HMELJ

Hmelj me je najprej pritegnil kot hrana, v zadnjem času pa narašča tudi zanimanje za čaj iz hmeljevih storžkov. Na mojem posestvu z njim gospodarim kot z divjo hrano – torej nekaj kar se je v glavnem pojavilo samo od sebe, vendar se hvaležno odziva na gojitvene ukrepe. Zato ga ne pokosim, v vsakem grmu pa vedno pustim najvišji poganjek.  Da bi mu postavljal oporo ni potrebno, saj se zelo dobro znajde tudi sam; tako je sam našel ograjo vrta in ustvaril svojsko živo mejo med vrtom in gozdnim vrtom. Sem pa mu omogočil plezanje po leski, ki jo vsakih nekaj let oklestim do enega samega debla. V naravi sicer dosega tudi višine do 10 metrov in več, v mojem gozdnem vrtu in pa tam, kjer se ima možnost razrasti, najlepše storžke naredi na višini okoli 3 metre. Kot tak mi je pokazal vse prednosti robnih ekosistemov, saj mi je v odvisnosti od razpoložljive svetlobe v združbi z bljuščem, robido in lesko ustvaril najdonosnejšo živo mejo. Ta vsako pomlad nudi obilo divje hrane, poleti obilo robidnic, celo leto pa opravlja tisto, kar sicer opravljata ograja in živa meja. Pri tem je potrebno poudariti, da prav robni ekosistemi zahtevajo največje vložke, tudi načrtovalske, in da brez pozornega opazovanja ne bo šlo.

Hmelj je dvodomna rastlina in moški cvetovi (2) so tisti, ki kažejo k njegovi najbližji sorodnici.

O hmelju so pisali  že drugi. Jelena in Elizabeta sta zapisali takole: hmeljevi brsti so za jed najboljši beli kot lilije, torej odrezani v zemlji kot beluši in dolgi med 4 in 8 centimetrov. Se pa da ta najokusnejši del podaljšati, če že prve, najmlajše brste pokrivamo s cvetličnimi lončki, saj na tak način podaljšamo  njihovo  mladostnost. Kdor hoče ta postopek še izboljšati, lahko ob tak, najbolje lončen lonec, natrese še gnoj, najboljši je konjski, ki bo poskrbel še  za toploto. Ko pridemo do pridelka, seveda ne smemo hkrati odrezati vseh hmeljevih brstov, ker bi s tem rastlini odvzeli njeno življensko moč. Z gojenjem pod steklom lahko dobo brstenja podaljšamo na 14 tednov, vendar moramo za ta namen predhodno pripraviti gojišče za brstiče.

 Richard, ki je najverjetneje napisal najbolj bran priročnik o zdravilnih rastlinah, pa navede tudi zanimivost, »Hmelj se ovija na desno« in nadaljuje »hmelj razmnožujemo vegetativno«, torej z deljenjem koreninskih potaknjencev. V naravi pa raste največkrat ob jarkih, vodah in na lokah. Največ ga že od 8 stoletja pridelajo v Nemčiji, na Češkem in v Franciji. V lekarniških knjigah so omenjeni predvsem storžki, ki imajo krepilni učinek na želodec in črevesje, hkrati pa zbujajo tek. Učinkujejo tudi na živčevje, čuti se pomirijo, telesni in živčni nemir pa popustita. Umirjajo tudi pospešen utrip srca in prinašajo normalen spanec. Poleg tega ugodno vplivajo na odvajanje vode v telesu in »unesejo spolno razdraženost«. Ljudsko zdravilstvo pa priporoča tudi sok sveže natrganih listov in poganjkov. Nadvse zanimivo je, da pivo ni omenjeno, bi pa lahko slovenski hmeljarski strokovnjaki napisali še marsikaj.

Pomagaj si sam in zmogel boš.

Razlogov za gojenje hmelja je torej več kot dovolj. Najzgodnejša spomladanska zelenjava, omembe vredna uporabnost v vsakdanji prehrani in izredna zdravilnost. Seveda pa se da o njem naučiti še marsikaj. Zelo zanimiv je namreč tudi kot eden izmed sloja plezalk v gozdnem vrtu, saj je prav ta sloj v naših razmerah v gozdnih vrtovih ponavadi najšibkeje zastopan. Vendar moramo poudariti, da je hmeljeva strategija »zavijanje v desno« le ena izmed strategij, ki jih uporabljajo plezalke v Sloveniji. Zagotovo so kakšne, ki zavijajo v levo, vem pa, da so takšne, ki prisegajo na prisesk, naprimer vinica, ali pa takšne, ki prisegajo na vitice, kot sta trta in grah; bršljan na primer razvija koreninice, ki se oprijemajo razpok na deblu oporne rastline, paradižnik pa računa, da se bo imel na kaj nasloniti. Skratka, širok nabor najrazličnejših strategij, saj je plezanje proti  soncu očitno eden izmed nadvse pomembnih ciljev.

Pa še ena zanimivost. Richard kot o najvredejšem hmeljevem pridelku piše o »lupulinu« oziroma »hmeljevi moki«. To so žlezne dlačice, ki ob stresanju storžkov izpadejo kot rumeni prah.

Vas zanima več?

Viri:

Jelena de Belder – Kovačič in Elizabeth de Lesterieux; Okus po cvetju – kulinarično potovanje. Richard Willfort; Zdravilne rastline in njih uporaba.