Objavil/a: Janez Božič | 07/04/2016

NAPOVEDNIK

Izgleda da lenarimo? Najbrž ni res.

 

———————————————————————————————————

Worldwide Permaculture Network

Za vse tiste, ki bi želeli, da je slovensko permakulturno gibanje vidno tudi na svetovnem
zemljevidu, bi želeli obiskati permakulturnike po celem svetu, jih povabiti na svoj dom.
Ali bi želeli preprosto navezati stike s podobno mislečimi?

http://www.permacultureglobal.com/

Včlanite se in se spoznajte s svetovnim permakulturnim gibanjem.

 

 

 

Advertisements
Objavil/a: Janez Božič | 02/04/2016

IZDELAJTE SVOJ PERMAKULTURNI NAČRT

Podatek da povprečna Slovenska družina za prehrano porabi okroglo tretjino družinskega proračuna sam po sebi ni pretresljiv. Bolj zanimivo je, da se v tem povprečju skrivajo taki, ki družino prehranijo z desetino in pa tudi taki, ki za prehrano družine porabijo kar polovico proračuna. Poleg tega pa vsi vemo, da je samo domače tisto kar šteje. Ne samo, da je boljšega okusa, bolj hranljivo in zdravo. Ob pridelavi hrane se razgibate, med deljenjem viškov krepite svoje vezi z socialno okolico, se posončite … Predvsem pa se in vklopite v tok narave, ki se bo iz vrta lahko razširil tudi ostala območja vašega doma.

Spirala-samooskrbe-2016

Pozabite na aditive, barvila in konzervanse z imeni, ki jih ne znam niti izgovoriti. Ni se vam treba boriti proti znanosti, ki agresivno zanika izkušnje in nam vsiljuje svet v katerem smo vsi neuke stranke. Pridružite se tisočim, ki smo prvi korak že storili. Na delavci vam bomo pomagali ponovno vzpostaviti vaš stik z naravo in izdelati permakulturni načrt za vaš dom, ki se bo tako počasi in zanesljivo spremenil v vaš lasten ekosistem. Ta bo zadovoljeval vaše potrebe in to ne samo po hrani. Vsak človek namreč potrebuje tudi čist zrak, vodo, toploto, toplino in ne nazadnje tudi notranji mir. Ne bo vam več potrebno razmišljati kateri strupi so se pretihotapili v vsakdanjo kmetijsko prakso ali pravilnike o tako imenovanem ekološkem kmetijstvu. Načrt vas bo usmeril v nadgradnjo vašega znanja k zadanim ciljem in vas naredil neodvisne od trenutnih navdihov industrije in njenih zaveznikov.

Delavnica se bo za tiste najbolj zagnane začela že ob prijavi. Takoj boste namreč prejeli navodila kako do brezplačnih podatkov, ki jih potrebujete kot osnovo za izdelavo načrta. Na delavnicah bomo spoznali, kje začeti, kaj vse lahko vklopite v vaš ekosistem tudi, če niste lastniki kmetije – »Vredne su stvari u malim paketičima«. Preko individualnega dela med, oziroma, če boste želeli tudi po delavnici bomo načrt naslonili na zmožnosti vašega okolja.  Za tiste, ki pa vam bo že med delavnico uspelo izdelati kar najboljši načrt pa bomo pripravili delavnico pri vas doma. V tem procesu bomo spoznali vzorce in tokove, ki jih bomo povezali v zaključeno celoto preko katere se boste lahko kar najuspešneje vklopili v Spiralo samooskrbe.

Za podrobnejše informacije o vsebini lahko pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov janez.bozic@outlook.com
Obvezne prijave in podrobnejše informacije o dostopu in namestitvi sprejemamo na kud.artotipija@gmail.com, (040 309 093 – Breda). Ob prijavi navedite iz katere smeri boste prišli in dodatne želje o prehrani.

Več na Permakulturnem blogu.

Lepe pozdrave

Breda, Miša in Janez
KUD Artotipija

Objavil/a: Janez Božič | 29/01/2016

NOVA PARADIGMA

Isac Newton se je motil. To danes vedo vsi, ki ji je mar. Zanimivo pa je da to nikogar več ne moti. Ko govorimo o jabolkih, ki padajo z drevesa uporabljamo eno fiziko, ko pa govorimo o atomih ki padajo, od koderkoli atomi pač padajo uporabljamo drugo fiziko.

In prav tako se je motil Rene Deskartes. Če temu seveda lahko rečemo pomota. Čas je pač neusmiljen sodnik. Ko je Rene napisal slovite Metode, ki so končno razmejile teologijo od znanosti, je imel že v času svojega življenja številne in zelo vplivne kritike, nekateri so ga hoteli preprosto zažgati, drugi pa so bili konstruktivni in so oporekali njegovim trditvam.

faust-2008

Osrednja figura nemške književnosti, pesnik, Johann Wolfgang von Goethe je tako pripomnil, da je življenje nadvse dinamična zadeva in se kot taka v predlagan model ne bo zlahka vklopila. Kot izgleda so Metode poleg cerkve motile predvsem Nemce saj so tudi poznejše kritike prihajale iz nemško govorečih dežel. Filozof Immanuel Kant je namreč Wolfgangu pritrdil s teorijo samoorganizacije. Po njunem mnenju sta bila dinamičnost in samoorganiziranje za mehanično znanost nepremostljiva ovira. Vendar so Metode preživele. Znanosti, ki sloni na Renejevih in Isacovih načelih zato danes imenujemo mehanistična znanost.

Za tiste, ki Metod niste prebrali naj omenim, da vsebujejo 4 načela, ki opredeljujejo poskus in s tem znanost, ki mora sloneti na dokazih. Drugo načelo govori: »Sleherni problem, ki ga bom raziskoval, bom razdelil na toliko delov, kolikor je mogoče in kolikor je potrebno, da se reši kar najbolj skladno.«. Skratka celota je težko doumljiva medtem, ko so njeni deli, čim manjši, če se le da, lažje prebavljivi. Vendar se tu skriva past: »Ali bodo deli, če bi jih kdo poskusil zložiti nazaj zopet vzpostavili celoto?« Mogoče bi bilo tako, če bi osnovni problem analiziral in nato zopet zložil Rene ali kak drug neoporečen znanstvenik.

Johann-Wolfgang-Von-Goethe-Forward-Goes-Backward-Quotes-Images-540x304

Dokler je bil Rene edini znanstvenik nove dobe, je bila znanost 100 % zanesljiva. A danes gre na žalost še slabše. Znanost namreč rešuje predvsem probleme za katerih reševanje je plačana. In ker dela za naročnika, ki ga prav tako zanima predvsem denar, se bo pri analizi problema nemalokrat opredelila le do delov, ki jih je možno finančno ovrednotiti. Če bodo zelo natančni se bodo spustili do merljivih delov vendar to še ni vse. Nekateri delov problema se ne da meriti. In, ups nekateri deli so nelinearni. Torej reševanje le njih zahteva znanje iz reševanja diferencialnih enačb. O joj, matematika za gimnazijce. Newton je iz takšnih razlogov zanemaril trenje! Poleg tega pa obstajajo tudi deli problema, ki jih tudi najskrbnejša analiza ne bo razkrila. Ker torej nismo sposobni popolne analize je tudi popolna sinteza nemogoča in od tod izhaja minimalna napaka, ki pa je na nesrečo mehanističnih znanstvenikov sistematična. Skratka napaka manjkajočih delcev.

Če bi bilo to vse, bi bilo preprosto, vendar ni. Obstaja še malenkost verjetnostnega računa, ki ga je na Renejevo nesrečo Blaise Pascal začel razvijati šele 1653 torej 16 let po izidu Metod. In verjetnost nam z matematično gotovostjo govori: »Če mečete kocko je ob vsakem metu verjetnost, da bo padla recimo trojka, 1/6, verjetnost, da bo trojka padla dvakrat zapored pa je 1/36.« Bog pomagaj več in več trojk kot želite dobiti zaporedoma manjša je verjetnost, da vam bo uspelo. Hvala bogu je vpliv manjkajočih delcev veliko manjši kot 1/6, konec koncev jih je nekdo spregledal. Vendar je v vsakem poskusu, ki poteka v naravi neodvisnih ponovitev neprimerno več, kot dva in ob vsakem zaporednem neodvisnem poskusu se verjetnost neugodnega rezultata povečala.

pascal

Podnapis: To pa še ni vse, ampak šele v devetnajstem stoletju bodo odkrili, da gre narobe vse kar gre lahko narobe.

Poleg tega pa se vsak dan zapletamo v poskuse, torej sisteme, pri katerih želimo ugoden rezultat, včasih tudi preživetje, doseči vedno znova. In ne samo to, število neodvisnih podsistemov, torej poskusov, ki gradijo čisto vsakdanje sisteme, recimo promet je nepregledno. Ceste, signalizacija, udeleženci, avtomobili … Tudi sam avto ima številne podsisteme: pogon, elektrika, hidravlika … In če hočemo priti na cilj mora vsak od teh podsistemov delovati. In na cilj želimo priti vsak dan ali pa celo vsak dan večkrat. Pa pridemo? No ja, leta 2014 je na Slovenskih cestah umrlo 108 ljudi. Ti na cilj niso prišli. Potem pa jih je tu še veliko, ki so na cilj prišli po izjemno neprijetnih ovinkih. Poškodbe, težje in lažje, materialna škoda, duševna stiska udeležencev nesreč in njihovih bližnjih … Res težko bi rekel da ta sistem deluje. Število podsistemov našega ljubega planeta pa je ogromno, tudi če bi rekli neskončno se ne bi veliko zmotili. In v vsakem podsistemu se lahko skriva napaka manjkajočega delca. Poleg tega pa so sistemi disspativni. Pa še kaj drugega kar pa na žalost ali srečo še nima imena. Mehanistična znanost tu nima kaj iskati.

9168-immanuel-kant-quotes-sayings-knowledge-experience-wallpaper-1024x768

Tudi zato so se naravoslovne znanosti v veliki meri oprle na dognanja Wolfganga in Immanuela. Najbolj znan izmed njih je zagotovo  Chareles Darvin, ki je razvil evolucijsko teorijo. Pozor po izobrazbi je bil teolog torej pristaš filozofske paradigme kjer dokazi ne igrajo tolikšne vloge. In mogoče tudi zato svoje teorije ni dokazoval le z znanstveni kot s tudi s filozofskimi prijemi. Prav tako vsi naravoslovci poznajo Carla von Linnéja. Ta je izjavil: »Bog je ustvaril Linne pa razvršča«, če se kdo ni strinjal se je moral soočiti z nadvse neprijetnimi obrazi izjemnega znanstvenika. Če pa je, oziroma so, odkril napako je Linne preprosto natisnil novo izdajo. Za časa njegovega življenja je bilo izdaj 12. Da ne bo pomote sistematika živih vrst tako deluje še danes in ne samo na nivoju vrst torej najmanjših gradnikov, kjer bi kakšno novost in z njo povezano potrebo po popravkih tudi pričakovali, temveč tudi nivoju kraljestev-temeljnih gradnikov. Carl je tako poznal tri kraljestva, rekord pa so dosegli leta 1977, ko je bilo kraljestev kar 6. Kot zgleda tudi rangiranje ni ravno znanstven pristop. Na stara leta je Carl prestopil med mistike.

charles

Ernest von Haeckel, sicer ni splošno znan, je pa kljub temu utemeljitelj ekologije. Kljub izjemnim znanstvenim dosežkom je ob svojem znanstvenem delu razvil tudi umetniški pristop torej paradigmo, ki se je dokazi sploh ne tičejo. Skratka pesnik, filozof, mistik, teolog in umetnik.

kao-kaos

Podnapis: Vas to spominja na moderne slike kaosa?

Seveda se je zgodba nadaljevala. Takoj, ko so dokazali Immanuelovo trditev, da imajo živi sistemi sposobnost samoorganiziranost, so ugotovili da so nekateri navidez ločeni deli živih sistemov neločljivo povezani. In še več ti sistemi so sicer hierarhični vendar iz dogajanj na enem nivoju nikakor ne moremo sklepati na dogajanje na drugih nivojih, torej neodvisni poskusi. In končno so kot nasprotje mehanskem razvili sistemsko razmišljanje pri katerem moramo biti pozorni na celoto, odnose med objekti in vzorce v sistemu, ne smemo se zmrdovati nad kvalitativnimi opisi in razmišljati procesno in vsebinsko.

Skratka malo bolj zapleteno, kot bi si mislil na prvi pogled. Za odkritje Isacovega manjkajočega delca smo potrebovali Alberta. Koga moramo počakati , da nam bo končno jasno? Znanost ni vsemogočna.

Objavil/a: Janez Božič | 04/08/2015

NAJ VAŠE VRTNINE PREŽIVIJO VAŠ DOPUST

Sedaj je zadnji čas, da se odločite za zastiranje, saj bo večina rastlin, ki ste jih tako pridno gojili celo pomlad, potem ko se vrnete z dopusta, že mrtva.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Na žalost ta zastirka ne bo tako učinkovita, kot bi bila tista, ki bi jo negovali že leta, ampak enkrat je pač treba začeti. Poleg tega pa je zastiranje sedaj, ko so rastline odrasle, težje opravilo. Najlažje je rastlino posejati ali posaditi naravnost v zastirko, kjer jo nemudoma pričaka nekaj civilizacij podpornih organizmov, skritih v enem najbolj dovršenih sistemov vseh časov – kompostu. Če kompost nastaja natančno tam kjer in takrat ko ga rastlina potrebuje, potem je ta kompost nekoliko boljši kot tisti, ki je ravnokar preživel premetavanje, sejanje, ležanje v pregretih vrečah in podobne nevšečnosti, ki občasno doletijo komposte. To je pač kompost s civilizacijami.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Če boste pravilno zastavili, boste zametke teh civilizacij lahko začeli opazovati že, ko se vrnete z dopusta. Rastlinam najprej, tam kjer je to možno, potrgajte vse spodnje liste, za katere kaže, da se bodo posušili in poščipajte vse poganjke, ki v rasti zaostajajo. Nato močno zalijte in zastrite s čim za plevel nepropustnim. Lahko uporabite tudi papir – ali bo to karton ali časopis, pa je odvisno od želene debeline zastirke. Pomembno pa je, da zastrete s tremi pastmi papirja. Najbolje je, da prvo plast postavljate v eno smer, drugo pravokotno na prvo in tretjo zopet v isto smer kot prvo. Pri tem ne gre za debelino neprebojnega sloja, temveč za natančnost – cilj je čim manj luknjic, ki so magnet za vršičke, na primer slaka.

Na to površino dodajte še drugo plast zastirke. Najpreprosteje jo je pokositi v neposredni bližini vrta, zelo radi pa v ta namen uporabljamo slamo. Ta sloj naj bo čim debelejši, ob rastlinah do prvih listov ali poganjkov, med rastlinami pa toliko visok, da ne ovira rasti – okoli 30 centimetrov.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Seveda bodo podporne civilizacije papir, slamo ali mrvo v zastirki spremenile v kompost. Seveda bo plevel zastirko prej ali slej prerasel. Vendar je bila to le zastirka, ki ste jo naredili, ko se vam mudilo na dopust. Če želite zastiranje v svoj vrt uvesti trajnostno, kar je seveda edini smiselni način, morate pridelavi zastirke nameniti kar nekaj časa in pa seveda tudi površine – recimo 1/3 površine vrta. Če ste perfekcionist, boste na to površino posejali gabez, deteljo, volčji bob ali nekaj, kar hitro raste in daje obilico materiala. Če niste, boste pač kosili tisto, kar zraste. To zastirko preprosto dodajajte na staro zastirko, občasno dodajajte sadike – in uživajte.

Vir:

http://www.agardenforthehouse.com/2012/06/newspaper-mulching/

https://diywithkathy.wordpress.com/2015/05/29/newspaper-mulch/comment-page-1/

Objavil/a: Janez Božič | 29/07/2015

KOSILO NA DVORIŠČU

Poletno deževje, kot ve vsak Slovenec, bo pognalo gobe iz tal. Pa ne samo gob, prav tako je odprlo sezono poletne divje zelenjave, recimo navadnega tolščaka (Portulaca oleracea). Letos ga je prvi našel triletni sin, na žalost v najbolj pognojenem delu igrišča – očitno tolšcu ugajajo s hranili bogata tla.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Navadni tolščak je nizka, na zemlji ležeča, od mesta izrasti naprej razrasla rastlina. Steblo je okroglo, mesnato, svetlo zelene ali rdečkaste barve, dolgo približno toliko kot je staro. Listi so debeli, mesnati in sočni, cvetovi so majhni, rumenkasti, zvezdaste oblike in odprti samo v sončnih dopoldnevih ali popoldnevih. Nabiramo ga še preden semena dozorijo, torej zdaj. Semena so namreč zelo drobna, trda in pod zobmi puščajo rahlo strašljiv občutek. Najlaže je nabirati vršičke do prvega poškodovanega lista. Kljub vsemu je to precej majhen grižljaj. A če vam bo všeč, ga boste gotovo pripravljeni nabrati za celo skledo. Recimo solate. Da bo naloga lažja, lahko skledo dopolnite s paradižnikovo solato, s čebulo ali brez.

Sicer izvira iz vzhodne Azije, vendar je danes razširjen po celem svetu, prav tako pa tudi po celem cvetu vedo, da je užiten in zdravilen. In so očitno vedeli tudi že v prazgodovini, saj so njegovo seme našli na številnih seliščih. Prav tako so ga omenjali zgodovinarji, že v 4. stoletju pred Kristusom so recimo napisali, da ga je pametno sejati aprila. Do sedaj so pridni vrtnarji vzgojili že 40 različnih sort, nekatere za prehrano, nekatere za okras. Izkaže pa se tudi kot zelena zastirka, ker soustvarja vlažen mikroklimat za bližnje rastline. Dober vpliv seže tudi v globino, saj ima tolščec globoke korenine, ki poleg vlage na površino vlečejo tudi hranila. Očitno se je po vsem svetu razširil s človeško pomočjo, vendar se dobro znajde tudi brez nje. Kar se tiče gojenja je zato kar najmanj zahteven. Ne izpulite ga.

Objavil/a: Janez Božič | 17/07/2015

BLJUŠČ

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo pokazale nahajališča bljušta.

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo pokazale nahajališča bljušta.

Sedaj je najboljši čas za iskanje nahajališč bljušča (Tamus communis). Spoznali ga boste po rdečih kroglicah, ki visijo z vej na gozdnem robu, najraje južnem. Res je, da tokrat ne boste nabrali nič hrane, zato pa se boste lahko ponjo vračali vsako pomlad od sedaj naprej.

Bljušt je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je všeč tako surov kot kuhan ali pečen, zato sem se potrudil razmisliti tudi o tem, kako bi spodbudil njegovo rast, torej o gojenju.

Na svojem posestvu sem ga prvič našel šele pred kakimi petimi leti. Za začetek ga nisem pokosil, kar je bilo že dovolj, naslednje leto se je pridelek podvojil. Kot gojena zelenjava je zelo hvaležen, saj se odziva tudi na najmanjše poskuse pomoči, hkrati pa ne izgubi niti malo okusa, kot se to rado zgodi pri špargljih. Pri gojenju je seveda najpomembneje, da mu ne posekate rastline, na kateri raste. Če to storite, se boste morali namreč sprijazniti z dejstvom, da ovijalke brez opore rastejo zelo slabo. Ali pa se potruditi in ob najmočnejši poganjek vsako leto zapičiti kol.

Po take poganjke, ki jih je pravzaprav težko najti, pa se boste vrnili spomladi. (Foto: Miša Keskenović)

Po take poganjke, ki jih je pravzaprav težko najti, pa se boste vrnili spomladi.
(Foto: Miša Keskenović)

Prav tako ni dobro odstraniti stebel, ki čez veje opornih grmov ali dreves visijo preko zime, saj so le ta najboljša možna opora, okoli katere lahko zraste pravi steber več metrov visokega bljušta. To, da literatura kot največjo dolžino navaja tri metre, lahko spregledate. Ker je plezalka, sem bil zelo presenečen, da se zelo dobro odziva tudi na pletje in v tem letnem času, ko je jasno vidno kateri poganjek je zmagovalen, saj ga krasi obilica plodov, ga lahko oplejete hitro in učinkovito. Predvsem pa natančno in temeljito, saj je pletje v vseh drugih sezonah povezano z večjo nevarnostjo zmanjšanja pridelka, kot sedaj. Število – sicer strupenih – plodov je dober pokazatelj vitalnosti rastline. V naravi boste, na enem poganjku, redkokdaj našli več kot 30 plodov. Z leti uspešnega gojenja pa boste lahko vzgojili poganjke, ki bodo imeli tudi tisoč jagod.

A na tak način ne boste našli moških rastlin. Enospolnost je med rastlinami sicer bolj redka kot pri živalih, vendar je ravno bljušč ena od tistih zeli, ki ima na eni rastlini le moške, na drugi pa le ženske cvetove in zato poleti tudi jagode. Ne vem, kolikšno je razmerje med moškimi in ženskimi rastlinami v naravi, lahko pa vam rečem, da je na mojem posestvu moških več kot ženskih, zato se vam bo splačalo, ko se spomladi vrnete po zelenjavno prilogo, podrobno pregledati tudi bližnjo okolico.

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Objavil/a: Janez Božič | 03/07/2015

VARUHI SEMEN

vandana_shivaPozdravni nagovor Vandane Shive v Sisku 13.5. 2015

Zelo sem srečna, da sem prvič prišla na Hrvaško, dober dan. V besedni zvezi ‘dober dan’ je beseda ‘dan’, katere pomen je v našem jeziku zelo velik. Ko jo izrečemo s poudarkom na han, pomeni seme. Zato sem gibanje, ki sem ga ustanovila, poimenovala ‘Navdanya’, kar pomeni devet semen. Devet zato, ker po številki 9 pride ponovno 1, 10 – torej ne morete preko tega. In pomen devetih semen je do mene prišel od plemenskega vrtnarja, ki sem ga obiskala, da bi pri njem zbirala seme.

Opazovala sem kemijsko kmetijstvo, industrijsko kmetijstvo in ugotovila, da je pravzaprav monokultura mišljenja tista, ki nas prepriča v to, da proizvajamo več kot potrebujemo in tako uničujemo raznovrstnost. Kmetijstvo, ki pravzaprav uničuje, čeprav nas dejansko želi prepričati, da proizvaja več.
In zato sem začela slaviti pestrost, pestrost rastlin v šopku, pestrost povsod. Prav tako ljubim raznolikost v jezikih. Hrvaščina, ki je tako drugačna, da je ne razumem, a kljub temu ima tudi prizvok našega jezika hindujščine – sanskrta.

Tako sem odšla k temu vrtnarju, ki na malem polju vzgaja 9 rastlin. Mali, mali kmet na zelo oddaljenem območju, do katerega sem potovala 8 ur potem, ko sem prišla v Bangalore. In potem ga vprašam: »Vi vzgajate 9 rastlin,« in odgovoril mi je: »Da, Navdanya«. In sva se razgovorila. Med tem razgovorom me je presenetil s poznavanjem kozmologije, ki se ga ne bi sramovali niti doktorji na univerzah. Rekel je, da devet semen na njegovi njivi podpira devet planetov v osončju in hkrati odslikava raznovrstnost, ki je potrebna za ravnovesje v našem telesu, da le to ostane zdravo. Ko torej gojimo 9 rastlin, skrbimo za vesolje, rastline in hkrati tudi za zdravje. In to je točno to, kar delajo vsi ljudje, ki sem jih srečala na sejmu. Toda ‘dan’ ima še en pomen in to je ‘darilo’. Ko sprejemamo darila in obdarujemo eden drugega, ko se zahvaljujemo varuhu semena, noben varuh semena nikoli ne reče: to je moje lastništvo, moraš mi plačati tantieme za to seme.

Dr-Vandana-ShivaPreživeli ste obdobje, ko je vojna najprej fizično razdrobila združeno državo in temu je sledila še ekonomska vojna, ki vam je ukradla še skupno lastništvo.
Obstaja meni zelo tuje razmišljanje, ki ga uporabljajo, da bi nas prepričali, kako bomo na tak način, torej s privatizacijo, rešili planet. Vendar je to narobe iz treh razlogov. Jaz sem se v to zbudila 1997, ko sem bila poklicana na sestanek o novem genetskem inženiringu. Češ da diskutiramo o prihodnosti, ki jo moramo ustvariti, rešitvi planeta in rešitvi pred vsemi katastrofami, ki nam grozijo. Dejansko pa je industrija že takrat imela načrt, kako prevzeti nadzor. In ta industrija, ki prevzema lastništvo semen, je ista industrija, ki nam prodaja strupe, pesticide in kemijska gnojila. Pesticidi in kemijska gnojila so stari manj kot 100 let. Z njimi so začeli v Hitlerjevih laboratorijih. To so bile iste tovarne, ki so proizvajale eksplozive in so nato začele proizvajati dušična gnojila. Čeprav to zrno graha, ko ga posejemo, za nas veže dušik iz zraka in to brezplačno. Vendar je ustvarjena iluzija da, če dušika ne bodo proizvajale tovarne, ni poti, da bi naša zemlja dobila dovolj dušika. In vsi pesticidi izhajajo iz zgodnjih strupenih plinov – plinov uporabljenih za ubijanje ljudi. Tako da ima kemijska agrikultura svoje izhodišče v vojni in jo nadaljuje skozi naš sistem prehranjevanja. Najprej je tu vojna proti raznolikosti, ker oni lahko obstajajo samo v monokulturi. Vendar ne uničujejo le raznolikosti gojenih rastlin, temveč tudi raznolikost opraševalcev, brez katerih ne bi imeli hrane. Ali talnih organizmov, brez katerih ravno tako ne bi imeli hrane, kajti oni so tisti, od katerih prihaja resnična rodnost zemlje. Preprostost mentalitete vojne je v tem, da vam ni potrebno poznati tistega, kar uničuješ. Mir in ljubezen zahtevata sočutje, zato se mir in ljubezen ne moreta udejanjiti brez spoznavanja osebe ali vrste, ki naj bi jo ljubili. Torej se dogaja vojna proti vsem potencialom zemlje in ljudi.

Po moji oceni je industrijska agrikultura, ki sta jo še pospešila globalizacija in liberalizem na svetovni ravni, že uničila 75 % planeta. 75 % vode, tal in biološke raznolikosti. In sedaj imamo nestabilno podnebje – slišim, da ste imeli lani poplave. Sama prihajam s Himalaje, lani smo imeli poplave, 20 000 ljudi je odplaknilo. Napisala sem knjigo »Zemlja, ne nafta« (Soil Not Oil) in v njej navajam, da 40 % toplogrednih plinov in onesnaženja izhaja iz industrijskega kmetijstva. Ogljikov dioksid iz preobilice porabe fosilnih goriv. Nato dušikovi oksidi, za katere vemo, da prihajajo iz avtomobilske proizvodnje. In tretji je metan, ki ga proizvajajo zaprte živali, namenjene proizvodnji mesa. Ko ti nestabilni faktorji prevzemajo svoje mesto, so ravno monokulture tiste, ki so uničene prve. Ravnokar imamo žetev in imeli smo številne nevihte, in marsikje je bila žetev uničena. Toda kmetje, ki sodelujejo z Navdanyo pravijo, da so njihove rastline preživele, ker so bile odpornejše, ker so bile vitalnejše. Lokalna semena so bolj zdrava, hrana pridelana iz njih je okusnejša in bolj hranljiva. In ni, da bi semena kdorkoli izumil. Kar torej povedo proizvajalci strupov, ko rečejo, da bodo seme proglasili za svoj izum, je to, da bodo lahko pobirali tantieme … in zaslužili. Na eni strani s prodajo semen, na drugi pa s prodajo strupov.

seeds1To je bil dan, ko sem se odločila, da bom začela reševati semena. In želim izraziti spoštovanje in se zahvaliti vsem iz tega področja, ki shranite vsako malo seme. Zato ker ni večjega dejanja, kot je reševanje malega semena. V tem semenu rešujete potencial za prihodnost. Rekli ste ‘ne’ privatizaciji življenja. Tako branite kulturo medsebojne menjave in obdarovanja. In hkrati proizvajate hrano, ki je najosnovnejša človeška potreba. Ali resnično obstaja možnost, da hrano ‘izboljšamo’ z umetnimi snovmi? Hrano, ki prihaja iz zemlje in iz resničnega semena?

Opazujemo epidemično rast rakastih obolenj po celem svetu, prav zaradi teh pesticidov. Genetski inženiring nam daje dve vrsti semen. Prvo, ki že v sebi vsebuje strup in drugo, odporno na herbicide, ki ga proizvaja proizvajalec semena. To je Monsanto. Glifosat je kemijsko ime, Roundup pa je blagovna znamka. Pred kakšnim mesecem je FAO objavila, da je potencialni karcinogen. Argentina, ki vzgaja ogromno Roundup soje, je ugotovila da se, kamorkoli posejejo Roundup, poveča število ljudi obolelih za rakom. Južnoameriške države se združujejo, da bi preprečile vdor Roundup semenja. In mislim, da bi bilo res dobro, če bi se tudi gojitelji semena v tej regiji povezovali in se borili proti Roundupu. Ker kot je pokazalo naše delo v Indiji – manj kemikalij uporabimo, več hrane proizvedemo. Manj kemikalij uporabimo, bolj zdrava je naša skupnost. Izpostavljeni ste bili vsem mogočim vojnam. Vendar v naši deželi poteka velik boj proti indijskim kmetom. Ker ko uporabljate semena, delate z zemljo, če vzgajate raznovrstne rastline, lahko proizvajate hrano brez stroškov. Če ne, se skupnost zadnjih 10 000 let ne bi mogla hraniti. Ti, ki nam poskušajo prodati ta semena in te strupe, nas poskušajo prepričati, da brez kupovanja ne moremo pridelati dovolj hrane.

Mahatma-GandhiKo sem začela reševati semena, me je navdihnil Gandi, ki ga pri nas imenujemo oče naroda – on je namreč razplamtel osvobodilno gibanje za Indijo. In razlog, zakaj je zapustil Južno Afriko in se pridružil gibanju je, da so nam vladali Britanci, da smo bili sužnji Velike Britanije. Indija proizvaja najboljši tekstil, vendar je bila proizvodnja tekstila takrat v Indiji prepovedana. Zato, da se je tkanina lahko tkala v Angliji. Ujeli so Afričane, da so kot sužnji obdelovali plantaže bombaža v ZDA. Indijce so prisilili, da gojimo bombaž in barvilo modri indigo za tkanje v Angliji. In, tega še niste slišali, mojstrom tkalcem so rezali palce, tako da niso mogli tkati. Kajti palci so bili najpomembnejši del roke pri predenju in ti tkalci niso mogli nikogar več naučiti presti. In Gandi je rekel, dokler proizvajamo surovine, ki odhajajo v tujino in nato od njih kupujemo obleke, smo sužnji. Torej smo morali delati lastne obleke. Toda nihče več ni znal presti. Gandi je našel osemdesetletnico, ki ga je naučila presti. In nato je on učil druge. Kolovrat je naredil za simbol našega gibanja. Ko so se mu ljudje smejali, kako to misliš, da nam bo ta mali kos lesa prinesel svobodo, je odgovoril: »To je edino, kar imamo«. Naša moč leži v tem, da bo kolovrat v rokah vsake, tudi najrevnejše in najbolj na rob odrinjene ženske, ki bo doma lahko predla obleke v svoji mali koči. Šele potem bodo lahko osvobojeni milijoni. To je naša moč. Toda seveda je rekel tudi: »Ne kupujete britanskih oblačil, izdelujte svoja lastne oblačila«, torej je razglasil bojkot. Ko sem slišala te velike organizacije govoriti o lastništvu semen, sem dobila navdih iz Gandijevega dela. Torej hočejo, da bi pozabili, da je seme izvor življenja, da lahko kdorkoli izmed nas goji seme, da lahko vsak prideluje hrano. In drugi vidik našega gibanja je, da zavrnemo pojmovanje semen kot nekaj, kar nekdo poseduje, za kar lahko zaračunava tantieme. Seme pripada vsem, seme ne more biti privatno.

Tesno sem sodelovala s staro Indijsko komunistično partijo. Te dni jim ne gre zelo dobro, izgubili so veliko na volitvah. Zato lahko rečem, da obstaja samo en komunizem: to je skupna zemlja – to je edini pravi komunizem. In to skupno lastništvo zemlje mora biti drugačno od starega načina centraliziranja zemlje v lastništvu države. To je priznanje, da je vsako seme izvor lastne moči. Vsaka oseba je izvor lastne moči in to je moč, ki jo moramo sneti s povodca. Ker smo začeli shranjevati semena že v letu 1997 in smo ustvarili 120 skupnostnih semenskih bank, v katerih je bilo seme dobrina, ki smo jo lahko zamenjali, smo se bili sposobni odzvati na najrazličnejše? katastrofe. Ena je ekonomska katastrofa, vi jo doživljate na en način, naši kmetje pa jo doživljajo na drug način. Zelo tragičen način. Predvsem naši bombažni kmetovalci.

ustavite_samomoreKo je torej leta 1998 Monsanto, ki je sedaj največje organizacija na svetu na področju pridelave semen, (in je poskusil prejšnji teden kupiti drugega največjega pridelovalca semen, Singento), prišel v Indijo, je v Indijo prišel tako, da je zaobšel zakone. In vem, da se zelo trudijo, da bi na kakršenkoli nelegalen način prišli na tržišče vzhodne Evrope. Toda ker sem sodelovala pri pisanju tako nacionalnih kot mednarodnih zakonov, sem se takoj odločila, da preverim ali imajo dovoljenje za delo. In ga niso imeli. Tako sem jih tožila na Indijskem vrhovnem sodišču. Bili so zaustavljeni za 6 let. Vendar te orjaške organizacije delujejo samo na dva načina. Prvi je ta, da ukradejo navadnim ljudem. Drugi pa je, da pokvarijo vlade, da jim le-te pomagajo krasti. Tako da so na koncu dobili dovoljenja in nato so v petih letih prevzeli nadzor nad 95 % bombažnega semena. Uvedli so bombažno seme, ki že samo po sebi vsebuje strup. Če bi radi razumeli, kolikšni so profiti: cena bombažnega semena pred Monsantom je znašala 5 rupij za kilogram semena. Danes je cena bombažnega semena 4000 rupij za kilogram, to je več kot 70 000 % rast. Imajo indijski kmetje kar naenkrat 70 000 % več denarja? Ne. Prisilili so jih, da se podpisujejo na male koščke papirja in potem dobijo seme na kredit. In po dveh, treh letih, ko kmetje ne morejo plačati, so v dolgu. Takrat pridejo njihovi predstavniki in povejo, da je ‘ta zemlja sedaj naša’, ker niso plačal dolga. Nato kmetje odidejo na polje in končajo svoje življenje s pijem pesticida. Od 1995, ko se je to začelo, je samomor naredilo 300 000 indijskih kmetov. Jaz mislim, da je celo izguba enega samega življenja za povečanje profitov multinacionalk nesprejemljiva. In tako smo začeli hraniti semena hrane in bombaža.

 Začeli smo delati s kmeti, da so začeli pridelovati svoje seme na ekološki način. Kmetje, ki pridelujejo svoje seme in izvajajo ekološko kmetijstvo, zaslužijo desetkrat več kot tisti, ki so ujeti v Monsantu. Ista monokultura uma pa pravi: če boš sejal bombaž, boš imel več bombaža. Jasno, da bo več bombaža. Vendar potem ne boš sejal hrane, žitaric, stročnic, zelenjave … Zato pravimo: »Ne merite monokultur, temveč merite raznolikosti.« Uvedli smo dva nova indikatorja. Prvič, ker naj bi bila hrana vir našega zdravja, moramo meriti hranljivost rastlin, ne pa odstotek dobička Monsanta. To imenujemo ‘zdravje na hektar’. In tako smo šteli semena in ocenjevali raznovrstnost in od kmetije do kmetije in izmerili, koliko hranil pridelamo na posameznih kulturah. Če bi bila vsa zemlja, ki jo sedaj obdelujemo z industrijskim kmetijstvom, obdelana na ekološki način, bi lahko nahranili dve Indiji. In potem smo rekli: kar naprej nam govorijo o denarju. Očitajo nam, da nimamo denarja. Seveda, vzeli ste nam vse kar imamo, vzeli ste nam zemljo, semena, službe, tovarne in še denar. Torej smo rekli: pa izmerimo resnične stroške industrijskega kmetijstva. Temu rečemo ‘bogastvo na hektar’. Mnogo Angležev se ne spominja, da njihova beseda ‘wealth’ prihaja iz ‘wellbeeing’, ‘beeing well’. V nobenem lokalnemu jeziku beseda ‘denar’ ni enaka kot bogastvo. Razen angleščine. Zato, ker je to jezik izkoriščevalcev Angležev v preteklosti, preko njih Američanov v sedanjosti – angleščina. Tako kot ustvarjajo zmedo z besedami, ustvarjajo zmedo v naših možganih. Torej vzeli so besedo, ki nam je pomenila ‘biti srečen, biti dobro’ in jo uporabili za označevanje posedovanja denarja. Nato so uvedli še bruto nacionalni dohodek (BDP). In nam seveda niso povedali, da je BDP merilo za to, kako hitro nam oligarhi kradejo. Nova študija Oxfama prikazuje, da je 80 najbogatejših zemljanov bogatejših kot najrevnejših 3.2 milijarde ljudi. Bogastvo teh 80-ih se nato deli s 3.2 milijarde in se reče: pa saj vsem vse raste. Če se bodo ti procesi nadaljevali, bodo na ta način nadzorovali 99 % ljudi. Vaše nekdaj industrijsko mesto je uničeno, vendar se bo to zgodilo vsem vasem, vsem mestom vsepovsod. Zato moramo razviti novo ekonomijo. Multinacionalke je ne bodo ustvarile, saj one od obstoječe ekonomije dobro zaslužijo. Prav tako tega ne bodo storili politiki ali oligarhi, saj so, če že niso eni in isti, pa vsaj prijatelji in vsi so dobro zaslužili. Torej bodo novo ekonomijo morali ustvariti ljudje in to iz dveh razlogov. Ker bo to boljša ekonomija, ker bo boljša za zemljo in ljudi.Aristotle_Altemps_Inv8575 Beseda ekonomija izhaja iz grškega korena ‘oikos’, tudi beseda ekologija izhaja iz istega korena. Ekologija nas uči, kako deluje planet, naš dom, naša skupnost. Ekonomija naj bi bila upravljanje, utemeljeno na tem znanju. Današnja ekonomija ni ekonomija v tem pomenu, skrb za naš dom. Aristotel je ločil med dvema ekonomijama. Ekonomijo, ki je slonela na ekologiji je imenoval umetnost, sposobnost življenja. To čemur, ekonomija rečemo danes pa je imenoval ‘krematistika’ in jo opisoval kot umetnost ustvarjanja denarja. , Jaz pa bi dodala: umetnost ustvarjanja denarja s krajo od družbe in narave.

Tukaj imamo manifest, ki ga bo Irena prevedla v hrvaščino. Imenuje se Terra viva – naša zemlja, naša prihodnost. V njem prikazujemo, da današnja ekonomija sloni na ekstrakciji. Ekstrakciji dobrin in ljudi. S ciljem bogatenja tistih 80-ih. To ekonomijo želimo prevesti v krožno ekonomijo in na ta način začeti vračati naravi in družbi, saj šele ko vrnemo, ustvarimo pravo bogastvo. Vzemite seme, tu je recimo 100 semen graha. Vsako od njih mi bo dalo še 100 semen. To je ekonomija obilja, ko lahko sejemo, zbiramo, vzgajamo, delimo, obdržimo … Tu ni pomanjkanja. Pomanjkanje se ustvari, ko Monsanto in podobni rečejo: seme pripada meni. Ko ga uporabljate, mi morate plačati tantieme,ne smete ga uporabiti naslednje leto …. In tudi če vas bodo te naše tantieme stale življenja, kar se dogaja v Indiji, bomo mi kljub temu z ekstrakcijo nadaljevali.

Ker smo začeli shranjevati semena in ker gibanje za ohranitev semen raste vsepovsod, so vsaj nehali sanjati o tem, da bodo patentirali vsa semena. Pač pa so začeli uporabljati nov trik. Hočejo napisati zakon – in uspevajo, – ki bo preprečeval uporabo tradicionalnih semen, češ da so primitivna. Leta 2004 so poskusili v Indiji in že spet sem povlekla gandijevsko potezo in ta zakon je bil umaknjen. Gandi nas namreč ni učil samo izdelovati lastne obleke, temveč tudi to, da krivičnih zakonov ni treba upoštevati. Angleži so na primer rekli: »O, ti Indijci jedo veliko soli.« Seveda jo jemo, živimo v toplem podnebju, potrebujemo jo. In so Angleži razmišljali naprej. Tradicionalno pridobivanje soli bomo naredili nezakonito, ustvarili bomo monopol nad pridobivanjem soli, samo mi bomo pridobivali sol in tako fino zaslužili. In bi fino zaslužili, tako kot Monsanto zasluži tam, kjer monopolizira seme. Tako se je Gandi sprehodil do plaže, pridelal peščico soli iz morske vode in rekel: »Narava nam daje sol zastonj, mi jo potrebujemo za naše preživetje, zato bomo še naprej pridelovali sol, ne bomo spoštovali vašega zakona.« Ko so tako poskusil v Indiji narediti naša semena ilegalna, smo isto naredili s semeni, rekli smo: »Prejeli smo semena od narave, naših prednikov in babic. Še naprej jih bomo čuvali, uporabljali in izmenjevali. Ne bomo spoštovali zakonov, ki kriminalizirajo semena in naše dejavnosti. Ker zakoni, ki jih pišejo korporacije, so za nas nesprejemljivi. Spoštovali bomo zakone, ki jih piše narava, kjer se seme razmnožuje in obnavlja. Spoštovali bomo zakone, ki jih človeštvo piše o človekovih pravicah. Tako da ta zakon v Indiji nikoli ne bo sprejet. Lani so poskusili v Evropi in s pomočjo našega gibanja smo jih ustavili. Tako so se vrnili v ZDA, med svoje ljudi, in poskušajo njihovim varuhom semen razložiti, da je zbiranje in gojenje lastnega semena agriterorizem. Zato bomo šli nazaj v ZDA in jih spomnili, kako se boriti proti rasizmu, povedali jim bomo, kdo je bil Martin Luther King, ki se je učil od Gandija in rekli, da ne bomo spoštovali nepravičnih zakonov. Spomnili jih bomo, da ima človeštvo vedno pravico, da se ne pusti zapeljati v krivico.

Zaključila bi s pesmijo, ki me je navdihuje od samega začetka, napisal jo je Plestinec.

Lahko uničite vse kar imam,
ampak ne bom se predal.
Lahko posekate vsa drevesa in uničite moj dom,
vendar se ne bom predal.
Ker imam eno seme, ki ga bom shranil,
ga posadil in iz njega bo zraslo novo življenje.

Objavil/a: Janez Božič | 15/01/2015

CELOSTNI PRISTOP

don_kihot_by_kitsu_aseru-d5rlcl2Ne morem vam povedati, kolikokrat mi na misel pride prvo permakulturno predavanje, ki sem ga imel. Pri tem pravzaprav mislim cel sklop predavanj, ki so se razvijala ob diapozitivih. Začelo se je s kopijami diapozitivov Declana Kennedya in se nato razvijalo v skladu z mojimi potovanji po permakulturnih sistemih. In seveda tudi v skladu z mojim razumevanjem permakulture. Nabralo se je 100 diapozitivov, ki so ob vdoru LCD tehnologije jadrali v arhiv. Vendar se spomnim, da so ljudje z nejevero sprejemali novice o 100 % energetsko neodvisnih hišah, o bioplinu, o biodizlu, da so se jim oči zasvetile ob omembi sončnih ali vetrnih elektrarn, da so spraševali ali permakultura lahko prehrani svet in se jim je zastiranje zdelo nekaj nadvse čudnega. Seveda pa je večina preslišala, da so to le recepti, ki v njihovem sistemu morda ne bodo delovali ali pa celo niso potrebni. Večina izmed omenjenih receptov je danes v splošni rabi.

In glej ga zlomka, vsaka od zadev, ki sem jih omenil, se je razvila v bedarijo zase. 100 % energetsko neodvisne hiše so postale pasivne hiše. Bioplin je postal nočna mora prenekaterega Belokranjca, ki je še do pred par leti živel od turistov na Kolpi. Biodizel je nekaj, kar požre več energije, kot jo da od sebe. Sončne elektrarne so postale nekakšni silikonski vinogradi. Vetrne elektrarne pa so postale rezalnice za ptiče.

V svetu obstaja tisoče primerov dobre prakse za vsako od navedenih tehnologij, tudi za uporabo bioplina. In seveda obstajajo tudi slabi. In kako se tega lotimo v Sloveniji? Po celi državi zbiramo nesnago, ki se že na poti do elektrarne spremeni v nekaj nadvse strupenega, zasmradimo dobršen del Črnomlja, prilagodimo zakonodajo, ki gošče iz bioplinarn enači z gnojevko in jo nato sipamo po poljih v bližnji okolici. Po mojem mnenju je najhuje to, da določeni psi sploh niso lajali. Nobeden kmetijski strokovnjak ni povedal, da so koncentracije prevelike in da je sestava strašno strupena. Ne! Naravovarstveniki so začeli biti plat zvona, da so izviri in vodotoki vse bolj onesnaženi. Pozor! Naravovarstveniki sploh niso bili niti stvarno niti krajevno pristojni.

In vetrne elektrarne, ponos nekaterih prijateljev, ki se permakulture lotevajo v bolj vetrovnih območjih. Zgradimo jih v sredini slovenskega največjega območja strnjene narave, s presekami elektrovodov odsekamo Volovjo reber od Snežnika, uničimo še eno zadnjih gnezdišč planinskega orla, uporabimo zastarelo tehnologijo, probleme rešujemo po politični namesto po strokovni plati…. In predvsem, vetrne elektrarne zgradimo tam, kjer bodo polovico vetrovnih dni izklopljene, saj nobena tehnologija ne prenese takšnih sunkov, kot jih je sposobna ustvariti burja. Tako mimogrede: je kdo od vas kjerkoli na krasu ali primorskem že videl mlin na veter? Pa da ne bi mislili, da mlinov niso imeli. So, saj so pridelali veliko žita in vse so zmleli na tistih vodotokih, ki jih je bilo odločno premalo in sploh ne tečejo kadarkoli. Pa čeprav so veter na primorskem znali izkoriščati, z njim so recimo črpali vodo v solinah, z njim so recimo obpluli svet. Vendar so veter v solinah rabili poleti, ko je burja bolj poredka, ladje pa imajo sebi lastno dinamiko. V Sloveniji smo seveda imeli mline na veter in jih imamo še danes, vendar to nikogar ne zanima.

In za konec pasivne hiše. Nekateri vedo, da 100 % energetsko neodvisnost lahko dosežemo še s čim drugim kot 100 % izolacijo in da je 100 % izolacija lahko zelo škodljiva. Hiša je namreč vpeta v okolje, del tega okolja je tudi podnebje. Če nam le-to dopušča, lahko energetsko neodvisnost (s tem, da neodvisnost ravno tako ni sama zase zveličavna) dopolnimo z sončnimi kolektorji, vetrnimi elektrarnami, drvmi ali bioplinom iz lastne proizvodnje, ali uporabo biodizla, ali, ali, ali. Hiša pa mora dihati. Če ne diha, se v njej nabira vlaga in če se v njej nabira vlaga, plesni in če plesni hiša, plesnimo tudi mi.

Torej pozor! Nima smisla govoriti o permakultrurnih vrtovih,hišah ali sadovnjakih, in tudi vetrna elektrarna sama po sebi ni permakulturna. Ne obstaja nič takšnega kot permakulturni poligon. Pač pa so lahko vsi ti elementi del permakulturnega sistema. Vsak od njih (ampak ne vsi hkrati) je lahko vpet v sistem, ki ga označuje celostni pristop.

Objavil/a: Janez Božič | 26/03/2014

REVOLUCIJA ENE SLAMICE

http://www.treehugger.com/green-food/natural-farming-pioneer-fukuoka-masanobu-dies-95-years-old.html

Masanobu Fukouka

Reči da »stojimo na ramenih velikanov« mogoče v primeru drobnega možakarja, ki so ga leta le še bolj in bolj približala zemlji, zveni nenavadno. Vendar je vsekakor resnično. Seveda tudi Masanobu Fukuoka ni bil prvi, ki je spoznal pasti industrijskega kmetijstva, vendar je njegova pot tista, ki pritegne pozornost. Že sama vizija, spočeta v globini intuicije, odločnost mladega znanstvenika, da bo vizijo razvijal naprej, leta trdega dela, odrekanja, neuklonljivosti. Leta, ki jih je hkrati zaznamovalo pozorno opazovanje, nežno zlitje z naravo, skromnost in odkritost, so leta, ki iz mladeniča naredijo modreca.
Kot permakulturni učitelj sem se z njegovim delom najprej srečal preko navdušenja kolegov, ki so njegova dela brali v angleščini. Ko sem pozneje, v hrvaščini, tudi sam prebral »Revolucijo jedne slamke«, me je razkorak med prvimi informacijami polnimi navdušenja in skromnim vtisom, ki ga je name pustila knjiga, močno presenetil. Ko sem odkril, da sem pravzaprav bral le prevod prevoda, sem knjigo prebral še enkrat in od takrat naprej je bila pri mojem delu nepogrešljiva. Seveda še danes, po dvajsetih letih dela, ne razumem marsičesa napisanega, vendar tam, kjer razum omaga, na pomoč priskočijo čustva, ki mi omogočijo občutiti naravo neposredno.
Masanobu Fukouka v svetu ni le glasnik naravnega kmetovanja. V krščanski Evropi je tudi glasnik budizma. V ponorelem vsakdanu je glasnik v nekega drugačnega ritma bivanja. In po celem planetu je glasnik Japonske. Zlitje vseh teh štirih svetov, ki so že vsak zase modernemu Evropejcu popolna neznanka, nas popelje v vrta, v katerem ni nič tako, kot je bilo še malo prej.
Masanobuja Fukuoke ni ustavila starost, prav tako ga ni ustavila bolezen, poučeval je tudi, ko je svoje učence sprejemal leže, se s pomočjo rok premikal po vrtu in govoril, da je vedno bliže zemlji. Prav tako ga ni ustavila smrt, saj se je zdaj dokončno zlil z zemljo, ki jo je tako ljubil in nam sedaj preko nje sporoča, da za pravične ni počitka.

Knjigo boste lahko kupili na Prvomajskem permakulturnem taboru ali pa jo naročite na janez.bozic@outlook.com.

Objavil/a: Janez Božič | 07/03/2014

ŽLED

Če mislite, da je najhujša ujma, ki je Slovenijo prizadela odkar pomnimo, minila, se motite.

Žled ni od muh. Imena tega vremenskega pojava večina Slovencev na začetku leta ni poznala, danes ga poznamo vsi. Prav tako smo to besedo poznali vsi, ki smo jo kdaj doživeli. Kar pomeni, da ne le, da ni od muh, temveč tudi ni od včeraj. Jaz se svoje prve izkušnje spomnim iz sredine 80-ih, ko smo v Suhi krajini odkazovali hektarje in hektarje vsepovprek nagnjenih bukev. Nato pa je na sredini tega hektarja stal javor – popolnoma pokončen in nepoškodovan. Seveda ga je roka iz čiste inercije za posek odkazala kot desettisoč pred tem. Potem smo se nekaj norčevali iz storitelja, torej mene, nato pa se lotili še naslednjih desettisoč. In to ni bilo kar tako, odkazovanje je takrat potekalo s kladivom oziroma sekirico. To pomeni, da si moral najprej odsekati kos lubja in nato na odsekano mesto pritisniti žig, mu izmeriti premer in to je nekdo napisal. Skratka, šli smo do vsakega drevesa – in to ne samo mi, potem je moral do njega še sekač, traktorist, …. Delo, še posebej delo sekača, ni nit približno podobno delu v tovarni. Poteka na prostem, v najbolj raznolikih pogojih kar si jih lahko zamislite. Poleg tega je telesno izredno naporno. Nekaj takega, kot tek na Grintovec in po malici še enkrat. In pa absolutno nevarno že, kadar se pogovarjamo o redni sečnji.

Celotno škodo bomo lahko ocenili šele čez več let.

Celotno škodo bomo lahko ocenili šele čez več let.

Sečnja po naravnih katastrofah, ko drevesa ležijo vse povprek in pravzaprav nikoli ne veš, kam se bo kaj nagnilo, pa je le za najboljše sekače. A na žalost tudi med najboljšimi poznam take, ki so v podobnih razmerah ostali brez noge. Glavnina škode, ki jo je povzročila žled, torej še prihaja. Na tleh leži količina lesa, ki jo v Slovenji sicer posekamo v dveh letih. Dolgoletno povprečje nam govori, da ob redni sečnji v Sloveniji na leto izgubimo 15 življenj in pridelamo približno toliko težkih poškodb. Obstajajo tudi natančne statistike, katera gozdna opravila so bolj nevarna, vendar je sedaj pomembno predvsem to, da se v sečnjo nikoli ne podate sami – in tisti drug mora biti ravno tako usposobljen za delo kot vi. Oziroma, če pričakujete, da vas bo reševal, še bolj.

Zaradi velike ljubezni, ki jo slovenski kmetje gojijo do traktorjev, imamo traktorjev najverjetneje dovolj. Tovornjaki bodo vozili dan in noč, vsaj tisti, ki so opremljeni za nočno delo, še bolj verjetno pa bo treba kakšnega kupiti. Ravno tako bo dovolj dela za vse žage, stroje za pripravo sekancev in vse mogoče podobne stroje. Zagotovo pa bo zmanjkalo skladiščnega prostora. Ko smo pred leti obiskali prizorišče orkana Hogar, ki je prizadel zahodne Alpe, so tamkajšnji gozdarji organizirali ogromna skladišča lesa. Zakaj? Zato ker izredne količine lesa na tržišču povzročijo padec cene. Seveda je bolj smotrno skladiščiti žagan les, toda kdo ve kakšne dimenzije žaganega lesa bomo potrebovali v prihodnjih letih. Nekatere dimenzije se seveda da predvideti in te bi lahko skladiščili kamorkoli gre. Če kurite na drva, lahko raziščete kam vse bi spravili drva. Triletna zaloga bi bila nadvse na mestu. Gradbeni les bi lahko skladiščili pod avtocestne viadukte. In še marsikaj. Vendar to ne pomeni, da bomo redno sečnjo ustavil. Lahko jo malo upočasnimo, vendar je ustaviti ne moremo. Vsekakor pa bo modro ravnal tisti lastnik, ki bo les obdržal v gozdu, sekal čimmanj in počakal na boljše čase.

Poleg tega se v teh 7 milijonov kubičnih metrov skriva tudi okrogla 2 milijona m3 iglavcev. In iglavci (in ne samo iglavci), so podvrženi napadom lubadarjev. In to vsi iglavci, vsak ima najmanj eno vrsto lubadarja, ki se lahko ob primernih pogojih razmnoži preko vseh meja – ne vem zakaj, ampak temu gozdarji rečemo gradacija. Iglavce je torej nujno potrebno pospraviti. Tu ni nobenega: »Naj narava zaceli rane.« Zaceliti jih moramo mi in to čim prej. Veliki smrekov lubadar bo kmalu prekinil svoje zimsko spanje. Samci bodo izleteli in v poškodovane smreke izvrtali kopulacijske kamrice. Tam jih bodo obiskale izredno plodne samice, ki bodo kmalu izlegle jajčece ali dve. Iz njih se bodo izlegle ličinke, si pregrizle rove skozi lubje in se zabubile. Še pred poletjem bodo izleteli mladi lubadarji. In to bo šele prva generacija. Druga sledi zagotovo, če pa ne bomo imeli sreče in bo jesen topla, bomo imeli še tretjo generacijo. Zadnjo gradacijo lubadarja smo krotili 6 let. Kar pomeni še nekaj milijonov m3.

Tisti, ki jim bo do jeseni uspelo pospraviti škodo, se bodo nato lahko lotili obnove poškodovanih sestojev. V Sloveniji se načeloma naslanjamo na naravno pomlajevanje gozda. Kar pa se ne zgodi samo od sebe, sestoj mora na pomladitev nekdo pripraviti in večine sestojev, ki jih je odkazala narava, ni pripravil nihče. Ko bo torej hlodovina pospravljena in veje zložene v kupe, bo čas za sadnjo. Seveda nam bo pomagalo tudi naravno mladje, vendar bo to še vedno mladje. In mladje potrebuje nego. Večdesetletno. Koliko nege smo sposobni opraviti?

« Newer Posts - Older Posts »

Kategorije