Pogled na gozd je zelo oseben in zato tudi raznolik. Zame je gozd združba populacij, ki se trudijo skupaj ustvariti čim boljše pogoje za bivanje. Najbolj seveda izstopajo populacije dreves, zato nekatere izmed teh združb dejansko poimenujemo po prevladujoči drevesni vrsti, recimo »bukovi gozdovi«. Vendar nas to ne sme zapeljati na misel, da bi o gozdovih razmišljali kot o skupinah dreves; za to imamo posebno besedo – sestoji. Ko pa govorimo o gozdu, je tu še nešteto vrst, ki so v gozdu soustvarile svoj življenski prostor. Vse te vrste si v skupnem cilju na tisoče načinov pomagajo med sabo, temu se reče vzajemna pomoč. In kot je rekel Peter Kropotkin : »Kot borba za obstanek je tudi vzajemna pomoč izredno gibalo evolucije.«

Prvotne človeške družbe so imele do gozda drugačen odnos kot današnje. V gozdu so našli marsikaj, kar so potrebovali, in to so si jemali. Podzemne jame, divja hrana, gobe, plodovi, divjad, … Dokler je bilo gozda dovolj, so poiskali, nabrali, ujeli ali posekali, kar so rabili oziroma zmogli, in šli na drug konec. Kot je pisal James George Frazer, so ljudje začeli puščati sledi v obliki majhnih otočkov znotraj obsežnih gozdov. Kar se tiče izvora človeštva lahko torej še naprej diskutiramo, ali je izšlo iz savane ali iz gozda. Vendar ne moremo diskutirati o izvoru trenutne evropske civilizacije; le ta je izšla iz gozda in kot povzema James, vsaka vas je imela svoj Sveti gaj.
Vendar so se stvari spreminjale. Nomadi so v gozdu puščali le malo sledi. Ob stalni naselitvi pa so sledi v gozdu postale očitnejše, saj so bili gozdovi ob naselbinah podvrženi močnejšim vplivom. Vendar so prebivalci mest na območjih, kjer se je naselitev začela prej, recimo v Sredozemlju, že kmalu ugotovili, da zmanjkuje drv in tako si lahko še danes preberemo gozdni red za okolico Pirana. V istem času je bilo na drugem koncu dežele stanje drugačno, Kočevski gozdovi so bili še vedno predvsem pragozdovi. In tako so gozdne dobrine postajale nekaj, v kar je bilo potrebno vse več vlagati in z vložki se je krepil tudi pomen načrtovanja. Najprej tam, kjer je lesa že zmanjkovalo – recimo na Trnovski planoti, ki je z lesom oskrbovala rudnik v Idriji – nato pa še povsod drugod. Rad bi rekel, da so se potrebe, ki jih je v gozdu tešil človek, spreminjale, vendar se niso. Niso se spreminjale, temveč množile. Tako je že načrtovanje, ki se je rodilo iz pomanjkanja v času obratovanja idrijskega rudnika živega srebra, dosegalo ali celo presegalo nivo današnjih gozdnogospodarskih načrtov. Torej je omogočalo trajnostno zadovoljevanje večih gozdnih funkcij na omejenem prostoru.

Ker so bili ukrepi, potrebni za trajnostno ohranjanje gozdnih donosov, razporejeni preko okroglega stoletja, tega nihče ne more obdržati v glavi, zato je pomen načrtovanja počasi rasel. Za potrebe gospodarjenja in načrtovanja so gozd razdelili na manjše prostorske enote. Leta 1947 pa je ta delitev dobila bolj ali manj končno podobo. Največje prostorske načrtovalne enote so območja, ki jih imamo v Sloveniji 14, sledijo enote, ki jih je trenutno 232, nato pa še oddelki, to so tiste dvojne rdeče črte na drevesih.
Z načrtovanjem so sicer začeli lastniki, ki pa so najeli gozdarje. Tako je recimo knez Karel Auersperg najel gozdarja Leopolda Hufnagla in ta je naredil najslavnejši gozdnogospodarski načrt (GGN) v Sloveniji. V njem je namreč iz gospodarjenja izvzel več gozdnogospodarskih rezervatov, ki so do danes ohranili svoj pragozdni značaj, kar je bilo v tistem času več kot izjemno. S časom so se GGN spreminjali – pa ne samo njihova vsebina, tudi njihov pomen, izdelovalci, stranke v postopku in pravilniki, ki so urejali njihovo izdelavo seveda tudi. Vendar je načrtovanje preživelo več vojn, kot jih ljudje pomnijo, in čisto prave gospodarske krize. Zadnjih 70 let so gozdnogospodarski načrti narejeni za celo Slovenijo. In ker je gozd javno dobro, so ti načrti javni. To, da so javni pa v tem primeru pomeni, da ima javnost pravico pri njihovi izdelavi sodelovati. GGN gozdnogospodarske enote Ljubljana, kamor spadajo gozdovi Rožnika in vsi ostali Ljubljanski mestni in primestni gozdovi, bo prišel na vrsto za obnovo leta 2024. To pomeni, da so se dela že začela, gozdarji – načrtovalci so že na terenu. Naravovarstveniki pridno pišejo naravovarstvene smernice. In če bo šlo vse po predvidevanjih, bo marca 2024 začel teči rok za zbiranje pobud zainteresirane javnosti.

Vendar ni potrebno čakati do naslednjega leta, zbiranje pobud zainteresirane javnosti teče tudi letos. Vabilo k oddaji pobud si lahko preberete na povezavi Zavoda za gozdove Slovenije, priložen je tudi zemljevid GGE. Če torej poznate sestoje ali celo gozdove v dotičnih GGE, če ste sposobni napisati tvorno in jedrnato pobuda, ki se nanaša na gospodarjenje z gozdom, je pred vami izziv. Če vam bo uspelo, bo ZGS moral vašo pobudo posredovati pristojnemu ministrstvu. In ne pozabite: gozd je združba populacij, tudi človeške, ki z vzajemno pomočjo soustvarjajo gozdni prostor.