Objavil/a: Janez Božič | 01/04/2012

PRAGOZDOVI KOT UČILNICA PERMAKULTURE

Permakultura se je razvila tudi z opazovanjem tasmanskih pragozdov.Ko je Edgar Rice Burroughs 1912. začel pisati zgodbe o Tarzanu, si najverjetneje ni mislil, da bo ustvaril sliko, ki bo številnim generacijam predstavljala pojem pragozda. Pragozd tako za mnoge predstavlja skupnost najrazličnejših tropskih orjakov, prepletenih z neštetimi lianami, bogato podrastjo in vseprisotnimi zvoki živali. To je slika džungle. Leta 1996 nam je Vladimir Megre predstavil drugačen pragozd: redki gozdovi smreke, breze in ostalih maloštevilnih, drevesnih vrst s skromno podrastjo, ki prehajajo v jase in jezerca. To je slika tajge. Oba pisca opisujeta pragozd, a vendar sta ti dve sliki na videz popolnoma različni.

Kaj pa jima je skupnega? Mogoče kot prvo opazimo odsotnost človekovega vpliva. In res, pragozdovi po merilih mestnega človeka niso poseljeni. Tarzan, Anastazija, njena otroka, dedek in občasni obiskovalci, kot sta Jane ali Megre, pač živijo v skladu z naravo. In vsak tudi v skladu s časom svojega nastanka. Tarzan vlada, Anastazija je ponižna učenka. Seveda tudi v resničnem pragozdu živijo ljudje, in res, živijo v skladu z naravo.

Na žalost pa ti ljudje niso nosilci edinega človeškega vpliva na pragozdove. Del tako imenovane globalizacije se namreč nanaša na porazdelitev plinastih in tekočih proizvodov naše civilizacije po celem planetu. Kisli dež pada ravno tako kot v Trstu tudi na Snežniku, gori v osrčju največjega strnjenega kompleksa gozdov v Sloveniji. Motnje v populaciji divjih živali, ki jih v glavnem povzroča gnojenje s svincem, včasih pa tudi uničenje habitatov, so prav tako prisotne povsod. Dodo je namreč izginil tako iz Sydneya kot iz najbolj ohranjenih gozdov Avstralije. Hipertrofirana evropska populacija jelenjadi in srnjadi obžira jelko v slovenskih pragozdovih ravno tako kot v gospodarskih gozdovih. In pa seveda, ni kotička našega planeta, kamor še ni stopila noga turista.

Poleg tega imata sliki džungle in tajge še marsikaj skupnega. Oba tipa pragozda sta se ob sonaravni prisotnosti – oziroma v primeru tajge bolj odsotnosti – človeka razvijala pod prevladujočim vplivom klime. Gozdove, ki so se razvili na ta način, imenujemo klimaksni. Seveda na njih vpliva tudi tip zemlje in pod njo ležeče matične kamnine, vendar sta geologija in pedologija vedi, ki se v primerjavi s klimatologijo s površinami ukvarjata bolj podrobno. Seveda klimaksni niso le pragozdovi, tudi travniki in puščave, skratka vsi ekosistemi so lahko klimaksni.

Klimaksne gozdove označujejo drevesne vrste, ki so tu prisotne po naravni poti. Če torej gospodarimo prebiralno ali vsaj malopovršinsko, če se odpovemo sadnji tujerodnih drevesnih vrst, se naslonimo na naravni pomladek in sekamo z zmerno jakostjo, recimo polovico prirastka, bo gospodarski gozd ohranil marsikatero lastnost pragozda. Skratka, to bo še vedno klimaksni gozd. Takšen način gospodarjenja imenujemo sonaravno gospodarjenje z gozdom.

Seveda se v naravi dogajajo tudi katastrofe, ko povodenj ali vihar izbrišeta obsežne sestoje. Na take površine se drevesa vračajo preko sukcesij oziroma sosledij, ki jih tvorijo pionirske drevesne vrste. V osrednji Evropi so to topol, breza, smreka ali različni bori. V svetovnem merilu na žalost prevladuje način gospodarjenja, ko z goloseki odstranimo obsežne sestoje in jih nadomestimo s plantažami gozdnega drevja. Ker ta način posnema dogajanje med naravnimi katastrofami, ga imenujemo katastrofično gospodarjenje.

Kje se torej naučiti sonaravnega gospodarjenja, če ne v pragozdu? Zato so slovenski gozdarji že pred sto leti iz gospodarjenja začeli izločati najbolj ohranjene sestoje. Prvi so bili v Sloveniji iz gospodarjenja izločeni leta 1891, ko je gozdar Leopold Hufnagel v gozdnogospodarski načrt zapisal: »Naj tu ostane pragozd«. In je ostal. Rajhenavski pragozd je ohranil svoj pragozdni značaj kljub temu, da je rasel v neposredni bližini največjega lesnopredelovalnega obrata daleč naokoli. S tem in podobnimi pragozdovi se je pohvalila tudi naravovarstvena srenja, ko jih je leta 1920 omenila v Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov. Seveda se je varstvo izjemnih sestojev nadaljevalo tudi pozneje. Izreden razmah je doživelo med leti 1950 in 1990, ko so takratni gozdarji po celi Sloveniji inventarizirali ustrezne gozdne sestoje in nekatere izmed njih razglasili za gozdne rezervate.

Nekateri izmed teh rezervatov so dejansko vsebovali pragozdne sestoje, nekateri drugi so pragozdni značaj s časom pridobili, na nas pa je, ali se iz teh sestojev lahko tudi kaj naučimo.

Advertisements

Responses

  1. […] nas ne more naučiti toliko, kot nas lahko nauči […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: