Objavil/a: Janez Božič | 22/04/2021

MONOKULTURA

Monokultura je izraz, ki izhaja iz poljedelstva in opisuje obsežne površine, posajene z eno samo vrsto rastlin. Izraz se ni široko uveljavil, saj ga že živinorejci ne uporabljajo, kar pa še ne pomeni, da ne uporabljajo monokulturnih prijemov.

Nekdo ne bo kruha lačen.

Gozdarji uporabljamo tako prijeme kot izraz. Nemški gozdarji so že pred okroglimi 400 leti vzpostavili gozdno gospodarski sistem, ki je zagotavljal najvišjo zemljiško rento. Letni donos je znašal 3 % glede na vložen kapital. Če si mu želel slediti, si moral na hektar posaditi do 10 000 smrekic, ter okoli njih več let žeti, kositi ali sekati vse, kar bi jih utegnilo ovirati pri rasti. Ko pa so zrasle toliko, da so se krošnje staknile, si moral začeti redčiti. Po dobrih 10 letih si že lahko pričakoval prve donose. Najprej najrazličnejše kole in stebre, potem okrogel les, ki se ga je že splačalo tesati, in končno čisto ta prave hlode. Teh vmesnih donosov ni bilo malo, vendar so bili razporejeni v obdobje do 80 let, zato niso pritegnili toliko pozornosti, kot končni posek. Takrat je na vsakem hektarju padlo kakih 1000 m3; vsem, ki so to videli, so se pocedile sline, novopečeni bogataš pa je posadil nove smrekice. Sistem je bil nadvse prodoren in ker so ga vzpostavili Nemci, je bilo vse natančno izračunano in nadvse lepo narisano. Uspešen pa je bil zato, ker je zagotovil koncentracijo obdelovancev na minimalni površini, je njihove naravne lastnosti izkoristil v kar najboljši meri in v obtok sprostil energijo, ki jo je naravni gozd med svojim bivanjem nakopičil v zemlji. Sadike smreke je namreč nadvse lahko vzgojiti, vsaj v primerjavi z drugimi drevesnimi vrstami, zelo dobro prenašajo transport, pri sadnji vam oprostijo skoraj vse napake, ki ste jih sposobni narediti, les je visoko cenjen, …  Sistem se je najprej razširil po vseh nemško govorečih deželah, Skandinaviji, Angliji in pozneje, preko njihovih kolonij, po celem svetu. Seveda so smreke zamenjali evkaliptusi ali bori, oziroma karkoli je bilo na novo osvojenih rastiščih najprimernejše.

Nadvse zanimivo se mi zdi, da večina ljudi monokulture dojema kot lepe.

Sistem sam po sebi ni bil problematičen, vsaj ne v prvi generaciji in na manjših površinah. Na vsaki površini pa so najverjetneje že v prvi generaciji opazovali vpliv roba. Na robu novonastale monokulture so drevesa, ki niso bile smreke, odganjala dalj časa in so bila bolj uspešna. Nekatera iz korenin, druga iz semen – če nisi prišel vsako leto najmanj enkrat in jih posekal, so hitro prerasla smrekice, in namesto smrekovega si lahko dobil topolov gozd. Širino torej razdaljo od roba monokulture do še vidnega vpliva roba imenujemo robni vpliv. Ocenjujemo da znaša  višino odraslega sestoja, torej med 30 in 40 metrov, kar pravzaprav pomeni, da sestojev ožjih kot 80 metrov ne moremo šteti za monokulturo. Ta robni vpliv se je seveda nanašal še na številne grmovne in zelnate rastline, pa tudi na živali. Na večjih površinah je delež robnega vpliva padal, v notranjosti večjih nasadov so se najverjetneje že v prvi generaciji pojavile zasmrečene površine. Na teh je raslo vse manj in manj drugih vrst, vendar so bile te že skrbno izbrane: leske, katerih lešnike so veverice, šoje in še marsikdo raznašale, zgubljale in skladiščile dobesedno vsepovsod, robide, ki imajo povsem svojsko življenjsko filozofijo, divjad, ki so ji posajene smrekice teknile mnogo bolj kot vse ostalo, in pa seveda podlubniki …. V prvi generaciji so smrekice izkoristile energijo, ki jo je naravni gozd skladiščil tisočletja, vsako naslednje generacijo pa so bili problemi večji in težje obvladljivi. V drugi generaciji so se leski, lubadarjem in divjadi pridružile visoko specializirane mraznice, katerih hife so z lahkoto preživele iz generacije v generacijo. Mraznice so okužile že novo posajene smrekice, saj so imele le-te zelo pogosto poškodovane korenine, in podlubniki so vedno pogosteje zahtevali svoj davek tudi v vedno mlajših sestojih. V tretji generaciji so se na k temu nagnjenih rastiščih že pojavili problemi z zakisanostjo tal; skratka, vsako naslednjo generacijo je bilo problemov več. Pa tudi z naraščanjem površin je šlo marsikaj na slabše. Velikih nasadov se z ograjo ni dalo zaščititi pred divjadjo, premazi, s katerimi so zaščitili vršičke smrek, pa so bili le delno učinkoviti. Nato se je začela dražiti delovna sila, 3% donos naenkrat ni bil več nič posebnega in sistem je zamrl, vsaj v centralni Evropi, a na žalost samo v gozdarstvu.

Bogu žitna daritev ni bila povšeči.

Med kmetijskimi in gozdarskimi monokulturami so seveda velike razlike. Kmetijske monokulture so se razvijale več tisoč let, baje je bil prvi tovrstni kmetovalec Kajn, Abelov brat, ki je gojil pšenico. Če si je kmetovalec premislil, je že naslednje leto lahko preizkusil drugo kulturo, medtem ko bomo morali gozdarji z monokulturami svojih dedov živeti še najmanj dve generaciji. Kmetijske monokulture so se razvijale na najboljših tleh, oziroma na tleh, ki so bila za določeno rastlinsko vrsto najprimernejša. Tako so polja in travniki skoraj v celoti zavzeli rastišča hrasta doba, vinogradi pa so, vsaj v Sloveniji, izrinili številne toploljubne združbe puhastega hrasta, malega jesena in ostalih toploljubnih drevesnih vrst. Kmetijstvo je zaradi ugodnih površin še pred industrijsko revolucijo lahko razvijalo mehanizacijo, ki je v veliki meri olajšala ali celo nadomestila človeško delo. In prav tako so te površine preko mehanizacije omogočile izdatno farmacevtsko podporo, ki je delež človeškega dela še zmanjšala. Ko je ugodnih površin zmanjkalo, so jih začeli prilagajati, in tudi pri tem so bili zelo uspešni izsuševanje močvirij, poravnavanje vsakih najmanjših mikrorelejefov izkopavanje skal … Poleg tega pa sta imeli kmetijska in gozdarska monokultura tudi nekaj skupnega – bili sta nalezljivi.

se nadaljuje


Responses

  1. […] Monokulture, ki so preko koncentracije obdelovancev omogočale dober izkoristek površin in vloženega dela, so na osnovi pozorne izbire vrst s primernimi lastnostmi omogočile najvišjo možno izrabo vloženega kapitala. Skupaj z imenom in prijemi smo jih sicer sprejeli le poljedelci in gozdarji, kar pa še ne pomeni, da se niso razširile tudi na druga področja. […]

  2. […] Iz prejšnjih epizod. […]

  3. […] … iz prejšnjih epizod. Razvijajoče se poljedelstvo je počasi ustvarjalo vse večje monokulture in preko koevolucije omogočilo razvoj na žita vezanih vrst in združb. Hkrati pa je ciljno in ključno vplivalo na razvoj človeške kulture. […]

  4. […] Iz prejšnjih epizod: […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: