Posted by: Janez Božič | 21/09/2016

Obrezovanje sadnega drevja

pruning1

Kje: Dolenjska, Novo mesto, Črešnjice pri Otočcu 81
Kdaj: sobota, 15. oktober od 9 – do 17 h

Gozdni vrt ne zraste sam od sebe. In če ste ga začeli gojiti iz zaraščenega sadovnjaka, kot recimo mi, boste morali drevesa močno obrezati. To rez imenujemo obnovitvena rez, z njo spodbudimo speče moči drevesa in oblikujemo novo krošnjo. Kakšna bo ta nova krošnja: ali se bomo približevali naravi in gradili sonaravno obliko razrasti, ali pa bomo še naprej gradili na odločitvah predhodnih generacij sadjarjev in ohranjali tradicionalne oblike krošenj?

To je le ena dilema, ki se je bomo lotili in lahko obljubim, da bomo imeli odgovore na vsa vprašanja, ki bi jih utegnili postaviti o rezi sadnega drevja. Z nami bo namreč Jani Gačnik, idejni tvorec projekta »Oživimo travniške sadovnjake«, strokovnjak z obilo izkušnjami, ki segajo na vsa področja sadjarstva.

Dobimo se na Permakulturnem posestvu pri pojočem potoku,  kjer ne poskrbimo le za dober program, temveč vedno tudi kaj dobrega pojemo in popijemo.
Število prijav je omejeno, zbiramo pa jih preko
emaila: janez.bozic@outlook.com. Ob prijavi boste dobili navodila za dostop. Prispevek za predavatelja, organizacijo, kosilo, tople in hladne napitke je 20€.

Posted by: Janez Božič | 19/08/2016

GOJENJE ČEMAŽA

Zelo pogosto vprašanje oziroma pripomba permakulturnih začetnikov: »Pod orehom pa ne raste nič,« izhaja iz zakladnice slovenskih pregovorov. Na srečo je to še en pregovor, ki ni resničen: pod orehi med drugim raste tudi čemaž.

Čebulice čemaža lahko pravzaprav izkopljete kadarkoli in z malo pozornosti bodo svoje novo nahajališče sprejele brez pripomb. Seveda pa ima tudi čemaž svoje ritme in kot ena izmed čebulnic ima podobne navade kot česen in narcisa. Torej je za presajanje najboljši čas, ko se žanje pšenica. To je natančno takrat, ko ga je najteže najti. Čemaža sedaj na površini ni, rastišča, kjer se je spomladi bohotil v nepreglednih preprogah, preraščajo druge rastline ali pa so zaradi pregloboke sence celo gola. (Kar med drugim pomeni tudi to, da orehova senca sploh ni tako globoka, kot bi si kdo mislil.) In kljub temu je na teh površinah pridelek več kot obilen, zelo kvaliteten in ne potrebuje nikakršne nege.

cemaz

Na bregu potoka čebulice čemaža najdemo na površini.

Čebulice se nahajajo do 10 centimetrov globoko v vse prej kot mehki zemlji, če jih hočete izkopati, vsekakor potrebujete lopato ali pa vsaj lopatko. Nato morate nadvse optimistično zakorakati na dobro znano nahajališče in tam, kjer ste spomladi nabrali največ slastno dišečih listov, pogumno zasaditi lopato v tla. Nabrali jih boste, kolikor jih potrebujete, oziroma kolikor zmorete, saj je zemlja včasih zelo trda, čebulice so globoko in veliko je zelo majhnih. Beseda čebulica bi pravzaprav lahko koga zavedla, tisto kar iščete je nepravilnih oblik in bolj podobno oluščenemu stroku česna, kot čebuli. Poleg tega nimajo za čebule značilne slojevitosti. Koreninice, ki izraščajo na spodnjem delu, pa so razmeroma debele in maloštevilne. Seveda jih boste poskusili izkopati čim več, vendar vam ni treba skrbeti, saj se dobro obraščajo. Pri tem je treba poudariti, da je bolje več raziskovati, kot vztrajno kopati. Skozi nahajališče, ki ga najpogosteje obiskujem jaz, teče potok in na njegovem bregu je veliko mest, na katerih so čebulice kar lepo na površini.

Ko ste jih nabrali, jih je seveda potrebno posaditi, torej v globino do 10 centimetrov. In ne pozabite, v orehovo senco! Čemaž svojo razprostranjenost namreč dolguje predvsem strategiji, da polno razrast doseže še preden se druge rastline olistajo. Ta strategija sloni prav na čebulicah, v katerih so skrite hranilne snovi, ki omogočijo hiter start. Poleg tega je tudi senco-vzdržen, saj cvetenje in zorenje poteka, ko je drevesni sloj že v polni olistanosti. To sta torej dva temelja njegove konkurenčnosti in z upoštevanjem le teh boste čemažu zagotovili konkurenčnost tudi v vašem vrtu trajnic. Cilj namreč ni pridelati nekaj listkov za popestritev spomladanskih solat, temveč vzpostaviti rastišče, ki ga boste izkoriščali vse življenje.

Ne spomnim se več, kdaj sem ga v svoj gozdni vrt presadil prvič, mislim pa da bo 10 let kar dober približek. Posadil sem jih eno vrsto, dolgo okoli 2 metra. V tem času se je razrasel v nahajališče nepravilne oblike, ki jo je določila najgloblja senca, ki sem jo imel na razpolago.

Posted by: Janez Božič | 10/04/2016

BLJUŠČ

Jeseni je bil najboljši čas za iskanje nahajališč  bljušča (Tamus communis). Lahko bi ga spoznali po rdečih kroglicah, ki so visele z vej na gozdnem robu, najraje južnem. Res je, da takrat ne bi nabrali nič hrane, zato pa bi se lahko ponjo vrnili spomladi in vsako naslednjo pomlad. Tisti, ki se vam jeseni ni dalo, pa se potrudite in poiščite mesnate, ukrivljene in izredno neopazne mlade poganjke sedaj, oziroma takoj, ko se malo posuši.

bljust_divji

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo jeseni pokazale nahajališča bljušča.

Bljušt (bljušč) je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga (špargljev) raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je všeč tako surov, kot kuhan ali pečen, zato sem se potrudil razmisliti tudi o tem, kako bi spodbudil njegovo rast, torej o gojenju.

blust_in _pol

Danes si lahko pripravite kosilo iz takih poganjkov. Če jih boste seveda našli. (Foto: Miša Keskenović)

Na svojem posestvu sem ga prvič našel šele pred kakimi petimi leti. Za začetek ga nisem pokosil, kar je bilo že dovolj, naslednje leto se je pridelek podvojil. Kot gojena zelenjava je zelo hvaležen, saj se odziva tudi na najmanjše poskuse pomoči, hkrati pa ne izgubi niti malo okusa, kot se to rado zgodi pri špargljih. Pri gojenju je seveda najpomembnejše, da mu ne posekate rastline, na kateri raste. Če to storite, se boste morali namreč sprijazniti z dejstvom, da ovijalke brez opore rastejo zelo slabo. Ali pa se potruditi in ob najmočnejši poganjek vsako leto zapičiti kol. Prav tako ni dobro odstraniti stebel, ki čez veje opornih grmov ali dreves visijo preko zime, saj so le-ta najboljša možna opora, okoli katere lahko zraste pravi steber več metrov visokega bljušča. To, da literatura kot največjo dolžino navaja tri metre, lahko spregledate. Ker je plezalka, sem bil zelo presenečen, da se zelo dobro odziva tudi na pletje. V letnem času, ko je jasno vidno kateri poganjek je zmagovalen, saj ga krasi obilica plodov, ga lahko oplejete hitro in učinkovito. Predvsem pa natančno in temeljito, zelo pa priporočam pletje takrat ko rastlina ni vidna. Pletje v vseh drugih sezonah je povezano z večjo nevarnostjo zmanjšanja pridelka. Število – sicer strupenih – plodov je dober pokazatelj vitalnosti rastline. V naravi boste na enem poganjku redkokdaj našli več kot 30 plodov. Z leti uspešnega gojenja pa boste lahko vzgojili poganjke, ki bodo imeli tudi tisoč jagod.

Bljušt-biljka

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Jeseni ne boste našli moških rastlin, saj odmrejo kmalu potem, ko odcvetijo. Enospolnost je med rastlinami sicer bolj redka kot pri živalih, vendar je ravno bljušč ena od tistih zeli, ki ima na eni rastlini le moške, na drugi pa le ženske cvetove in zato jeseni tudi jagode. Ne vem, kakšno je razmerje med moškimi in ženskimi rastlinami v naravi, lahko pa vam povem, da je na mojem posestvu moških več kot ženskih, zato se vam bo splačalo, ko se spomladi odpravite po zelenjavno prilogo, podrobno pregledati tudi bližnjo okolico.

Viri:

http://biolib.mpipz.mpg.de/thome/band1/tafel_135.html

 

Posted by: Janez Božič | 07/04/2016

NAPOVEDNIK

Izgleda da lenarimo? Najbrž ni res.

 

———————————————————————————————————

Worldwide Permaculture Network

Za vse tiste, ki bi želeli, da je slovensko permakulturno gibanje vidno tudi na svetovnem
zemljevidu, bi želeli obiskati permakulturnike po celem svetu, jih povabiti na svoj dom.
Ali bi želeli preprosto navezati stike s podobno mislečimi?

http://www.permacultureglobal.com/

Včlanite se in se spoznajte s svetovnim permakulturnim gibanjem.

 

 

 

Posted by: Janez Božič | 02/04/2016

IZDELAJTE SVOJ PERMAKULTURNI NAČRT

Podatek da povprečna Slovenska družina za prehrano porabi okroglo tretjino družinskega proračuna sam po sebi ni pretresljiv. Bolj zanimivo je, da se v tem povprečju skrivajo taki, ki družino prehranijo z desetino in pa tudi taki, ki za prehrano družine porabijo kar polovico proračuna. Poleg tega pa vsi vemo, da je samo domače tisto kar šteje. Ne samo, da je boljšega okusa, bolj hranljivo in zdravo. Ob pridelavi hrane se razgibate, med deljenjem viškov krepite svoje vezi z socialno okolico, se posončite … Predvsem pa se in vklopite v tok narave, ki se bo iz vrta lahko razširil tudi ostala območja vašega doma.

Spirala-samooskrbe-2016

Pozabite na aditive, barvila in konzervanse z imeni, ki jih ne znam niti izgovoriti. Ni se vam treba boriti proti znanosti, ki agresivno zanika izkušnje in nam vsiljuje svet v katerem smo vsi neuke stranke. Pridružite se tisočim, ki smo prvi korak že storili. Na delavci vam bomo pomagali ponovno vzpostaviti vaš stik z naravo in izdelati permakulturni načrt za vaš dom, ki se bo tako počasi in zanesljivo spremenil v vaš lasten ekosistem. Ta bo zadovoljeval vaše potrebe in to ne samo po hrani. Vsak človek namreč potrebuje tudi čist zrak, vodo, toploto, toplino in ne nazadnje tudi notranji mir. Ne bo vam več potrebno razmišljati kateri strupi so se pretihotapili v vsakdanjo kmetijsko prakso ali pravilnike o tako imenovanem ekološkem kmetijstvu. Načrt vas bo usmeril v nadgradnjo vašega znanja k zadanim ciljem in vas naredil neodvisne od trenutnih navdihov industrije in njenih zaveznikov.

Delavnica se bo za tiste najbolj zagnane začela že ob prijavi. Takoj boste namreč prejeli navodila kako do brezplačnih podatkov, ki jih potrebujete kot osnovo za izdelavo načrta. Na delavnicah bomo spoznali, kje začeti, kaj vse lahko vklopite v vaš ekosistem tudi, če niste lastniki kmetije – »Vredne su stvari u malim paketičima«. Preko individualnega dela med, oziroma, če boste želeli tudi po delavnici bomo načrt naslonili na zmožnosti vašega okolja.  Za tiste, ki pa vam bo že med delavnico uspelo izdelati kar najboljši načrt pa bomo pripravili delavnico pri vas doma. V tem procesu bomo spoznali vzorce in tokove, ki jih bomo povezali v zaključeno celoto preko katere se boste lahko kar najuspešneje vklopili v Spiralo samooskrbe.

Za podrobnejše informacije o vsebini lahko pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov janez.bozic@outlook.com
Obvezne prijave in podrobnejše informacije o dostopu in namestitvi sprejemamo na kud.artotipija@gmail.com, (040 309 093 – Breda). Ob prijavi navedite iz katere smeri boste prišli in dodatne želje o prehrani.

Več na Permakulturnem blogu.

Lepe pozdrave

Breda, Miša in Janez
KUD Artotipija

Posted by: Janez Božič | 29/01/2016

NOVA PARADIGMA

 

Isac Newton se je motil. To danes vedo vsi, ki ji je mar. Zanimivo pa je da to nikogar več ne moti. Ko govorimo o jabolkih, ki padajo z drevesa uporabljamo eno fiziko, ko pa govorimo o atomih ki padajo , od koderkoli atomi pač padajo uporabljamo drugo fiziko.

In prav tako se je motil Rene Deskartes. Če temu seveda lahko rečemo pomota. Čas je pač neusmiljen sodnik. Ko je Rene napisal slovite Metode, ki so končno razmejile teologijo od znanosti, je imel že v času svojega življenja številne in zelo vplivne kritike, nekateri so ga hoteli preprosto zažgati, drugi pa so bili konstruktivni in so oporekali njegovim trditvam.

faust-2008

Osrednja figura nemške književnosti, pesnik, Johann Wolfgang von Goethe je tako pripomnil, da je življenje nadvse dinamična zadeva in se kot taka v predlagan model ne bo zlahka vklopila. Kot izgleda so Metode poleg cerkve motile predvsem Nemce saj so tudi poznejše kritike prihajale iz nemško govorečih dežel. Filozof Immanuel Kant je namreč Wolfgangu pritrdil s teorijo samoorganizacije. Po njunem mnenju sta bila dinamičnost in samoorganiziranje za mehanično znanost nepremostljiva ovira. Vendar so Metode preživele. Znanosti, ki sloni na Renejevih in Isacovih načelih zato danes imenujemo mehanistična znanost.

Za tiste, ki Metod niste prebrali naj omenim, da vsebujejo 4 načela, ki opredeljujejo poskus in s tem znanost, ki mora sloneti na dokazih. Drugo načelo govori: »Sleherni problem, ki ga bom raziskoval, bom razdelil na toliko delov, kolikor je mogoče in kolikor je potrebno, da se reši kar najbolj skladno.«. Skratka celota je težko doumljiva medtem, ko so njeni deli, čim manjši, če se le da, lažje prebavljivi. Vendar se tu skriva past: »Ali bodo deli, če bi jih kdo poskusil zložiti nazaj zopet vzpostavili celoto?« Mogoče bi bilo tako, če bi osnovni problem analiziral in nato zopet zložil Rene ali kak drug neoporečen znanstvenik.

Johann-Wolfgang-Von-Goethe-Forward-Goes-Backward-Quotes-Images-540x304

In danes gre na žalost še na slabše. Znanost namreč rešuje predvsem probleme za katerih reševanje je plačana. In ker dela za naročnika, ki ga prav tako zanima predvsem denar, se bo pri analizi problema nemalokrat opredelila le do delov, ki jih je možno finančno ovrednotiti. Če bodo zelo natančni se bodo spustili do merljivih delov vendar to še ni vse. Nekateri delov problema se ne da meriti, poleg tega pa obstajajo tudi deli problema, ki jih tudi najskrbnejša analiza ne bo razkrila. Ker torej nismo sposobni popolne analize je tudi popolna sinteza nemogoča in od tod izhaja minimalna napaka, ki pa je na nesrečo mehanističnih znanstvenikov sistematična. Skratka napaka manjkajočih delcev.

Če bi bilo to vse, bi bilo preprosto, vendar ni. Obstaja še malenkost verjetnostnega računa, ki ga je na Renejevo nesrečo Blaise Pascal začel razvijati šele 1653 torej 16 let po izidu Metod. In verjetnost nam z matematično gotovostjo govori: »Če mečete kocko je ob vsakem metu verjetnost, da bo padla recimo trojka, 1/6, verjetnost, da bo trojka padla dvakrat zapored pa je 1/36.« Ups, več in več trojk kot želite dobiti zaporedoma manjša je verjetnost, da vam bo uspelo. Hvala bogu je vpliv manjkajočih delcev veliko manjši kot 1/6, konec koncev jih je nekdo spregledal. Vendar je v vsakem poskusu, ki poteka v naravi neodvisnih ponovitev neprimerno več, kot dva in ob vsakem zaporednem neodvisnem poskusu se verjetnost neugodnega rezultata povečala.

pascal

Pa to še ni vse, ampak šele v devetnajstem stoletju bodo odkrili, da gre narobe vse kar lahko gre narobe.

Poleg tega pa se vsak dan zapletamo v poskuse, torej sisteme, pri katerih želimo ugoden rezultat, včasih tudi preživetje, doseči vedno znova. In ne samo to, število neodvisnih podsistemov, torej poskusov, ki gradijo čisto vsakdanje sisteme, recimo promet je nepregledno. Ceste, signalizacija, udeleženci, avtomobili … Tudi sam avto ima številne podsisteme: pogon, elektrika, hidravlika … In če hočemo priti na cilj mora vsak od teh podsistemov delovati. In na cilj želimo priti vsak dan ali pa celo vsak dan večkrat. Pa pridemo? No ja leta 2014 je na Slovenskih cestah umrlo 108 ljudi. Ti na cilj niso prišli. Potem pa jih je tu še veliko, ki so na cilj prišli po izjemno neprijetnih ovinkih. Poškodbe, težje in lažje, materialna škoda, duševna stiska udeležencev nesreč in njihovih bližnjih … Res težko bi rekel da ta sistem deluje. Število podsistemov našega ljubega planeta pa je ogromno, tudi če bi rekli neskončno se ne bi veliko zmotili. In v vsakem podsistemu se lahko skriva napaka manjkajočega delca. Mehanistična znanost tu nima kaj iskati.

9168-immanuel-kant-quotes-sayings-knowledge-experience-wallpaper-1024x768

Tudi zato so se naravoslovne znanosti v veliki meri oprle na dognanja Wolfganga in Immanuela. Najbolj znan je zagotovo Chareles Darvin, ki je razvil evolucijsko teorijo. Pozor po izobrazbi je bil teolog torej pristaš filozofske paradigme kjer dokazi ne igrajo tolikšne vloge. Prav tako vsi naravoslovci poznajo Carla von Linnéja. Ta je izjavil: »Bog je ustvaril Linne pa razvršča«, če se kdo ni strinjal se je moral soočiti z nadvse neprijetnimi obrazi izjemnega znanstvenika. Če pa je, oziroma so, odkril napako je Linne preprosto natisnil novo izdajo. Za časa njegovega življenja je bilo izdaj 12. Da ne bo pomote sistematika živih vrst tako deluje še danes in ne samo na nivoju vrst torej najmanjših gradnikov, kjer bi kakšno novost in z njo povezano potrebo po popravkih tudi pričakovali, temveč tudi nivoju kraljestev-temeljnih gradnikov. Carl je tako poznal tri kraljestva, rekord pa so dosegli leta 1977, ko je bilo kraljestev kar 6. Na stara leta je Carl prestopil med mistike.

charles

Ernest von Haeckel, sicer ni splošno znan, je pa kljub temu utemeljitelj ekologije. Kljub izjemnim znanstvenim dosežkom je ob svojem znanstvenem delu razvil tudi umetniški pristop torej paradigmo, ki se je dokazi sploh ne tičejo. Skratka pesnik, filozof, mistik, teolog in umetnik. Seveda se je zgodba nadaljevala. Takoj, ko so dokazali Immanuelovo trditev, da imajo živi sistemi sposobnost samoorganiziranost, so ugotovili da so nekateri navidez ločeni deli neločljivo povezani. In še več ti sistemi so hierarhični vendar iz dogajanj na enem nivoju nikakor ne moremo sklepati na dogajanje na drugih nivojih, torej neodvisni poskusi. In končno so kot nasprotje mehanskem razvili sistemsko razmišljanje pri katerem moramo biti pozorni na celoto, odnose med objekti in vzorce v sistemu, ne smemo se zmrdovati nad kvalitativnimi opisi in razmišljati procesno in vsebinsko.

Skratka malo bolj zapleteno, kot bi si mislil na prvi pogled. Za odkritje Isacovega manjkajočega delca smo potrebovali Alberta. Koga moramo počakti , da nam bo končno jasno? Znanost ni vsemogočna.

Posted by: Janez Božič | 04/08/2015

NAJ VAŠE VRTNINE PREŽIVIJO VAŠ DOPUST

Sedaj je zadnji čas, da se odločite za zastiranje, saj bo večina rastlin, ki ste jih tako pridno gojili celo pomlad, potem ko se vrnete z dopusta, že mrtva.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Na žalost ta zastirka ne bo tako učinkovita, kot bi bila tista, ki bi jo negovali že leta, ampak enkrat je pač treba začeti. Poleg tega pa je zastiranje sedaj, ko so rastline odrasle, težje opravilo. Najlažje je rastlino posejati ali posaditi naravnost v zastirko, kjer jo nemudoma pričaka nekaj civilizacij podpornih organizmov, skritih v enem najbolj dovršenih sistemov vseh časov – kompostu. Če kompost nastaja natančno tam kjer in takrat ko ga rastlina potrebuje, potem je ta kompost nekoliko boljši kot tisti, ki je ravnokar preživel premetavanje, sejanje, ležanje v pregretih vrečah in podobne nevšečnosti, ki občasno doletijo komposte. To je pač kompost s civilizacijami.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Če boste pravilno zastavili, boste zametke teh civilizacij lahko začeli opazovati že, ko se vrnete z dopusta. Rastlinam najprej, tam kjer je to možno, potrgajte vse spodnje liste, za katere kaže, da se bodo posušili in poščipajte vse poganjke, ki v rasti zaostajajo. Nato močno zalijte in zastrite s čim za plevel nepropustnim. Lahko uporabite tudi papir – ali bo to karton ali časopis, pa je odvisno od želene debeline zastirke. Pomembno pa je, da zastrete s tremi pastmi papirja. Najbolje je, da prvo plast postavljate v eno smer, drugo pravokotno na prvo in tretjo zopet v isto smer kot prvo. Pri tem ne gre za debelino neprebojnega sloja, temveč za natančnost – cilj je čim manj luknjic, ki so magnet za vršičke, na primer slaka.

Na to površino dodajte še drugo plast zastirke. Najpreprosteje jo je pokositi v neposredni bližini vrta, zelo radi pa v ta namen uporabljamo slamo. Ta sloj naj bo čim debelejši, ob rastlinah do prvih listov ali poganjkov, med rastlinami pa toliko visok, da ne ovira rasti – okoli 30 centimetrov.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Seveda bodo podporne civilizacije papir, slamo ali mrvo v zastirki spremenile v kompost. Seveda bo plevel zastirko prej ali slej prerasel. Vendar je bila to le zastirka, ki ste jo naredili, ko se vam mudilo na dopust. Če želite zastiranje v svoj vrt uvesti trajnostno, kar je seveda edini smiselni način, morate pridelavi zastirke nameniti kar nekaj časa in pa seveda tudi površine – recimo 1/3 površine vrta. Če ste perfekcionist, boste na to površino posejali gabez, deteljo, volčji bob ali nekaj, kar hitro raste in daje obilico materiala. Če niste, boste pač kosili tisto, kar zraste. To zastirko preprosto dodajajte na staro zastirko, občasno dodajajte sadike – in uživajte.

Vir:

http://www.agardenforthehouse.com/2012/06/newspaper-mulching/

https://diywithkathy.wordpress.com/2015/05/29/newspaper-mulch/comment-page-1/

Posted by: Janez Božič | 29/07/2015

KOSILO NA DVORIŠČU

Poletno deževje, kot ve vsak Slovenec, bo pognalo gobe iz tal. Pa ne samo gob, prav tako je odprlo sezono poletne divje zelenjave, recimo navadnega tolščaka (Portulaca oleracea). Letos ga je prvi našel triletni sin, na žalost v najbolj pognojenem delu igrišča – očitno tolšcu ugajajo s hranili bogata tla.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Navadni tolščak je nizka, na zemlji ležeča, od mesta izrasti naprej razrasla rastlina. Steblo je okroglo, mesnato, svetlo zelene ali rdečkaste barve, dolgo približno toliko kot je staro. Listi so debeli, mesnati in sočni, cvetovi so majhni, rumenkasti, zvezdaste oblike in odprti samo v sončnih dopoldnevih ali popoldnevih. Nabiramo ga še preden semena dozorijo, torej zdaj. Semena so namreč zelo drobna, trda in pod zobmi puščajo rahlo strašljiv občutek. Najlaže je nabirati vršičke do prvega poškodovanega lista. Kljub vsemu je to precej majhen grižljaj. A če vam bo všeč, ga boste gotovo pripravljeni nabrati za celo skledo. Recimo solate. Da bo naloga lažja, lahko skledo dopolnite s paradižnikovo solato, s čebulo ali brez.

Sicer izvira iz vzhodne Azije, vendar je danes razširjen po celem svetu, prav tako pa tudi po celem cvetu vedo, da je užiten in zdravilen. In so očitno vedeli tudi že v prazgodovini, saj so njegovo seme našli na številnih seliščih. Prav tako so ga omenjali zgodovinarji, že v 4. stoletju pred Kristusom so recimo napisali, da ga je pametno sejati aprila. Do sedaj so pridni vrtnarji vzgojili že 40 različnih sort, nekatere za prehrano, nekatere za okras. Izkaže pa se tudi kot zelena zastirka, ker soustvarja vlažen mikroklimat za bližnje rastline. Dober vpliv seže tudi v globino, saj ima tolščec globoke korenine, ki poleg vlage na površino vlečejo tudi hranila. Očitno se je po vsem svetu razširil s človeško pomočjo, vendar se dobro znajde tudi brez nje. Kar se tiče gojenja je zato kar najmanj zahteven. Ne izpulite ga.

Posted by: Janez Božič | 17/07/2015

BLJUŠČ

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo pokazale nahajališča bljušta.

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo pokazale nahajališča bljušta.

Sedaj je najboljši čas za iskanje nahajališč bljušča (Tamus communis). Spoznali ga boste po rdečih kroglicah, ki visijo z vej na gozdnem robu, najraje južnem. Res je, da tokrat ne boste nabrali nič hrane, zato pa se boste lahko ponjo vračali vsako pomlad od sedaj naprej.

Bljušt je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je všeč tako surov kot kuhan ali pečen, zato sem se potrudil razmisliti tudi o tem, kako bi spodbudil njegovo rast, torej o gojenju.

Na svojem posestvu sem ga prvič našel šele pred kakimi petimi leti. Za začetek ga nisem pokosil, kar je bilo že dovolj, naslednje leto se je pridelek podvojil. Kot gojena zelenjava je zelo hvaležen, saj se odziva tudi na najmanjše poskuse pomoči, hkrati pa ne izgubi niti malo okusa, kot se to rado zgodi pri špargljih. Pri gojenju je seveda najpomembneje, da mu ne posekate rastline, na kateri raste. Če to storite, se boste morali namreč sprijazniti z dejstvom, da ovijalke brez opore rastejo zelo slabo. Ali pa se potruditi in ob najmočnejši poganjek vsako leto zapičiti kol.

Po take poganjke, ki jih je pravzaprav težko najti, pa se boste vrnili spomladi. (Foto: Miša Keskenović)

Po take poganjke, ki jih je pravzaprav težko najti, pa se boste vrnili spomladi.
(Foto: Miša Keskenović)

Prav tako ni dobro odstraniti stebel, ki čez veje opornih grmov ali dreves visijo preko zime, saj so le ta najboljša možna opora, okoli katere lahko zraste pravi steber več metrov visokega bljušta. To, da literatura kot največjo dolžino navaja tri metre, lahko spregledate. Ker je plezalka, sem bil zelo presenečen, da se zelo dobro odziva tudi na pletje in v tem letnem času, ko je jasno vidno kateri poganjek je zmagovalen, saj ga krasi obilica plodov, ga lahko oplejete hitro in učinkovito. Predvsem pa natančno in temeljito, saj je pletje v vseh drugih sezonah povezano z večjo nevarnostjo zmanjšanja pridelka, kot sedaj. Število – sicer strupenih – plodov je dober pokazatelj vitalnosti rastline. V naravi boste, na enem poganjku, redkokdaj našli več kot 30 plodov. Z leti uspešnega gojenja pa boste lahko vzgojili poganjke, ki bodo imeli tudi tisoč jagod.

A na tak način ne boste našli moških rastlin. Enospolnost je med rastlinami sicer bolj redka kot pri živalih, vendar je ravno bljušč ena od tistih zeli, ki ima na eni rastlini le moške, na drugi pa le ženske cvetove in zato poleti tudi jagode. Ne vem, kolikšno je razmerje med moškimi in ženskimi rastlinami v naravi, lahko pa vam rečem, da je na mojem posestvu moških več kot ženskih, zato se vam bo splačalo, ko se spomladi vrnete po zelenjavno prilogo, podrobno pregledati tudi bližnjo okolico.

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Posted by: Janez Božič | 03/07/2015

VARUHI SEMEN

vandana_shivaPozdravni nagovor Vandane Shive v Sisku 13.5. 2015

Zelo sem srečna, da sem prvič prišla na Hrvaško, dober dan. V besedni zvezi ‘dober dan’ je beseda ‘dan’, katere pomen je v našem jeziku zelo velik. Ko jo izrečemo s poudarkom na han, pomeni seme. Zato sem gibanje, ki sem ga ustanovila, poimenovala ‘Navdanya’, kar pomeni devet semen. Devet zato, ker po številki 9 pride ponovno 1, 10 – torej ne morete preko tega. In pomen devetih semen je do mene prišel od plemenskega vrtnarja, ki sem ga obiskala, da bi pri njem zbirala seme.

Opazovala sem kemijsko kmetijstvo, industrijsko kmetijstvo in ugotovila, da je pravzaprav monokultura mišljenja tista, ki nas prepriča v to, da proizvajamo več kot potrebujemo in tako uničujemo raznovrstnost. Kmetijstvo, ki pravzaprav uničuje, čeprav nas dejansko želi prepričati, da proizvaja več.
In zato sem začela slaviti pestrost, pestrost rastlin v šopku, pestrost povsod. Prav tako ljubim raznolikost v jezikih. Hrvaščina, ki je tako drugačna, da je ne razumem, a kljub temu ima tudi prizvok našega jezika hindujščine – sanskrta.

Tako sem odšla k temu vrtnarju, ki na malem polju vzgaja 9 rastlin. Mali, mali kmet na zelo oddaljenem območju, do katerega sem potovala 8 ur potem, ko sem prišla v Bangalore. In potem ga vprašam: »Vi vzgajate 9 rastlin,« in odgovoril mi je: »Da, Navdanya«. In sva se razgovorila. Med tem razgovorom me je presenetil s poznavanjem kozmologije, ki se ga ne bi sramovali niti doktorji na univerzah. Rekel je, da devet semen na njegovi njivi podpira devet planetov v osončju in hkrati odslikava raznovrstnost, ki je potrebna za ravnovesje v našem telesu, da le to ostane zdravo. Ko torej gojimo 9 rastlin, skrbimo za vesolje, rastline in hkrati tudi za zdravje. In to je točno to, kar delajo vsi ljudje, ki sem jih srečala na sejmu. Toda ‘dan’ ima še en pomen in to je ‘darilo’. Ko sprejemamo darila in obdarujemo eden drugega, ko se zahvaljujemo varuhu semena, noben varuh semena nikoli ne reče: to je moje lastništvo, moraš mi plačati tantieme za to seme.

Dr-Vandana-ShivaPreživeli ste obdobje, ko je vojna najprej fizično razdrobila združeno državo in temu je sledila še ekonomska vojna, ki vam je ukradla še skupno lastništvo.
Obstaja meni zelo tuje razmišljanje, ki ga uporabljajo, da bi nas prepričali, kako bomo na tak način, torej s privatizacijo, rešili planet. Vendar je to narobe iz treh razlogov. Jaz sem se v to zbudila 1997, ko sem bila poklicana na sestanek o novem genetskem inženiringu. Češ da diskutiramo o prihodnosti, ki jo moramo ustvariti, rešitvi planeta in rešitvi pred vsemi katastrofami, ki nam grozijo. Dejansko pa je industrija že takrat imela načrt, kako prevzeti nadzor. In ta industrija, ki prevzema lastništvo semen, je ista industrija, ki nam prodaja strupe, pesticide in kemijska gnojila. Pesticidi in kemijska gnojila so stari manj kot 100 let. Z njimi so začeli v Hitlerjevih laboratorijih. To so bile iste tovarne, ki so proizvajale eksplozive in so nato začele proizvajati dušična gnojila. Čeprav to zrno graha, ko ga posejemo, za nas veže dušik iz zraka in to brezplačno. Vendar je ustvarjena iluzija da, če dušika ne bodo proizvajale tovarne, ni poti, da bi naša zemlja dobila dovolj dušika. In vsi pesticidi izhajajo iz zgodnjih strupenih plinov – plinov uporabljenih za ubijanje ljudi. Tako da ima kemijska agrikultura svoje izhodišče v vojni in jo nadaljuje skozi naš sistem prehranjevanja. Najprej je tu vojna proti raznolikosti, ker oni lahko obstajajo samo v monokulturi. Vendar ne uničujejo le raznolikosti gojenih rastlin, temveč tudi raznolikost opraševalcev, brez katerih ne bi imeli hrane. Ali talnih organizmov, brez katerih ravno tako ne bi imeli hrane, kajti oni so tisti, od katerih prihaja resnična rodnost zemlje. Preprostost mentalitete vojne je v tem, da vam ni potrebno poznati tistega, kar uničuješ. Mir in ljubezen zahtevata sočutje, zato se mir in ljubezen ne moreta udejanjiti brez spoznavanja osebe ali vrste, ki naj bi jo ljubili. Torej se dogaja vojna proti vsem potencialom zemlje in ljudi.

Po moji oceni je industrijska agrikultura, ki sta jo še pospešila globalizacija in liberalizem na svetovni ravni, že uničila 75 % planeta. 75 % vode, tal in biološke raznolikosti. In sedaj imamo nestabilno podnebje – slišim, da ste imeli lani poplave. Sama prihajam s Himalaje, lani smo imeli poplave, 20 000 ljudi je odplaknilo. Napisala sem knjigo »Zemlja, ne nafta« (Soil Not Oil) in v njej navajam, da 40 % toplogrednih plinov in onesnaženja izhaja iz industrijskega kmetijstva. Ogljikov dioksid iz preobilice porabe fosilnih goriv. Nato dušikovi oksidi, za katere vemo, da prihajajo iz avtomobilske proizvodnje. In tretji je metan, ki ga proizvajajo zaprte živali, namenjene proizvodnji mesa. Ko ti nestabilni faktorji prevzemajo svoje mesto, so ravno monokulture tiste, ki so uničene prve. Ravnokar imamo žetev in imeli smo številne nevihte, in marsikje je bila žetev uničena. Toda kmetje, ki sodelujejo z Navdanyo pravijo, da so njihove rastline preživele, ker so bile odpornejše, ker so bile vitalnejše. Lokalna semena so bolj zdrava, hrana pridelana iz njih je okusnejša in bolj hranljiva. In ni, da bi semena kdorkoli izumil. Kar torej povedo proizvajalci strupov, ko rečejo, da bodo seme proglasili za svoj izum, je to, da bodo lahko pobirali tantieme … in zaslužili. Na eni strani s prodajo semen, na drugi pa s prodajo strupov.

seeds1To je bil dan, ko sem se odločila, da bom začela reševati semena. In želim izraziti spoštovanje in se zahvaliti vsem iz tega področja, ki shranite vsako malo seme. Zato ker ni večjega dejanja, kot je reševanje malega semena. V tem semenu rešujete potencial za prihodnost. Rekli ste ‘ne’ privatizaciji življenja. Tako branite kulturo medsebojne menjave in obdarovanja. In hkrati proizvajate hrano, ki je najosnovnejša človeška potreba. Ali resnično obstaja možnost, da hrano ‘izboljšamo’ z umetnimi snovmi? Hrano, ki prihaja iz zemlje in iz resničnega semena?

Opazujemo epidemično rast rakastih obolenj po celem svetu, prav zaradi teh pesticidov. Genetski inženiring nam daje dve vrsti semen. Prvo, ki že v sebi vsebuje strup in drugo, odporno na herbicide, ki ga proizvaja proizvajalec semena. To je Monsanto. Glifosat je kemijsko ime, Roundup pa je blagovna znamka. Pred kakšnim mesecem je FAO objavila, da je potencialni karcinogen. Argentina, ki vzgaja ogromno Roundup soje, je ugotovila da se, kamorkoli posejejo Roundup, poveča število ljudi obolelih za rakom. Južnoameriške države se združujejo, da bi preprečile vdor Roundup semenja. In mislim, da bi bilo res dobro, če bi se tudi gojitelji semena v tej regiji povezovali in se borili proti Roundupu. Ker kot je pokazalo naše delo v Indiji – manj kemikalij uporabimo, več hrane proizvedemo. Manj kemikalij uporabimo, bolj zdrava je naša skupnost. Izpostavljeni ste bili vsem mogočim vojnam. Vendar v naši deželi poteka velik boj proti indijskim kmetom. Ker ko uporabljate semena, delate z zemljo, če vzgajate raznovrstne rastline, lahko proizvajate hrano brez stroškov. Če ne, se skupnost zadnjih 10 000 let ne bi mogla hraniti. Ti, ki nam poskušajo prodati ta semena in te strupe, nas poskušajo prepričati, da brez kupovanja ne moremo pridelati dovolj hrane.

Mahatma-GandhiKo sem začela reševati semena, me je navdihnil Gandi, ki ga pri nas imenujemo oče naroda – on je namreč razplamtel osvobodilno gibanje za Indijo. In razlog, zakaj je zapustil Južno Afriko in se pridružil gibanju je, da so nam vladali Britanci, da smo bili sužnji Velike Britanije. Indija proizvaja najboljši tekstil, vendar je bila proizvodnja tekstila takrat v Indiji prepovedana. Zato, da se je tkanina lahko tkala v Angliji. Ujeli so Afričane, da so kot sužnji obdelovali plantaže bombaža v ZDA. Indijce so prisilili, da gojimo bombaž in barvilo modri indigo za tkanje v Angliji. In, tega še niste slišali, mojstrom tkalcem so rezali palce, tako da niso mogli tkati. Kajti palci so bili najpomembnejši del roke pri predenju in ti tkalci niso mogli nikogar več naučiti presti. In Gandi je rekel, dokler proizvajamo surovine, ki odhajajo v tujino in nato od njih kupujemo obleke, smo sužnji. Torej smo morali delati lastne obleke. Toda nihče več ni znal presti. Gandi je našel osemdesetletnico, ki ga je naučila presti. In nato je on učil druge. Kolovrat je naredil za simbol našega gibanja. Ko so se mu ljudje smejali, kako to misliš, da nam bo ta mali kos lesa prinesel svobodo, je odgovoril: »To je edino, kar imamo«. Naša moč leži v tem, da bo kolovrat v rokah vsake, tudi najrevnejše in najbolj na rob odrinjene ženske, ki bo doma lahko predla obleke v svoji mali koči. Šele potem bodo lahko osvobojeni milijoni. To je naša moč. Toda seveda je rekel tudi: »Ne kupujete britanskih oblačil, izdelujte svoja lastne oblačila«, torej je razglasil bojkot. Ko sem slišala te velike organizacije govoriti o lastništvu semen, sem dobila navdih iz Gandijevega dela. Torej hočejo, da bi pozabili, da je seme izvor življenja, da lahko kdorkoli izmed nas goji seme, da lahko vsak prideluje hrano. In drugi vidik našega gibanja je, da zavrnemo pojmovanje semen kot nekaj, kar nekdo poseduje, za kar lahko zaračunava tantieme. Seme pripada vsem, seme ne more biti privatno.

Tesno sem sodelovala s staro Indijsko komunistično partijo. Te dni jim ne gre zelo dobro, izgubili so veliko na volitvah. Zato lahko rečem, da obstaja samo en komunizem: to je skupna zemlja – to je edini pravi komunizem. In to skupno lastništvo zemlje mora biti drugačno od starega načina centraliziranja zemlje v lastništvu države. To je priznanje, da je vsako seme izvor lastne moči. Vsaka oseba je izvor lastne moči in to je moč, ki jo moramo sneti s povodca. Ker smo začeli shranjevati semena že v letu 1997 in smo ustvarili 120 skupnostnih semenskih bank, v katerih je bilo seme dobrina, ki smo jo lahko zamenjali, smo se bili sposobni odzvati na najrazličnejše? katastrofe. Ena je ekonomska katastrofa, vi jo doživljate na en način, naši kmetje pa jo doživljajo na drug način. Zelo tragičen način. Predvsem naši bombažni kmetovalci.

ustavite_samomoreKo je torej leta 1998 Monsanto, ki je sedaj največje organizacija na svetu na področju pridelave semen, (in je poskusil prejšnji teden kupiti drugega največjega pridelovalca semen, Singento), prišel v Indijo, je v Indijo prišel tako, da je zaobšel zakone. In vem, da se zelo trudijo, da bi na kakršenkoli nelegalen način prišli na tržišče vzhodne Evrope. Toda ker sem sodelovala pri pisanju tako nacionalnih kot mednarodnih zakonov, sem se takoj odločila, da preverim ali imajo dovoljenje za delo. In ga niso imeli. Tako sem jih tožila na Indijskem vrhovnem sodišču. Bili so zaustavljeni za 6 let. Vendar te orjaške organizacije delujejo samo na dva načina. Prvi je ta, da ukradejo navadnim ljudem. Drugi pa je, da pokvarijo vlade, da jim le-te pomagajo krasti. Tako da so na koncu dobili dovoljenja in nato so v petih letih prevzeli nadzor nad 95 % bombažnega semena. Uvedli so bombažno seme, ki že samo po sebi vsebuje strup. Če bi radi razumeli, kolikšni so profiti: cena bombažnega semena pred Monsantom je znašala 5 rupij za kilogram semena. Danes je cena bombažnega semena 4000 rupij za kilogram, to je več kot 70 000 % rast. Imajo indijski kmetje kar naenkrat 70 000 % več denarja? Ne. Prisilili so jih, da se podpisujejo na male koščke papirja in potem dobijo seme na kredit. In po dveh, treh letih, ko kmetje ne morejo plačati, so v dolgu. Takrat pridejo njihovi predstavniki in povejo, da je ‘ta zemlja sedaj naša’, ker niso plačal dolga. Nato kmetje odidejo na polje in končajo svoje življenje s pijem pesticida. Od 1995, ko se je to začelo, je samomor naredilo 300 000 indijskih kmetov. Jaz mislim, da je celo izguba enega samega življenja za povečanje profitov multinacionalk nesprejemljiva. In tako smo začeli hraniti semena hrane in bombaža.

 Začeli smo delati s kmeti, da so začeli pridelovati svoje seme na ekološki način. Kmetje, ki pridelujejo svoje seme in izvajajo ekološko kmetijstvo, zaslužijo desetkrat več kot tisti, ki so ujeti v Monsantu. Ista monokultura uma pa pravi: če boš sejal bombaž, boš imel več bombaža. Jasno, da bo več bombaža. Vendar potem ne boš sejal hrane, žitaric, stročnic, zelenjave … Zato pravimo: »Ne merite monokultur, temveč merite raznolikosti.« Uvedli smo dva nova indikatorja. Prvič, ker naj bi bila hrana vir našega zdravja, moramo meriti hranljivost rastlin, ne pa odstotek dobička Monsanta. To imenujemo ‘zdravje na hektar’. In tako smo šteli semena in ocenjevali raznovrstnost in od kmetije do kmetije in izmerili, koliko hranil pridelamo na posameznih kulturah. Če bi bila vsa zemlja, ki jo sedaj obdelujemo z industrijskim kmetijstvom, obdelana na ekološki način, bi lahko nahranili dve Indiji. In potem smo rekli: kar naprej nam govorijo o denarju. Očitajo nam, da nimamo denarja. Seveda, vzeli ste nam vse kar imamo, vzeli ste nam zemljo, semena, službe, tovarne in še denar. Torej smo rekli: pa izmerimo resnične stroške industrijskega kmetijstva. Temu rečemo ‘bogastvo na hektar’. Mnogo Angležev se ne spominja, da njihova beseda ‘wealth’ prihaja iz ‘wellbeeing’, ‘beeing well’. V nobenem lokalnemu jeziku beseda ‘denar’ ni enaka kot bogastvo. Razen angleščine. Zato, ker je to jezik izkoriščevalcev Angležev v preteklosti, preko njih Američanov v sedanjosti – angleščina. Tako kot ustvarjajo zmedo z besedami, ustvarjajo zmedo v naših možganih. Torej vzeli so besedo, ki nam je pomenila ‘biti srečen, biti dobro’ in jo uporabili za označevanje posedovanja denarja. Nato so uvedli še bruto nacionalni dohodek (BDP). In nam seveda niso povedali, da je BDP merilo za to, kako hitro nam oligarhi kradejo. Nova študija Oxfama prikazuje, da je 80 najbogatejših zemljanov bogatejših kot najrevnejših 3.2 milijarde ljudi. Bogastvo teh 80-ih se nato deli s 3.2 milijarde in se reče: pa saj vsem vse raste. Če se bodo ti procesi nadaljevali, bodo na ta način nadzorovali 99 % ljudi. Vaše nekdaj industrijsko mesto je uničeno, vendar se bo to zgodilo vsem vasem, vsem mestom vsepovsod. Zato moramo razviti novo ekonomijo. Multinacionalke je ne bodo ustvarile, saj one od obstoječe ekonomije dobro zaslužijo. Prav tako tega ne bodo storili politiki ali oligarhi, saj so, če že niso eni in isti, pa vsaj prijatelji in vsi so dobro zaslužili. Torej bodo novo ekonomijo morali ustvariti ljudje in to iz dveh razlogov. Ker bo to boljša ekonomija, ker bo boljša za zemljo in ljudi.Aristotle_Altemps_Inv8575 Beseda ekonomija izhaja iz grškega korena ‘oikos’, tudi beseda ekologija izhaja iz istega korena. Ekologija nas uči, kako deluje planet, naš dom, naša skupnost. Ekonomija naj bi bila upravljanje, utemeljeno na tem znanju. Današnja ekonomija ni ekonomija v tem pomenu, skrb za naš dom. Aristotel je ločil med dvema ekonomijama. Ekonomijo, ki je slonela na ekologiji je imenoval umetnost, sposobnost življenja. To čemur, ekonomija rečemo danes pa je imenoval ‘krematistika’ in jo opisoval kot umetnost ustvarjanja denarja. , Jaz pa bi dodala: umetnost ustvarjanja denarja s krajo od družbe in narave.

Tukaj imamo manifest, ki ga bo Irena prevedla v hrvaščino. Imenuje se Terra viva – naša zemlja, naša prihodnost. V njem prikazujemo, da današnja ekonomija sloni na ekstrakciji. Ekstrakciji dobrin in ljudi. S ciljem bogatenja tistih 80-ih. To ekonomijo želimo prevesti v krožno ekonomijo in na ta način začeti vračati naravi in družbi, saj šele ko vrnemo, ustvarimo pravo bogastvo. Vzemite seme, tu je recimo 100 semen graha. Vsako od njih mi bo dalo še 100 semen. To je ekonomija obilja, ko lahko sejemo, zbiramo, vzgajamo, delimo, obdržimo … Tu ni pomanjkanja. Pomanjkanje se ustvari, ko Monsanto in podobni rečejo: seme pripada meni. Ko ga uporabljate, mi morate plačati tantieme,ne smete ga uporabiti naslednje leto …. In tudi če vas bodo te naše tantieme stale življenja, kar se dogaja v Indiji, bomo mi kljub temu z ekstrakcijo nadaljevali.

Ker smo začeli shranjevati semena in ker gibanje za ohranitev semen raste vsepovsod, so vsaj nehali sanjati o tem, da bodo patentirali vsa semena. Pač pa so začeli uporabljati nov trik. Hočejo napisati zakon – in uspevajo, – ki bo preprečeval uporabo tradicionalnih semen, češ da so primitivna. Leta 2004 so poskusili v Indiji in že spet sem povlekla gandijevsko potezo in ta zakon je bil umaknjen. Gandi nas namreč ni učil samo izdelovati lastne obleke, temveč tudi to, da krivičnih zakonov ni treba upoštevati. Angleži so na primer rekli: »O, ti Indijci jedo veliko soli.« Seveda jo jemo, živimo v toplem podnebju, potrebujemo jo. In so Angleži razmišljali naprej. Tradicionalno pridobivanje soli bomo naredili nezakonito, ustvarili bomo monopol nad pridobivanjem soli, samo mi bomo pridobivali sol in tako fino zaslužili. In bi fino zaslužili, tako kot Monsanto zasluži tam, kjer monopolizira seme. Tako se je Gandi sprehodil do plaže, pridelal peščico soli iz morske vode in rekel: »Narava nam daje sol zastonj, mi jo potrebujemo za naše preživetje, zato bomo še naprej pridelovali sol, ne bomo spoštovali vašega zakona.« Ko so tako poskusil v Indiji narediti naša semena ilegalna, smo isto naredili s semeni, rekli smo: »Prejeli smo semena od narave, naših prednikov in babic. Še naprej jih bomo čuvali, uporabljali in izmenjevali. Ne bomo spoštovali zakonov, ki kriminalizirajo semena in naše dejavnosti. Ker zakoni, ki jih pišejo korporacije, so za nas nesprejemljivi. Spoštovali bomo zakone, ki jih piše narava, kjer se seme razmnožuje in obnavlja. Spoštovali bomo zakone, ki jih človeštvo piše o človekovih pravicah. Tako da ta zakon v Indiji nikoli ne bo sprejet. Lani so poskusili v Evropi in s pomočjo našega gibanja smo jih ustavili. Tako so se vrnili v ZDA, med svoje ljudi, in poskušajo njihovim varuhom semen razložiti, da je zbiranje in gojenje lastnega semena agriterorizem. Zato bomo šli nazaj v ZDA in jih spomnili, kako se boriti proti rasizmu, povedali jim bomo, kdo je bil Martin Luther King, ki se je učil od Gandija in rekli, da ne bomo spoštovali nepravičnih zakonov. Spomnili jih bomo, da ima človeštvo vedno pravico, da se ne pusti zapeljati v krivico.

Zaključila bi s pesmijo, ki me je navdihuje od samega začetka, napisal jo je Plestinec.

Lahko uničite vse kar imam,
ampak ne bom se predal.
Lahko posekate vsa drevesa in uničite moj dom,
vendar se ne bom predal.
Ker imam eno seme, ki ga bom shranil,
ga posadil in iz njega bo zraslo novo življenje.

Older Posts »

Kategorije