Objavil/a: Janez Božič | 20/01/2017

PERMAKULTURA KATASTROFE

Kot se za vse ljubitelje teorij o globalnem segrevanju spodobi, sem tudi jaz podcenjeval možnost ene take kvalitetne zime.  Pa že mama mi je rekla, da je bilo včasih snega čez glavo in čeprav je bila majhna, je to ogromno. In tako se je zgodilo: » Ups, jutr rabim kevder« Jabolka v nedokončani hiši namreč rada zmrznejo. In da, seveda, letina je bila rekordna, kar pomeni, da problem vsaj z mojega vidika ni bil majhen. No, ja ni pa bil katastrofalen.

Načrtovanje za katastrofe je del permakulture že najmanj od izida prve permakulturne publikacije »Permaculture one«. Piše takole:  »zaščito pred katastrofalnimi spremembami v okolju, kot so požar, suša, podnebne spremembe in nadloge vseh vrst«. In da ne bi bilo dvoma, je že v enem od naslednjih stavkov razloženo, da je osrednji poudarek na nenadnih in dolgoročnih vremenskih spremembah. Že redu, če vodiš svetovno organizacijo, ampak Bill Molison je leta 1978 še ni vodil. Je pa bil vizionar in mogoče prav zato ni govoril o globalnem segrevanju, temveč o klimatskih spremembah.

lncndkmde6t33ybugoodorz124szctsi-large

Je napovedovanje katastrof res odraz naše skrbi za zemljo?

Za kake katastrofe bomo torej načrtovali? Za klimatske spremembe kar tako? Da ne bo pomote, ideja črnega scenarija ni nova. Sovjetski kibernetiki so temu že v času razvoja kontrolnih metod gospodarjenja rekli »načrtovanje za črn scenarij«. Toda kakšne katastrofe bomo uporabili kot model za najbolj razširjen permakulturni sistem, torej nekakšno predmestno hišo? Bomo vgradili varovalko pred katastrofami à la Al Gore? Raje ne, saj so že pred davnimi leti dokazali, da je vreme kaotičen sistem.  V kaotičnih sistemih namreč do izraza pridejo tudi teorije kot so metuljev učinek. Torej, ker pri uporabi linearnih sistemov domnevamo, da majhne spremembe začetnih pogojev v toku delovanja sistema ne bodo povzročile znatnih sprememb, to še ne pomeni, da je res tako. Kaotični sistemi niso linearni in so tudi zato občutljivi na začetne pogoje. To pomeni, da že majhna razlika v začetnih pogojih lahko povzroči znatne razlike v razvoju sistema. In zato se  vremena ne da napovedovati za več kot  tri dni vnaprej.  Vendar pozor, metuljev učinek pojasni le del vplivov, ki jih povzročijo najrazličnejši manjkajoči delci. Tisti, ki ne verjamete na besedo, boste morali prebrati knjigo z naslovom Kaos. Vendar to samo po sebi ni problem.

Glavni problem načrtovanja za katastrofe, ki se ne bodo nikoli zgodile, ali pa se dogajajo v merilu, prevelikem za vaš načrt, ni v tem, da ste vrgli stran čas in papir. Glavni problem je v tem, da so se vam katastrofe, ki se bodo zelo verjetno zgodile in bi se za njih vsekakor splačalo načrtovati, izmuznile.

poplave_kostanjevica_stara

Poplave v Kostanjevici 1933.

Poleg  tega, kot je omenjeno že v »Permaculture one«, se dogajajo tudi čisto spodobne lokalne katastrofe. V Avstraliji je to očitno ogenj. Če ste s Primorske, je o tem vsekakor vredno razmisliti, poleg tega pa vas lahko vsako leto prizadene čisto spodobna suša. To so katastrofe, ki so daleč bolj verjetne kot tiste, s katerimi nas običajno strašijo z vseh mogočih prižnic. Ravno prav, da se za njih splača načrtovati. Kljub temu pa so še vedno dokaj redke in lokalno omejene. Toda, če ste človek – in večina ljudi, ki se ukvarja s permakulturo je večino časa vsaj približno človeška, – potem obstaja eno par katastrof, ki vas bodo zadele z dokaj veliko verjetnostjo ne glede na to, kje živite. Pa vas ne bi rad strašil še jaz in prav tako se ne smatram za strašnega pesimista. Toda pri 10 letih že polovica slovenskih otrok preživi ločitev. Kako bo vaš permakulturni sistem preživel presenečenje, da bo vaša družina razpadla? Toda to še niti ni tako hudo. Neprimerno veliko ljudi zboli. Kakšne varovalke ima vaš permakulturni načrt za možnost, da se boste morali mogoče že jutri usesti na invalidski voziček?

featureimage-pg15b

Pozitivno razmišljanje se je v permakulturi do leta 1991 že razvilo do samostojnega načela. Za podrobnosti pa je še vedno bolje brati Martina Kojca.

Rešitve seveda so, in »Permaculture one« ponuja tiste najsplošnejše: pestrost, prožnost … Po mojem mnenju pa si je potrebno postaviti čisto hipotetično vprašanje: če bi bilo jutri konec sveta, kaj bi vzeli s sabo? Kokoš? Balo slame? Motiko? Glede na to, da se je permakultura, vsaj v pionirskih dnevih, ukvarjala predvsem s pridelavo hrane, je pravilen odgovor nekoliko zamegljen. Vendar se permakultura spreminja in do danes se je spremenila močno. Vse večjo in večjo težo dobivajo socialni elementi. Torej? Ste že razmislili, kakšen bi bil pravilen odgovor? Pravilen odgovor je: prijatelja.

3-musketeers

Vsi za enega, eden za vse.

In res, permakulturni projekti se v vse večji meri ukvarjajo s socialnimi vidiki. Torej pestrost ni le nekaj, kar se permakulturnikom dogaja v vrtu, temveč tudi nekaj, kar naj bi upoštevali pri pridelovanju novih prijateljev, gojenju sorodstvenih vezi in obdelavi strank. Prožnost pa naj ne bo le odgovor na klimatske spremembe, temveč tudi lastnost medsebojnih odnosov.

Čisto konkretno: če lahko prebivalce obravnavanega permakulturnega sistema sprejmete kot  elemente, lahko vse ostale – torej: družino, prijatelje, stranke in obiskovalce – obravnavate kot sektor. Elementi in sektorji pa so predmet načrtovanja. Tudi »Prvi intervju z lastnikom« (pripomoček za permakulturno načrtovanje), kot nam ga je predstavil Max Lindegger, nas usmerja proti temu. V začetnem navdušenju sicer močno precenimo sposobnost in pripravljenost vpletenih za pomoč v novo nastajajočem permakulturnem sistemu. Z leti, ali pa tudi z meseci, namreč zlasti pripravljenost kopni. Torej je potrebno intenzivnost izvajanja načrta prilagoditi tudi takšnim dejavnikom. Po moje nima smisla hiteti in govoriti o urah in dnevih, ki nam jih različne skupine lahko posvetijo, bolje je naloge in sodelujoče porazdeliti glede na pomembnost. Pomembne naloge opravi tista najbolj zanesljiva skupina. Takšne naloge, ki lahko še malo počakajo, pa lahko opravijo tudi slučajni mimoidoči.

max-lindegger

Max Lindegger je leta 1995 kot prvi predstavil permakulturo Sloveniji. Sicer pa je bolj znan kot ustanovitelj prvega in kot vem tudi edinega permakulturnega naselja na svetu – Crystal Waters.

Potem pa so tu še bolj oprijemljive posledice. Torej načrtovanje ukrepov, ki bi tem ljudem omogočili boljši stik z obravnavanim posestvom, na primer dostop in parkirišča. Prosim lepo, brez zmrdovanja, večina ljudi se še vedno pripelje, turist pa je še vedno najboljši pridelek. In res, čeprav so skice permakulturnih načrtov v literaturi narejene predvsem kot prikaz razvijajočih se ekosistemov, so konci cest velikokrat speljani v krožni promet ali vsaj obračališča. Na večini skic imamo celo parkirišča. Pomotoma? Najverjetneje ne, vendar tu že pogosto vidimo, da načrtovalec ni bil s srcem pri stvari. Parkirišča so tako umeščena v najbolj sončni del posestva, številni permakulturni tečajniki pa sprašujejo, kaj raste pod orehi. Pozor, brez veze se je spraševati, kaj raste v debeli senci – če je ta debela senca ob cesti, je tam parkirišče.

Drugi problem načrtovanja za katastrofe, ki se ne bodo nikoli zgodile, pa je napačna ocena časovne dinamike. Če bi pred dvajsetimi leti nasedel zgodbam o globalnem segrevanju, jih temeljito vnesel v načrt in skrbno izvajal, bi moral strašno pohiteti. In prav je, da hitimo, saj: »Nihče ne ve ne ure, ne dneva«. Vendar je neprimerno bolje hiteti iz pravih razlogov, saj lahko sicer med hitenjem izgubimo vse sopotnike.

 

Viri:

Objavil/a: Janez Božič | 18/01/2017

NAPOVEDNIK

 

Sobota, 15. aprila 2017, ob 9:00.

Enodnevna divja permakulturna delavnica

Posavje, Krško, Arto

Spoznajte rastline, ki vam bodo v naslednjih letih bogatile jedilnik. Spoznajte se z zanimivimi prigodami iz sveta divje hrane, preskusite kakšen nenavaden recept, o katerem boste dvomili samo tako dolgo, dokler ga ne boste poskusili. In ko boste tudi vi rekli: »Vsi smo snedli vse!«

Več:  janez.bozic@outlook.com ali 040 305 306.

-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.

Sobota, 22. aprila 2017, ob 9:00.

Enodnevna divja permakulturna delavnica

Hrvaška, Zagreb

Pozdrav pomladi malo drugače. Preverili bomo, kaj nam narava v tem letnem času že ponuja in prepričan sem, da bo že posejala, oziroma prebudila in vzgojila obilo zelenjave, s katero boste lahko popestrili vaš praznični jedilnik. Med nabiranjem bomo lahko razmislili o tem, kako bi divjo zelenjavo lahko pripeljali bliže svojemu domu ali pa jo celo vključili v domači vrt.

Več:  janez.bozic@outlook.com ali 040 305 306.

-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.

Nedelja, 6. avgust 2017, ob 9:00.

Pragozd

Slovenija, Dolenjska, Šentjernej, Gorenje Vrhpolje

Ali veste, da je bila permakultura spočeta v pragozdu? V tasmanskih pragozdovih je namreč Bill Mollison spoznal marsikatero permakulturno načelo. Poleg permakulture pa so pragozdovi tudi temelj sonaravnosti – če si želite videti naravo na delu, je to mogoče zadnja priložnost. Pragozdovi so namreč ogroženi.

Več:  janez.bozic@outlook.com ali 040 305 306.

Objavil/a: Janez Božič | 17/01/2017

OBJETI DREVO IN UMRETI

Prvi objemalci dreves so bili vaščani, ki so poskusili zaščititi drevesa v svoji vasi Khejarli. Pred skoraj 200 leti je Maharadža Abhay Singh zahteval les za gradnjo svoje nove palače. Zato je poslal vojake, ki naj bi posekali drevesa v okolici vasi Khejarli, kjer je bilo polno dreves. Vendar, ko so vaščani izvedeli za namero kraljevih vojakov, so se uprli. Med pogajanji jim je bilo ponujeno, da drevesa rešijo z odkupnino, vendar so predlog zavrnili kot žalitev njihove vere. Vse skupaj je bilo 294 moških in 69 žensk, vsi so pripadali Bishnoismu – veji hinduizma. Potem ko so vaščane, ki so se dobesedno oklepali dreves, poklali, so iz dreves naredili gradbeni les za gradnjo palače.

14494674_1505155512831538_6819443159051140894_n

Foto: Ženske gibanja Chipko v zgodnjih 70-ih v vasi Garhwal Hills v Indiji ščitijo drevo pred posekom.

Toda delovanje vaščanov je pripeljalo do uredbe, ki prepoveduje podiranje dreves v vseh vaseh, ki jih naseljujejo Bishnoi. Te vasi so danes gozdne oaze sredi sicer puščavske krajine. Ne samo, da so Bishnoi navdihnili gibanje Chipko, ki se je začelo leta 1973, ko je skupina kmečkih žensk v himalajskih hribih severne Indije sklenila roke okoli dreves, določenih za posek. V nekaj letih se je ta taktika, znana tudi kot drevesna satjagraha, razširila po vsej Indiji, spodbudila reforme v gozdarstvu in moratorij na sečnjo v himalajskih regijah.

Objavil/a: Janez Božič | 19/08/2016

GOJENJE ČEMAŽA

Zelo pogosto vprašanje oziroma pripomba permakulturnih začetnikov: »Pod orehom pa ne raste nič,« izhaja iz zakladnice slovenskih pregovorov. Na srečo je to še en pregovor, ki ni resničen: pod orehi med drugim raste tudi čemaž.

Čebulice čemaža lahko pravzaprav izkopljete kadarkoli in z malo pozornosti bodo svoje novo nahajališče sprejele brez pripomb. Seveda pa ima tudi čemaž svoje ritme in kot ena izmed čebulnic ima podobne navade kot česen in narcisa. Torej je za presajanje najboljši čas, ko se žanje pšenica. To je natančno takrat, ko ga je najteže najti. Čemaža sedaj na površini ni, rastišča, kjer se je spomladi bohotil v nepreglednih preprogah, preraščajo druge rastline ali pa so zaradi pregloboke sence celo gola. (Kar med drugim pomeni tudi to, da orehova senca sploh ni tako globoka, kot bi si kdo mislil.) In kljub temu je na teh površinah pridelek več kot obilen, zelo kvaliteten in ne potrebuje nikakršne nege.

cemaz

Na bregu potoka čebulice čemaža najdemo na površini.

Čebulice se nahajajo do 10 centimetrov globoko v vse prej kot mehki zemlji, če jih hočete izkopati, vsekakor potrebujete lopato ali pa vsaj lopatko. Nato morate nadvse optimistično zakorakati na dobro znano nahajališče in tam, kjer ste spomladi nabrali največ slastno dišečih listov, pogumno zasaditi lopato v tla. Nabrali jih boste, kolikor jih potrebujete, oziroma kolikor zmorete, saj je zemlja včasih zelo trda, čebulice so globoko in veliko je zelo majhnih. Beseda čebulica bi pravzaprav lahko koga zavedla, tisto kar iščete je nepravilnih oblik in bolj podobno oluščenemu stroku česna, kot čebuli. Poleg tega nimajo za čebule značilne slojevitosti. Koreninice, ki izraščajo na spodnjem delu, pa so razmeroma debele in maloštevilne. Seveda jih boste poskusili izkopati čim več, vendar vam ni treba skrbeti, saj se dobro obraščajo. Pri tem je treba poudariti, da je bolje več raziskovati, kot vztrajno kopati. Skozi nahajališče, ki ga najpogosteje obiskujem jaz, teče potok in na njegovem bregu je veliko mest, na katerih so čebulice kar lepo na površini.

Ko ste jih nabrali, jih je seveda potrebno posaditi, torej v globino do 10 centimetrov. In ne pozabite, v orehovo senco! Čemaž svojo razprostranjenost namreč dolguje predvsem strategiji, da polno razrast doseže še preden se druge rastline olistajo. Ta strategija sloni prav na čebulicah, v katerih so skrite hranilne snovi, ki omogočijo hiter start. Poleg tega je tudi senco-vzdržen, saj cvetenje in zorenje poteka, ko je drevesni sloj že v polni olistanosti. To sta torej dva temelja njegove konkurenčnosti in z upoštevanjem le teh boste čemažu zagotovili konkurenčnost tudi v vašem vrtu trajnic. Cilj namreč ni pridelati nekaj listkov za popestritev spomladanskih solat, temveč vzpostaviti rastišče, ki ga boste izkoriščali vse življenje.

Ne spomnim se več, kdaj sem ga v svoj gozdni vrt presadil prvič, mislim pa da bo 10 let kar dober približek. Posadil sem jih eno vrsto, dolgo okoli 2 metra. V tem času se je razrasel v nahajališče nepravilne oblike, ki jo je določila najgloblja senca, ki sem jo imel na razpolago.

Objavil/a: Janez Božič | 10/04/2016

BLJUŠČ

Jeseni je bil najboljši čas za iskanje nahajališč  bljušča (Tamus communis). Lahko bi ga spoznali po rdečih kroglicah, ki so visele z vej na gozdnem robu, najraje južnem. Res je, da takrat ne bi nabrali nič hrane, zato pa bi se lahko ponjo vrnili spomladi in vsako naslednjo pomlad. Tisti, ki se vam jeseni ni dalo, pa se potrudite in poiščite mesnate, ukrivljene in izredno neopazne mlade poganjke sedaj, oziroma takoj, ko se malo posuši.

bljust_divji

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo jeseni pokazale nahajališča bljušča.

Bljušt (bljušč) je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga (špargljev) raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je všeč tako surov, kot kuhan ali pečen, zato sem se potrudil razmisliti tudi o tem, kako bi spodbudil njegovo rast, torej o gojenju.

blust_in _pol

Danes si lahko pripravite kosilo iz takih poganjkov. Če jih boste seveda našli. (Foto: Miša Keskenović)

Na svojem posestvu sem ga prvič našel šele pred kakimi petimi leti. Za začetek ga nisem pokosil, kar je bilo že dovolj, naslednje leto se je pridelek podvojil. Kot gojena zelenjava je zelo hvaležen, saj se odziva tudi na najmanjše poskuse pomoči, hkrati pa ne izgubi niti malo okusa, kot se to rado zgodi pri špargljih. Pri gojenju je seveda najpomembnejše, da mu ne posekate rastline, na kateri raste. Če to storite, se boste morali namreč sprijazniti z dejstvom, da ovijalke brez opore rastejo zelo slabo. Ali pa se potruditi in ob najmočnejši poganjek vsako leto zapičiti kol. Prav tako ni dobro odstraniti stebel, ki čez veje opornih grmov ali dreves visijo preko zime, saj so le-ta najboljša možna opora, okoli katere lahko zraste pravi steber več metrov visokega bljušča. To, da literatura kot največjo dolžino navaja tri metre, lahko spregledate. Ker je plezalka, sem bil zelo presenečen, da se zelo dobro odziva tudi na pletje. V letnem času, ko je jasno vidno kateri poganjek je zmagovalen, saj ga krasi obilica plodov, ga lahko oplejete hitro in učinkovito. Predvsem pa natančno in temeljito, zelo pa priporočam pletje takrat ko rastlina ni vidna. Pletje v vseh drugih sezonah je povezano z večjo nevarnostjo zmanjšanja pridelka. Število – sicer strupenih – plodov je dober pokazatelj vitalnosti rastline. V naravi boste na enem poganjku redkokdaj našli več kot 30 plodov. Z leti uspešnega gojenja pa boste lahko vzgojili poganjke, ki bodo imeli tudi tisoč jagod.

Bljušt-biljka

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Jeseni ne boste našli moških rastlin, saj odmrejo kmalu potem, ko odcvetijo. Enospolnost je med rastlinami sicer bolj redka kot pri živalih, vendar je ravno bljušč ena od tistih zeli, ki ima na eni rastlini le moške, na drugi pa le ženske cvetove in zato jeseni tudi jagode. Ne vem, kakšno je razmerje med moškimi in ženskimi rastlinami v naravi, lahko pa vam povem, da je na mojem posestvu moških več kot ženskih, zato se vam bo splačalo, ko se spomladi odpravite po zelenjavno prilogo, podrobno pregledati tudi bližnjo okolico.

Viri:

http://biolib.mpipz.mpg.de/thome/band1/tafel_135.html

 

Objavil/a: Janez Božič | 07/04/2016

NAPOVEDNIK

Izgleda da lenarimo? Najbrž ni res.

 

———————————————————————————————————

Worldwide Permaculture Network

Za vse tiste, ki bi želeli, da je slovensko permakulturno gibanje vidno tudi na svetovnem
zemljevidu, bi želeli obiskati permakulturnike po celem svetu, jih povabiti na svoj dom.
Ali bi želeli preprosto navezati stike s podobno mislečimi?

http://www.permacultureglobal.com/

Včlanite se in se spoznajte s svetovnim permakulturnim gibanjem.

 

 

 

Objavil/a: Janez Božič | 02/04/2016

IZDELAJTE SVOJ PERMAKULTURNI NAČRT

Podatek da povprečna Slovenska družina za prehrano porabi okroglo tretjino družinskega proračuna sam po sebi ni pretresljiv. Bolj zanimivo je, da se v tem povprečju skrivajo taki, ki družino prehranijo z desetino in pa tudi taki, ki za prehrano družine porabijo kar polovico proračuna. Poleg tega pa vsi vemo, da je samo domače tisto kar šteje. Ne samo, da je boljšega okusa, bolj hranljivo in zdravo. Ob pridelavi hrane se razgibate, med deljenjem viškov krepite svoje vezi z socialno okolico, se posončite … Predvsem pa se in vklopite v tok narave, ki se bo iz vrta lahko razširil tudi ostala območja vašega doma.

Spirala-samooskrbe-2016

Pozabite na aditive, barvila in konzervanse z imeni, ki jih ne znam niti izgovoriti. Ni se vam treba boriti proti znanosti, ki agresivno zanika izkušnje in nam vsiljuje svet v katerem smo vsi neuke stranke. Pridružite se tisočim, ki smo prvi korak že storili. Na delavci vam bomo pomagali ponovno vzpostaviti vaš stik z naravo in izdelati permakulturni načrt za vaš dom, ki se bo tako počasi in zanesljivo spremenil v vaš lasten ekosistem. Ta bo zadovoljeval vaše potrebe in to ne samo po hrani. Vsak človek namreč potrebuje tudi čist zrak, vodo, toploto, toplino in ne nazadnje tudi notranji mir. Ne bo vam več potrebno razmišljati kateri strupi so se pretihotapili v vsakdanjo kmetijsko prakso ali pravilnike o tako imenovanem ekološkem kmetijstvu. Načrt vas bo usmeril v nadgradnjo vašega znanja k zadanim ciljem in vas naredil neodvisne od trenutnih navdihov industrije in njenih zaveznikov.

Delavnica se bo za tiste najbolj zagnane začela že ob prijavi. Takoj boste namreč prejeli navodila kako do brezplačnih podatkov, ki jih potrebujete kot osnovo za izdelavo načrta. Na delavnicah bomo spoznali, kje začeti, kaj vse lahko vklopite v vaš ekosistem tudi, če niste lastniki kmetije – »Vredne su stvari u malim paketičima«. Preko individualnega dela med, oziroma, če boste želeli tudi po delavnici bomo načrt naslonili na zmožnosti vašega okolja.  Za tiste, ki pa vam bo že med delavnico uspelo izdelati kar najboljši načrt pa bomo pripravili delavnico pri vas doma. V tem procesu bomo spoznali vzorce in tokove, ki jih bomo povezali v zaključeno celoto preko katere se boste lahko kar najuspešneje vklopili v Spiralo samooskrbe.

Za podrobnejše informacije o vsebini lahko pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov janez.bozic@outlook.com
Obvezne prijave in podrobnejše informacije o dostopu in namestitvi sprejemamo na kud.artotipija@gmail.com, (040 309 093 – Breda). Ob prijavi navedite iz katere smeri boste prišli in dodatne želje o prehrani.

Več na Permakulturnem blogu.

Lepe pozdrave

Breda, Miša in Janez
KUD Artotipija

Objavil/a: Janez Božič | 29/01/2016

NOVA PARADIGMA

Isac Newton se je motil. To danes vedo vsi, ki ji je mar. Zanimivo pa je da to nikogar več ne moti. Ko govorimo o jabolkih, ki padajo z drevesa uporabljamo eno fiziko, ko pa govorimo o atomih ki padajo, od koderkoli atomi pač padajo uporabljamo drugo fiziko.

In prav tako se je motil Rene Deskartes. Če temu seveda lahko rečemo pomota. Čas je pač neusmiljen sodnik. Ko je Rene napisal slovite Metode, ki so končno razmejile teologijo od znanosti, je imel že v času svojega življenja številne in zelo vplivne kritike, nekateri so ga hoteli preprosto zažgati, drugi pa so bili konstruktivni in so oporekali njegovim trditvam.

faust-2008

Osrednja figura nemške književnosti, pesnik, Johann Wolfgang von Goethe je tako pripomnil, da je življenje nadvse dinamična zadeva in se kot taka v predlagan model ne bo zlahka vklopila. Kot izgleda so Metode poleg cerkve motile predvsem Nemce saj so tudi poznejše kritike prihajale iz nemško govorečih dežel. Filozof Immanuel Kant je namreč Wolfgangu pritrdil s teorijo samoorganizacije. Po njunem mnenju sta bila dinamičnost in samoorganiziranje za mehanično znanost nepremostljiva ovira. Vendar so Metode preživele. Znanosti, ki sloni na Renejevih in Isacovih načelih zato danes imenujemo mehanistična znanost.

Za tiste, ki Metod niste prebrali naj omenim, da vsebujejo 4 načela, ki opredeljujejo poskus in s tem znanost, ki mora sloneti na dokazih. Drugo načelo govori: »Sleherni problem, ki ga bom raziskoval, bom razdelil na toliko delov, kolikor je mogoče in kolikor je potrebno, da se reši kar najbolj skladno.«. Skratka celota je težko doumljiva medtem, ko so njeni deli, čim manjši, če se le da, lažje prebavljivi. Vendar se tu skriva past: »Ali bodo deli, če bi jih kdo poskusil zložiti nazaj zopet vzpostavili celoto?« Mogoče bi bilo tako, če bi osnovni problem analiziral in nato zopet zložil Rene ali kak drug neoporečen znanstvenik.

Johann-Wolfgang-Von-Goethe-Forward-Goes-Backward-Quotes-Images-540x304

Dokler je bil Rene edini znanstvenik nove dobe, je bila znanost 100 % zanesljiva. A danes gre na žalost še slabše. Znanost namreč rešuje predvsem probleme za katerih reševanje je plačana. In ker dela za naročnika, ki ga prav tako zanima predvsem denar, se bo pri analizi problema nemalokrat opredelila le do delov, ki jih je možno finančno ovrednotiti. Če bodo zelo natančni se bodo spustili do merljivih delov vendar to še ni vse. Nekateri delov problema se ne da meriti. In, ups nekateri deli so nelinearni. Torej reševanje le njih zahteva znanje iz reševanja diferencialnih enačb. O joj, matematika za gimnazijce. Newton je iz takšnih razlogov zanemaril trenje! Poleg tega pa obstajajo tudi deli problema, ki jih tudi najskrbnejša analiza ne bo razkrila. Ker torej nismo sposobni popolne analize je tudi popolna sinteza nemogoča in od tod izhaja minimalna napaka, ki pa je na nesrečo mehanističnih znanstvenikov sistematična. Skratka napaka manjkajočih delcev.

Če bi bilo to vse, bi bilo preprosto, vendar ni. Obstaja še malenkost verjetnostnega računa, ki ga je na Renejevo nesrečo Blaise Pascal začel razvijati šele 1653 torej 16 let po izidu Metod. In verjetnost nam z matematično gotovostjo govori: »Če mečete kocko je ob vsakem metu verjetnost, da bo padla recimo trojka, 1/6, verjetnost, da bo trojka padla dvakrat zapored pa je 1/36.« Bog pomagaj več in več trojk kot želite dobiti zaporedoma manjša je verjetnost, da vam bo uspelo. Hvala bogu je vpliv manjkajočih delcev veliko manjši kot 1/6, konec koncev jih je nekdo spregledal. Vendar je v vsakem poskusu, ki poteka v naravi neodvisnih ponovitev neprimerno več, kot dva in ob vsakem zaporednem neodvisnem poskusu se verjetnost neugodnega rezultata povečala.

pascal

Podnapis: To pa še ni vse, ampak šele v devetnajstem stoletju bodo odkrili, da gre narobe vse kar gre lahko narobe.

Poleg tega pa se vsak dan zapletamo v poskuse, torej sisteme, pri katerih želimo ugoden rezultat, včasih tudi preživetje, doseči vedno znova. In ne samo to, število neodvisnih podsistemov, torej poskusov, ki gradijo čisto vsakdanje sisteme, recimo promet je nepregledno. Ceste, signalizacija, udeleženci, avtomobili … Tudi sam avto ima številne podsisteme: pogon, elektrika, hidravlika … In če hočemo priti na cilj mora vsak od teh podsistemov delovati. In na cilj želimo priti vsak dan ali pa celo vsak dan večkrat. Pa pridemo? No ja, leta 2014 je na Slovenskih cestah umrlo 108 ljudi. Ti na cilj niso prišli. Potem pa jih je tu še veliko, ki so na cilj prišli po izjemno neprijetnih ovinkih. Poškodbe, težje in lažje, materialna škoda, duševna stiska udeležencev nesreč in njihovih bližnjih … Res težko bi rekel da ta sistem deluje. Število podsistemov našega ljubega planeta pa je ogromno, tudi če bi rekli neskončno se ne bi veliko zmotili. In v vsakem podsistemu se lahko skriva napaka manjkajočega delca. Poleg tega pa so sistemi disspativni. Pa še kaj drugega kar pa na žalost ali srečo še nima imena. Mehanistična znanost tu nima kaj iskati.

9168-immanuel-kant-quotes-sayings-knowledge-experience-wallpaper-1024x768

Tudi zato so se naravoslovne znanosti v veliki meri oprle na dognanja Wolfganga in Immanuela. Najbolj znan izmed njih je zagotovo  Chareles Darvin, ki je razvil evolucijsko teorijo. Pozor po izobrazbi je bil teolog torej pristaš filozofske paradigme kjer dokazi ne igrajo tolikšne vloge. In mogoče tudi zato svoje teorije ni dokazoval le z znanstveni kot s tudi s filozofskimi prijemi. Prav tako vsi naravoslovci poznajo Carla von Linnéja. Ta je izjavil: »Bog je ustvaril Linne pa razvršča«, če se kdo ni strinjal se je moral soočiti z nadvse neprijetnimi obrazi izjemnega znanstvenika. Če pa je, oziroma so, odkril napako je Linne preprosto natisnil novo izdajo. Za časa njegovega življenja je bilo izdaj 12. Da ne bo pomote sistematika živih vrst tako deluje še danes in ne samo na nivoju vrst torej najmanjših gradnikov, kjer bi kakšno novost in z njo povezano potrebo po popravkih tudi pričakovali, temveč tudi nivoju kraljestev-temeljnih gradnikov. Carl je tako poznal tri kraljestva, rekord pa so dosegli leta 1977, ko je bilo kraljestev kar 6. Kot zgleda tudi rangiranje ni ravno znanstven pristop. Na stara leta je Carl prestopil med mistike.

charles

Ernest von Haeckel, sicer ni splošno znan, je pa kljub temu utemeljitelj ekologije. Kljub izjemnim znanstvenim dosežkom je ob svojem znanstvenem delu razvil tudi umetniški pristop torej paradigmo, ki se je dokazi sploh ne tičejo. Skratka pesnik, filozof, mistik, teolog in umetnik.

kao-kaos

Podnapis: Vas to spominja na moderne slike kaosa?

Seveda se je zgodba nadaljevala. Takoj, ko so dokazali Immanuelovo trditev, da imajo živi sistemi sposobnost samoorganiziranost, so ugotovili da so nekateri navidez ločeni deli živih sistemov neločljivo povezani. In še več ti sistemi so sicer hierarhični vendar iz dogajanj na enem nivoju nikakor ne moremo sklepati na dogajanje na drugih nivojih, torej neodvisni poskusi. In končno so kot nasprotje mehanskem razvili sistemsko razmišljanje pri katerem moramo biti pozorni na celoto, odnose med objekti in vzorce v sistemu, ne smemo se zmrdovati nad kvalitativnimi opisi in razmišljati procesno in vsebinsko.

Skratka malo bolj zapleteno, kot bi si mislil na prvi pogled. Za odkritje Isacovega manjkajočega delca smo potrebovali Alberta. Koga moramo počakati , da nam bo končno jasno? Znanost ni vsemogočna.

Objavil/a: Janez Božič | 04/08/2015

NAJ VAŠE VRTNINE PREŽIVIJO VAŠ DOPUST

Sedaj je zadnji čas, da se odločite za zastiranje, saj bo večina rastlin, ki ste jih tako pridno gojili celo pomlad, potem ko se vrnete z dopusta, že mrtva.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Na žalost ta zastirka ne bo tako učinkovita, kot bi bila tista, ki bi jo negovali že leta, ampak enkrat je pač treba začeti. Poleg tega pa je zastiranje sedaj, ko so rastline odrasle, težje opravilo. Najlažje je rastlino posejati ali posaditi naravnost v zastirko, kjer jo nemudoma pričaka nekaj civilizacij podpornih organizmov, skritih v enem najbolj dovršenih sistemov vseh časov – kompostu. Če kompost nastaja natančno tam kjer in takrat ko ga rastlina potrebuje, potem je ta kompost nekoliko boljši kot tisti, ki je ravnokar preživel premetavanje, sejanje, ležanje v pregretih vrečah in podobne nevšečnosti, ki občasno doletijo komposte. To je pač kompost s civilizacijami.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Če boste pravilno zastavili, boste zametke teh civilizacij lahko začeli opazovati že, ko se vrnete z dopusta. Rastlinam najprej, tam kjer je to možno, potrgajte vse spodnje liste, za katere kaže, da se bodo posušili in poščipajte vse poganjke, ki v rasti zaostajajo. Nato močno zalijte in zastrite s čim za plevel nepropustnim. Lahko uporabite tudi papir – ali bo to karton ali časopis, pa je odvisno od želene debeline zastirke. Pomembno pa je, da zastrete s tremi pastmi papirja. Najbolje je, da prvo plast postavljate v eno smer, drugo pravokotno na prvo in tretjo zopet v isto smer kot prvo. Pri tem ne gre za debelino neprebojnega sloja, temveč za natančnost – cilj je čim manj luknjic, ki so magnet za vršičke, na primer slaka.

Na to površino dodajte še drugo plast zastirke. Najpreprosteje jo je pokositi v neposredni bližini vrta, zelo radi pa v ta namen uporabljamo slamo. Ta sloj naj bo čim debelejši, ob rastlinah do prvih listov ali poganjkov, med rastlinami pa toliko visok, da ne ovira rasti – okoli 30 centimetrov.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Seveda bodo podporne civilizacije papir, slamo ali mrvo v zastirki spremenile v kompost. Seveda bo plevel zastirko prej ali slej prerasel. Vendar je bila to le zastirka, ki ste jo naredili, ko se vam mudilo na dopust. Če želite zastiranje v svoj vrt uvesti trajnostno, kar je seveda edini smiselni način, morate pridelavi zastirke nameniti kar nekaj časa in pa seveda tudi površine – recimo 1/3 površine vrta. Če ste perfekcionist, boste na to površino posejali gabez, deteljo, volčji bob ali nekaj, kar hitro raste in daje obilico materiala. Če niste, boste pač kosili tisto, kar zraste. To zastirko preprosto dodajajte na staro zastirko, občasno dodajajte sadike – in uživajte.

Vir:

http://www.agardenforthehouse.com/2012/06/newspaper-mulching/

https://diywithkathy.wordpress.com/2015/05/29/newspaper-mulch/comment-page-1/

Objavil/a: Janez Božič | 29/07/2015

KOSILO NA DVORIŠČU

Poletno deževje, kot ve vsak Slovenec, bo pognalo gobe iz tal. Pa ne samo gob, prav tako je odprlo sezono poletne divje zelenjave, recimo navadnega tolščaka (Portulaca oleracea). Letos ga je prvi našel triletni sin, na žalost v najbolj pognojenem delu igrišča – očitno tolšcu ugajajo s hranili bogata tla.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Navadni tolščak je nizka, na zemlji ležeča, od mesta izrasti naprej razrasla rastlina. Steblo je okroglo, mesnato, svetlo zelene ali rdečkaste barve, dolgo približno toliko kot je staro. Listi so debeli, mesnati in sočni, cvetovi so majhni, rumenkasti, zvezdaste oblike in odprti samo v sončnih dopoldnevih ali popoldnevih. Nabiramo ga še preden semena dozorijo, torej zdaj. Semena so namreč zelo drobna, trda in pod zobmi puščajo rahlo strašljiv občutek. Najlaže je nabirati vršičke do prvega poškodovanega lista. Kljub vsemu je to precej majhen grižljaj. A če vam bo všeč, ga boste gotovo pripravljeni nabrati za celo skledo. Recimo solate. Da bo naloga lažja, lahko skledo dopolnite s paradižnikovo solato, s čebulo ali brez.

Sicer izvira iz vzhodne Azije, vendar je danes razširjen po celem svetu, prav tako pa tudi po celem cvetu vedo, da je užiten in zdravilen. In so očitno vedeli tudi že v prazgodovini, saj so njegovo seme našli na številnih seliščih. Prav tako so ga omenjali zgodovinarji, že v 4. stoletju pred Kristusom so recimo napisali, da ga je pametno sejati aprila. Do sedaj so pridni vrtnarji vzgojili že 40 različnih sort, nekatere za prehrano, nekatere za okras. Izkaže pa se tudi kot zelena zastirka, ker soustvarja vlažen mikroklimat za bližnje rastline. Dober vpliv seže tudi v globino, saj ima tolščec globoke korenine, ki poleg vlage na površino vlečejo tudi hranila. Očitno se je po vsem svetu razširil s človeško pomočjo, vendar se dobro znajde tudi brez nje. Kar se tiče gojenja je zato kar najmanj zahteven. Ne izpulite ga.

Older Posts »

Kategorije