MONOKULTURA NI KLIMAKSNI EKOSISTEM

… iz prejšnjih epizod.

Poljedelci in za njimi kmetje so 12.000 let razvijali kulturo žit. Kljub izrednim težavam s pleveli, boleznimi in škodljivci jim je uspelo vzpostaviti monokulture izrednih razsežnosti. To je bil eden izmed procesov, ki so omogočili izredno globoko stopnjo specializacije človeške družbe. Ta specializacija je rodila najrazličnejše strokovnjake, izmed katerih so se številni vklopili v oskrbovanje največje ustvarjene monokulture. Od kraljev do predsednikov prezidija, od zemljemercev do upravnikov namakalnih sistemov, od kovačev do strojnikov, farmacevtov, … Kmeta v kombajnu je nadomestil delavec in vsi so živeli v mestu, ki ni bilo nič drugega kot še ena monokultura.

Bodite pozorni na bogato obrežno vegetacijo. Vir:

Pri tem je zavajajoče to, da marsikoga površen pogled v naravo napelje na misel, da tudi narava tvori monokulture, in to monokulturne načine proizvodnje in bivanja naredi sprejemljivejše. V Sloveniji lahko opazujemo bukove gozdove izjemnih razsežnosti, koder na prvi pogled ne raste nič drugega kot bukev. Vendar je to res samo, če opazujemo le drevesa. V tem gozdu namreč rasteta tudi grmovni in zeliščni sloj; v tem gozdu imamo bogat sloj humusa s povsem samosvojim življenjem, o katerem ne vemo skoraj nič, oziroma odločno premalo; tu imamo polhe, katerih življenjski ritem je neločljivo povezan z bukvijo in kozače, katerih življenjski ritem je neločljivo povezan  s polhi. Skratka imamo cel ekosistem, ki se je razvil točno na teh tleh, točno v tem podnebnem pasu in izgleda točno tako, kot izgleda. Ta sistem je na vsakem kvadratnem metru posebej in cel v celoti povezan sam s sabo, tlemi, soncem, dežjem in izpušča svoje proizvode nadvse varčno in skrbno. To je klimaksna združba. In če po olistanju bukve pade sneg, se zgodi, da se bukve zrušijo; in to ne samo ena, temveč tudi celi hektarji. Za njimi ne vzklije nov bukov gozd temveč, kot se je to zgodilo v pragozdu Kobila, gozd črnega bezga – pionirski gozd. In za njim bukov. Tudi slovenski gozdarji so v preteklosti poskušali oponašati tovrstno dogajanje in  marsikje vzpostavili  golosečni sistem. V tem sistemu so posekali cele sestoje in nasadili samo smrekice, ki so jih nato skrbno negovali. Ker so s tem oponašali naravne katastrofe, je profesor Dušan Mlinšek ta gozdnogospodarski sistem imenoval katastrofalen sistem gospodarjenja z gozdom.

Bukev je mati gozda. (foto: Martin Barbič)

Prav tako nas lahko zavede bežen pogled na velemesta, barvitost  ljudi najrazličnejših ras, nešteto poklicev, stotine funkcij, ki jih ta mesta izvajajo, na kužke in mucke, živalske vrtove in na reko smrdljivih odplak. Vendar to ni ekosistem, to je monokultura z eno samo nosilno vrsto. Pestrost, ki jo opazujemo tvorijo: različne rase, različne umetniške smeri, operne in zoprne zvrsti glasbe …, auuuu, nekatera mesta imajo celo več političnih strank. Ekološko gledano pa, tako kot žita tvorijo žitne monokulture, ljudje tvorijo človeške monokulture. Tudi mesta so se razvila izven območij optimalnih za razvoj nosilne vrste. Nobeno izmed mest dežja, ki pade na njih, ne uporabi tam kjer pade, temveč ga preko toksičnega sistema odvede v okolje, čim dlje in čim hitreje. Namesto njega iz izrednih daljav v mesto pripelje dež, ki pada nekje čisto drugje ali celo čisto nekoč. Ekološko gledano so mesta čisto ta prava monokultura človeka z bogato paleto vrst in združb, ki so vezane nanj.

Tako kot je vegetacija žitnih plevelov koevolucijsko pogojena z gojenjem žita, so favele koevolucijsko pogojene z razvojem velemest. Vir:

Nekatere vrste, recimo mucke in psičke, gojimo ciljno. Podgane, vrane, kuga in gripa, pa so nekaj podobnega kot kultura žitnih plevelov. Si predstavljate lubadarja, rojenega v tisoč hektarskem gozdu smreke, si predstavljate miš, rojeno na 100 hektarski njivi pšenice, si predstavljate uš, rojeno v 3. a razredu poljubne osnovne šole pred odkritjem DDT-ja. Če ja, potem si lahko predstavljate tudi mali HIV, rojen v rdeči četrti San Francisca. V zadnjih letih je sicer moda, da po izbruhu epidemije raziščejo pot vsakega mikroorganizma od prvih pojavljanj do sedaj. Tako recimo ugotovijo, da je karies v Evropo prišel s Kolumbom, da HIV izvira iz podsaharske Afrike in vsi so navdušeni nad tem, da COVID izhaja iz Kitajske. Ampak bazene, v katerih je mali COVID, tako kot mala uš, mali lubadar ali mala miš pogledal naokoli in rekel: »Vau«, smo ustvarili mi.

Se nadaljuje …