Objavil/a: Janez Božič | 23/02/2021

STREMLJENJE

Zakaj se največji umi ukvarjajo z najbolj oddaljenimi pojmi? Že Albert Einstein je znal povedati marsikaj o koncu vesolja in podobnih v času in prostoru zelo oddaljenih dogodkih, ampak o tem kakšno bo vreme čez štiri dni, pa znanost še danes modro molči. Vsaj v našem klimatskem pasu. Lepo je strmeti v daljave, vendar moramo priznati, da je realen domet vesoljskega programa tu nekje do Marsa. Najboljšim uspe pristati na kometu, ampak, do prve sosednje zvezde je še strašno daleč. In preden bomo prišli do prve črne luknje, bo obstoječa fizika že zdavnaj nadgrajena, na načine o katerih tudi Albert ni vedel veliko. In da ne govorimo o tem, da tudi ta fizika na oni strani črne luknje najverjetneje ne bo delovala. Mogoče gre genialnost skupaj s paranojo in tako so največji umi preprosto prestrašeni in bežijo v višave. Zemeljske, tako imenovane vsakdanje probleme pa prepuščajo drugi ligi in potem se zgodi, kar se mora zgoditi. Druga liga zakvačka neposredno okolico in sedanjost, ubogi največji umi pa morajo bežati. Torej pozitivna povratna zanka. Ker so njihove misli predaleč, tako v času, kot prostoru, je seveda najverjetneje, da bodo pobegnili v napačno smer. Kako bi se razvila zgodovina, če bi Albert namesto v Ameriko pobegnil v Indijo, starodavno zibelko znanja, ki si je matematiko omislila približno takrat kot Evropejci kolo? In matematika je disciplina, pri kateri kilometrina šteje.

Iz stremljenja v sanje in od tu v spomin.

A bodimo odkriti, stremljenje je zagotovo osnova velikih korakov. Koliko časa smo strmeli v nebo, preden nam je uspelo poleteti. Bodite pozorni na osebni zaimek. Tudi pomotoma ne smete misliti, da je bilo letenje dosežek posamezne osebe in prav tako je zanikanje reinkarnacije eno izmed precej lahkomiselnih zanikanj. Kdaj so se v človeških mislih začeli pojavljati krilati konji? Na prazgodovinskih slikarijah jih še ni bilo. Vendar so se civilizacije rojevale in umirale in vse kar smo zmogli je bilo stremljenje?

Ne, hkrati s stremljenjem se je rojeval tudi spomin, rojevale so se zgodbe o zlatih pticah in ptice so postajale zaščitniki starodavnih ljudstev in spomin je krepil namero in namera voljo. In rodil se je Dedal in je poletel in je svojo zmago plačal s sinovim življenjem. So torej več tisoč let pred prvim uradno dokumentiranim poletom že plačevali najvišjo možno ceno za stremljenje, spomin, namero in prve poskuse? Toda v Evropo je prišla temna doba in večina znanja je izginila. Kako je zgodba o Dedalu preživela temno dobo, ki je trajala več stoletij. Je bil za to dovolj spomin ali je tokrat pisava pokazala svojo moč?

Seveda Dedalus ni bil prvi, ki je poletel, je pa bil prvi, ki si ga je zgodovina zapomnila.

Pomislite na velike mislece in izredne mojstre, ki jim letenje ni uspelo. Bilo so celo materiali; les, lepilo in platno je vse kar potrebuješ za izdelavo zelo dobrega jadralnega letala. Prepričan sem, da je bil Leonardo de Vinci v svojih mislih sposoben leteti. Nihče ne ve koliko noči je prebedel in prav tako ne vemo ali je sanjal o pticah ali o netopirjih. Ampak nič ni pomagalo, niti stremljenje celega človeštva, niti sanje Leonarda in številnih njemu podobnih. Tisto kar je manjkalo je bila tehnologija, ampak se je razvijala. Mojstri so bili vse boljši in vzgajali so nove mojstre. In rojevali so se cehi in tudi ti so skupaj z mojstri razvijali in skladiščili znanje. In umirali so mojstri in umirali so cehi. In rodila se je znanost. Descartes jo je izvlekel iz pozabe temne dobe in jo iz zibke filozofije postavil na štiri trdna načela. In kar naenkrat so mehanski problemi postali rešljivi.

In rodil se je Bernoulli, najprej Johann potem pa še njegov sin Daniel, ta je razvil teoretske osnove in še preden je umrl je bratoma Montgolfier, Joseph-Michelu in Jacques-Étienneu, uspelo. Ampak zgodba gre seveda naprej, hitreje in višje. Razvijale so se tovarne in zgodila se je industrijska revolucija in sta se rodila brata Wright, Orville in Wilbur. In sta poletela. In ne samo to, uveljavila sta patent ZDA 821,393. Le nekaj let pozneje smo že imeli prva tekmovanja v letenju, na katerih je sodeloval tudi Edvard Rusjan. Ko ni letel, je seveda pomagal bratu Jožetu in sestri Luiga Gigia, ki sta se ukvarjala s tehničnimi podrobnostmi, medtem ko je za finance moral poskrbeti oče Franc.

Letenje je pritegnilo najširšo pozornost.

To, da so prvi posamezniki dejansko dvignili obe nogi od tal in ju tam tudi obdržali, je bila torej zasluga človeštva. To človeštvo je imelo skupno stremljenje, skupne sanje in nad-generacijski spomin, to človeštvo je razvilo pisavo, to človeštvo je bilo sposobno in pripravljeno prevzeti odgovornost za neuspešne poskuse. In to človeštvo ni uveljavilo nobenega patenta. Seveda brez posameznikov ne bi šlo. Spomnimo se predvsem tistih, ki so imeli jajca in so mislili s svojo glavo, so bili na pravem mestu ob pravem času, so bili veliki misleci in izredni praktiki, in so imeli ta pravega očeta, brata ali sestro, o tudi strici so pomagali. Vsak izmed njih pa je bil tudi prijatelj zgodovine, ki o nekaterih drugih skrivnostno molči.

Vendar je, ne glede na to kaj porerečeta zgodovina in patentna zakonodaja, letenje skupen dosežek človeštva in naša družba je le ena izmed družb, ki je pri tem sodelovala.

Letenje pripada vsem.

Vse pripada vsem.

Vse vsem.

Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Hm. Pravzaprav ima zapikovanje zastave v novo osvojene teritorije malo drugačen pomen.
Objavil/a: Janez Božič | 17/02/2021

Pragozd Krokar

Nepozabna pustolovščina za vse, ki uživate, ko začutite moč narave. Dom velikih zveri v najobsežnejših evropskih gozdovih, gozdovih dinaridov, ki se raztezajo od Ljubljane do Tirane. Tu boste začutili moč pradavnine, tu vas bo prevzela prvinska oblika narave in vas navdahnila z novo energijo.

Pragozdni čemaž.

Pragozd Krokar, kjer so načrtno nehali gospodariti že v 19 stoletju, je vpet med strmine kanjona Kolpe in sonaravno gospodarjene gozdove. Tako dolomitne strmine, ki so nedostopne za moderno gospodarjenje in preveč krušljive za alpiniste, kot sonaravno gospodarjeni gozdovi, kjer se vsa dela opravljajo v skladu z najvišjimi naravovarstvenimi standardi, predstavljajo svojstven varovalni obroč. V pragozdu Krokar na istoimenskem vrhu Krokar, enem izmed vrhov Borovške gore, je tako življenje prepuščeno naravnim zakonom. Pragozdni sestoj predstavlja vzorec nenehno spreminjajočega se ravnovesja med tlemi, klimo in neštetimi živimi organizmi – od očem nevidnih organizmov do drevesnih velikanov. Tu vladajo le zakoni narave, zato človek zavestno ostaja zunaj. Organska odeja pragozda je kar 2 do 3 krat debelejša kot v okoliškem gozdu. To je uskladiščena energija, ki se stalno, varno in varčno obnavlja. Tu nič ne gre v nič, stari so pomešani z mladimi in življenje je povezano v trden, zdrav in dinamičen sistem.

Notranji mir in tišina pod stoletnimi orjaki in nenavadnost mogočnih dreves nas vedno znova očarata in prevzameta. Narava tu, kjer še nikoli ni pela sekira, od vekomaj nemoteno uveljavlja svoje zakone. Ozka stezica je ob robu pragozdnega rezervata vrezana v strmo pobočje Krokarja. Korak za korakom nas pot vodi čez padle orjake, med stoletne bukve, kjer čas teče drugače… Pragozd je vedno drugačna drevesna katedrala; spomladi čemaž ogrne tla v zeleno-beli prt cvetja, poleti bukve razpno senčnato streho krošenj, jeseni drevesa pogrnejo šumečo odejo iz odpadlega listja in pozimi vse obda skrivnostna bela tišina.

Strmine kanjona Kolpe in sonaravno gospodarjeni gozdovi oklepajo pragozd Krokar.

Varovanje pragozda se je začelo že leta 1893, ko so iz gospodarjenja izločil 73 hektarjev gozda, in se nadaljuje tudi danes. Tem hektarjem so tako dodali varovalno območje, v katerem veljajo prilagojena pravila gospodarjenja. Da bi poglobili sliko pragozdnih ritmov, sodelavci Zavoda za gozdove Slovenije vsakih 10 let, že 6. zapored premerijo vsa drevesa, debelejša od 10 cm. Leta 1995 je tako na enem hektarju živelo 516 dreves, lesna masa pa se je vrtela okoli 640 kubičnih metrov na hektar. To niso velike številke, saj najdemo tudi gospodarske gozdove z veliko več drevesi in višjo zalogo. Primerjava lesnih mas po desetletjih pa nam pove, da pragozd ni tako nespremenljiv, kot kaže na prvi pogled. Bukev prevladuje, vendar meritve jasno kažejo nihanje deležev drevesnih vrst, čeprav skupna lesna masa – nakopičena energija –ostaja skoraj nespremenjena.

Namesto markacije je pot označena s posebnim znakom v obliki narcise, opremljena pa je tudi s štirimi informativnimi tablami. Izhodišče za pot je vas Borovec, 6 kilometrov oddaljena od Kočevske reke. Iz vasi nadaljujemo skozi kulturno krajino, ki jo je človek obdeloval več stoletij, jo v drugi svetovni vojni zapustil, se nato na nekatere predele vrnil, druge pa danes že osvaja gozd. Drugačen gozd, pravo pragozdno nasprotje, pionirski gozd. Dolžina poti je približno 8 km, poteka po višinah od 880 do 1190 metrov nadmorske višine. Del poti poteka po samem prepadnem robu kolpskega kanjona z lepimi pogledi na reko Kolpo in okoliško hribovje. Ker gre za krožno pot, za katero potrebujemo 3 do 4 ure hoje, se bomo ob pravilni navigaciji po treh do štirih urah vrnili na izhodišče.

Eden izmed najlepših razgledov v Sloveniji.

Zemljevid:

https://www.kocevsko.com/sl/poti/borovska-pot/

Zgibanka:

http://www.zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/OE/06Kocevje/GUP/borovska.pdf

Objavil/a: Janez Božič | 03/02/2021

HVALA

Danes ponoči sem imel nad vse zgovorne sanje, zbudil sem se že ob petih zjutraj, vstal in se lotil pisanja. Ob 8h je pisarno prevzela žena, jaz pa sem kot vsak dan odšel na teren. Ko sem med vžiganjem mojega  20 let starega dizla že odmolil vse molitve, ki sem jih znal, spraskal led od zunaj in znotraj, speljal po cestah mesta, ki potem, ko so ljudje v službah izgleda, kot da je že izumrlo, sem ugotovil, da sem pozabil vzeti jedilno olje. Zato sem parkiral pred trgovino ob poti, pustil avto prižgan in vstopil.

Takoj sem se razveselil, saj je za blagajno sedela moja najljubša trgovka. To da je najljubša, seveda pomeni predvsem to, da je čedna in seveda tudi spretna in urna. Hitro, hitro, sem stekel po olje, saj so v prižganem avtomobilu tudi ključi in mesto je polno civilnih ciganov in ciganskih civilov. Ko sem iskal olje sem se spomnil še na D vitamin za mamo, ki preboleva kovid, vendar sem po razgovoru s prodajalko, ki je brisala police ugotovil, da tako zlahka  pa ne bo šlo. Hitro do blagajne. V tem se na blagajno tik pred mano pripelje starejši par,  tako nekako mlajša upokojenca s polnim vozičkom. Dobro grajena gospa s trajno in sveže pobarvanimi lasmi začne voziček prazniti na tekoči trak. Postavim se za njiju in v tem trenutku se vklopi avtopilot.

Trgovski centi so poleg vrtcev, šol, zdravstvenih domov in domov za starostnike že več let znani kot izvrsten mikrobiološki laboratorij.

Ladijski računalnik preko razglasa z izrazito  računalniškim naglasom sporoči:  Jožica naj se zglasi na blagajni tri. Najljubša blagajničarka z urnostjo, ki je mejila na estetski užitek, poskenira poln trak, nato pa začne par pred mano spraševati o pikah in ostalih popustih. Dobro grajena gospa izbere še juhico iz ponudbe ob blagajni in ladijski računalnik ponovi obvestilo: Jožica naj se zglasi na blagajni tri. Postopek na blagajni poteka naprej in ko dobro grajena gospa pred mano izvleče šop položnic, se prekrižam. V tem moja najljubša blagajničarka dobro grajeno gospo vpraša, če lahko vzame naprej gospoda, ki ima samo olje in hkrati odloži položnice na dokaj nedostopen del delovnega mesta. Izmenjavo dobrin in gotovine izpeljeva z vajeno hitrostjo in spretnostjo, ki jo zmore samo avtopilot.

Po natančno označeni poti za izhod zapustim trgovino in srečam Mrljo. Objameva se, nasmejiva, snameva maske in izljubiva. »O nabavio si ujle, baš to trebam« odločiva se, da bova šla na teren skupaj in kreneva proti parkirišču. Tam, nad avtomobili je stala vitka srebrna ladja, zelo očitno bolj namenjena vožnji po vesolju, kot stanju na parkirišču. Kljub temu so jo tri elegantne nogice držale kakih 10 metrov nad strehami avtomobilov. Na strani so bila odprta vrata in poleg njih se je raztezal zlat napis LET 3. Iz vrat so se spustile tekoče stopnice, vkrcala sva se in tam nas čaka nihče drug kot Adams. Izljubim še njega in ko si briše slino z obraza, Mrlja za vsakega natoči še enga takratkega. Nato sede za komandno ploščo, pospravi stopnice, prižge motorje, nogice se počasi zložijo, ladja obvisi v zraku natančno tako, kot opeke ne zmorejo in počasi začne pospeševati. To je bil trenutek, da se usedemo in privežemo, ko smo bili privezani je začela ladja pospeševati malo hitreje in hitreje i odoh mi u pi ….. materinu.

Hvala vsem blagajničarkam tega sveta, ki so molče sprejele ugotovitev naše ljube vlade, da je obiskovanje trgovskih centrov bolj varno kot koline.

Objavil/a: Janez Božič | 25/01/2021

SANJE

Danes sem sanjal, da smo v manjši družbi pili Martinovo vino. Breda je prevrnila kozarec in ta je ostal cel. O prtu ni imelo smisla zgubljati besed, Martin namreč dela kabernet in prt je prestregel par malenkosti že, ko smo jedli golaž in pili kavo, skratka nima smisla. Pač pa nam je pozornost pritegnil kozarec. To je bil takšen industrijsko izdelan kozarec, ki sem ga kupil glede na njegov zven. V sanjah je sicer izgledal malo manjši, vendar vem, da je bil nedvomno ta. Še danes se spomnim, da sem v trgovini odpiral škatle s kozarci, z njimi trkal in prisluškoval zvoku. Seveda sem si želel kupiti kozarec iz Rogaške, ampak najlepši zvok so imeli eni drugi kozarci. Štirje so že v steklenih nebesih, dva pa še imamo. V sanjah je bil ta Bredin zadnji. In potem šlo nekako tako.

Breda Špacapan, prva ženska dobitnica prestižne matematične nagrade, ki jo podeljuje Hardware University.

V tovarni vrhunski strokovnjaki v skladu z najnovejšimi znanstvenimi dognanji izdelujejo kozarce. Vsi delavci v največji meri spoštujejo usmeritve tehnologov, saj bodo le tako imeli njihovi kozarci tisti pravi zven, ki bo odzvanjal v ušesih še dolgo potem, ko se bodo iz glasbenega inštrumenta spremenili v nosilce omamnih vonjav. Kontrolorji z visoko glasbeno izobrazbo pred pakiranjem preizkusijo vsak kozarec in samo kozarci z najčistejšim zvenom so deležni najlepših škatel. Kozarce nato kupi, kdor jih pač kupi in cel komplet uporablja bolj ali manj enako. Pri mojih je šlo tako, dokler je bilo v njih vino smo jih uporabljali z večno trajajočo ljubeznijo. Ko smo jih pomivali, z nežnimi spomini in ko smo jih brisali, s hrepenečim pričakovanjem prihodnjega snidenja. Kljub vsemu se je prvi razbil dokaj hitro, večina je trajala, ampak vseeno jih je prej ali slej dolela takšna ali drugačna nezgoda. Ampak ta Bredin je trajal in trajal in trajal, kot naše prijateljstvo in božja ljubezen.

Ker se nam je zdela tema nadvse zanimiva, smo naročili taksi in se odpeljali v Oštarijo. Lastnik nas je z veseljem sprejel in nam za predjed postregel z bakalarjem iz ščuke, nadaljevali pa smo z belokranjsko frankinjo. Ko je po večerji, med katero je kraljeval somov file, naval popustil, je prisedel k nam in predstavili smo mu najnovejša odkritja o življenju dobro zvenečih kozarcev. Brez nadaljnjega je pritrdil vsem hipotezam in jih nadgradil s svojimi opažanji, ki so slonela na nekoliko večjih serijah. Pri njem se prvi kozarec iz serije ponavadi razbije že prvi dan in tudi izmed tistih, ki ostanejo, se jih večina prej ko slej razbije. Ampak potem proti koncu jih ostane eno par, vedno bolj pogosto premalo za celo omizje. In ti, kot izgleda, so večni. Seveda je res, da so deležni posebne nege, ampak vedno na koncu ostane samo eden, neuničljiv kozarec. Beseda je dala besedo in po študiji virov smo odkrili, da je število preživetih kozarcev nov recipriversekskluzon; torej število, ki je vse to, razen tega, kar naj bi bilo. Na svetovnem matematičnem kongresu smo doživeli aplavz, kot so ga doživeli le redki, saj je bil to prvi recipriversekskluzon, ki ga je odkril kdo drug razen utemeljitelja bistromatike – Douglas Adamsa.

Na žalost pa nam je dogajanje po kongresu ušlo izpod nadzora. Ko je Adams želel dokazati, da je tisti desni kamion pravi, tale levi pa privid, se je njegovo življenje končalo. V globoki žalosti, ki jo že več mesecev utapljamo, so se nadaljnje raziskave ustavile in ni verjetno, da se bodo še kdaj nadaljevale. Vendar smo poleg novega recipriversekskluzona odkrili še nekaj dejstev, ki so nadvse uporabna tudi v vsakdanjem življenju in jih zato navajamo v celoti.

Različne lastnosti, (trajnost) večine opazovanih parametrov (kozarcev) se porazdeljujejo po binomski krivulji.

Kozarec, ki se razbije prvi, spada med tiste, ki jih spremembe (nakup, odpiranje škatel, natakanje, na zdravljenje , prevračanje, pomivanje, brisanje, skladiščenje in jemanje iz skladišča) najhitreje prizadenejo.

Velika večina jih preživi dokaj dolgo obdobje, saj so primerno skladiščeni (za razliko od hrane, ljudi, cepiv in zdravil) in nedovzetni za spremembe v okolju (povišana temperatura, pojav novih virusov in spremembe zračne vlage).

Predzadnji kozarec se razbije zaradi fige, ki jo med zdravico nekdo drži v žepu.

Zadnji kozarec se ne razbije, saj je odporen celo na laži politikov.

https://litreactor.com/news/animating-the-prophecies-of-douglas-adams
Douglas Adams, utemeljitelj nove matematike – bistromatike.
Objavil/a: Janez Božič | 22/01/2021

MAMINA MAMA

Marija Tepeš 1902 – 1972

Po besedah moje mame je bila babica izjemno sposobna ženska. Leta 1930 se poročila in se s kmetov preselila v mesto. Zgradila je hišo in v kleti je bila tudi svinska kuhinja, ob hiši pa svinjak za dva pujsa. Da o kokošnjaku niti ne govorimo. Seveda so ob hiši imeli vrt in na robu mesta njivo, da so pujsa lahko hranili čez celo leto. Ampak pomemben vir svinjske krme so bile tudi pomije. Mama ali katera izmed njenih sestra so tako vsak dan vzele kanglico in obiskale someščane, ki so prispevali pomije. Babica jih je nato v svinjski kuhinji pripravila, po potrebi oplemenitila z doma pridelano kauro in pujsi so rasli.

Pozimi je prišel mesar in pomagal opraviti moški del zadeve. Babica je pujsa razdelila na porcije in najlepše kose za najpomembnejše stranke skupaj s peteršiljem zavila v mreno. Porcije je nato mama ali katera izmed njenih sestra nesla someščanom, ki so preko leta prispevali pomije. In tako so potem kakšen teden jedli svinjino, če je bil mraz mogoče še malo dlje. Ker pa dobro paše celo leto, so znaten del pujsa namočili v razsol. Seveda to še ni bil konec postopka, ki se je nadaljeval še v dimu in svinjskih nebesih, hkrati pa tekel že drugi krog. V svinjaku so bili mali pujski, vedro s pomijami pa je spet krožilo po mestu.

Za večje kose so porabili 5 dek soli na kilogram mesa, za manjše pa so porabo soli zmanjšali na 3 deke na kilo. Na približno 50 kil mesa so dodali 10 listov lovorja, 1-2 glavici česna, 1 pest kumine, 10 dek sladkorja in 2 pesti popra ter brinove jagode. Poper in česen so prej stolkli. Vse dišave s soljo vred so dali v posodo. S polovico mase so natrli meso, večje kose so še posebej pozorno natrli ob kosteh. Drugo polovico solne mešanice so, z dodatkom 3-4 litrov vode na ½ kilograma soli, kuhali eno uro. Popolnoma ohlajeno slanico so nato polili po mesu, pri čemer je moralo meso biti pokrito. Na vrh so položili nekaj desk in jih obtežili. Ako je postala slanica godlasta, so jo takoj zamenjali s svežo. Meso so 1x ali 2x preložili, večje kose vedno na dno in so jih le obrnili. Slanina je ležala pod šunko in kosti s kožo so ležale na koži. Manjši kosi so bili razsoljeni v treh večji pa v štirih, šunka pa, če je velika, v 6-8 tednih (približno 1 kilogram mesa se razsoljuje 1 teden). Nezadostno razsoljeno meso je v vedru sivo, neokusno in netrpežno. Mesa, ki so ga vzeli iz razsola, niso splakovali, temveč so ga s krpo samo malo popivnali ali pa za 24 ur obesili na mrzel prepih, da je voda odtekla.

Objavil/a: Janez Božič | 18/01/2021

VSE OB PRAVEM ČASU

Za nekatere se je epidemija COVID-a mogoče začela leta 2020, ko jo je razglasila vlada. Tistim, ki sledijo dogodkom v tujini, se mogoče zdi, da se je začela, ko so iz Kitajske začele curljati neprijetne novice. Za nekatere izmed nas, ki imamo majhne otroke pa se epidemija, sicer brez COVID-a začela, ko so le ti odšli v vrtec. Torej na en lep dan jeseni, pred nekaj leti. Otroci so bili v vrtcu kakšen mesec ali dva, nato pa so bil do pozne pomladi bolj ali manj doma. Najprej je bil bolan otrok, potem mami, potem ati, pa potem vsi trije … Seveda smo v vrtcu vprašali kaj se dogaja in vzgojiteljice so nam prijazno razložile: »Nič ne skrbite, to je čisto normalno ob prvem stiku z širšim socialnim okoljem, traja kakšno leto, potem pa bo bolje«.

https://www.sciencephoto.com/media/899730/view/streptococcus-mutans-sem
Bakterija Streptococcus mutans je tista, ki skupaj s saharozo povzroča karies, proti kateremu se nadvse uspešno borimo z ustno higieno.

Naslednje leto se je zgodba ponovila. Tokrat nismo več spraševali vzgojiteljic, spraševali smo pediatrinje. Nadvse prijazno so nam razložile: »Nič ne skrbite, to je čisto normalno ob prvem stiku s širšim socialnim okoljem, traja kakšno leto, potem pa bo bolje«. Ponavljanje istih napak namreč ne prinaša niti novih, niti boljših rezultatov. Seveda je nato sledila šola, trikrat lahko ugibate, kaj se je zgodilo. In na žalost vas moram razočarati, tudi učiteljica nam je poskusila prodati isto zgodbo.

Zgodba se je že nakazala tudi naslednje leto, nato pa se je začela korontena in nam  prihranila še eno zimo bolehanja. Kot so sedaj opazili mnogi, celo nekateri, ki so za to pristojni, je korontena vplivala tudi na pojavnost gripe, driske in prehlada, pa tudi na pojavnost sinusitisa, viroz in ostalih nebuloz. Nabor ukrepov, ki je mnoga leta v številnih državah širom sveta nadvse uspešno omogočal obvladovanje takšnih situacij, smo včasih imenovali bonton ali, odvisno od situacije, tudi higiena oziroma varstvo pri delu.

Moja mati je bila medicinska sestra. Ko smo se preselili v Stari trg pri Ložu sta starša poleg mene in dveh služb dobila tudi stanovanje, ki je spadalo k ambulanti. Jaz sem pri štirih veljal za precej bolehnega otroka, zato so mi, kot je bilo takrat splošno razširjeno, strokovno in znanstveno utemeljeno izrezali mandlje. Moji mami se je, ne vem kdaj, celo posvetilo, da moja bolehnost mogoče izvira iz dejstva, da je v uniformi medicinske sestre prehajala iz ambulante v stanovanje in nazaj. Ampak hvala bogu se je štelo leto 1972 in moj oče se je, kot marsikateri drugi, lotil gradnje hiše na tri štuke. Ko sem bil star šest let smo se preselili in kmalu sem si, rahlo zmeden, nadel pionirsko čepico in krenil svetli prihodnosti naproti. In malo pozneje kot pionirsko čepico sem dobil tudi Izkaz, kot se je takrat reklo spričevalu. V njem ni pisalo samo to, da sem dober učenec, pisalo je tudi to, da nimam niti ene ure izostanka od pouka.


Preverite svoje spričevalo in razmislite o svojem in otrokovem zdravju, ko sta oba imela 7 let.

Bolehni otrok je torej ozdravel. Je ozdravel zaradi hiše na tri štuke, dveh kilometrov, ki sta zrasla med mamino ambulanto in njenim domom, zato ker so mu izrezali mandlje, iz kakega četrtega razloga, ali zaradi kombinacije katerihkoli izmed štirih naštetih ne bomo vedeli nikoli. To so bili časi, ki se jih spomnimo kot zlate dobe socializma. To so bili časi, ko je bilo uvajanje higienskega minimuma nekaj, kar se je zgodilo mimogrede in smo si ga lahko privoščili na najvišji možni ravni. Kar se tiče COVID-a je danes prepozno, ampak bolje pozno kot nikoli, saj je higienski minimum, za razliko od množične histerije, nekaj, kar bo treba uveljavljati vsak dan in vse dni, dokler si želite živeti v skladu z industrijskimi načeli. Mogoče je res, da je korona virus prišel na krilih netopirja, ampak gojišče v katerem je pristal, pa smo ustvarili mi.

Objavil/a: Janez Božič | 07/01/2021

PRAVILNE STVARI JE POTREBNO DELATI NA PRAVILEN NAČIN

Če vas zanimajo bedarije, si jih lahko pogledate na številnih FB profilih. Nabor zna biti popoln že ob opazovanju enega prijatelja, če se boste poglobili v več njih, boste najverjetneje obupali nad človeštvom. Ne naredite samomora. Pametni ljudje morijo druge in ko so le-ti zamorjeni do nezavesti, vas pustijo pri miru.

Sledeči zapis sem snel s profila mojega FB prijatelja. Pozor, na mojem FB profilu so samo ljudje, ki jih osebno poznam in tudi cenim. Torej citat: »Ni problem v cepivih, glede na to, da se jih je že na milijone cepilo in je bilo zgolj par blažjih alergijskih reakcij. Dandanes je vsakomur očitno, da s cepivom ni nič narobe. Razsaja množična psihoza. Ampak saj tako je vedno bilo. Ljudje so na koncu z živci. Evolucijsko smo bolj nagnjeni k strahu, kot zaupanju. Komaj čakam, da se lahko cepim in to se bom z isto hvaležnostjo, kot sem se predlani proti tetanusu in klopnem meningitisu. Veliko dni preživim sam v naravi in zato še kako dobro vem kako nebogljen je človek brez civilizacije. Hvala znanosti, da sem zdrav, hvala znanosti, da to lahko napišem, slava znanosti, da to lahko bereš!«

Virus HIV, vsaka podobnost s korona virusom je popolnoma nenaključna in absolutno zlonamerna.

Moje prve misli so ponavadi takšne:

»Ni problem v cepivih«? Seveda je problem v cepivih, ampak ne cel. Večina problema se nahaja v načinu uporabe cepiv in agresivni propagandi za uporabo le teh, ki vključuje tudi najmanj desetletja usmerjenega laganja.

»Da se jih je že na milijone cepilo«? Ne, ni se jih cepilo že na milijone. Cepilo se jih je že več milijard, nekateri izmed njih so se cepili velikokrat in, hvala bogu le redki, so se cepili enkrat preveč. Poleg medicine se s cepljenjem ukvarjajo tudi veterinarji in v takšni ali drugačni obliki tudi agronomi. Vsi trije imajo mogočnega skupnega zaveznika, farmacijo. S skupnim nastopom so dosegli absolutno prevlado, ki jo širijo na nova in nova področja. In nalezljive bolezni še kar niso izginile, prav nasprotno imamo jih več in več.

 »Ampak saj je bilo vedno tako«. Cepljenje, blažje alergijske reakcije ali množične psihoze. Nič od tega ni bilo vedno tako, pravzaprav so vse precej moderne zadeve. Razen mogoče množične psihoze.

 »Evolucijsko smo bolj nagnjeni k strahu« To misliš tiste, ki so preveč resno vzeli Darwina, vendar ima evolucija tudi druga gibala, ki so sicer neprimerno manj znana, pa čeprav so neprimerno bolj učinkovita.

»Komaj čakam, da se lahko cepim«. Hvala bogu, tudi jaz komaj čakam da se boš cepil in potem mi pošlji enega klona, da mi bo pomagal cepiti sadje in drva.

»Veliko dni preživim sam v naravi in zato še kako dobro vem kako nebogljen je človek brez civilizacije«. Aha točno tako, kot riba v vodi.

»Hvala znanosti« Kateri znanosti si to tako hvaležen, medicinski, kaki izmed družbenih cvetk ali mehanistični kar tako na splošno?

»Hvala znanosti, da sem zdrav« Nisem čisto prepričan, vendar se mi zdi, da je bila večina ljudi večino življenja zdravih že pred razvojem znanosti.

Virus črnih koz, eden redkih ali, med za človeka nevarnih, celo edini, ki ima samo enega gostitelja – človeka.

NE, NAROBE, na take stavke ne bi smel niti pomisliti!  Pozor, količina besa, ki prekipeva na FB je primerljiva samo s količino človeške neumnosti! Če se boste komunikacije lotili tako, boste izgubili prijatelja, nimate časa, prej ali slej vas bo kdo pretepel, … nikar!

Če si prav zares srčno želite pogovoriti s prijateljem, se je najbolje z njim soočiti v živo, kar pa je danes prepovedano. Ga pozorno poslušati, vljudno popravljati, če ste v kaj prepričani morate pri tem vztrajati, če pove kaj pametnega mu pritegnite in ga pohvaliti, iščite skupne točke, ne širite teme, če ne veste odgovora, v pogovor pritegnite še koga, ne sklicujte se na ljudi, ki jih ni tam in na knjige, ki jih nihče ni prebral, sogovornika pozorno opazujte, če začutite, da ne sledi, upočasnite ali celo odnehajte. Nobena pot ni edina. Tam koder nekdo vidi samo eno pot, nekdo drug mogoče vidi celo zmedo smerokazov in se večino časa ukvarja z izborom ustreznega vrstnega reda za najboljše tri izmed 15 možnih, učinkovitih in izvedljivih korakov.….. Če imate čas poskusite nekako tako:

»Dobro si to napisal, še posebej tista zadeva okoli evolucije. Ne boš verjel, ampak zadnjič sem zasledil, da je vzajemna pomoč neprimerno močnejše gibalo kot borba za obstanek. Si lahko misliš, kaj vse bi lahko dosegli, če bi se namesto množične psihoze predajali sodelovanju in celostnemu pristopu. In tisto, ko si napisal da veliko časa preživiš v naravi, to je res prava nota. Edino narava nas bo rešila, hvala bogu večina virusov ni neumna in večino gostiteljev pusti pri življenju. Po moje se moramo posvetiti ozaveščanju ranljivih skupin in razvijati kulturo dialoga, ne bo šlo hitro, ampak bojim se, da je to najbolj učinkovita pot. Še enkrat hvala za super zapis in upam, da bo cepljenje potekalo brez zapletov.«

Če nimate časa, se ukvarjate z napačno temo ali prijateljem. Postopek je dolgotrajen in mukotrpen, ampak tako to deluje. Za nazornejši, krajši, duhovitejši in predvsem lahkotnejši prikaz poslušajte Djorde Balaševiča. Seveda lahko poslušate cel posnetek, ampak tisto kar sem hotel povedati, se konča v 3. sekundi 3. minute. In potem, ko je povedano, izgleda tako preprosto, da bi poskusil vsak.

Objavil/a: Janez Božič | 03/01/2021

NOVOLETNA POSLANICA

Pred kakšnim mesecem sem prebral članek o tem, kako so se v SFRJ spopadli s črnimi kozami. Res super članek: berljiv, prepričljiv, kar vleče; če bi znal tudi jaz tako pisati, bi zagotovo imel kakšno službo.

Na žalost pa primerjava med črnimi kozami in COVID-om, ni umestna ravno v vseh pogledih. Če lahko verjamemo Wikipediji, je približno tako: “Človeška populacija je edini bazen, v katerem prebiva virus črnih koz”. Medtem ko je, tako vsaj pravijo, korona virus že v osnovi prišel iz živalske populacije.

V svetu, ki mu vladajo specialisti, je sicer težko napisati dva stavka, ne da bi koga užalil. Ampak ne glede na karkoli bi želel povleči vzporednico s kolero. Seveda tudi ta primerjava ne zdrži na celi liniji, kolero namreč povzroča bakterija in ne virus, vendar je za to, kar želim povedati, važno le to, da jo povzročata najmanj dva dejavnika: patogeni organizmi in slabe navade. Za kolero tako sedaj vemo, da jo povzroča bakterija Vibrio cholerae in da jo v številnih deželah še vedno pri življenju ohranja sranje v pitno vodo. Torej hipotetično vprašanje: Če bi bilo cepivo proti koleri učinkovito, bi še naprej srali v pitno vodo? Izkoreninjanje slabih navad je torej najmanj tako pomembno kot zdravljenje, vendar je za to potreben zgodovinski spomin, ki pa si ga že spet lastijo specialisti (eni drugi, ki se s tistimi prvimi ne pogovarjajo). Pozor: spominjanje je prva faza na poti h ustvarjanju, ne prepustite ga specialistom. Zato bi se bilo sedaj, ko mineva obletnica najnovejše katastrofe, dobro ozreti nazaj.

Vibrio cholerae povzročitelj kolere, ki smo jo v Evropi na minimalno raven ukrotili z ukinitvijo slabih navad in uspešno terapijo.

Nekako decembra 2019 so iz Kitajske začele prihajati zaskrbljujoče novice in danes se vsi strinjajo, da se je korona virus razširil iz tržnice v mestu Wuhan. Mogoče je to res, mogoče pa ne. Če je, je bila torej napaka v nespoštovanju higienskega minimuma. To je bil trenutek, ko bi splošno razširjena ali vsaj splošno znana pravila rešila cel svet.

In potem se je korona virus podal na sprehod po velemestu. Sedaj, ko maske nosimo vsi, se mogoče ne spomnimo več, da so nekateri maske v velemestih nosili že prej in to so počeli zaradi slabega zraka, virusa gripe in še marsičesa drugega. Slab zrak, in še marsikaj drugega, povzroča pljučna obolenja.

Korona virus je sicer napadel vse velemeščane, vendar so največji davek plačale ranljive skupine. Poleg pljučnih bolnikov so bili to predvsem ostareli. Kljub temu pa se to tiče tudi nas, ki dihamo s polnimi pljuči in smo na višku zrelih let. Ne smemo namreč spregledati, da se ranljive skupine spreminjajo. Pri AIDS-u so bili najprej na udaru homoseksualci, intervenozni uživalci drog in uporabniki transfuzije. Danes smo, kar se tiče AIDS-a, ranljiva skupina vsi.

https://www.paho.org/en/news/25-3-2020-similarities-and-differences-covid-19-and-influenza
Korona virus bomo v Sloveniji izkoreninili z izdajanjem protikoronskih zakonov in prijateljev.

Nato se je korona vkrcala na letalo in poletela v širni svet. To je bila priložnost za še eno splošno znano pravilo: Karantena. Če so še ne tako daleč nazaj na krovu ladje opazili kaj nalezljivega, so izobesili rumeno zastavo, se zasidrali pred pristaniščem in čakali. In na ladji niso ostali samo mornarji. Na ladji je ostal tudi kapitan, vsi častniki in pa predvsem ladijski zdravnik. Ampak karantena pred enim letom še ni bila tako popularna, saj je bilo vendar potrebno zagotoviti prost pretok kapitala, kapitalistov in ostalih turistov.

In ko se je korona izkrcala iz letala, se je srečala z nogometnimi navdušenci, domovi za ostarele, šolami, bolnicami, nakupovalnimi središči, industrijskimi obrati ….. skratka, koder je gužva, tam je ona. Tako kot gripa, driska in vse ostale viroze, ki so marsikoga prepričale, da je šport nekaj, kar se izvaja v prvi osebi, da morajo ostareli ostati doma, da je bolje ostati izven bolnice, pridelati čimveč svoje hrane, delo združevati na lokalnem nivoju in podobne strašno nemoderne rešitve.

In nato so izdali »Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo«. In minilo je pol leta in izdali so še 6 (z besedo šest) zakonov. In virus se ni ustavil. Ni se ustavil v Sloveniji, ki je izdala 7 zakonov in ni se ustavil na Švedskem, kjer najverjetneje niso izdali nobenega protikoronskega zakona. Širjenje virusa torej ni povezano s količino zakonov.

Ne smemo pozabiti: “Družba to smo mi”. Obstajali smo že pred prvim zakonom in iskreno upam, da bomo obstajali tudi po zadnjem. In od prvega do zadnjega dne se bomo soočali z virusi. Zato vam za novo leto želim, da bi se specialisti naučili pogovarjati, izkoreninjenje slabih navad, izvrsten zgodovinski spomin, higienski minimum, zdravo okolje, prost pretok informacij, možnost samoizolacije, ozaveščanje ranljivih skupin in ukinitev monokultur. Da bi začeli v vseh deželah razvijati kvalitetno javno zdravstvo, ki se bo sposobno brez države odzvati na posledice globalizacije. Skratka, da boste v prihajajočem letu vsi zdravi in srečni, da bodo prazniki kar najprijetnejši, da boste v najboljšem zdravju dočakali 120 let in nato mirno umrli v spanju.

Objavil/a: Janez Božič | 09/01/2020

Peta cona – Vzgojite svoj pragozd

Sicer ne boste prvi, ampak vredno je poskusiti. Prvi, in to ne le v Sloveniji, temveč najverjetneje tudi v takratni Avstroogrski in mnogo širše, je bil Čeh Leopold Hufnagel, ki mu je uspelo zdaj že daljnega leta 1891.

Leopold Hufnagel

V Združenih državah Amerike, ki so bile takrat zgled v marsičem, saj so jih hvalili tako anarhisti kot ekologi, so že leta 1872 ustanovili park Yellowstone. Triglavski narodni park je bil takrat še v fazi sanjanja, na pobudo gozdarske uprave je bil leta 1908 izvršen prvi uradni ogled. Angleži so se še naslajali nad besedami  “sort of national property in which every man has a right and interest«, ki jih je o Lake Districtu zapisal Wordsworth. Prus Ernst Haeckel pa je ustanovil novo vedo – ekologijo.

Leopolda so sicer najeli, da vzpostavi gospodarjenje v slabo izkoriščenih ali celo še popolnoma neizkoriščenih gozdovih med Kolpo in Krko, ki so bili last kneza Auersperga. In tako je napisal gozdnogospodarski načrt za okroglih 20 000 hektarjev divjine. Glavnina dela, vezanega na načrt, je bilo ureditvenega, torej vzpostavitev teritorialne obvladljivosti v nepreglednih in težko dostopnih gozdovih. Zato so na terenu najprej označili pravokotne oddelke, omejene s presekami. Delo je bilo nadvse temeljito in široko zastavljeno. Baje sta bili piki na i za opredelitev Rajhenavskega pragozda in pragozda Pečke gnezdišči planinskih orlov.

Rajhenavski pragozd označuje velika prisotnost odmrle lesne mase.

Prav tako je bilo delo opravljeno z danes nepredstavljivo natančnostjo, ki je takrat zahtevala močno ekipo – geodetov, revirnih gozdarjev, sekačev, konjarjev, – ki so bili kot ekipa sposobni v ponedeljek oditi  v gozd, se v soboto vrniti domov, se v nedeljo zglasiti k maši in tako vsak teden, celo leto. Za večino vseh gozdov je Leopold sicer predvidel način gospodarjenja z gozdom, ki je postal znan kot prebiralno gospodarjenje z gozdom. Torej sistem, ki je za večino gozdarjev na svetu še vedno nekaj, kar bodo razumeli čez 40 let. Za nekatere oddelke pa je predvidel zdaj že širše znani stavek: »Naj tu ostane pragozd.« In je ostal. Pozor: za tem stavkom sta stala samo Leopold in knez, torej upravnik in lastnik, nobenega uradnega lista, ali javnosti, ali pravzaprav kogarkoli. Vendar se je to zgodilo v nekem drugem času, ko so izbirali najboljše izmed najboljših. To je bilo možno na v na novo odkritih kontinentih, kot je bila na primer Amerika, ali pa v delih stare celine, ki so bili naseljeni malo pozneje, recimo na Kočevskem, ki so ga začeli intenzivno naseljevati šele leta 1400. Primorska, le 50 kilometov južneje, je imela takrat za sabo več tisoč let neprekinjene civilizacije, sredozemsko klimo in prve zametke kamnitih puščav.Seveda ni šlo brez težav. Auersperg nikakor ni bil naravovarstvenik; ko so se nabrali dolgovi ali je grozila kaka nacionalizacija, je dal posekati kar se je dalo in šel naprej. Pa tudi zgodovina se je obrnila na slabše: svetovna ekonomska kriza, in to tista leta 1925, dve svetovni vojni, sovražne menjave upravnikov… Ampak gozdnogospodarski načrt je preživel. In tudi glavnina izločenih pragozdov.

Potencialni pragozd Lešnica?

Danes je drugače, neokrnjene in divjine v Evropi ni več, ali pa je večinoma skrbno evidentirana. Če pa pozorno pogledaš, mogoče še najdeš sestoj ali dva, nad katerimi so lastniki že davno dvignili roke, naravovarstveniki pa jih še niso opazili. Leta 1980 so tako slovenski gozdarji kot stroka pod vodstvom Dušana Mlinška stopili skupaj, vzpostavili metodologijo, pregledali teren in iz gospodarjenja izločili številne gozdne rezervate. Tako je Slovenija postala bogatejša za mrežo gozdnih rezervatov, v katerih so zajeli večino sestojev s pragozdnim značajem. Vendar ne vseh. Metodologija je znana in kdorkoli lahko poskusi še enkrat. Danes lahko, vsaj v srednji Evropi, sestoje s pragozdnim značajem najdemo v nedostopnih soteskah, vintgarjih ali dolinah. Ali pa v visokogorju, če je mogoče komu že pred par desetletji uspelo ukiniti pašo. Iz izkušenj v moji okolici vem, da obstajajo dobri kandidati. Ne bodo tako veliki, kot recimo pragozd Kobila, ki ima okroglih 400 hektarjev, lahko pa so dobro ohranjeni. Sestoj s pragozdnim značajem boste spoznali po zmesi drevesnih vrst, ki bo blizu zmesi v klimaksnemu gozdu, prisotna pa bodo tudi drevesa, katerih velikost vas bo osupnila. Pozor: izjemnih dimenzij je lahko tudi gaber ali leska, vendar so te izjemne dimenzije manjše kot pri hrastih. Nekatera drevesa, ali mogoče celo večina le-teh, bodo mrtva, in če boste tam v gobarski sezoni, znate biti prijetno presenečeni nad raznolikostjo gob… Prav tako je neobhoden pogoj odsotnost tujerodnih drevesnih vrst, smetišč, infrastrukture za spravilo lesa in sploh večine znakov človeške prisotnosti.

Vendar se moramo vprašati zakaj? Meni je v permakulturnem okolju v oko padlo, da je v povprečno permakulturno posestvo zelo težko stisniti kvalitetno peto cono, torej prostor sprostitve, delček posestva, kamor ne bomo posegali. Ne glede na to, kako uspešni boste, bo to nekaj majhnega v primerjavi s sosedovim gozdom in bledega v primerjavi z logom ob potoku ali kamnito špico, ki zre nad krošnje dreves v steni divje grape. Mogoče pa bi nam bilo lažje vzpostaviti skupno peto cono – konec koncev so vsa zavarovana in za obisk opremljena območja nekakšna skupna peta cona. In primeri dobre prakse so najverjetneje razporejeni po celem svetu, zagotovo pa v Sloveniji.

Črne pike so gozdni rezervati, tiste s številkami pa pragozdovi Slovenije. Mreža gozdnih rezervatov v Sloveniji bi lahko bila tudi gostejša, v svetu pa jo je treba še vzpostaviti.

Viri:

Hufnaglova fotografija:

http://www.konstrukcije-gasper.si/blog/slovenski-pragozd

Fotografija pragozda: https://www.kocevsko.com/assets/Uploads/vsebina/Kocevsko-Rajhenavski-Gozd-2.jpg

Karta: http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/novica/?tx_ttnews%5Byear%5D=2017&tx_ttnews%5Bmonth%5D=07&tx_ttnews%5Btt_news%5D=2348&cHash=4b8c9b952da291341aaea3fd0626b9a5

Objavil/a: Janez Božič | 24/04/2019

OREH

Oreh, ki bi vam ga rad predstavil, je visok kakih 25 metrov in debel okoli 50 centimetrov. Ima tudi korenine, ampak o tem ne govorimo. Skratka odraslo drevo. Že nizko se razveji v dve močni veji, ki nosita veliko krošnjo s premerom okroglih 15 m. Nanj se vzpenja najvišja slovenska trta, tik pod njim raste jablana in bezgov grm, čisto na tleh pa raste preproga divje hrane. In seveda ima ta oreh tudi neposredne sosede, ki iščejo oporo v njegovi močni krošnji. To je v poletni vročini najhladnejše mesto na posestvu, zato imam pod njim: mizo s klopmi, za kakih 10 ljudi; ognjišče in najmanj dve parkirišči.

Ob robu krošnje rastejo še: hruška, dve jablani in še en bezeg.

Sploh so orehi na mojem posestvu tisto, čemur bi lahko rekli ključna drevesna vrsta, nekaj takšnega kot bukev v slovenskih gozdovih. Ekološko gledano so ključne drevesne vrste gradniki ekosistemov, nekaj kar omogoča ali vsaj podpira preživetje vseh ostalih vrst. Pozor, to ni nujno drevo, na zgornji gozdni meji je to lahko lišaj, v morju alga… Posestvo sicer leži v vegetacijskem pasu, kjer bi po naravnem sosledju glede na podnebje in tla glavno vlogo počasi prevzeli hrasti, vendar mi je pionirska faza z orehi, ki poganjajo vsepovsod in rojevajo kot nori, mnogo bolj všeč. Hkrati je ta oreh, ki sem vam ga prestavil v uvodu, edini za katerega ne morem reči, ali je zrasel po naravni poti ali so ga posadili, saj je bil točno tak kot danes že takrat, ko smo posestvo kupili. Ni bil edini, tri leta pozneje, leta 2000 je bilo v permakulturnem načrtu vrisanih 12 orehov, danes jih je 21 in število raste.

ČAS

RAST

mladost

Seveda lahko orehe tudi sadite, vendar pri meni klijejo zelo na gosto in pogosto. Zato si lahko privoščim gospodarjenje z naravno populacijo. Orehi spomladi vzklijejo, zrastejo kakih 30 centimetrov,  razvijejo en par listov, nato jih pokosim. To ni del gospodarjenja, ampak dejstvo. Na srečo enkratna pokositev še ne pomeni dokončne smrti. Oreh iz štrclja odžene še enkrat in postopek, ob enoletni košnji, lahko ponavljate, dokler se ne naučite, kje drevo raste, ga ne označite ali pa debelina štrclja preraste debelino, ki ste jo sposobni odrezati v enem zamahu. Fazo mladosti, od vznika do rodnosti, torej označujejo številne nevarnosti, hitra in vztrajna rast, ter v kasnejših letih tudi razvoj krošnje. Vsakoletna pomoč sicer ne zveni veliko, ampak na ta način lahko en meter in pol visoka – oziroma dolga – šiba, pokopana pod debelim slojem robid, v 20-ih letih postane drevo  z lepo razvito krošnjo.  Z upoštevanjem sonaravnosti se seveda nikoli ne bo zgodilo, da bi bili vsi orehi v polni rodnosti. Prav tako ne bodo tudi v končni sliki, saj moraš za zagotovitev trajnosti vzpostaviti strukturo mladih, doraščajočih, zrelih  in odhajajočih dreves. Pri izbiri kandidatov za tovrstno nego moramo biti pozorni tudi na razporeditev, saj le nekateri orehi rastejo na pravem mestu, ker jih večina klije v neposredni bližini rodnih dreves ali celo pod njimi.


Vse lastnosti, predvsem oblika plodov, so lahko tudi drugačne.

ODRAŠČANJE

Prvo leto rodnosti je zelo pomembno, izraz gospodarjenje z naravnimi populacijami namreč s sabo vodi tudi naravno biološko pestrost. Ta se izkazuje v velikih variacijah vseh lastnosti, ki si jih lahko zamislite in seveda tudi tistih, ki si jih ne morete. Dolžina ploda se tako razteza od enega centimetra pa recimo do petih centimetrov, oblika od podolgovate do okrogle in še več – na enem od dreves vsako leto najdem kakšnega, ki ima štiridelno lupino namesto dvodelne. Oblika ploda je namreč prva izmed lastnosti, ki jo s pomočjo nege pospešujemo. Vendar tu raznolikosti še ni konca. Nekateri orehi imajo debelo lupino in jedrce je z njo prepleteno do te mere, da ga lahko izkljuva samo kakšen visoko specializiran ptič. Druge lahko strete z roko in  jedro izpade samo od sebe … In potem ste lahko izbirčni. Ali so vam plodovi všeč, raste drevo na pravem mestu, ali poleg funkcije pridelave hrane vrši še kakšno drugo funkcijo? Skratka, ali je to drevo v skladu s permakulturnim načrtom ali ne? Če ni, ga posekate, če je, mu pomagate.

ZRELOST

Če je drevo v skladu s permakulturnim načrtom, raste naprej, vsako rodno leto rodi malo več in na koncu doseže polno rodnost. Vendar to, da vam je oblika ploda všeč, še ne pomeni, da vam bo drevo všeč tudi v polni rodnosti. Na poti do polne rodnosti se bo namreč pokazalo še marsikaj, med drugim tudi razmerje med moškimi in ženskimi cvetovi. Moški so velike viseče mačice, ženski so težje opazni in se skrivajo v pazduhah listov. Vendar se lahko zgodi, da so moški cvetovi v veliki večini. Poleg tega pa orehi v naravi ne rodijo vsako leto, niti kadar so v najboljših letih, in tako drevo bo rodilo še redkeje in še takrat zelo malo. Seveda ni za sečnjo nikoli prepozno, vendar vem, da ima mnogo ljudi do nje močan odpor, (poleg tega je smrtno nevarna). Sicer pa je ta oblika cvetenja dokaj redka, zato pa, v sonaravnem sistemu, niso redka novo rastoča drevesa. Vedno izbiramo najboljša, jim redno pomagamo in narava nam bo posejala edinstven vrt.


Ženski cvetovi.

Glede na to, da vzgajamo gozdni vrt, se po zgled lahko vsake toliko časa ozremo v gozd, ni važno kakšen: bukov, hrastov, brezov … Vem, da so se lotili izračunati, koliko semen pade na tla, hrastovih, bukovih ali celo brezovih gozdov. Številka je vsekakor ogromna, v primeru breze je to že na meji neskončnosti. Prav tako so poskusili izračunati, koliko dreves imamo na enem hektarju v fazi mladja, torej nekako do višine enega metra. Številka je še vedno ogromna, vendar že prehaja na nivo števnosti. Zagotovo pa vem, za koliko ključnih dreves, zgoraj navedene velikosti imam prostora. 42. In to ne bodo samo orehi, potrebujem namreč še najmanj šest češenj, pa eno par tepk, pa skoršev, brekov, nekaj jerebik … Skratka, če posekate drevo, ki vam ne ustreza, se bo zagotovo vraslo kaj novega, mogoče ustreznejšega, če pa se vam mudi, ga še vedno lahko posadite.

SMRT

Že res, da od neskončno semen v fazo odraslosti pride le zelo majhen delež dreves. Vendar tudi in predvsem odrasla drevesa lahko preseneti marsikaj: viharji, žled, strele, težak sneg, prenamnožitve ne vem katerih žuželk, gliv, bakterij … skratka gostov. Zato je dobro vedeti, da ključna ni samo vrsta, ključna so odrasla drevesa izredne vitalnosti. Ta drevesa nosijo streho sestoja, ki se sooči z besom atmosfere in ta drevesa morajo biti najboljša v vseh pogledih, če ne smrt pride prezgodaj in je tesno povezana z gospodarsko škodo. In tudi če ta drevesa preživijo vse zgode  in nezgode, ki si jih lahko zamislite, je tu še ena, o kateri ljudje običajno ne razmišljajo. Ključna drevesa vas bodo preživela. Na prvi pogled to ne izgleda ravno katastrofa, ampak iz stališča dreves ponavadi je. Kako bo njihov naslednji lastnik gledal na vaš trud? Bo posekal vaš oreh, najel stroje, ki bodo izruvali panj in posadil karkoli bo ravno takrat moderno?

In končno. Lubje je vse bolj valovito, ni več prožno, ni več gladko, v njem je vedno več razpok in gostov. Rast je vse počasnejša, če se je drevo v mladosti zdebelilo za dva centimetra na letu, se v starosti zdebeli za dva milimetra. Ali pa še to ne na celem obodu, saj so deli ličja že odmrli. Rodna leta so vse redkejša. Mlade vejice vedno pogosteje umirajo in vse redkeje rastejo. Stare rane se ne celijo več, obiski detlov in žoln so vedno bolj pogosti, in potem se naselijo. In odselijo. Nato začnejo odpadati tudi velike veje, takšne, ki že dolgo ne rastejo več. Pa tudi veverice ne prihajajo več po hrano temveč po zavetje v luknje, ki so jih izdolbli njihovi predhodniki. In naslednjo pomlad listi ne odženejo več. Gostje ga preplavijo. Naravne smrti umrlo drevo je bolj živo kot kadarkoli prej. Bolj živo, kot bo kadarkoli, kdorkoli izmed nas. Takšnih se ne seka.

Vir:

Herbarijska risba orehovih organov: http://biolib.mpipz.mpg.de/thome/band1/tafel_135.html

Fotografija ženskega cveta:http://friendsofstandrewspark.ning.com/photo/baby-walnuts-developing-from?context=popular

« Newer Posts - Older Posts »

Kategorije