Objavil/a: Janez Božič | 01/09/2021

ŠE ZDAJ STOJIMO NA RAMENIH VELIKANOV

Iz prejšnjih epizod:

Monokultura in specializacija, najuspešnejši hčerki pohlepa, sta povzročili škodo, ki presega vsa pričakovanja. Škoda se je preko vseprisotnih tokov razpršila v najširše naravno in družbeno okolje. Koristi, ki so jih od njiju pričakovali, in dosegli, pa so si razdelili le najbolj posvečeni. Poleg nikoli končane borbe proti nezaželenim prebivalcem, kopičenju dobička med posvečene in razčlovečenja pridelave hrane, so predvsem monokulture pokazale izredno nalezljivost. Žitne monokulture so, najprej namensko, nato pa tudi preko koevolucije, bistveno vplivale na razvoj človeške kulture. Ta je, v tako imenovanem razvitem svetu, postala le še ena monokultura in ta se je preko specializacije podala na pot tvorbe novih in novih rakastih tvorb. Da nekaj ni v redu so opazili mnogi. Ampak najbolj konkreten in hkrati tudi celovit je bil vsekakor Rudolf Steiner.

Snov ni nikoli brez duha in duh ni nikoli brez snovi. Vir.

Rudolf je bil prvak antropozofije – torej človeškega (antropo) znanja (zofije), ki preko višjega človekovega jaza, v povezavi z duhovnim svetom, dopolnjuje bogato zakladnico ljudske modrosti. Na antropozofijo je zagotovo vredno računati, saj je preživela prvo stoto obletnico in se v praksi potrdila na večih področjih:  waldorfska šola, euritmija, antropozofska medicina in biodinamika, ter brezštevilnih primerih.

Prav biodinamika je v tej zgodbi glavna nastopajoča. Rudolf jo je predstavil na seriji predavanj leta 1924. Pozor, tega se je lotil na prošnjo kmetov, ki so bili zaskrbljeni nad prihodnostjo kmetijstva in to le 16 let pred masovnim vdorom pesticidov, ko je bilo po mnenju večine še vse v najlepšem redu. Osnovna vodila, ki so bila predstavljena na predavanju, so bila:

… ker se je (če verjamete ali ne) prav kmetijstvo zaradi materialističnega pogleda na svet najbolj oddaljilo od racionalnih principov. In zelo malo ljudi ve, da se je znotraj kmetijstva v zadnjih desetletjih pokazalo to, da vsi proizvodi, od katerih človek pravzaprav živi, degenerirajo, in sicer izjemno hitro degenerirajo. …

… so interesi kmetovanja na vse strani prepleteni z najširšim okoljem človeškega življenja in da skoraj ni življenjskega področja, ki ne sodi h kmetovanju. Z neke strani, z nekega zornega kota, spadajo vsi interesi človeškega življenja v kmetovanje. Mi se seveda tu lahko dotaknemo le centralnega področja kmetovanja. To pa nas bo kot samo od sebe vodilo na marsikatero stranpot. …

… O kmetovanju lahko sodi le tisti, ki oblikuje svojo oceno na njivi, v gozdu, iz živinoreje. …

… Kmetija pa izpolnjuje pravzaprav svoje bistvo v najboljšem pomenu besede, če jo lahko razumemo kot neke vrste individualnost za sebe, resnično v sebi zaokrožena individualnost. …

… To pomeni, da moramo ustvariti možnost za to, da imamo vse tisto, kar za pridelovanje potrebujemo, znotraj kmetije sami, pri čemer moramo h kmetiji šteti seveda tudi ustrezne živali. …

… Naj omenim samo to, da je bilo zadnji večer, v ponedeljek zvečer, v Breslavu potem namesto predavanja vse sklenjeno z veselim praznovanjem. … Ne vem, če bo kdaj kdo lahko podal temeljitejšo oceno stanja v kmetijstvu. Pozneje so organizirali še eno serijo predavanj in količina znanja, ki jo je Rudolf podal, presega tudi najbolj divje sanje. Naj ponazorim tako: »Če hočete narediti parni stroj, potrebujete livarno. On livarne ni imel, ampak naredil je motor z notranjim izgorevanjem«. Hkrati je najverjetneje imel v planu še kakšno vejo antropozofije. Vendar so bili prav antropozofi ena izmed prvih nacističnih tarč. Delo je zato ostalo nedokončano, čeprav najverjetneje kljub nadvse jasnim teoretskim osnovam, ki so se izkazale za izvedljive, praktične in uspešne, nihče ni mislil, da bo šlo iz danes na jutri.

Dokončni cilj vzgoje pridelkov je zdravljenje človeškega duha. Vir.

Kmalu po drugi svetovni vojni  je Masanobu Fukouka doživel razodetje, ki ga podrobno opisuje v svoji knjigi »Revolucija ene slamice«. Pod vplivom tega razodetja je zapustil velemesto in službo, odšel v vas iz katere je izhajal, od očeta izprosil velik sadovnjak in ga v treh letih uničil. Nato mu je oče namignil, da bi bilo dobro, če bi šel še malo študirat – že takrat je bil magister, čisti dokaz, da izobrazba ni vse svetu. Masanobu je šel, se vrnil in zmagal. V času absolutne prevlade pesticidov in industrijskega kmetijstva je znanstveno neoporečno dokazal, da se da na sonaraven način pridelati več riža, boljše kakovosti in brez nepotrebnih obremenitev okolja.

Ko je bilo vse dokazano, se je posvetil poučevanju in tako postal glasnik sonaravnega kmetovanja, v krščanski Evropi še glasnik budizma, v ponorelem vsakdanu pa glasnik nekega drugačnega ritma bivanja. Zlitje vseh treh svetov, ki so že vsak zase modernemu Evropejcu popolna neznanka, je mnoge izmed nas popeljalo v vrt, v katerem ni nič tako, kot je bilo še malo prej.

Se nadaljuje


Responses

  1. Pozdravljeni Janez,

    hvala za odličen zapis. Sicer w. šolo dobro poznam (tja so hodili in še hodijo moji otroci), me pa vedno bolj privlači življenje, kjer bi si po biodinamičnih načelih lahko sama pridelala hrano. Doslej sem le to kupovala tudi pri kmetih, ki jo pridelujejo BD načelih, v zadnjem letu pa sem spoznala, da to ni dovolj. Razen majhnega vrtička sem popolna zacetnica. A tudi s pomočjo taksnih besedil dobivam znanje, ki ga bom prenesla v prakso.

    Želim vam vse dobro,

    Sonja

    Sent from my iPhone

    >


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: