Objavil/a: Janez Božič | 22/01/2021

MAMINA MAMA

Marija Tepeš 1902 – 1972

Po besedah moje mame je bila babica izjemno sposobna ženska. Leta 1930 se poročila in se s kmetov preselila v mesto. Zgradila je hišo in v kleti je bila tudi svinska kuhinja, ob hiši pa svinjak za dva pujsa. Da o kokošnjaku niti ne govorimo. Seveda so ob hiši imeli vrt in na robu mesta njivo, da so pujsa lahko hranili čez celo leto. Ampak pomemben vir svinjske krme so bile tudi pomije. Mama ali katera izmed njenih sestra so tako vsak dan vzele kanglico in obiskale someščane, ki so prispevali pomije. Babica jih je nato v svinjski kuhinji pripravila, po potrebi oplemenitila z doma pridelano kauro in pujsi so rasli.

Pozimi je prišel mesar in pomagal opraviti moški del zadeve. Babica je pujsa razdelila na porcije in najlepše kose za najpomembnejše stranke skupaj s peteršiljem zavila v mreno. Porcije je nato mama ali katera izmed njenih sestra nesla someščanom, ki so preko leta prispevali pomije. In tako so potem kakšen teden jedli svinjino, če je bil mraz mogoče še malo dlje. Ker pa dobro paše celo leto, so znaten del pujsa namočili v razsol. Seveda to še ni bil konec postopka, ki se je nadaljeval še v dimu in svinjskih nebesih, hkrati pa tekel že drugi krog. V svinjaku so bili mali pujski, vedro s pomijami pa je spet krožilo po mestu.

Za večje kose so porabili 5 dek soli na kilogram mesa, za manjše pa so porabo soli zmanjšali na 3 deke na kilo. Na približno 50 kil mesa so dodali 10 listov lovorja, 1-2 glavici česna, 1 pest kumine, 10 dek sladkorja in 2 pesti popra ter brinove jagode. Poper in česen so prej stolkli. Vse dišave s soljo vred so dali v posodo. S polovico mase so natrli meso, večje kose so še posebej pozorno natrli ob kosteh. Drugo polovico solne mešanice so, z dodatkom 3-4 litrov vode na ½ kilograma soli, kuhali eno uro. Popolnoma ohlajeno slanico so nato polili po mesu, pri čemer je moralo meso biti pokrito. Na vrh so položili nekaj desk in jih obtežili. Ako je postala slanica godlasta, so jo takoj zamenjali s svežo. Meso so 1x ali 2x preložili, večje kose vedno na dno in so jih le obrnili. Slanina je ležala pod šunko in kosti s kožo so ležale na koži. Manjši kosi so bili razsoljeni v treh večji pa v štirih, šunka pa, če je velika, v 6-8 tednih (približno 1 kilogram mesa se razsoljuje 1 teden). Nezadostno razsoljeno meso je v vedru sivo, neokusno in netrpežno. Mesa, ki so ga vzeli iz razsola, niso splakovali, temveč so ga s krpo samo malo popivnali ali pa za 24 ur obesili na mrzel prepih, da je voda odtekla.

Objavil/a: Janez Božič | 18/01/2021

VSE OB PRAVEM ČASU

Za nekatere se je epidemija COVID-a mogoče začela leta 2020, ko jo je razglasila vlada. Tistim, ki sledijo dogodkom v tujini, se mogoče zdi, da se je začela, ko so iz Kitajske začele curljati neprijetne novice. Za nekatere izmed nas, ki imamo majhne otroke pa se epidemija, sicer brez COVID-a začela, ko so le ti odšli v vrtec. Torej na en lep dan jeseni, pred nekaj leti. Otroci so bili v vrtcu kakšen mesec ali dva, nato pa so bil do pozne pomladi bolj ali manj doma. Najprej je bil bolan otrok, potem mami, potem ati, pa potem vsi trije … Seveda smo v vrtcu vprašali kaj se dogaja in vzgojiteljice so nam prijazno razložile: »Nič ne skrbite, to je čisto normalno ob prvem stiku z širšim socialnim okoljem, traja kakšno leto, potem pa bo bolje«.

https://www.sciencephoto.com/media/899730/view/streptococcus-mutans-sem
Bakterija Streptococcus mutans je tista, ki skupaj s saharozo povzroča karies, proti kateremu se nadvse uspešno borimo z ustno higieno.

Naslednje leto se je zgodba ponovila. Tokrat nismo več spraševali vzgojiteljic, spraševali smo pediatrinje. Nadvse prijazno so nam razložile: »Nič ne skrbite, to je čisto normalno ob prvem stiku s širšim socialnim okoljem, traja kakšno leto, potem pa bo bolje«. Ponavljanje istih napak namreč ne prinaša niti novih, niti boljših rezultatov. Seveda je nato sledila šola, trikrat lahko ugibate, kaj se je zgodilo. In na žalost vas moram razočarati, tudi učiteljica nam je poskusila prodati isto zgodbo.

Zgodba se je že nakazala tudi naslednje leto, nato pa se je začela korontena in nam  prihranila še eno zimo bolehanja. Kot so sedaj opazili mnogi, celo nekateri, ki so za to pristojni, je korontena vplivala tudi na pojavnost gripe, driske in prehlada, pa tudi na pojavnost sinusitisa, viroz in ostalih nebuloz. Nabor ukrepov, ki je mnoga leta v številnih državah širom sveta nadvse uspešno omogočal obvladovanje takšnih situacij, smo včasih imenovali bonton ali, odvisno od situacije, tudi higiena oziroma varstvo pri delu.

Moja mati je bila medicinska sestra. Ko smo se preselili v Stari trg pri Ložu sta starša poleg mene in dveh služb dobila tudi stanovanje, ki je spadalo k ambulanti. Jaz sem pri štirih veljal za precej bolehnega otroka, zato so mi, kot je bilo takrat splošno razširjeno, strokovno in znanstveno utemeljeno izrezali mandlje. Moji mami se je, ne vem kdaj, celo posvetilo, da moja bolehnost mogoče izvira iz dejstva, da je v uniformi medicinske sestre prehajala iz ambulante v stanovanje in nazaj. Ampak hvala bogu se je štelo leto 1972 in moj oče se je, kot marsikateri drugi, lotil gradnje hiše na tri štuke. Ko sem bil star šest let smo se preselili in kmalu sem si, rahlo zmeden, nadel pionirsko čepico in krenil svetli prihodnosti naproti. In malo pozneje kot pionirsko čepico sem dobil tudi Izkaz, kot se je takrat reklo spričevalu. V njem ni pisalo samo to, da sem dober učenec, pisalo je tudi to, da nimam niti ene ure izostanka od pouka.


Preverite svoje spričevalo in razmislite o svojem in otrokovem zdravju, ko sta oba imela 7 let.

Bolehni otrok je torej ozdravel. Je ozdravel zaradi hiše na tri štuke, dveh kilometrov, ki sta zrasla med mamino ambulanto in njenim domom, zato ker so mu izrezali mandlje, iz kakega četrtega razloga, ali zaradi kombinacije katerihkoli izmed štirih naštetih ne bomo vedeli nikoli. To so bili časi, ki se jih spomnimo kot zlate dobe socializma. To so bili časi, ko je bilo uvajanje higienskega minimuma nekaj, kar se je zgodilo mimogrede in smo si ga lahko privoščili na najvišji možni ravni. Kar se tiče COVID-a je danes prepozno, ampak bolje pozno kot nikoli, saj je higienski minimum, za razliko od množične histerije, nekaj, kar bo treba uveljavljati vsak dan in vse dni, dokler si želite živeti v skladu z industrijskimi načeli. Mogoče je res, da je korona virus prišel na krilih netopirja, ampak gojišče v katerem je pristal, pa smo ustvarili mi.

Objavil/a: Janez Božič | 07/01/2021

PRAVILNE STVARI JE POTREBNO DELATI NA PRAVILEN NAČIN

Če vas zanimajo bedarije, si jih lahko pogledate na številnih FB profilih. Nabor zna biti popoln že ob opazovanju enega prijatelja, če se boste poglobili v več njih, boste najverjetneje obupali nad človeštvom. Ne naredite samomora. Pametni ljudje morijo druge in ko so le-ti zamorjeni do nezavesti, vas pustijo pri miru.

Sledeči zapis sem snel s profila mojega FB prijatelja. Pozor, na mojem FB profilu so samo ljudje, ki jih osebno poznam in tudi cenim. Torej citat: »Ni problem v cepivih, glede na to, da se jih je že na milijone cepilo in je bilo zgolj par blažjih alergijskih reakcij. Dandanes je vsakomur očitno, da s cepivom ni nič narobe. Razsaja množična psihoza. Ampak saj tako je vedno bilo. Ljudje so na koncu z živci. Evolucijsko smo bolj nagnjeni k strahu, kot zaupanju. Komaj čakam, da se lahko cepim in to se bom z isto hvaležnostjo, kot sem se predlani proti tetanusu in klopnem meningitisu. Veliko dni preživim sam v naravi in zato še kako dobro vem kako nebogljen je človek brez civilizacije. Hvala znanosti, da sem zdrav, hvala znanosti, da to lahko napišem, slava znanosti, da to lahko bereš!«

Virus HIV, vsaka podobnost s korona virusom je popolnoma nenaključna in absolutno zlonamerna.

Moje prve misli so ponavadi takšne:

»Ni problem v cepivih«? Seveda je problem v cepivih, ampak ne cel. Večina problema se nahaja v načinu uporabe cepiv in agresivni propagandi za uporabo le teh, ki vključuje tudi najmanj desetletja usmerjenega laganja.

»Da se jih je že na milijone cepilo«? Ne, ni se jih cepilo že na milijone. Cepilo se jih je že več milijard, nekateri izmed njih so se cepili velikokrat in, hvala bogu le redki, so se cepili enkrat preveč. Poleg medicine se s cepljenjem ukvarjajo tudi veterinarji in v takšni ali drugačni obliki tudi agronomi. Vsi trije imajo mogočnega skupnega zaveznika, farmacijo. S skupnim nastopom so dosegli absolutno prevlado, ki jo širijo na nova in nova področja. In nalezljive bolezni še kar niso izginile, prav nasprotno imamo jih več in več.

 »Ampak saj je bilo vedno tako«. Cepljenje, blažje alergijske reakcije ali množične psihoze. Nič od tega ni bilo vedno tako, pravzaprav so vse precej moderne zadeve. Razen mogoče množične psihoze.

 »Evolucijsko smo bolj nagnjeni k strahu« To misliš tiste, ki so preveč resno vzeli Darwina, vendar ima evolucija tudi druga gibala, ki so sicer neprimerno manj znana, pa čeprav so neprimerno bolj učinkovita.

»Komaj čakam, da se lahko cepim«. Hvala bogu, tudi jaz komaj čakam da se boš cepil in potem mi pošlji enega klona, da mi bo pomagal cepiti sadje in drva.

»Veliko dni preživim sam v naravi in zato še kako dobro vem kako nebogljen je človek brez civilizacije«. Aha točno tako, kot riba v vodi.

»Hvala znanosti« Kateri znanosti si to tako hvaležen, medicinski, kaki izmed družbenih cvetk ali mehanistični kar tako na splošno?

»Hvala znanosti, da sem zdrav« Nisem čisto prepričan, vendar se mi zdi, da je bila večina ljudi večino življenja zdravih že pred razvojem znanosti.

Virus črnih koz, eden redkih ali, med za človeka nevarnih, celo edini, ki ima samo enega gostitelja – človeka.

NE, NAROBE, na take stavke ne bi smel niti pomisliti!  Pozor, količina besa, ki prekipeva na FB je primerljiva samo s količino človeške neumnosti! Če se boste komunikacije lotili tako, boste izgubili prijatelja, nimate časa, prej ali slej vas bo kdo pretepel, … nikar!

Če si prav zares srčno želite pogovoriti s prijateljem, se je najbolje z njim soočiti v živo, kar pa je danes prepovedano. Ga pozorno poslušati, vljudno popravljati, če ste v kaj prepričani morate pri tem vztrajati, če pove kaj pametnega mu pritegnite in ga pohvaliti, iščite skupne točke, ne širite teme, če ne veste odgovora, v pogovor pritegnite še koga, ne sklicujte se na ljudi, ki jih ni tam in na knjige, ki jih nihče ni prebral, sogovornika pozorno opazujte, če začutite, da ne sledi, upočasnite ali celo odnehajte. Nobena pot ni edina. Tam koder nekdo vidi samo eno pot, nekdo drug mogoče vidi celo zmedo smerokazov in se večino časa ukvarja z izborom ustreznega vrstnega reda za najboljše tri izmed 15 možnih, učinkovitih in izvedljivih korakov.….. Če imate čas poskusite nekako tako:

»Dobro si to napisal, še posebej tista zadeva okoli evolucije. Ne boš verjel, ampak zadnjič sem zasledil, da je vzajemna pomoč neprimerno močnejše gibalo kot borba za obstanek. Si lahko misliš, kaj vse bi lahko dosegli, če bi se namesto množične psihoze predajali sodelovanju in celostnemu pristopu. In tisto, ko si napisal da veliko časa preživiš v naravi, to je res prava nota. Edino narava nas bo rešila, hvala bogu večina virusov ni neumna in večino gostiteljev pusti pri življenju. Po moje se moramo posvetiti ozaveščanju ranljivih skupin in razvijati kulturo dialoga, ne bo šlo hitro, ampak bojim se, da je to najbolj učinkovita pot. Še enkrat hvala za super zapis in upam, da bo cepljenje potekalo brez zapletov.«

Če nimate časa, se ukvarjate z napačno temo ali prijateljem. Postopek je dolgotrajen in mukotrpen, ampak tako to deluje. Za nazornejši, krajši, duhovitejši in predvsem lahkotnejši prikaz poslušajte Djorde Balaševiča. Seveda lahko poslušate cel posnetek, ampak tisto kar sem hotel povedati, se konča v 3. sekundi 3. minute. In potem, ko je povedano, izgleda tako preprosto, da bi poskusil vsak.

Objavil/a: Janez Božič | 03/01/2021

NOVOLETNA POSLANICA

Pred kakšnim mesecem sem prebral članek o tem, kako so se v SFRJ spopadli s črnimi kozami. Res super članek: berljiv, prepričljiv, kar vleče; če bi znal tudi jaz tako pisati, bi zagotovo imel kakšno službo.

Na žalost pa primerjava med črnimi kozami in COVID-om, ni umestna ravno v vseh pogledih. Če lahko verjamemo Wikipediji, je približno tako: “Človeška populacija je edini bazen, v katerem prebiva virus črnih koz”. Medtem ko je, tako vsaj pravijo, korona virus že v osnovi prišel iz živalske populacije.

V svetu, ki mu vladajo specialisti, je sicer težko napisati dva stavka, ne da bi koga užalil. Ampak ne glede na karkoli bi želel povleči vzporednico s kolero. Seveda tudi ta primerjava ne zdrži na celi liniji, kolero namreč povzroča bakterija in ne virus, vendar je za to, kar želim povedati, važno le to, da jo povzročata najmanj dva dejavnika: patogeni organizmi in slabe navade. Za kolero tako sedaj vemo, da jo povzroča bakterija Vibrio cholerae in da jo v številnih deželah še vedno pri življenju ohranja sranje v pitno vodo. Torej hipotetično vprašanje: Če bi bilo cepivo proti koleri učinkovito, bi še naprej srali v pitno vodo? Izkoreninjanje slabih navad je torej najmanj tako pomembno kot zdravljenje, vendar je za to potreben zgodovinski spomin, ki pa si ga že spet lastijo specialisti (eni drugi, ki se s tistimi prvimi ne pogovarjajo). Pozor: spominjanje je prva faza na poti h ustvarjanju, ne prepustite ga specialistom. Zato bi se bilo sedaj, ko mineva obletnica najnovejše katastrofe, dobro ozreti nazaj.

Vibrio cholerae povzročitelj kolere, ki smo jo v Evropi na minimalno raven ukrotili z ukinitvijo slabih navad in uspešno terapijo.

Nekako decembra 2019 so iz Kitajske začele prihajati zaskrbljujoče novice in danes se vsi strinjajo, da se je korona virus razširil iz tržnice v mestu Wuhan. Mogoče je to res, mogoče pa ne. Če je, je bila torej napaka v nespoštovanju higienskega minimuma. To je bil trenutek, ko bi splošno razširjena ali vsaj splošno znana pravila rešila cel svet.

In potem se je korona virus podal na sprehod po velemestu. Sedaj, ko maske nosimo vsi, se mogoče ne spomnimo več, da so nekateri maske v velemestih nosili že prej in to so počeli zaradi slabega zraka, virusa gripe in še marsičesa drugega. Slab zrak, in še marsikaj drugega, povzroča pljučna obolenja.

Korona virus je sicer napadel vse velemeščane, vendar so največji davek plačale ranljive skupine. Poleg pljučnih bolnikov so bili to predvsem ostareli. Kljub temu pa se to tiče tudi nas, ki dihamo s polnimi pljuči in smo na višku zrelih let. Ne smemo namreč spregledati, da se ranljive skupine spreminjajo. Pri AIDS-u so bili najprej na udaru homoseksualci, intervenozni uživalci drog in uporabniki transfuzije. Danes smo, kar se tiče AIDS-a, ranljiva skupina vsi.

https://www.paho.org/en/news/25-3-2020-similarities-and-differences-covid-19-and-influenza
Korona virus bomo v Sloveniji izkoreninili z izdajanjem protikoronskih zakonov in prijateljev.

Nato se je korona vkrcala na letalo in poletela v širni svet. To je bila priložnost za še eno splošno znano pravilo: Karantena. Če so še ne tako daleč nazaj na krovu ladje opazili kaj nalezljivega, so izobesili rumeno zastavo, se zasidrali pred pristaniščem in čakali. In na ladji niso ostali samo mornarji. Na ladji je ostal tudi kapitan, vsi častniki in pa predvsem ladijski zdravnik. Ampak karantena pred enim letom še ni bila tako popularna, saj je bilo vendar potrebno zagotoviti prost pretok kapitala, kapitalistov in ostalih turistov.

In ko se je korona izkrcala iz letala, se je srečala z nogometnimi navdušenci, domovi za ostarele, šolami, bolnicami, nakupovalnimi središči, industrijskimi obrati ….. skratka, koder je gužva, tam je ona. Tako kot gripa, driska in vse ostale viroze, ki so marsikoga prepričale, da je šport nekaj, kar se izvaja v prvi osebi, da morajo ostareli ostati doma, da je bolje ostati izven bolnice, pridelati čimveč svoje hrane, delo združevati na lokalnem nivoju in podobne strašno nemoderne rešitve.

In nato so izdali »Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo«. In minilo je pol leta in izdali so še 6 (z besedo šest) zakonov. In virus se ni ustavil. Ni se ustavil v Sloveniji, ki je izdala 7 zakonov in ni se ustavil na Švedskem, kjer najverjetneje niso izdali nobenega protikoronskega zakona. Širjenje virusa torej ni povezano s količino zakonov.

Ne smemo pozabiti: “Družba to smo mi”. Obstajali smo že pred prvim zakonom in iskreno upam, da bomo obstajali tudi po zadnjem. In od prvega do zadnjega dne se bomo soočali z virusi. Zato vam za novo leto želim, da bi se specialisti naučili pogovarjati, izkoreninjenje slabih navad, izvrsten zgodovinski spomin, higienski minimum, zdravo okolje, prost pretok informacij, možnost samoizolacije, ozaveščanje ranljivih skupin in ukinitev monokultur. Da bi začeli v vseh deželah razvijati kvalitetno javno zdravstvo, ki se bo sposobno brez države odzvati na posledice globalizacije. Skratka, da boste v prihajajočem letu vsi zdravi in srečni, da bodo prazniki kar najprijetnejši, da boste v najboljšem zdravju dočakali 120 let in nato mirno umrli v spanju.

Objavil/a: Janez Božič | 09/01/2020

Peta cona – Vzgojite svoj pragozd

Sicer ne boste prvi, ampak vredno je poskusiti. Prvi, in to ne le v Sloveniji, temveč najverjetneje tudi v takratni Avstroogrski in mnogo širše, je bil Čeh Leopold Hufnagel, ki mu je uspelo zdaj že daljnega leta 1891.

Leopold Hufnagel

V Združenih državah Amerike, ki so bile takrat zgled v marsičem, saj so jih hvalili tako anarhisti kot ekologi, so že leta 1872 ustanovili park Yellowstone. Triglavski narodni park je bil takrat še v fazi sanjanja, na pobudo gozdarske uprave je bil leta 1908 izvršen prvi uradni ogled. Angleži so se še naslajali nad besedami  “sort of national property in which every man has a right and interest«, ki jih je o Lake Districtu zapisal Wordsworth. Prus Ernst Haeckel pa je ustanovil novo vedo – ekologijo.

Leopolda so sicer najeli, da vzpostavi gospodarjenje v slabo izkoriščenih ali celo še popolnoma neizkoriščenih gozdovih med Kolpo in Krko, ki so bili last kneza Auersperga. In tako je napisal gozdnogospodarski načrt za okroglih 20 000 hektarjev divjine. Glavnina dela, vezanega na načrt, je bilo ureditvenega, torej vzpostavitev teritorialne obvladljivosti v nepreglednih in težko dostopnih gozdovih. Zato so na terenu najprej označili pravokotne oddelke, omejene s presekami. Delo je bilo nadvse temeljito in široko zastavljeno. Baje sta bili piki na i za opredelitev Rajhenavskega pragozda in pragozda Pečke gnezdišči planinskih orlov.

Rajhenavski pragozd označuje velika prisotnost odmrle lesne mase.

Prav tako je bilo delo opravljeno z danes nepredstavljivo natančnostjo, ki je takrat zahtevala močno ekipo – geodetov, revirnih gozdarjev, sekačev, konjarjev, – ki so bili kot ekipa sposobni v ponedeljek oditi  v gozd, se v soboto vrniti domov, se v nedeljo zglasiti k maši in tako vsak teden, celo leto. Za večino vseh gozdov je Leopold sicer predvidel način gospodarjenja z gozdom, ki je postal znan kot prebiralno gospodarjenje z gozdom. Torej sistem, ki je za večino gozdarjev na svetu še vedno nekaj, kar bodo razumeli čez 40 let. Za nekatere oddelke pa je predvidel zdaj že širše znani stavek: »Naj tu ostane pragozd.« In je ostal. Pozor: za tem stavkom sta stala samo Leopold in knez, torej upravnik in lastnik, nobenega uradnega lista, ali javnosti, ali pravzaprav kogarkoli. Vendar se je to zgodilo v nekem drugem času, ko so izbirali najboljše izmed najboljših. To je bilo možno na v na novo odkritih kontinentih, kot je bila na primer Amerika, ali pa v delih stare celine, ki so bili naseljeni malo pozneje, recimo na Kočevskem, ki so ga začeli intenzivno naseljevati šele leta 1400. Primorska, le 50 kilometov južneje, je imela takrat za sabo več tisoč let neprekinjene civilizacije, sredozemsko klimo in prve zametke kamnitih puščav.Seveda ni šlo brez težav. Auersperg nikakor ni bil naravovarstvenik; ko so se nabrali dolgovi ali je grozila kaka nacionalizacija, je dal posekati kar se je dalo in šel naprej. Pa tudi zgodovina se je obrnila na slabše: svetovna ekonomska kriza, in to tista leta 1925, dve svetovni vojni, sovražne menjave upravnikov… Ampak gozdnogospodarski načrt je preživel. In tudi glavnina izločenih pragozdov.

Potencialni pragozd Lešnica?

Danes je drugače, neokrnjene in divjine v Evropi ni več, ali pa je večinoma skrbno evidentirana. Če pa pozorno pogledaš, mogoče še najdeš sestoj ali dva, nad katerimi so lastniki že davno dvignili roke, naravovarstveniki pa jih še niso opazili. Leta 1980 so tako slovenski gozdarji kot stroka pod vodstvom Dušana Mlinška stopili skupaj, vzpostavili metodologijo, pregledali teren in iz gospodarjenja izločili številne gozdne rezervate. Tako je Slovenija postala bogatejša za mrežo gozdnih rezervatov, v katerih so zajeli večino sestojev s pragozdnim značajem. Vendar ne vseh. Metodologija je znana in kdorkoli lahko poskusi še enkrat. Danes lahko, vsaj v srednji Evropi, sestoje s pragozdnim značajem najdemo v nedostopnih soteskah, vintgarjih ali dolinah. Ali pa v visokogorju, če je mogoče komu že pred par desetletji uspelo ukiniti pašo. Iz izkušenj v moji okolici vem, da obstajajo dobri kandidati. Ne bodo tako veliki, kot recimo pragozd Kobila, ki ima okroglih 400 hektarjev, lahko pa so dobro ohranjeni. Sestoj s pragozdnim značajem boste spoznali po zmesi drevesnih vrst, ki bo blizu zmesi v klimaksnemu gozdu, prisotna pa bodo tudi drevesa, katerih velikost vas bo osupnila. Pozor: izjemnih dimenzij je lahko tudi gaber ali leska, vendar so te izjemne dimenzije manjše kot pri hrastih. Nekatera drevesa, ali mogoče celo večina le-teh, bodo mrtva, in če boste tam v gobarski sezoni, znate biti prijetno presenečeni nad raznolikostjo gob… Prav tako je neobhoden pogoj odsotnost tujerodnih drevesnih vrst, smetišč, infrastrukture za spravilo lesa in sploh večine znakov človeške prisotnosti.

Vendar se moramo vprašati zakaj? Meni je v permakulturnem okolju v oko padlo, da je v povprečno permakulturno posestvo zelo težko stisniti kvalitetno peto cono, torej prostor sprostitve, delček posestva, kamor ne bomo posegali. Ne glede na to, kako uspešni boste, bo to nekaj majhnega v primerjavi s sosedovim gozdom in bledega v primerjavi z logom ob potoku ali kamnito špico, ki zre nad krošnje dreves v steni divje grape. Mogoče pa bi nam bilo lažje vzpostaviti skupno peto cono – konec koncev so vsa zavarovana in za obisk opremljena območja nekakšna skupna peta cona. In primeri dobre prakse so najverjetneje razporejeni po celem svetu, zagotovo pa v Sloveniji.

Črne pike so gozdni rezervati, tiste s številkami pa pragozdovi Slovenije. Mreža gozdnih rezervatov v Sloveniji bi lahko bila tudi gostejša, v svetu pa jo je treba še vzpostaviti.

Viri:

Hufnaglova fotografija:

http://www.konstrukcije-gasper.si/blog/slovenski-pragozd

Fotografija pragozda: https://www.kocevsko.com/assets/Uploads/vsebina/Kocevsko-Rajhenavski-Gozd-2.jpg

Karta: http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/novica/?tx_ttnews%5Byear%5D=2017&tx_ttnews%5Bmonth%5D=07&tx_ttnews%5Btt_news%5D=2348&cHash=4b8c9b952da291341aaea3fd0626b9a5

Objavil/a: Janez Božič | 24/04/2019

OREH

Oreh, ki bi vam ga rad predstavil, je visok kakih 25 metrov in debel okoli 50 centimetrov. Ima tudi korenine, ampak o tem ne govorimo. Skratka odraslo drevo. Že nizko se razveji v dve močni veji, ki nosita veliko krošnjo s premerom okroglih 15 m. Nanj se vzpenja najvišja slovenska trta, tik pod njim raste jablana in bezgov grm, čisto na tleh pa raste preproga divje hrane. In seveda ima ta oreh tudi neposredne sosede, ki iščejo oporo v njegovi močni krošnji. To je v poletni vročini najhladnejše mesto na posestvu, zato imam pod njim: mizo s klopmi, za kakih 10 ljudi; ognjišče in najmanj dve parkirišči.

Ob robu krošnje rastejo še: hruška, dve jablani in še en bezeg.

Sploh so orehi na mojem posestvu tisto, čemur bi lahko rekli ključna drevesna vrsta, nekaj takšnega kot bukev v slovenskih gozdovih. Ekološko gledano so ključne drevesne vrste gradniki ekosistemov, nekaj kar omogoča ali vsaj podpira preživetje vseh ostalih vrst. Pozor, to ni nujno drevo, na zgornji gozdni meji je to lahko lišaj, v morju alga… Posestvo sicer leži v vegetacijskem pasu, kjer bi po naravnem sosledju glede na podnebje in tla glavno vlogo počasi prevzeli hrasti, vendar mi je pionirska faza z orehi, ki poganjajo vsepovsod in rojevajo kot nori, mnogo bolj všeč. Hkrati je ta oreh, ki sem vam ga prestavil v uvodu, edini za katerega ne morem reči, ali je zrasel po naravni poti ali so ga posadili, saj je bil točno tak kot danes že takrat, ko smo posestvo kupili. Ni bil edini, tri leta pozneje, leta 2000 je bilo v permakulturnem načrtu vrisanih 12 orehov, danes jih je 21 in število raste.

ČAS

RAST

mladost

Seveda lahko orehe tudi sadite, vendar pri meni klijejo zelo na gosto in pogosto. Zato si lahko privoščim gospodarjenje z naravno populacijo. Orehi spomladi vzklijejo, zrastejo kakih 30 centimetrov,  razvijejo en par listov, nato jih pokosim. To ni del gospodarjenja, ampak dejstvo. Na srečo enkratna pokositev še ne pomeni dokončne smrti. Oreh iz štrclja odžene še enkrat in postopek, ob enoletni košnji, lahko ponavljate, dokler se ne naučite, kje drevo raste, ga ne označite ali pa debelina štrclja preraste debelino, ki ste jo sposobni odrezati v enem zamahu. Fazo mladosti, od vznika do rodnosti, torej označujejo številne nevarnosti, hitra in vztrajna rast, ter v kasnejših letih tudi razvoj krošnje. Vsakoletna pomoč sicer ne zveni veliko, ampak na ta način lahko en meter in pol visoka – oziroma dolga – šiba, pokopana pod debelim slojem robid, v 20-ih letih postane drevo  z lepo razvito krošnjo.  Z upoštevanjem sonaravnosti se seveda nikoli ne bo zgodilo, da bi bili vsi orehi v polni rodnosti. Prav tako ne bodo tudi v končni sliki, saj moraš za zagotovitev trajnosti vzpostaviti strukturo mladih, doraščajočih, zrelih  in odhajajočih dreves. Pri izbiri kandidatov za tovrstno nego moramo biti pozorni tudi na razporeditev, saj le nekateri orehi rastejo na pravem mestu, ker jih večina klije v neposredni bližini rodnih dreves ali celo pod njimi.


Vse lastnosti, predvsem oblika plodov, so lahko tudi drugačne.

ODRAŠČANJE

Prvo leto rodnosti je zelo pomembno, izraz gospodarjenje z naravnimi populacijami namreč s sabo vodi tudi naravno biološko pestrost. Ta se izkazuje v velikih variacijah vseh lastnosti, ki si jih lahko zamislite in seveda tudi tistih, ki si jih ne morete. Dolžina ploda se tako razteza od enega centimetra pa recimo do petih centimetrov, oblika od podolgovate do okrogle in še več – na enem od dreves vsako leto najdem kakšnega, ki ima štiridelno lupino namesto dvodelne. Oblika ploda je namreč prva izmed lastnosti, ki jo s pomočjo nege pospešujemo. Vendar tu raznolikosti še ni konca. Nekateri orehi imajo debelo lupino in jedrce je z njo prepleteno do te mere, da ga lahko izkljuva samo kakšen visoko specializiran ptič. Druge lahko strete z roko in  jedro izpade samo od sebe … In potem ste lahko izbirčni. Ali so vam plodovi všeč, raste drevo na pravem mestu, ali poleg funkcije pridelave hrane vrši še kakšno drugo funkcijo? Skratka, ali je to drevo v skladu s permakulturnim načrtom ali ne? Če ni, ga posekate, če je, mu pomagate.

ZRELOST

Če je drevo v skladu s permakulturnim načrtom, raste naprej, vsako rodno leto rodi malo več in na koncu doseže polno rodnost. Vendar to, da vam je oblika ploda všeč, še ne pomeni, da vam bo drevo všeč tudi v polni rodnosti. Na poti do polne rodnosti se bo namreč pokazalo še marsikaj, med drugim tudi razmerje med moškimi in ženskimi cvetovi. Moški so velike viseče mačice, ženski so težje opazni in se skrivajo v pazduhah listov. Vendar se lahko zgodi, da so moški cvetovi v veliki večini. Poleg tega pa orehi v naravi ne rodijo vsako leto, niti kadar so v najboljših letih, in tako drevo bo rodilo še redkeje in še takrat zelo malo. Seveda ni za sečnjo nikoli prepozno, vendar vem, da ima mnogo ljudi do nje močan odpor, (poleg tega je smrtno nevarna). Sicer pa je ta oblika cvetenja dokaj redka, zato pa, v sonaravnem sistemu, niso redka novo rastoča drevesa. Vedno izbiramo najboljša, jim redno pomagamo in narava nam bo posejala edinstven vrt.


Ženski cvetovi.

Glede na to, da vzgajamo gozdni vrt, se po zgled lahko vsake toliko časa ozremo v gozd, ni važno kakšen: bukov, hrastov, brezov … Vem, da so se lotili izračunati, koliko semen pade na tla, hrastovih, bukovih ali celo brezovih gozdov. Številka je vsekakor ogromna, v primeru breze je to že na meji neskončnosti. Prav tako so poskusili izračunati, koliko dreves imamo na enem hektarju v fazi mladja, torej nekako do višine enega metra. Številka je še vedno ogromna, vendar že prehaja na nivo števnosti. Zagotovo pa vem, za koliko ključnih dreves, zgoraj navedene velikosti imam prostora. 42. In to ne bodo samo orehi, potrebujem namreč še najmanj šest češenj, pa eno par tepk, pa skoršev, brekov, nekaj jerebik … Skratka, če posekate drevo, ki vam ne ustreza, se bo zagotovo vraslo kaj novega, mogoče ustreznejšega, če pa se vam mudi, ga še vedno lahko posadite.

SMRT

Že res, da od neskončno semen v fazo odraslosti pride le zelo majhen delež dreves. Vendar tudi in predvsem odrasla drevesa lahko preseneti marsikaj: viharji, žled, strele, težak sneg, prenamnožitve ne vem katerih žuželk, gliv, bakterij … skratka gostov. Zato je dobro vedeti, da ključna ni samo vrsta, ključna so odrasla drevesa izredne vitalnosti. Ta drevesa nosijo streho sestoja, ki se sooči z besom atmosfere in ta drevesa morajo biti najboljša v vseh pogledih, če ne smrt pride prezgodaj in je tesno povezana z gospodarsko škodo. In tudi če ta drevesa preživijo vse zgode  in nezgode, ki si jih lahko zamislite, je tu še ena, o kateri ljudje običajno ne razmišljajo. Ključna drevesa vas bodo preživela. Na prvi pogled to ne izgleda ravno katastrofa, ampak iz stališča dreves ponavadi je. Kako bo njihov naslednji lastnik gledal na vaš trud? Bo posekal vaš oreh, najel stroje, ki bodo izruvali panj in posadil karkoli bo ravno takrat moderno?

In končno. Lubje je vse bolj valovito, ni več prožno, ni več gladko, v njem je vedno več razpok in gostov. Rast je vse počasnejša, če se je drevo v mladosti zdebelilo za dva centimetra na letu, se v starosti zdebeli za dva milimetra. Ali pa še to ne na celem obodu, saj so deli ličja že odmrli. Rodna leta so vse redkejša. Mlade vejice vedno pogosteje umirajo in vse redkeje rastejo. Stare rane se ne celijo več, obiski detlov in žoln so vedno bolj pogosti, in potem se naselijo. In odselijo. Nato začnejo odpadati tudi velike veje, takšne, ki že dolgo ne rastejo več. Pa tudi veverice ne prihajajo več po hrano temveč po zavetje v luknje, ki so jih izdolbli njihovi predhodniki. In naslednjo pomlad listi ne odženejo več. Gostje ga preplavijo. Naravne smrti umrlo drevo je bolj živo kot kadarkoli prej. Bolj živo, kot bo kadarkoli, kdorkoli izmed nas. Takšnih se ne seka.

Vir:

Herbarijska risba orehovih organov: http://biolib.mpipz.mpg.de/thome/band1/tafel_135.html

Fotografija ženskega cveta:http://friendsofstandrewspark.ning.com/photo/baby-walnuts-developing-from?context=popular

Objavil/a: Janez Božič | 28/01/2019

NAREDITE MI TO REKO ZOPET PITNO

Stanujemo v malo premajhnem stanovanju vsega deset metrov od reke Krke. A vendar, ko sem žejen, si natočim vodo iz steklenice, ki jo polnim na šest kilometrov oddaljenem izviru – v neposredni bližini posestva. Oziroma, v primeru zastoja pri oskrbi s pitno vodo, odprem vodovodno pipo in se odžejam z vodo, s katero me oskrbuje komunala Novo mesto. Tudi sedem vodnih virov iz katerih se napaja vodovod je precej oddaljenih. Ker je voda ena izmed osnovnih potreb, sem se ob izbiri posestva, na katerem gradimo dom, usmeril na posestva z dostopom do lastnega izvira pitne vode.

Bč, vodna kotanja ob Uršnih selih.

Takih posestev ni malo: vsako mesto, vas ali osamela kmetija na Dolenjskem je pred letom 1900 imela svoje vire pitne vode. Oziroma, da povem tako kot je res bilo: če ni bilo vira vode, tudi kmetije ni bilo, niti vasi, niti mesteca. Nato je Novo mesto z okoliškimi vasmi leta 1903 zgradilo vodovod. Za izvire, ki so mestece in okoliške vasi z vodo napajali do takrat, je to pomenilo marsikaj. Seveda niso vseh prenehali uporabljati iz danes na jutri. Če ne drugega, nam je jasno, da tako kompleksen sistem, kot je vodovod, ni mogel kar takoj delovati brez težav. Vendar so najprej iznajdljivi ljudje in pozneje tudi strokovnjaki težave počasi obvladali. Iz tega časa lahko občudujemo miniaturne rešitve vodooskrbnih težav, kot so vaški vodovodi. Vas Planina ima tako še danes ohranjen vodovod iz leta 1931, vas je na žalost propadla. Torej, kaj se je zgodilo z vodnimi viri? Nekatere so vklopili v vodovodni sistem. Druge izvire so nehali uporabljati. To sicer zveni dokaj romantično, saj si večinoma predstavljamo izvire s prepolnimi izvirnimi kotanjami, ki zopet napajajo bistre potočke. Vendar ni vedno tako. Nekatere izvire je bilo treba zato, da so dajali pitno vodo, pridno vzdrževati. In ne samo izvirov, k pitni vodi namreč spada tudi neoviran odtok viškov vode. Torej je bilo treba vzdrževati še najmanj nekaj metrov potočka. In ko je bilo vzdrževanje z vidika gospodarnosti nepotrebno, je bilo ukinjeno. Številni izviri so se tako pogreznili nazaj v mulj. Na žalost pa je pot do izvira ostala.

Kolpa v sušnemu avgustu

In kot so se izviri počasi vračali k naravi, se je v naše pore počasi vrivalo potrošništvo in z njim smeti. Smeti so bile za večino ljudi popolnoma nov pojem. Tudi to ni šlo iz danes na jutri in sam se, čeprev rojen 1968, ko je potrošništvo v nekaterih slabše organiziranih državah že slavilo popolno zmago, spomnim zadrege s prvo nepovratno steklenico. Če ni povratna, kaj naj potem naredimo z njo? Saj je še čisto dobra. In tako so se, čeprav s težavo, rojevale smeti. Še včeraj teh smeti ni bilo, danes, pa ni bilo odvoza. Kam torej s smetmi? V grapo, če se le da v kakšno tako, do katere vodi pot.

Krka pod Otočcem

In to se je zgodilo tudi z reko Krko. Vodovoda namreč niso zgradili zato, ker reka Krka ne bi bila pitna. Temveč zato, ker se večini ljudi ni dalo vsak dan hoditi po vodo. Je pa to, da reka ni pitna danes, čisto mogoče posledica izgradnje vodovoda, saj je bil po gradnji vodovoda za pitnost reke en razlog manj, kot pred gradnjo. In prav tako vode v plastenki, vsaj v tej državi, ne prodajajo zato, ker voda v številih ohranjenih izvirih, ali vodovodu, ne bi bila pitna. Vodo v plastenkah prodajajo zato, ker je večini ljudi danes še teže poskrbeti za lastne potrebe, kot pred 115 leti. In ko se vam več ne da skrbeti zase, delčke te skrbi nase prevzame nekdo drug. Vi greste v vmesnem času seveda lahko na fitnes, vendar ni samo to. Kot lahko preberemo na spletni strani novomeške komunale so gradnjo vodovoda financirali: »državni melioracijski fond v višini 48%, Kranjski deželni fond v višini 30 % in mestna občina Novo mesto z 22%.«; torej državljani, deželani in občani preko takratnih družbenopolitičnih teles. Neposredni uporabniki so plačevali vodarino. Najprej pavšal, vsake pol leta, neposredno na občinski upravi ali preko davčnih uslužbencev. 21 let od izgradnje vodovoda pa je bilo vgrajenih prvih 10 vodomerov … Skratka, zadeva ni bila zastonj.

Koliko boste za vodo plačali ta mesec? In koliko, ko bodo vse kapacitete vodovoda zakupili industrijski kompleksi; vi pa se boste, namesto, da bi hodili na izvir, vozili v trgovske centre kupovat plastenke?

A, še nekaj hoja na izvir je najprijetnejše dnevno opravilo.

Objavil/a: Janez Božič | 10/01/2019

KOMPOSTNO STRANIŠČE

Kako v samo treh potezah rešiti slovenske reke pred zanesljivo smrtjo.

Fekalije imajo ob lastnostih, ki se jih zavedamo vsi, tudi precejšnjo energijsko vrednost. To je eden izmed razlogov, zaradi katerih kmetje zbirajo iztrebke domačih živali in jih trosijo po njivah. Iz istega razloga znajo tisti, ki so se lotili proizvodnje bioplina povedati, da povprečno sranje zadostuje za pripravo skodelice čaja. Stepski nomadi pa so zadevo skrajno poenostavili in preprosto zakurijo s kravjaki. Konvencionalni arhitekti o fekalijah razmišljajo takole: »Znebiti se jih, čim prej, če je potrebno ob tem porabiti še deset litrov pitne vode, toliko bolje.« To, da s tem povečajo volumen in problematičnost odpadka jih ne moti, saj se morajo že naslednji teden prijaviti na razpis za gradnjo čistilne naprave.

Vendar se da te probleme rešiti tudi drugače.

TRADICIJA

V slovenskem prostoru so stranišča na štrbunk, tiste male hišice, le malo večje od vrat, na katerih je po navadi lina v obliki srčka, najboljši približek. Med spomini na moje otroštvo obstaja tudi spomin o stranišču na domačiji mojega očeta. Stalo je tik ob gnojišču, človeški iztrebki so se sami po sebi mešali z gnojem in se tako vključili v kmetijsko proizvodnjo. Povezava z gnojiščem ni bila prisotna povsod in slišal sem za primer, ko so gnojili neposredno z gnojem iz stranišča. Temu gnoju so rekli straniščnica in je bila, tako so mi rekli, še prav posebej dobra za pridelavo zelja. S časom se je povezava med straniščem in pridelavo hrane izgubila. Fekalije iz današnjih stranišč na štrbunk marsikje pronicajo prosto v podtalnico in povzročajo močno in težko obvladljivo obremenitev okolja.

ČASOPISNA VERZIJA

Za razliko od stranišča na štrbunk so kompostna stranišča nadgrajena z bistroumno pogruntavščino usmerjanja fekalij. Moje prvo kompostno stranišče je bil časopisni papir. Preprosto sem počepnil kjerkoli na posestvu. Podse podložil časopisni papir in opravil potrebo. Ker pa med nami ni junaka, ki ne bi lulal kadar kaka in ker je urin občasno razmočil papir in s tem onemogočil udoben zaključek postopka, sem moral biti pozoren na to, da je urin tekel mimo. Blato pa se je nabralo na dobri strani slabih novic. Nato sem papir prijel za vogale in vse skupaj vrgel na kompostni kup. Postopek je bil sporen iz več razlogov, vendar v mojem primeru ni povzročil nobenih problemov. Pri tem pa je potrebno poudariti da je urin zdravega človeka na izvoru zdravilen in ga lahko uporabljamo neposredno, recimo tako, da uriniramo na kompostni kup ali pa kar ob primerno sadiko. Uriniranje na kompostni kup je sedaj, vsaj v mojem primeru, utečena in urejena praksa.

Podnapis: Obstoječa verzija na mojem posestvu

KOMPOSTNO STRANIŠČE

Kompostno stranišče, ki ga, predvsem za veliko potrebo, uporabljamo sedaj,  ima dve sedišči in pod njima dva prekata za shranjevanje fekalij. Vendar pozor, tu ni nobenega kakanja v dvoje in ostalih žgečkljivosti. Hkrati uporabljamo le eno sedišče. Produkti naše prebave se zbirajo na rahlo nagnjenem dnu. Ob začetku uporabe, ko je prekat še prazen, del urina, onesnaženega z blatom, sicer počasi pronica proti odtočnemu žlebu in od tam v rastlinsko čistilno napravo. Vendar je tudi  ta tekočina preko rastlin, ki rastejo na čistilni napravi, usmerjena v obstoječ sistem kompostiranja. Kot se na dnu prekata kupček veča, tako se manjša tudi odtok v žleb, saj se večino vlage vpija v kupu in mu pomaga pri kompostiranju. Pi opravljeni potrebi je potrebno produkte naše prebave sproti zasipavati. Pri izbiri zasipnega materiala se je dobro zavedati, da je naše blato izjemen vir dušika, ki ima v procesu kompostiranja pomembno vlogo. Za nemoteno kompostiranje z dušikom bogatih organskih odpadkov namreč potrebujemo še močan vir ogljika. V odvisnosti od lokalnih razmer je blatu že na izvoru primešan delež toaletnega papirja, če pa za zasipanje uporabimo žaganje, smo zagotovo na pravi poti. Če zmanjka žaganja, je dober tudi pepel, vendar mislim, da samo pepel ne bi bil dober, medtem, ko je dodatek pepela za kompost zagotovo izboljšava. Prav tako je dobro vedeti, da se kompostni procesi začnejo odvijati nemudoma. In še več, v aktivnem prekatu so letos rasle tintnice. Ena od bolj zanimivih ugotovitev, do katere nas pripelje uporaba kompostnih stranišča je dejstvo, da imamo vsi rit na istem mestu. Zato se iztrebki kopičijo v stolpce, ki jih je potrebno občasno podreti in razporediti po prekatu, saj le tako dosežemo polno izkoriščenost prostora. Ko je prvi prekat poln, začnemo uporabljati drugega. Malo preden je poln še drugi, prvega izpraznimo in nadaljujemo. Prekat izpraznimo s kidanjem in vsebini dodamo material, ki ga kompostnemu kupu dodajamo tudi sicer. Počakamo, da se dogajanje v kompostnem kupu umiri, ga presejemo in kompost uporabimo na vrtu. No, tu večina sogovornikov reče: »Ups, poleg energije človeške fekalije vsebujejo še marsikaj, česar si ne želimo dobiti v usta«. In res je tako, na Zavodu za zdravstveno varstvo so mi tako dali nadvse praktičen napotek, da mora med ritjo in usti preteči dve leti. Zato sem pri uporabi kompostnega stranišča ugotovil, da je smiselno datum zaprtja prekata, torej zadnje sranje v aktivni prekat, obeležiti na krajevno značilen način in po dveh letih je energija, kar jo je še ostalo, primerna za nadaljnje kroženje. Za tiste, ki so bolj previdni, pa je tu še možni dodatek, da s tem kompostom pognojimo rastline, katerih plodovi bodo dozoreli šele čez več mesecev in se med zorenjem ne bodo dotikali tal. Recimo paradižnike.

PRIMERJAVA DVEH EVOLUTIVNIH PRISTOPOV

Kot sedaj  gledam na svoje izkušnje z uporabo fekalij v kompostiranju vidim, da razlika med časopisom kot kompostnim straniščem in dejanskim kompostnim straniščem ni tako velika, kot sem si jo predstavljal ob postavljanju kompostnega stranišča. Je pa kompostno stranišče v taki izvedbi zahtevalo vlaganja. Nekaj kvadratnih metrov posestva, ki jih nima vsak. Precej časa, danes se spomnim predvsem časa potrebnega za postavljanja objekta, zagotovo pa ga je kar precej pojedla tudi faza načrtovanja. Izbira materialov je sicer težila k uporabi recikliranih materialov in čim manjšim stroškom, vendar poseg kljub temu ni bil zastonj. Skratka, je bilo vredno? Objekt sicer opravlja tudi funkcijo zbiranja vode za zalivanje, hrambo manj aktualnih vrtnarskih pripomočkov in rastlinjaka. Poleg tega, da deska omogoča čisto običajno sedenje, pa površina na katero je pritrjena, omogoča tudi popolnoma udobno čepenje. Kar se sedenja tiče, moram povedati, da ima stranišče zelo lep razgled in da nisem edini, ki se včasih samo usede, čeprav se večina drugih zraven še fotografira. Skratka, kot vsak drug element na posestvu, tudi ta vrši več funkcij. In bi jih lahko še več. Lahko bi recimo bil lep, a na žalost ni. Lahko bi na primer predstavljal vez s tradicijo, a so vrata s srčki, ki bi to tradicijo pripeljala tudi v vizuelno podobo odpadla, ko smo našli stare zavese.

Najpomembnejša razlika med časopisnim in straniščnim pristopom, kot jo vidim danes,  je predvsem v sprejemljivosti za goste. Čeprav kompostno, je navzven še vedno predvsem stranišče. Mogoče zgleda malo bolj na štrbunk, ampak ima čisto pravo (reciklirano) straniščno desko in omogoča popolno zasebnost. Ko sem se lotil projekta pa sem videl predvsem prednosti, ki izhajajo iz koncentriranja odpadkov in njihovega shranjevanja v prostoru in času. Vendar danes vem, da bi se to dalo urediti tudi drugače. Na posestvu imam namreč številne kompostne kupe, zato bi si lahko izbral le enega, ki bi bil namenjen kompostiranju fekalij. Na ta kup bi odlagal v časopis vložene iztrebke in jih sproti zastiral. Po določenem času bi kompostni kup za dve leti zaprl in ga nato sprostil v obtok.

MOŽNE IZBOLJŠAVE

Možnosti nadgradnje torej vsekakor so, najprej bi pospešil proces kompostiranja na licu mesta, kot ga je Hundertwasser pospešil v svojem projektu. Če si podnapisa ob prvi sliki niste pozorno prebrali, je sedaj čas, da si ga preberete še enkrat.

Prevod teksta na prvi sliki: V humusnem stranišču sodelujejo aerobne bakterije,vlaga, toplota in zrak˜. Zraku mora biti od spodaj in zgoraj omogočeno, da lahko  nemoteno vleče skozi˜. Ko pride tekočina v podstavek, je preveč mokro.˜ Takrat prenehamo dodajati tekočino˜. V primeru da je presuho, enakomerno poškropimo, dokler tekočina ne začne pronicati v podstavek. ˜ Poškropimo lahko z vodnim sprejem.˜ Vodo iz podstavka ponovno dotočimo z vrha ali uporabimo za zalivanje rastlin. ˜Ko iztrebke z urinom ter organske odpadke že vohamo, jih takoj skrbno prekrijemo z vlažnim humusom.˜ Opazimo, da vonj in muhe takoj izginejo.˜ Ko je zbiralnik poln (2 osebi v obdobju dveh mesecev), pustimo stati en mesec˜. Nato prelopatamo enkrat tedensko, dokler ne nastane zdrav humus s prijetnim vonjem˜. Med tem časom uporabljamo drug zbiralnik. ˜ Pridobljeni humus ponovno uporabimo za pokrivanje iztrebkov ali kuhinjskih odpadkov˜. Za osnovni sloj potrebujemo eno vrečo vlažnega humusa iz gozdnih tal z napol preperelim listjem ali zelmi˜. Pridobljeni humus delno ponovno razprostremo po gozdnih tleh. ˜Luknje v dnu plastične posode naredimo s konico razžarjene železne cevi.

Torej, o kupu dreka s papirjem in žagovino bomo od sedaj naprej razmišljali kot o kompostnem kupu in o prekatu bolj ali manj polnemu tega kompostnega kupa bomo od sedaj naprej razmišljali kot o kompostniku. Za sedaj sicer ne vem, ali je za ta proces bistvena uporaba humusa kot zasipnega materiala ali sprotnega vlaženja, zagotovo pa bom to vedel po kakšnemu letu ali dveh uporabe obeh prijemov. Kar se tiče dodajanja efektivnih mikroorganizmov, ki jih bom vzgajal na prejšnjem kompostnem kupu s fekalijami, imam samo en zadržek. Tak zasipni material se mi zdi predragocen, zato upam, da se bo splačalo. Do vlaženja – in to ne rahlega vlaženja, temveč vlaženja do te mere, da bo iz kompostnega kupa začelo kapljati – pa sem bolj zadržan, vendar mislim, da bom zmogel. Je pa vprašanje, ali bo to zmogla okolica.


Podnapis: Predvsem se je potrebno zavedati, da je odkrivanje tople vode popolnoma odveč, stranišče na fotografiji je bilo namreč v času objave članka staro 108 let.

V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, vem da nevarnost prenosa patogenih organizmov iz riti v usta ni glavna ovira na poti k zmagovitemu prodoru kompostnih stranišč v splošno prakso.  Glavna ovira na tej poti je dejstvo, da novosti, ki od ciljne, torej sralne publike zahtevajo spremembo obnašanja, pri tej publiki izzovejo sovraštvo. To seveda ne pomeni, da je potrebno od cilja, za katerega vemo, da je vreden truda, odstopiti. To pomeni, da bo potrebno mnogo truda investirati v stike z javnostjo. Torej kot ponavadi, postopek uvajanja sprememb porazdeliti na daljše časovno obdobje, določene dele sprememb pa vsaj v začetni fazi prenesti na del javnosti, ki je do sprememb manj sovražen. Skratka, potrpljenje je božja mast.

ZAKLJUČEK

Če torej povzamem. Kompostno stranišče, ki smo ga zgradili v seriji delovnih akcij, prekinjenih z daljšimi obdobji načrtovanja in mukotrpnimi zaključnimi deli, pri katerih mi ni hotel pomagati nihče več, deluje. Vendar je po mojem, sedaj strokovnem mnenju, sistem neprimerno zakompliciran. Vzporedno z vsem opisanim namreč tudi moj sin, tako kot večina otrok v njegovi starosti, še vedno uporablja  kahlico, medtem ko jaz občasno uporabim čisto ta pravo kahlo. In kam jo spraznimo? Pa jasno: na kompost. Zato je moje najboljše stranišče še vedno kahla. Za uporabo v prvi osebi bom torej razvijal urnik, oziroma letnik, načina uporabe kompostnih kupov. V želji, da ločim neposredno uporaben urin od fekalij, ki zahtevajo nadaljnjo obdelavo, pa bom začel hkrati uporabljati dve kahli. Anatomija mi namreč omogoča takojšnjo ločitev teh frakcij, še več, spol pri tem ne igra nobene vloge. Na kompostnem stranišču, torej stranišču za sralno javnost, pa bom razvil predvsem dve strategiji. Kot prvo bom začel preizkušati že prej omenjene prijeme, ki jih je razvil Hundertwasser.  Kot drugo pa bom več energije usmeril v delo s sralno javnostjo.

Če ste se mogoče navdušili nad uporabo kahle, pohitite. Nadvse kvalitetne kahle še vedno izdelujejo v EMO Celje, zato pohitite in jih kupite še preden jih patentira Monsrato d.d. saj bo neposredno po tem njihova cena zrasla za 4000 %. Energijo, katere glavni namen v konvencionalni arhitekturi je bil do sedaj uničevanje pitne vode, bomo na takšen ali drugačen način vklopili v naš sistem za več let – lahko bi celo rekli za vedno. In slovenske reke

Si želite izvedeti več?

Objavil/a: Janez Božič | 13/07/2017

PRAGOZD KOBILA

Marko_ na_drevesu
Seveda bi lahko šel tudi spodaj, ampak ene poti je pač treba prehoditi.

Gorjanci so sicer pogorje izjemne lepote, vendar se v njih skriva dolina Kobile, ob kateri vsi drugi gorjanski biseri zbledijo. Dolina je kotlaste oblike in strma pobočja, pravzaprav melišča, prebodena s posameznimi kamnitimi osamelci, se spuščajo več sto metrov globoko. Iz teh melišč pronicajo številni izviri, ki se združujejo v potoke Laški graben, Mali in Veliki Tisovec, ti pa se združijo v potok Kobila. Le-ta si je pot iz kotlaste doline izdolbel skozi ozko sotesko. Vendar niti kotlina, niti potoki in niti dih jemajoča soteska niso tisto najlepše. Kar je najlepše, so nedotaknjeni gozdovi, ki to dolino preraščajo.

Seveda so bili Gorjanci skozi zgodovino mnogo preveč obljudeni, da v njih ne bi nikoli stopila človeška noga. Ob robu kotline so požigali in pasli, nekateri drevesni sortimenti so bili tako dragoceni, da se jih je splačalo odnesti tudi na ramenih. Vendar so strma pobočja kotline in soteska, preozka za voz, gozdarje držali izven doline. To se je spremenilo okoli leta 1920, ko so preko sedmih mostov zgradili pot ob potoku Kobila. Na ta način so v dolino pripeljali ljudi in opremo, ti so zgradili žago in izkoriščanje lesnega rudnika se je začelo.

Gozdnogospodarski načrt je predvidel posek 50 000 kubičnih metrov hlodovine in malopovršinski posek. Kar se tiče količine lesa so se sicer strinjali, saj so mislili, da je to le prvi zalogaj, niso pa se vodje sečnje strinjali z malopovršinskim pristopom. Zato so veliko večino lesa, predvidenega za posek, posekali neposredno ob žagi. Transport lesa je bil takrat namreč vse kaj drugega kot preprost. Če je bilo hlod možno preko drče in s pomočjo plavljenja po potoku spraviti do žage, je bil vreden nekaj, če to ni bilo možno, ni bil vreden nič. Zato so tudi najprej zgradili žago, pri razrezu lesa namreč nastane velika količina odpadka in posledično se je količina lesa, ki jo je bilo potrebno spraviti čez ozko sotesko, zmanjšala. In če moraš vse opraviti s konji, so to zelo pomembni podatki.

No ja, izkoriščanje lesa v dolini Kobile ni bila edina stvar, ki se je začela v tistih časih, in več moških kot je odšlo v klavnico prve svetovne vojne, manj moških je ostalo za delo v gozdu. Mogoče je pomanjkanje moške delovne sile krivo tudi za to, da z deli po vojni niso ponovno začeli. Potok je podrl pot, leta so podrla žago in v dolino se je vrnil mir. Na žalost pa je bila to edina mirna dolina daleč naokoli, sledila so namreč leta gospodarske krize in še ena vojna, in to je bilo dovolj, da so se rane, vsekane v gozd okoli žage, zacelile. Gozdarji po drugi svetovni vojni so dolino sicer obiskali, vendar so se predobro zavedali, koliko bi stalo ponovno vzpostavljanje lesnega izkoriščanje v tako težko dostopni dolini. Zato so se ob redni obnovi gozdnogospodarskih načrtov okoli leta 1960 odločili in dolino izvzeli iz gospodarjenja. In tako velja še danes. Sestoji, ki so jih v času prve svetovne vojne posekali, so že dosegli starost, ko bi jih bilo gospodarsko gledano najbolje ponovno posekati. In ne samo to, to starost so tudi že presegli – kdorkoli bi v te sestoje stopil danes, bi jim le težko rekel kaj drugega kot pragozd. Seveda pozornemu opazovalcu ne bi ušlo, da so poti malo širše, kot bi si jih omislil srnjak, da tiste smreke najverjetneje niso zrasle po naravni poti, in da je zemlja na onih ogromnih kupih sumljivo podobna žaganju … Vendar pozor, to so le sestoji, ki so bili pred okoli 100 leti posekani do tal in bilo jih je samo okroglih 10 odstotkov.

kobila_zaga_od_pri_kolesih_JB
Vsi vemo, kako izgleda pragozd, ki se ga loti žaga. Tako pa izgleda žaga, ki se je loti pragozd.

Potem pa so tu še sestoji, ki jih niso posekali nikoli. Ko se spuščate v dolino, bo kotlasta oblika počasi zakrila pogled na okoliške gozdove, ki plačujejo davek našemu pohlepu. Kmalu boste videli le še nebo neposredno nad sabo. In če ne šum vetra, bo zagotovo šum potoka počasi izbrisal še zadnje zvoke civilizacije.  Tam za tistim 30 metrov visokim jezom, ki ga je potok na najožjem delu doline naplavljal skozi stoletja. Tam v lijaku, ki se z naklonom melišč širi proti nebu. Tam rastejo prezgodne bukve. Lahko je sicer vzeti meter in reči: »Obseg debla 6.30 metra in višina 47 metrov«, vendar s tem ne povemo nič. Lahko sicer poiščemo primerjave, kot recimo to drevo, je tako visoko in široko kot deset nadstropna stavba, vendar s tem povemo še manj. Treba je pač tja, se usesti pod to drevo, se malo sprostiti, mogoče tudi zadremati in ko se zaveš, je okoli tebe svet, v katerem so gozdne vile natanko tako resnične kot bukev, na katero si se naslonil. In to ni le ena bukev, teh bukev je toliko, kolikor daleč vidiš, cel sestoj. Vendar pragozd ni samo star, glej tam se je stotine natanko takih bukev podrlo in izmed njih je pognalo milijarde mladih, ki že hitijo proti nebu in tvorijo goščo, skozi katero vodi le ozka steza. Natanko takšna, po kateri nisi šel še nikoli in pelje v nove sestoje in nove svetove.

V teh svetovih sem se naučil marsikaj: kar se tiče praktične permakulture to, da pragozdni sestoji niso sestavljeni iz vseh drevesnih vrst, ki rastejo v okoliških gozdovih, temveč v tem primeru le iz ene: bukve. In kljub temu so, ekološko gledano, popolnoma stabilni. Ko ustvarjamo gozdni vrt nam zato ni potrebno posaditi vseh drevesnih vrst, ki jih poznamo, temveč tiste vrste, ki se medsebojno podpirajo.

Problemi z velikopovršinskim gospodarjenjem se začnejo pri površinah, katerih premer je večkratnik sestojne višine.  Pragozd je namreč brez kakršnekoli škode prenesel več hektarsko polomijo. Velikopovršinsko gospodarjenje torej ne pomeni nujno tudi uničevanja tal, le ta uniči dejstvo, da iz gozda odpeljemo preveč, prevečkrat ali pa na poseke sadimo napačne drevesne vrste.

To, da se nahajamo v osrčju bukovega rastišča, kjer je bukev absolutno najuspešnejša, še ne pomeni, da ni prostora za majhne. Velikih sestojnih ran namreč ne zacelijo novi sestoji bukve, temveč novi sestoji bezga. Ustvarjanje stabilnih sestojev torej poteka preko sosledja, zato se nam pri ustvarjanju kulture trajnic ni potrebno takoj ukvarjati s končno verzijo, temveč lahko začnemo s predkulturo nečesa, kar bo, na primer, izboljšalo tla.

Velika večina ljudi, ki obiščejo pragozd, ne išče znanja in se ne prepusti dotiku davnine. Evropska pešpot, ki vodi skozenj, je tako le ena izmed ranic v največjem slovenskem pragozdu. Druga ranica je pot, ki so jo ljubitelji smučanja, v časih, ko so bila smučišča pod 1000 metri nadmorske višine še možna, urezali v rob pragozda, da bi ratrak lahko peljal z enega smučišča na drugega. Poleg tega pragozd meji na Hrvaško in Hrvati so imeli od nekdaj bolj velikopovršinske prijeme za gojenje bukovih gozdov. Tako so sestoje neposredno ob meji posekali na golo, vroče sonce je ožgalo sence vajena debla in mnoga pragozdna drevesa so umrla. Tudi pragozdna voda je zamikala ljudi, tako da so iz osrčja doline napeljali vodovod.

Želite obiskati pragozd ?

Objavil/a: Janez Božič | 29/05/2017

GOJENJE ORHIDEJ

Časi, ko so ljudje orhideje povezovali le s tropskimi pragozdovi, so minili in danes vedno več ljudi ve, da orhideje, torej kukavičnice, rastejo tudi pri nas. Na žalost pa so postale znane tudi zaradi svoje ogroženosti. Rastline so največkrat ogrožene iz dveh razlogov: ali zaradi nabiranja, ali pa zaradi uničevanja habitatov. Orhideje so ogrožene iz obeh razlogov.

Haeckel_Orchidae_pomanjsan

Kot izgleda orhideje leta 1904 še niso bile zavarovane, saj jih je oče moderne ekologije Ernest Heackel upodobil kar v šopku.

Pisani cvetovi nenavadnih oblik namreč pritegnejo številne, ki bi si želeli to lepoto opazovati doma. In sploh ni rečeno, da vedo, da so to kukavičnice in še manj, da vedo, da so le-te  ogrožene. Njihova rastišča pa ogroža marsikaj, po eni strani intenzivno kmetijstvo, po drugi strani pa zaraščanje kmetijskih površin.

KJE RASTEJO ORHIDEJE

Orhideje rastejo po celi Sloveniji. Veliko jih je vezanih na vlažna rastišča in jih tako najdemo na mokriščih, v močvirjih ali na nizkih barjih. Nekaterim so všeč bolj suha rastišča in tako jih najdemo na prisojnih travnikih ali v svetlih gozdovih. So pa med slovenskimi orhidejami tudi gniloživke. Te so preko gliv povezane z drugimi zelenimi rastlinami in njim za svetlobo ni mar. Take lahko najdemo tudi v najtemnejših gozdovih. Številnim orhidejam so všeč hladnejša okolja in se najbolje razvijajo na alpskih tratah, tretje prisegajo na vroča poletja in se tako najbolje počutijo na Primorskem.  Skratka, za skoraj vsako kombinacijo podnebnih in talnih razmer imamo v Sloveniji najmanj eno ali dve orhideji. To, da ne rastejo na vašem travniku, v sadovnjaku ali vinogradu, pa je najverjetneje posledica načina obdelovanja.

prezivela_142

Pojalnik, sicer ni orhidejaje pa še lepši. Za rast ne potrebuje svetlobe, to pa še ne pomeni, da raste samo v temi. To pomeni, da je v šibki svetlobi uspešnejša od drugih rastlin, pri močni svetlobi pa jo le-te z lahkoto izrinejo.

KAKO KUKAVIČNICE PREPOZNAMO

Kukavičnice imajo značilno obliko cvetov. Sicer je cvet vsake orideje drugačen, vendar so vsi zrcalnosimetrični. Takšen je zato, ker so take žuželke, ki jih oblika cveta oponaša. In nenavadno, vedno oponaša obliko žuželk ženskega spola. S to obliko privabijo opraševalce moškega spola, ki sicer naredijo, kar se od njih pričakuje, vendar oni tega, kar pričakujejo, ne bodo  dobili. Če seveda v tem svetu žuželk in rastlin kdorkoli karkoli oponaša ali pričakuje. Torej prevara, ki se je nekomu zdela podobna prevari, ki jo kukavice uporabljajo v ptičjem svetu.  To, da cvetovi ljudem ne izgledajo kot žuželke, vas ne sme zmotiti, saj imajo vsake oči svojega malarja, razlika med človeškimi očmi in očmi žuželk pa je še večja. Poleg živobarvnih cvetov pestrih oblik imajo kukavičnice tudi značilno steblo. Le-to je visoko, debelo in mesnato. Prav tako ima večina orhidej preproste liste z vzporednimi žilami združene v pritlično rozeto, vendar so po drugi strani tudi take, ki sploh nimajo listov.

CU_tris

Literatura navaja da je Čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea) vezano na s hranili revna rastišča, vendar se je pojavilo tudi dva metra pod mestom, ker sem imel predlani kup gnoja.

PRIPOROČENE NEAKTIVNOSTI

Kot prvo rastline, ki bi  jo želeli gojiti, ne smete pokositi. To je sicer nasvet le za lastnike zemljišč, ampak večina odraslih Slovencev je tudi to. Preko njih imajo večjo ali manjšo možnost vpliva na rastišča orhidej tudi njihovi družinski člani, torej skoraj vsi. Sicer je nenavadno, da številnih rož zakonsko gledano ne smete nabirati, jih pa vseeno lahko pokosite. Vendar je to nenavadno le na prvi pogled, saj tiste  orhideje, ki rastejo na travniku, ne rastejo tudi v gozdu. Zato je travnike treba pokositi, kajti če se bodo zarasli, potem to tudi za orhideje ne bo dobro. Zadevo se da urediti na dva načina.

Lahko kosite potem, ko orhideje odcvetijo. Gledano na splošno, bi bilo to oktobra. Vendar posamezne vrste na točno tem rastišču cvetijo le kakšen mesec. Če imate na rastišču več vrst orhidej, pa se ta čas lahko tudi podaljša. Vendar se je potrebno spomniti, zakaj boste kosili. Kosili boste zato, da boste zavrli rast lesnatih rastlin. Torej lahko pokosite tudi jeseni ali pozimi – ta košnja bo prava katastrofa za vse lesnate rastline, medtem ko je zelnate rastline ne bodo niti opazile. In naslednje leto bodo orhideje zacvetele še lepše. Ker pa ne poznam veliko ljudi, ki bi prenesli takšno stopnjo neaktivnosti, vam lahko namignem še nekaj. Ko boste bolje poznali vaše rastišče in vrste orhidej, boste lahko opazovali tudi, kdaj se pojavijo pritlične listne rozete in tako določili še čas za pomladansko košnjo. Torej lahko kosite tudi zgodaj spomladi.

Ali pa pokosite okoli vsake orhideje in tako njo in njeno rastišče ohranite na malo drugačen način. Vendar boste morali, če boste ubrali to pot, kositi ročno. Ker pa vsaka novost, ki zahteva spremembo načina obnašanja, zbuja sovraštvo, menim, da bo sprememba časa košnje dovolj velik zalogaj.

A nekošnja orhidej ni edina neaktivnost, ki jo boste morali izvajati. Prav tako orhidej iz razumljivih razlogov ne smete razkazovati okoli in razlagati slučajno mimoidočim, kako so lepe in redke. Številni slučajno mimoidoči imajo do lastnine namreč zelo specifičen odnos, ki ga najlaže opišemo z besedami: »Kar je moje, je moje, kar pa ni moje, ni od nikogar«.

4_cvetovi_orhideje

Škrlatno orhidejo (Orchis purpurea) gojim že 20 let. Ko sem jo opazil prvič, je imela samo en cvet, letos so na istem mestu zrasle štiri rozete s cvetovi. Se je pa razširila tudi na najmanj dve dodatni lokaciji.

ZAKAJ GOJIMO ORHIDEJE

To bo torej lepota le za vaše oči in za oči vam bližnjih, ki znajo molčati, kadar je to potrebno. Seveda pa jih lahko po mili volji fotografirate, skratka »gobarski« pristop. Orhideje torej gojimo predvsem zaradi notranjega zadovoljstva, ki ga nekateri občutimo ob pogledu na lep cvet. Hkrati pa opravimo še eno malo naravovarstvenega dela. Če boste uspešni namreč ne boste le ohranili rastišča, temveč ga boste tudi razširili. Čmrljeliko mačje uho sem na svojem posestvu prvič opazil le na enem mestu. Nekaj let pozneje sem pazljivo obravnaval tri lokacije s po nekaj cvetovi. Danes rastejo po celem posestvu in bom počasi začel razmišljati o tem, da bom s posebno pozornostjo obravnaval le eno rastišče, druga pa bom podvrgel običajni obravnavi.

In za konec še skrivnost: kljub temu, da večina avtorjev to prikriva, so številne orhideje tudi užitne. Vsi najverjetneje poznate vanilijo, ki jo pridobivajo iz plodov celega rodu Vanillia, ta pa obsega okoli 110 vrst, največ pa iz vrste Vanilla planifoliaa. Pri nas pa bi veljalo poskusiti rjavo gnezdovnico.  S čimer ostale orhideje sicer nimajo nobenih problemov, saj so vse orhideje trajnice.

vir: http://www.iucnredlist.org/details/175996/0

« Newer Posts - Older Posts »

Kategorije