Objavil/a: Janez Božič | 13/07/2017

PRAGOZD KOBILA

Marko_ na_drevesu

Seveda bi lahko šel tudi spodaj, ampak ene poti je pač treba prehoditi.

Gorjanci so sicer pogorje izjemne lepote, vendar se v njih skriva dolina Kobile, ob kateri vsi drugi gorjanski biseri zbledijo. Dolina je kotlaste oblike in strma pobočja, pravzaprav melišča, prebodena s posameznimi kamnitimi osamelci, se spuščajo več sto metrov globoko. Iz teh melišč pronicajo številni izviri, ki se združujejo v potoke Laški graben, Mali in Veliki Tisovec, ti pa se združijo v potok Kobila. Le-ta si je pot iz kotlaste doline izdolbel skozi ozko sotesko. Vendar niti kotlina, niti potoki in niti dih jemajoča soteska niso tisto najlepše. Kar je najlepše, so nedotaknjeni gozdovi, ki to dolino preraščajo.

Seveda so bili Gorjanci skozi zgodovino mnogo preveč obljudeni, da v njih ne bi nikoli stopila človeška noga. Ob robu kotline so požigali in pasli, nekateri drevesni sortimenti so bili tako dragoceni, da se jih je splačalo odnesti tudi na ramenih. Vendar so strma pobočja kotline in soteska, preozka za voz, gozdarje držali izven doline. To se je spremenilo okoli leta 1920, ko so preko sedmih mostov zgradili pot ob potoku Kobila. Na ta način so v dolino pripeljali ljudi in opremo, ti so zgradili žago in izkoriščanje lesnega rudnika se je začelo.

Gozdnogospodarski načrt je predvidel posek 50 000 kubičnih metrov hlodovine in malopovršinski posek. Kar se tiče količine lesa so se sicer strinjali, saj so mislili, da je to le prvi zalogaj, niso pa se vodje sečnje strinjali z malopovršinskim pristopom. Zato so veliko večino lesa, predvidenega za posek, posekali neposredno ob žagi. Transport lesa je bil takrat namreč vse kaj drugega kot preprost. Če je bilo hlod možno preko drče in s pomočjo plavljenja po potoku spraviti do žage, je bil vreden nekaj, če to ni bilo možno, ni bil vreden nič. Zato so tudi najprej zgradili žago, pri razrezu lesa namreč nastane velika količina odpadka in posledično se je količina lesa, ki jo je bilo potrebno spraviti čez ozko sotesko, zmanjšala. In če moraš vse opraviti s konji, so to zelo pomembni podatki.

No ja, izkoriščanje lesa v dolini Kobile ni bila edina stvar, ki se je začela v tistih časih, in več moških kot je odšlo v klavnico prve svetovne vojne, manj moških je ostalo za delo v gozdu. Mogoče je pomanjkanje moške delovne sile krivo tudi za to, da z deli po vojni niso ponovno začeli. Potok je podrl pot, leta so podrla žago in v dolino se je vrnil mir. Na žalost pa je bila to edina mirna dolina daleč naokoli, sledila so namreč leta gospodarske krize in še ena vojna, in to je bilo dovolj, da so se rane, vsekane v gozd okoli žage, zacelile. Gozdarji po drugi svetovni vojni so dolino sicer obiskali, vendar so se predobro zavedali, koliko bi stalo ponovno vzpostavljanje lesnega izkoriščanje v tako težko dostopni dolini. Zato so se ob redni obnovi gozdnogospodarskih načrtov okoli leta 1960 odločili in dolino izvzeli iz gospodarjenja. In tako velja še danes. Sestoji, ki so jih v času prve svetovne vojne posekali, so že dosegli starost, ko bi jih bilo gospodarsko gledano najbolje ponovno posekati. In ne samo to, to starost so tudi že presegli – kdorkoli bi v te sestoje stopil danes, bi jim le težko rekel kaj drugega kot pragozd. Seveda pozornemu opazovalcu ne bi ušlo, da so poti malo širše, kot bi si jih omislil srnjak, da tiste smreke najverjetneje niso zrasle po naravni poti, in da je zemlja na onih ogromnih kupih sumljivo podobna žaganju … Vendar pozor, to so le sestoji, ki so bili pred okoli 100 leti posekani do tal in bilo jih je samo okroglih 10 odstotkov.

kobila_zaga_od_pri_kolesih_JB

Vsi vemo, kako izgleda pragozd, ki se ga loti žaga. Tako pa izgleda žaga, ki se je loti pragozd.

Potem pa so tu še sestoji, ki jih niso posekali nikoli. Ko se spuščate v dolino, bo kotlasta oblika počasi zakrila pogled na okoliške gozdove, ki plačujejo davek našemu pohlepu. Kmalu boste videli le še nebo neposredno nad sabo. In če ne šum vetra, bo zagotovo šum potoka počasi izbrisal še zadnje zvoke civilizacije.  Tam za tistim 30 metrov visokim jezom, ki ga je potok na najožjem delu doline naplavljal skozi stoletja. Tam v lijaku, ki se z naklonom melišč širi proti nebu. Tam rastejo prezgodne bukve. Lahko je sicer vzeti meter in reči: »Obseg debla 6.30 metra in višina 47 metrov«, vendar s tem ne povemo nič. Lahko sicer poiščemo primerjave, kot recimo to drevo, je tako visoko in široko kot deset nadstropna stavba, vendar s tem povemo še manj. Treba je pač tja, se usesti pod to drevo, se malo sprostiti, mogoče tudi zadremati in ko se zaveš, je okoli tebe svet, v katerem so gozdne vile natanko tako resnične kot bukev, na katero si se naslonil. In to ni le ena bukev, teh bukev je toliko, kolikor daleč vidiš, cel sestoj. Vendar pragozd ni samo star, glej tam se je stotine natanko takih bukev podrlo in izmed njih je pognalo milijarde mladih, ki že hitijo proti nebu in tvorijo goščo, skozi katero vodi le ozka steza. Natanko takšna, po kateri nisi šel še nikoli in pelje v nove sestoje in nove svetove.

V teh svetovih sem se naučil marsikaj: kar se tiče praktične permakulture to, da pragozdni sestoji niso sestavljeni iz vseh drevesnih vrst, ki rastejo v okoliških gozdovih, temveč v tem primeru le iz ene: bukve. In kljub temu so, ekološko gledano, popolnoma stabilni. Ko ustvarjamo gozdni vrt nam zato ni potrebno posaditi vseh drevesnih vrst, ki jih poznamo, temveč tiste vrste, ki se medsebojno podpirajo.

Problemi z velikopovršinskim gospodarjenjem se začnejo pri površinah, katerih premer je večkratnik sestojne višine.  Pragozd je namreč brez kakršnekoli škode prenesel več hektarsko polomijo. Velikopovršinsko gospodarjenje torej ne pomeni nujno tudi uničevanja tal, le ta uniči dejstvo, da iz gozda odpeljemo preveč, prevečkrat ali pa na poseke sadimo napačne drevesne vrste.

To, da se nahajamo v osrčju bukovega rastišča, kjer je bukev absolutno najuspešnejša, še ne pomeni, da ni prostora za majhne. Velikih sestojnih ran namreč ne zacelijo novi sestoji bukve, temveč novi sestoji bezga. Ustvarjanje stabilnih sestojev torej poteka preko sosledja, zato se nam pri ustvarjanju kulture trajnic ni potrebno takoj ukvarjati s končno verzijo, temveč lahko začnemo s predkulturo nečesa, kar bo, na primer, izboljšalo tla.

Velika večina ljudi, ki obiščejo pragozd, ne išče znanja in se ne prepusti dotiku davnine. Evropska pešpot, ki vodi skozenj, je tako le ena izmed ranic v največjem slovenskem pragozdu. Druga ranica je pot, ki so jo ljubitelji smučanja, v časih, ko so bila smučišča pod 1000 metri nadmorske višine še možna, urezali v rob pragozda, da bi ratrak lahko peljal z enega smučišča na drugega. Poleg tega pragozd meji na Hrvaško in Hrvati so imeli od nekdaj bolj velikopovršinske prijeme za gojenje bukovih gozdov. Tako so sestoje neposredno ob meji posekali na golo, vroče sonce je ožgalo sence vajena debla in mnoga pragozdna drevesa so umrla. Tudi pragozdna voda je zamikala ljudi, tako da so iz osrčja doline napeljali vodovod.

Želite obiskati pragozd ?

Advertisements

Responses

  1. […] Si želite spoznati pomen drevesa in gozda v krajini? Si želite najbolj vroč poletni dan preživeti v najprijetnejši senci, se ohladiti v prapotoku in se iz njega napiti studenčnice? Si želite zlitja z naravo ali znanja – o sonaravnosti, permakulturi, gozdarstvu ali naravovarstvu? Vse to in še več bomo spoznavali, doživeli, okušali, slišali in občutili v objemu stoletnih bukev. Pridružite se nam na izletu v pragozd Kobila. […]

  2. Res odlično in zanimivo napisano in opisano – ter kar povleče v ta pragozd – prav tak efekt imajo tudi ostali tvoji s tem (ali drugim) povezani članki…
    Se že veselim izleta (v živo)!


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: