STOJIMO NA RAMENIH VELIKANOV

Iz prejšnjih epizod:

Monokulture, ki so svoj pohod pričele na področju pridelave žit, so se izkazale za zelo uspešne. Vendar so preko koevolucije s sabo pripeljale tudi vegetacijo žitnih plevelov in najrazličnejših žitnih bolezni, miši … in to kljub temu, da so borbi proti njim namenili znaten del časa in sredstev. Viški hrane, ki so jih pridelali na tej večtisočletni poti, so bili eden od ključnih dejavnikov razvoja mest in specializacije. In ker so se monokulture izkazale za nalezljive, so šla mesta bolj ali manj po isti poti kot žitne monokulture in proces se ni ustavil. Obstranska škoda pa, prav tako kot borba proti žitnim plevelom, zahteva vedno več in več sredstev, časa in življenj.

Sifilis kot obstranska škoda globalizacije? Vir:

Da gre nekaj hudo narobe, so v preteklosti ugotovili že mnogi. »Zdrav duh v zdravem telesu« izhaja iz stare Grčije. Od tam izhaja tudi Diogen – to je tisti, ki je Aleksandru velikemu govoril, naj mu ne zastira sonca. Izmed njegovih izrekov je za našo zgodbo najbolj pomemben: »Ljudje so zakomplicirali vsak še tako preprost dar bogov«. Kiniki so že mogoče bili hudi ciniki, vendar so kljub temu že v časih, ko je Platon še sanjal o državi vseh držav, modremu voditelju modrih rekli »To pa ne bo šlo«.

 Tudi Rimljani so imeli drugače misleče. Cicero je tako rekel nekaj v stilu: »če imaš vrt in knjižnico, imaš vse«. NI umrl naravne smrti. Na žalost tako Grki kot Rimljani izhajajo iz časov pred temno dobo, zato o njih ne vemo toliko, kot bi si želeli. Isto, a iz drugega razloga, velja za Adamite. Versko gibanje, ki se je zgledovalo po Adamovi nedolžnosti, je največ pozornosti zbujalo z nudizmom, le ta pa je bil le del zaobljubljene preproščine. Najprej so se pojavili v 2. po tem pa še v 12., 15. in za konec v 19 stoletju. A jih nihče ni jemal resno.

Amiši so strašansko resni in živijo v današnjih časih. Moderni tehnologiji so se odpovedali leta 1693, ko je Jakob Ammann v Švici ustanovil prve skupnosti. O njih bi lahko vedeli vse, ampak kar nekako nikogar ne zanima. Znanstvenikom kar nekako nihče ne da denarja za raziskave. Amiši pa se nadvse modro držijo bolj zase. Lahko pridete na obisk in probate, kaj je to domača hrana, sicer pa niste ravno dobrodošli. Niso samo kmetje, so tudi trgovci in vsak lahko obišče njihovo samopostrežno trgovino, kjer prodajajo vse, kar človek potrebuje in tudi kakšen njihov izdelek. In oni so uspeli na celi liniji in na lastnem primeru dokazali vse, kar se zadnjih nekaj desetletji trudijo dokazati ekološki navdušenci po celem svetu … vi si zamislite, oni so to naredili pred dobrimi 300 leti. Niso jih premagale skušnjave, ko so razvili parni stroj, ali motor z notranjim izgorevanjem, ali cepivo proti otroški paralizi, ali kontracepcijo, ali 8 urni delovnik … skratka, mi jih ne zanimamo. In to je verjetno pomembna komponenta njihovega uspeha, neuklonljivost. Seveda so priseljeni sklepati kompromise in na svoje vozove namestiti odsevnike, ampak počasi in previdno; z gumami se nič ne mudi. Na žalost jih je malo premalo, oziroma so razseljeni po preveč enklavah, zato so v njihovi skupnosti pogostejša določena dedna obolenja, ampak tudi za to poskrbijo sami.  Najverjetneje jih je okoli 150 000, če torej razmišljate o samooskrbni skupnosti – to je okvirna, malo premajhna, številka.  Zelo zanimivo pri njih se mi zdi tudi to, da običajni Američani zelo radi živijo v njihovi soseščini, saj prisotnost Amišev zelo slabo vpliva na kriminal. Da, če na delovnih mestih v skupnosti ni dovolj dela, lahko delajo izven skupnosti. Tam so zelo dobrodošli delavci in lahko uporabljajo traktorje in to z gumami. In da se vrnemo k naši temi: s svojimi kmetijskimi izdelki konkurirajo na istem trgu kot industrijska proizvedena hrana, torej niso le kmetje in trgovci, temveč tudi odlični poslovneži.

Kdo je rekel, da se ne da? Vir:

Reklo »Nazaj k naravi« se je rodil nekako za življenje Jeana Jacquesa Rousseauja, torej nekje med 1712 in 1778. To je bil čas baroka, ki je bil tako daleč od narave kot le kaj. Nazaj k naravi je tako v tistih časih in družbi najverjetneje bilo predvsem idealiziranje preprostega kmetskega življenja.

Ne bi se sicer želel spuščati na vroče polje medicine, vendar je potrebno v tem kontekstu, vsekakor omeniti, da leto 1807 štejemo za rojstno leto homeopatije. Vedenja o človeškem zdravju in zdravljenju, ki je diametralno nasprotno od prevladujoče evropske medicine.

Še Američanom se je posvetilo leta 1820 se je v ZDA začela razvijati metoda zdravljenja imenovana orthopathy, ki j danes bolj znana kot naravne higiene.

Gremo mi po svoje. Vir:

Leta 1854 so Angleško govoreči že lahko prebirali knjigo Walden, Henrya Davida Thoreaua. V njej poleg presunljivih opisov dogajanj v naravi najdete tudi prve zapise o opazovanju kaotičnih pojavov.

Leopold Hufnagel je leta 1891 ustanovil prve pragozdove in razvil prebiralno gospodarjenje z gozdom, ki počasi, a vztrajno, izriva monokulture iz alpskega gozdnega prostora. Pri tem gozdarjem zbuja pozornost dejstvo, da se je prebiralno gospodarjenje z gozdom skoraj hkrati razvilo v vseh alpskih deželah.

Peter Kropotkin je knjigo The Conquest of Bread napisal leta 1892. Kot anarhist je večino svojega dela usmeril v preseganje vzorcev, ki so povzročali propad revolucij in zmago reakcionarjev. Na primeru treh francoskih revolucij je do zadnje podrobnosti opisal problematiko, navedel napake, ki so se zgodile pri reševanju  in sestavil natančne napotke, kako to urediti ob naslednji priliki, torej naslednji revoluciji. Ta se je pri njegovih 90 letih zgodila, nemudoma je začel trenirati streljanje s puško. Vendar so komunisti razvili popolnoma nove, do takrat še ne poznane načine kraje revolucije, tako da iz vsega skupaj že spet ni bilo nič.

Se nadaljuje …