AGRIKULTURA

… iz prejšnjih epizod. Razvijajoče se poljedelstvo je počasi ustvarjalo vse večje monokulture in preko koevolucije omogočilo razvoj na žita vezanih vrst in združb. Hkrati pa je ciljno in ključno vplivalo na razvoj človeške kulture.

• 

  Amazonija pred 12 000 leti. Približno hkrati, kot so v Mezopotamiji začeli razvijati kulturo žit, so v Amazoniji začeli razvijati neke druge kulture. Vir:

Razvoj sonaravnega, nomadskega poljedelstva, ki je z ognjem nepregledne stepe kos za kosom spreminjalo v polja, so sestavljale številne operacije. Morali so se spoznati na vetrove, saj bi sicer požgali sami sebe. Morali so znati čistiti in shranjevati seme, prav tako, kot so znali sejati, žeti, luščiti, mleti in peči, pa še marsikaj, kar se je najverjetneje izgubilo pod debelo preprogo tisočletij. Ko pa so se za stalno naselili, so začeli še orati, gnojiti, če je bilo treba tudi namakati, odstranjevati kamenje, pleti … Hkrati so razvili žlahtnjenje katerekoli kultivirane rastlinske ali živalske vrste in dosegali so rezultate, ki so zanimivi še danes. To niso bila več polja, to so bile njive. Vendar se razvoj ni ustavil pri plugu, konji so vlekli kombajne. Poskusili so obdelovati vse večje in večje površine, enkrat s sužnji, drugič s tlačani, potem s parnimi stroji in končno z dizelskimi motorji. Strojništvu, ki je bilo preko izdelave orodji že dolgo vpeto v kmetijstvo, so se odprle popolnoma nove možnosti, ogromne površine pa so postale obvladljive.

• 

  Eden prvih traktorjev, ki je poleg tega, da je potegnil prvo brazdo, iz kmetijstva potegnil še eno par proletarcev. Vir:

Hkrati pa so, želeli to ali ne, razvijali tudi kulturo žitnih plevelov in najrazličnejših žitnih bolezni. Skratka, ustvarili so bazen, kjer ni bilo robnega vpliva, kjer so bili obmejki oddaljeni več 100 metrov, bazen, kjer so imeli pleveli, bolezni in škodljivci neomejene možnosti razvoja. Si predstavljate miš, ki se je rodila na sredini 100 hektarjev velike njive, pogledala naokoli in rekla: »Vau«. No ja, ni bilo vse tako rožnato, na njivah je divjala vojna. In ko so med prvo svetovno vojno razvili bojne strupe, hkrati pa je zmanjkalo moških rok za marsikatero opravilo, se je farmaciji na široko odprl nov trg. Razviti so bili so pesticidi, neposredni prevod je »morilci kuge«. Vendar niso morili kuge, morili so vse po vrsti. Na začetku en -cid za marsikaj, danes pa en -cid za vsak plevel, škodljivca ali bolezen. Specializacija se najverjetneje ne bo nikoli končala. Že pred kakimi 20 leti pa mi je Primož Krišelj, ko je spekel prvi čisto svoj hlebec kruha, zaupal, da je za to potrebnih kar 63 operacij. Vsako izmed teh operacij počasi, a zanesljivo prevzemajo specialisti in vsi so se, tako kot cesar, potrudili, da so bili izplačani še pred žetvijo.

• 

  Z DDT-jem niso zdravili samo na sliki nastopajočih temveč tudi otroke. Vir:

Glede na uspešnost sistema v odnosu do kapitala ni čudno, da so na monokulturni način poskusili gojiti vse, kar so imeli. Vendar se je treba zavedati, da jim pri vseh kulturah ni vedno uspelo. Murv na primer še vedno ne morete kupiti v trgovskemu centru, kljub temu, da so jih za potrebe gojenja sviloprejk gojili že pred več tisoč leti. Pri drugih kulturah pa je šlo marsikaj strašno narobe. Zelo verjetno ste že slišali za krompirjevo lakoto. Tako se je rojevala agrikultura, ki kmeta pravzaprav ne potrebuje več. Marsikdo je moral s trebuhom za kruhom. In imeli so kam, mest je bilo vedno več in bila so vedno večja. Kmetijske kulture so bile vedno bolj intenzivne, pot od proizvajalca do uporabnika pa vedno daljša. Kmet je dobil vedno manjši delež, vedno več jih je bilo, ki so se vrivali med setev in žetev, pa tudi pred setvijo in po žetvi jih je, da se jih ne da prešteti. Proces pa se še kar ni ustavil, farmacija je začela proizvajati gnojila in zemlja, dež in seme so nahranili tudi njo.

• 

  Kot ponavadi so umetniki najmanj 100 let pred znanostjo.

Kapital je tako preko specailizacije dela kmeta izrinil iz proizvodnje hrane. V monokulturah tako ni nič domačega, saj tudi ni nobenega domačina, vse je tržni višek. Ampak to ni najhuje, najhuje, vsaj po mojem mnenju, je to, da so iz monokultur pridelave hrane vse težave prenesli tudi v človeške monokulture.

Se nadaljuje …