predlaga vsa novovalovska literatura, začnejo učiti na napakah. Ali pa od Kitajcev, če smo že pri tem.

Količina že opravljenega dela, torej že razvitih trajnostnih praks, za katere veliki permakulturni guruji niso še nikoli slišali, namreč ni zbrana le na primeru ozelenjevanja puščav. Vsa tradicionalna kmetijstva so bila pred industrijsko revolucijo trajnostna in sicer mongolsko ravno tako kot polinezijsko. Pač pa so niso bili trajnostni imperiji, katerih vladarji so mislili, da bodo ta kmetijstva zajedali, dokler bo le eden izmed njih čutil vsaj še kanček pohlepa.

Če vas zanima permakultura se torej povežite z lokalnimi  permakulturniki, ti so za permakulturo najverjetneje izvedeli iz ustnih virov. Se nato soočili z literaturo, pogoltnili nekaj grenkih podrobnosti in potem s pomočjo spoznavnosti začeli pridno ločevati seme od plev. V permakulturi, pa ne samo tu, so namreč s celine na celino prenosljiva predvsem načela. Recepti, ki so se izkazali v Avstraliji, niso vedno uporabni tudi v Sloveniji. Čisto konkreten primer je na primer uporaba robinije (Robinia psevdoacacia) v permakulturnih sistemih. Mogoče je ta način vezave dušika uspešen v S. Ameriki, izvorni domovini čebelarjem ljube robinije, zagotovo pa ni v Sloveniji, saj boste robinijo lahko obvladovali samo s čredo koz. Ko pa jo bo njena invazivnost prenesla sosedom, boste pridobili čisto ta prave sovražnike. In robinija je le ena od invazivnih rastlin, ki jih permakulturna literatura toplo priporoča.

Skratka, tisto kar manjka permakulturi, ki izhaja iz knjig, je spoznavnost. In pozor, to ni le učenje na napakah, to je tudi učenje na primerih dobre prakse.

Objavil/a: Janez Božič | 23/04/2017

GOZDNI VRT

Prvi gozdni vrt, ki je dosegel svetovno slavo, je bil raj. Zgodba se je za nekatere prebivalce sicer končala z izgonom, vendar to ne sme vreči slabe luči na tiste, ki so ostali. Sledili so še drugi poskusi. Najodmevnejši so bili Babilonski viseči vrtovi. Teksti in slike sodobnikov in številnih poznejših opisovalcev nam prikazujejo orjaško spiralno gredico s prepletom sadovnjakov, vrtov, vodnih površin, teras in ostalih elementov kulturne krajine, izmed katerih so vsi še vedno del številnih vrtov.

a_je_to

Čas cvetenja je najprimernejši za prepoznavanje rastlinskih vrst, vendar pozor, številne ukrepe izvajamo tudi pozimi.

Sam izraz gozdni vrt pa je v splošno rabo prišel mnogo pozneje, preko Roberta Adrian de Jauralde Harta. Ta je na svoji sicer majhni posesti v Shropshiru ustvaril vzorčni gozdni vrt za angleške razmere. Pri tem se je naslonil na številne zglede, ki so se ohranili na vseh celinah, ki niso prekrite z ledom. Njegov vpliv pa je v permakulturnih krogih povzročil pravo eksplozijo posnemovalcev, ki so gozdne vrtove trdno zasidrali v sedanjost. Kaj je bilo torej tisto, kar je Robert naredil – bog, graditelji Babilonskih visečih vrtov in vseh poznejših zgledov pa ne? Mislim, da so bila to navodila za uporabo. In ne samo navodila, ta so bila le del celostnega pristopa, ki zajema vse od raziskave zgodovine gozdnih vrtov, ustreznih rastlinskih vrst, preko skrbnega načrtovanja, do same saditve, let preizkušanja in popularizacijo. Toda najprej: zakaj?

Gozdni vrt je sonaraven način vrtnarjenja, oziroma sadjarstva, hm, kako bi temu rekli, mogoče sadjarjenje. Vsekakor vključuje še elemente gozdarstva in krajinske arhitekture. Vendar je osnovni namen vsekakor pridelava hrane. Seveda je tu velik vpliv na mikroklimo, ki vam spomladi in jeseni rastno sezono podaljša do te mere, da je zima, za vse stvari, ki jih  je najbolje narediti prav pozimi, prekratka. Po drugi strani pa si lahko omislite senco, ki vam bo olajšala tudi najbolj vroče poletne dneve. Patrick Whitefield, možakar, ki je po Robertovi smrti prevzel sadjarjenje v Robertovem gozdnem vrtu, navaja še številne manj očitne koristi, kot sta recimo lepota ali prostor za igrišče. Kot najbolj nenavadna razloga za sadjarjenje pa bi omenil lahkost bivanja in možnost življenja kot del ekosistema. Zavest o tem, da ste del ekosistema, je izreden učni pripomoček. Ta vam ozavesti dejstvo, da smo kot del ekosistema preživeli 999,9 promil časa obstoja človeške vrste, omogoči pa razumeti tudi pojem lahkost bivanja. Ta je za Slovence, ki smo načeloma nagnjeni k pridnosti, trd oreh. Vendar ni povsod tako, pa tudi ne vedno. Kot primer naj navedem sproščujoč občutek, ki ga imam, ko že pred zajtrkom naberem dovolj hrane za cel dan.

Si predstavljate, da bi bile v naravi, recimo v gozdu, stvari urejeno tako, kot na vrtu: smreke na eni gredici, brlogi na drugi, gobice na tretji, nato bi imeli en pašnik, in tako naprej? Vse skupaj lepo v vrstah, hkrati posajeno oziroma zgrajeno in hkrati požeto. Večina ljudi si ne, kljub temu pa ta ista večina v svojih vrtovih in sadovnjakih dela natanko to. V permakulturi zavestno poskušamo ravno nasprotno. Pri tem se naslanjamo na ducat načel, z upoštevanjem katerih lahko vzpostavimo stabilen sistem. Ta bo kar najbolje uporabil razpoložljive danosti, nam omogočal zadovoljitev najrazličnejših potreb in pa seveda tudi nekaterih želja.

orhideja

Hrana ni edini pridelek.

Osnovna značilnost gozdnega vrta je večslojnost. Dimenzija višine je sicer nekaj, kar težje dojemamo, načeloma pa je potrebno najprej ozavestiti dejstvo, da se večina kmetijstva odvija v enem sloju. Največjo nazornost je možno prikazati na polju pšenice. To je en sloj. Vendar lahko na vsaki površini v fazo rodnosti razvijemo več slojev. Senožetni sadovnjaki so tradicionalen primer večslojnosti. V zgornjem sloju imamo sloj drevesnih krošenj. Če smo, na primer, posadili ali podedovali sadovnjak, ki ima posajene tako visoke tepke, kot češnje in orehe, potem le ti tvorijo najvišji soj. Običajne hruške, visokodebelne jablane in višnje tvorijo drugi, nekoliko nižji sloj. Visoki grmi kot so leska in nizka drevesa, kot so slive, tvorijo tretjega. Nizki grmi, predvsem raznorazno jagodičje, pa tudi visoka zelišča, tvorijo četrtega. Osnovni peti sloj tvorijo zelnate rastline, torej najrazličnejše solate ali zelišča, oziroma majhni grmički, kot so borovnice. V naslednjem, šestem sloju, ki ga sicer vsi poznamo, vendar je očem skrit, saj se nahaja v podzemlju, pridelujemo krompir, topinambur ali korenje. Iz naštetih primerov lahko vidimo, da se nekatere rastline višinsko lahko raztezajo tudi preko več slojev – in to je osnovna značilnost sedmega sloja, plezalk

dren

Pri iskanju rastlin za vsakega izmed slojev, se boste srečali s številnim sadnimi vrstami, ki so bile v preteklosti pogost del sadovnjakov.

V vsakem izmed teh slojev boste pridelali manj, kot če bi gojili le enega. Vseh sedem pa vam bo prineslo večji in pa predvsem bolj raznolik pridelek. In ravno raznolikost je tista, za katero se splača potruditi, saj vas bo s pridelki oskrbela preko celega leta. In to ne samo s hrano, temveč tudi z zavetjem, estetskimi in študijskimi užitki, rekreacijskimi površinami, skratka koristmi, ki smo jih že omenili. Tu boste pridelali tudi krmne rastline, gorivo, zdravilne rastline, les in še marsikaj, za kar vam bo domišljija prišepnila: »Zakaj pa ne«.

V Sloveniji imamo pogosto priložnost začeti ustvarjati svoj košček raja na zapuščenih, zaraščajočih površinah. V tem primeru najprej dobro raziščite že rastoče rastline. Mogoče boste našli orehe, ringloje, črni bezeg, češmin in še marsikaj. Pri tem pa je potrebno poudariti, da ima drevo, ki ga je posejala narava pred recimo desetimi leti, številne prednosti pred drevesom, ki ga še nismo posadili. V zeliščnem sloju največkrat najdemo vso divjo hrano, ki smo jo pripravljeni poskusiti, od regrata do regačice (ki jo vrtnarji sovražijo kot najhujši plevel), ali pa številna zelišča, recimo pljučnik in trobentice. Zelo na gosto so zastopane tudi plezalke: hmelj, bljušč, robida; če je tu včasih rasel vinograd, tudi kakšna trta.

Vse te rastline pa je treba najprej poiskati, vendar pozor: številne rastline se pojavijo le v določenem času leta. Druge so sicer tu vse leto, vendar jih je v določenih letnih časih težko prepoznati ali celo opaziti. Hkrati je potrebno risati natančen načrt, ki bo vseboval predvsem tiste rastline – izbrance, ki jih vidimo tudi v končni sliki. V te izbrance usmerimo svojo energijo.

Naša energija bo goščavo, ki bi jo večina mimoidočih požgala in začela zasajati na novo, spremenila v gozdni vrt.

Objavil/a: Janez Božič | 03/04/2017

NAJBOLJŠI RECEPT

Za čemaž je po mojem mnenju tak. V steklen kozarec nasujete čemaževih popkov, in jih zalijte s kisom iz tepk.

cemaz_gregor

Namesto popkov lahko uporabite tudi čebulice.

Kozarci in pokrovčki morajo biti sterilizirani, kis pa segret na ustrezno temperaturo in primerno posoljen. Pred uporabo čemaž pojeste. S kisom pa začinite motovilec.

Dober tek

Objavil/a: Janez Božič | 20/01/2017

PERMAKULTURA KATASTROFE

Kot se za vse ljubitelje teorij o globalnem segrevanju spodobi, sem tudi jaz podcenjeval možnost ene take kvalitetne zime.  Pa že mama mi je rekla, da je bilo včasih snega čez glavo in čeprav je bila majhna, je to ogromno. In tako se je zgodilo: » Ups, jutr rabim kevder« Jabolka v nedokončani hiši namreč rada zmrznejo. In da, seveda, letina je bila rekordna, kar pomeni, da problem vsaj z mojega vidika ni bil majhen. No, ja ni pa bil katastrofalen.

Načrtovanje za katastrofe je del permakulture že najmanj od izida prve permakulturne publikacije »Permaculture one«. Piše takole:  »zaščito pred katastrofalnimi spremembami v okolju, kot so požar, suša, podnebne spremembe in nadloge vseh vrst«. In da ne bi bilo dvoma, je že v enem od naslednjih stavkov razloženo, da je osrednji poudarek na nenadnih in dolgoročnih vremenskih spremembah. Že redu, če vodiš svetovno organizacijo, ampak Bill Molison je leta 1978 še ni vodil. Je pa bil vizionar in mogoče prav zato ni govoril o globalnem segrevanju, temveč o klimatskih spremembah.

lncndkmde6t33ybugoodorz124szctsi-large

Je napovedovanje katastrof res odraz naše skrbi za zemljo?

Za kake katastrofe bomo torej načrtovali? Za klimatske spremembe kar tako? Da ne bo pomote, ideja črnega scenarija ni nova. Sovjetski kibernetiki so temu že v času razvoja kontrolnih metod gospodarjenja rekli »načrtovanje za črn scenarij«. Toda kakšne katastrofe bomo uporabili kot model za najbolj razširjen permakulturni sistem, torej nekakšno predmestno hišo? Bomo vgradili varovalko pred katastrofami à la Al Gore? Raje ne, saj so že pred davnimi leti dokazali, da je vreme kaotičen sistem.  V kaotičnih sistemih namreč do izraza pridejo tudi teorije kot so metuljev učinek. Že samo o metuljevem učinku bi se lahko razpisal do nezavesti, ampak na kratko. Pri uporabi linearnih sistemov domnevamo, da majhne spremembe začetnih pogojev v toku delovanja sistema povzročijo majhne spremembe v rezultatih. Vendar to v naravi le redkokdaj drži.  To pomeni, da že majhna razlika v začetnih pogojih lahko povzroči znatne razlike v razvoju sistema. In zato se  vremena ne da napovedovati za več kot  tri dni vnaprej.  Vendar pozor, metuljev učinek pojasni le del vplivov, ki jih povzročijo najrazličnejši manjkajoči delci. Tisti, ki ne verjamete na besedo, boste morali prebrati knjigo z naslovom Kaos. Vendar to samo po sebi ni problem, saj je knjiga odlična.

Glavni problem načrtovanja za katastrofe, ki se ne bodo nikoli zgodile, ali pa se dogajajo v merilu, prevelikem za vaš načrt, ni v tem, da ste vrgli stran čas in papir. Glavni problem je v tem, da so se vam katastrofe, ki se bodo zelo verjetno zgodile in bi se za njih vsekakor splačalo načrtovati, izmuznile.

poplave_kostanjevica_stara

Poplave v Kostanjevici 1933.

Poleg  tega, kot je omenjeno že v »Permaculture one«, se dogajajo tudi čisto spodobne lokalne katastrofe. V Avstraliji je to očitno ogenj. Če ste s Primorske, je o tem vsekakor vredno razmisliti, poleg tega pa vas lahko vsako leto prizadene čisto spodobna suša. To so katastrofe, ki so daleč bolj verjetne kot tiste, s katerimi nas običajno strašijo z vseh mogočih prižnic. Ravno prav, da se za njih splača načrtovati. Kljub temu pa so še vedno dokaj redke in lokalno omejene. Toda, če ste človek – in večina ljudi, ki se ukvarja s permakulturo je večino časa vsaj približno človeška, – potem obstaja eno par katastrof, ki vas bodo zadele z dokaj veliko verjetnostjo ne glede na to, kje živite. Pa vas ne bi rad strašil še jaz in prav tako se ne smatram za strašnega pesimista. Toda pri 10 letih že polovica slovenskih otrok preživi ločitev. Kako bo vaš permakulturni sistem preživel presenečenje, da bo vaša družina razpadla? Toda to še niti ni tako hudo. Neprimerno veliko ljudi zboli. Kakšne varovalke ima vaš permakulturni načrt za možnost, da se boste morali mogoče že jutri usesti na invalidski voziček?

featureimage-pg15b

Pozitivno razmišljanje se je v permakulturi do leta 1991 že razvilo do samostojnega načela. Za podrobnosti pa je še vedno bolje brati Martina Kojca.

Rešitve seveda so, in »Permaculture one« ponuja tiste najsplošnejše: pestrost, prožnost … Po mojem mnenju pa si je potrebno postaviti čisto hipotetično vprašanje: če bi bilo jutri konec sveta, kaj bi vzeli s sabo? Kokoš? Balo slame? Motiko? Glede na to, da se je permakultura, vsaj v pionirskih dnevih, ukvarjala predvsem s pridelavo hrane, je pravilen odgovor nekoliko zamegljen. Vendar se permakultura spreminja in do danes se je spremenila močno. Vse večjo in večjo težo dobivajo socialni elementi. Torej? Ste že razmislili, kakšen bi bil pravilen odgovor? Pravilen odgovor je: prijatelja.

3-musketeers

Vsi za enega, eden za vse.

In res, permakulturni projekti se v vse večji meri ukvarjajo s socialnimi vidiki. Torej pestrost ni le nekaj, kar se permakulturnikom dogaja v vrtu, temveč tudi nekaj, kar naj bi upoštevali pri pridelovanju novih prijateljev, gojenju sorodstvenih vezi in obdelavi strank. Prožnost pa naj ne bo le odgovor na klimatske spremembe, temveč tudi lastnost medsebojnih odnosov.

Čisto konkretno: če lahko prebivalce obravnavanega permakulturnega sistema sprejmete kot  elemente, lahko vse ostale – torej: družino, prijatelje, stranke in obiskovalce – obravnavate kot sektor. Elementi in sektorji pa so predmet načrtovanja. Tudi »Prvi intervju z lastnikom« (pripomoček za permakulturno načrtovanje), kot nam ga je predstavil Max Lindegger, nas usmerja proti temu. V začetnem navdušenju sicer močno precenimo sposobnost in pripravljenost vpletenih za pomoč v novo nastajajočem permakulturnem sistemu. Z leti, ali pa tudi z meseci, namreč zlasti pripravljenost kopni. Torej je potrebno intenzivnost izvajanja načrta prilagoditi tudi takšnim dejavnikom. Po moje nima smisla hiteti in govoriti o urah in dnevih, ki nam jih različne skupine lahko posvetijo, bolje je naloge in sodelujoče porazdeliti glede na pomembnost. Pomembne naloge opravi tista najbolj zanesljiva skupina. Takšne naloge, ki lahko še malo počakajo, pa lahko opravijo tudi slučajni mimoidoči.

max-lindegger

Max Lindegger je leta 1995 kot prvi predstavil permakulturo Sloveniji. Sicer pa je bolj znan kot ustanovitelj prvega in kot vem tudi edinega permakulturnega naselja na svetu – Crystal Waters.

Potem pa so tu še bolj oprijemljive posledice. Torej načrtovanje ukrepov, ki bi tem ljudem omogočilo boljši stik z obravnavanim posestvom, na primer dostop in parkirišča. Prosim lepo, brez zmrdovanja, večina ljudi se še vedno pripelje, turist pa je še vedno najboljši pridelek. In res, čeprav so skice permakulturnih načrtov v literaturi narejene predvsem kot prikaz razvijajočih se ekosistemov, so konci cest velikokrat speljani v krožni promet ali vsaj obračališča. Na večini skic imamo celo parkirišča. Pomotoma? Najverjetneje ne, vendar tu že pogosto vidimo, da načrtovalec ni bil s srcem pri stvari. Parkirišča so tako umeščena v najbolj sončni del posestva, številni permakulturni tečajniki pa sprašujejo, kaj raste pod orehi. Pozor, brez veze se je spraševati, kaj raste v debeli senci – če je ta debela senca ob cesti, je tam parkirišče.

Drugi problem načrtovanja za katastrofe, ki se ne bodo nikoli zgodile, pa je napačna ocena časovne dinamike. Če bi pred dvajsetimi leti nasedel zgodbam o globalnem segrevanju, jih temeljito vnesel v načrt in skrbno izvajal, bi moral strašno pohiteti. In prav je, da hitimo, saj: »Nihče ne ve ne ure, ne dneva«. Vendar je neprimerno bolje hiteti iz pravih razlogov, saj lahko sicer med hitenjem izgubimo vse sopotnike.

Viri:

Objavil/a: Janez Božič | 18/01/2017

NAPOVEDNIK

Nedelja, 4. avgust 2017, ob 9:00.

Pragozd

Dolenjska, Šentjernej, Gorenje Vrhpolje

Ali veste, da je bila permakultura spočeta v pragozdu? V tasmanskih pragozdovih je namreč Bill Mollison spoznal marsikatero permakulturno načelo. Poleg permakulture pa so pragozdovi tudi temelj sonaravnosti – če si želite videti naravo na delu, je to mogoče zadnja priložnost. Pragozdovi so namreč ogroženi.

Več:  janez.bozic@outlook.com ali 040 305 306.

 

 

Objavil/a: Janez Božič | 17/01/2017

OBJETI DREVO IN UMRETI

Prvi objemalci dreves so bili vaščani, ki so poskusili zaščititi drevesa v svoji vasi Khejarli. Pred skoraj 200 leti je Maharadža Abhay Singh zahteval les za gradnjo svoje nove palače. Zato je poslal vojake, ki naj bi posekali drevesa v okolici vasi Khejarli, kjer je bilo polno dreves. Vendar, ko so vaščani izvedeli za namero kraljevih vojakov, so se uprli. Med pogajanji jim je bilo ponujeno, da drevesa rešijo z odkupnino, vendar so predlog zavrnili kot žalitev njihove vere. Vse skupaj je bilo 294 moških in 69 žensk, vsi so pripadali Bishnoismu – veji hinduizma. Potem ko so vaščane, ki so se dobesedno oklepali dreves, poklali, so iz dreves naredili gradbeni les za gradnjo palače.

14494674_1505155512831538_6819443159051140894_n

Foto: Ženske gibanja Chipko v zgodnjih 70-ih v vasi Garhwal Hills v Indiji ščitijo drevo pred posekom.

Toda delovanje vaščanov je pripeljalo do uredbe, ki prepoveduje podiranje dreves v vseh vaseh, ki jih naseljujejo Bishnoi. Te vasi so danes gozdne oaze sredi sicer puščavske krajine. Ne samo, da so Bishnoi navdihnili gibanje Chipko, ki se je začelo leta 1973, ko je skupina kmečkih žensk v himalajskih hribih severne Indije sklenila roke okoli dreves, določenih za posek. V nekaj letih se je ta taktika, znana tudi kot drevesna satjagraha, razširila po vsej Indiji, spodbudila reforme v gozdarstvu in moratorij na sečnjo v himalajskih regijah.

Older Posts »

Kategorije