“Na prinčevem planetu so vedno cvetele zelo skromne cvetice, okrašene z enim samim vencem cvetnih lističev, ki niso jemale skoraj nič prostora in niso bile nikomur napoti. Nekega jutra so se prikazale v travi, zvečer pa usahnile. Toda ta je vzklila iz semena, ki je zašlo sem od kdo ve kod. In Mali princ je brž postal pozoren na mladiko, ki ni bila podobna nobeni drugi. Lahko bi bila kakšna nova vrsta kruhovca.”

V teh kratkih stavkih je Antoine de Saint-Exupery naštel vse rastlinstvo na asteroidu B 612.

Danes sem se odločil, da prekinem delovno meditacijo s tepkami, ki traja že en mesec, skratka naveličal sem se. Odločil sem se za eno popoldne kar tako. Prihod v svoj gozdni vrt sem kot ponavadi začel z obvezno oddajo organskih snovi, ki jih pridelam v stanovanju in kompostiram na posestvu. V prejšnjih letih sem sicer kompostiral tudi v stanovanju, vendar se mi je nabralo že preveč komposta. Zato sem začel organske odpadke zbirati v posodice sladoleda in jih, kadar pač grem na posestvo, stresem na kompostni kup. V neposredni bližini posestva teče potok, kjer sem opral posodice za organske odpadke in na izviru v gozdu zajel pitno vodo.

Na poti od potoka sem prečkal makadamsko cesto oziroma pot, le dve peščeni kolesnici med seboj ločeni z najlepšo angleško trato. Trate seveda ne vzdržujem jaz, vzdržujejo jo sosedi in enkrat ali dvakrat na leto pokosijo tudi rob ceste na moji strani. Nikoli jim nisem naročil, niti prepovedal, oni pač dobro vedo, da bom jaz pokosil kvečjemu enkrat na leto. Na poti nazaj sem se tako ustavil pod dvema leskama, ki visita nad cesto in na peščenih kolesnicah pobral lešnike, ki so napadali v zadnjih dnevih. Ni jih bilo veliko, bila pa sta tudi dva oreha, sedaj torej vem kaj bom delal, ko se tepk definitivno naveličam. Lani je bilo orehov za slabo košaro, pa tudi kvaliteta ni bila na pričakovani ravni. Predlani pa jih je bilo štiri košare. Nekaj smo jih pozobali, tako mimogrede, večino pa je devetletni sin izluščil. Z oluščenimi orehi smo poplačali mojstra, ki mi občasno popravlja orodje, hkrati pa smo zaslužili četrtino potice, ki jo speče njegova žena.

Nato sem nadaljeval obhod mimo vrta in začel obirati fižol. Do višine meter in še nekaj so ga obrale srne, do višine dveh metrov pa sva ga v večini obrala že s prijateljem. Fižol sem pravzaprav začel gojiti zaradi sestre, ki je večkrat potožila, da se tisti iz supermarketov noče skuhati. Nad mojim se še ni pritožila. Od vrta do hišice sem se razveselil hokaido bučke, na žalost letos edine, kar pomeni, da bo najverjetneje potrebno obiskati katerega izmed članov permakulturnega društva.

Nato pa sem se spomnil! Še vedno nisem pobral krompirja, ki je posajen v avtomobilske gume. Vsake toliko časa namreč preizkusim kakšen permakulturni recept, saj javnost, ki obiskuje moje permakulturne tečaje, recepti pritegnejo mnogo bolj kot načela. Saj ne, da bi bilo z recepti kaj narobe, gre preprosto za to, da so načela prenosljiva preko celega sveta, recepti pa včasih ne delujejo niti na drugi strani plota. Ta recept je tak. Avtomobilsko gumo postaviš na karton in v njeno sredino odložiš krompir, ki ga nato zasuješ s primerno organsko snovjo. Jaz sem to leto pridelal izjemne količine komposta zato sem ga zasul s kompostom. Kakor krompirjevi grmički rastejo, tako ti dodajaš gume in organsko snov. Seveda so grmički rasli tudi ko je meni že zmanjkalo gum, zato nisem pričakoval ravno rezultatov ala Bill.

Kmalu sem ugotovil, da potrebujem karton, ki bi ga podložil pod gumo in tako kar takoj začel z novim kompostnim kupom. Še dobro, da mi je prijateljica pripravila polno škatlo sobotnih prilog. Škatlo sem kmalu spremenil v zastirko, s Sobotnimi prilogami, ki pravzaprav prihajajo od mojega potencialnega tasta, pa se bom kljub vsemu še malo pozabaval. Kmalu mi je bilo za kartonasto škatlo žal, krompirja je bilo namreč  mnogo več kot za vrečico, ki sem mu jo namenil. Gomolji so bili sicer manjši, vendar jih je bilo vsekakor več kot pri konvencionalni pridelavi, ki sem jo testiral na sosednji gredi. Bistvena pa je bila enostavnost pobiranja, nič lopate, preprosto preložiš gume, kompost in iz njega z golimi rokami pobereš krompir. Vsekakor se moram pogovoriti z mojim vulkanizerjem. Seveda je bilo teh kupov več in z njimi sem se zabaval do večera.

Kakšna je torej raznovrstnost v mojem gozdnem vrtu. Tepke, lešniki, orehi, fižol, bučke in krompir. Za večerjo si vsekakor lahko pripravim krompir z bučkami in se posladkam z lešniki. Toda ali je to vse. Seveda ne. V permakulturi poleg raznovrstnosti elementov spodbujamo tudi raznovrstnost povezav. Med delom v gozdnem vrtu se seveda povežem z predvsem z zemljo, ob delovni meditaciji tisočerih tepk pa tudi s sabo. Preko organskih snovi sem svoj gozdni vrt povezal s stanovanjem. Z uporabo potoka in izvira se povežem s potokom, gozdom in seveda tudi z njihovimi lastniki, kar že nadgrajujemo s skupno skrbjo za cesto. Orehi so bili najprej skupno delo s sinom, nato pa sva poplačala mojstra in se povezala še z njegovo ženo. To sta pravzaprav starša prijatelja, ki mi je pomagal obirati fižol in mi okrepil mojo povezavo z sestro. Preko srn sem povezan z divjimi živalmi – o načinu, kako bi to povezavo izkoristil, sicer še razmišljam, imam pa močan občutek, da srnam moja ideja ne bi bila všeč. Ker mi bo zmanjkalo semen, se bom oglasil pri kakšnem izmed permakulturnih prijateljev z daljšim stažem, ker pa sem uspešno preizkusil recept z avtomobilskimi gumami in krompirjem pa s kakšnim novim privržencem. Kartonasta škatla me je povezala z mojo prijateljico in njenim očetom. In ne nazadnje, ko bo potrebno zamenjati gume bova imela z vulkanizerjem, pri katerem moram vedno preizkusiti tudi kakšen kozarec njegovega vina, zanimivo debato.

Je bila vrtnica preprosto četrta izmed rastlinskih vrst na asteroidu B 612. Ne. To je bila vrtnica, ki jo Mali princ zalival, jo ščitil pred vetrovi in hladom. To je bila cvetlica, ki jo je ljubil. Zaradi nje se je odpravil na potovanje. To je bila vrtinca, ki ga je pripeljala v puščavo, kjer je spoznal prijatelja, se z njim skregal, pobotal in na koncu je bil to cvet zaradi katerega ga je zapustil. In ta cvet je Malega princa povezal z vsakomer izmed nas.

VELIKANI

Velikani so med nami. Prihajajo, odhajajo, se borijo za preživetje in umirajo, vsak dan vsa leta, vedno in povsod. Koder koli se jim posreči naseliti so ljudje ponosni nanje, kot bi imeli pri njihovem nastanku kakšne zasluga. In jih velikokrat tudi imajo, čeprav tisti ljudje, ki zasluge imajo najvčkrat niso isti kot tisti, ki se z zaslugami hvalijo.

Največkrat opazimo le mogočne velikane, čeprav je mogočnost relativna in odvisna predvsem od vrste. Nekateri velikani spadajo med redkejše vrste zato so dovolj že majhne dimenzije, če pa govorimo o izumirajoči vrsti je že sam pojav vreden izredne pozornosti in za velikana proglasimo največjega ne glede na to kolikšen prsni obseg ima.  Če pa so velikani iz močnorazširjenih vrst je konkurenca huda in le redki velikani zadostijo strogim kriterijem. Pri tovrstnih velikanih je za preboj med najmogočnejše potreben obseg v prsni višini šest metrov in več.

Prsni obseg je seveda domislica ljubiteljev velikanov in nima dejansko nobene veze z dejanskom obsegom velikanovih prsi, ki znaša minimalno 50  metrov. Vendar je kljub temu izmera prsnega obsega pri velikanih vse prej kot preprosta. Večina velikanov je namreč v prsni višini zelo grbasta, žlebasta ali razrasla, mogoče pa v to višino še sega vpliv vznožja, ki je zaradi zagotovitve stabilnosti velikokrat zelo razraslo.

Če največje obsega najdemo pri osamelcih, ki morajo za vse poskrbeti sami, pa so največje višine dosešene vedno v družbi prijateljev, ki se medsebojno podpirajo. O višini ne govorimo pogosto iz razlogov, ki jih določa predvsem perspektiva in način zaznavanja. Če stojimo tik ob velikanu višine ne vidimo in zato ne čutimo, če pa se oddaljimo od njega tako, da ga vidimo v celotnem obsegu višino sicer vidimo vendar ne čutimo. Edini način, da doživimo občutje višine je da v istem merilu na papir narišemo sebe in velikana. Vendar to priporočam le ljudem z močnim egom sicer se utegne naš antropocentričen pogled na svet rahlo zamajati.  Za velikanski višinski rekord so glede na vrsto potrebne zelo različne višine iz istih razlogov, kot pri obsegu. Vendar lahko povem, je v Sloveniji trenutno najvišja velikanka Sgermova Pica visoka 61.7 m, ki je rekorderka tudi v širšem evropskem prostoru. Iz preteklosti pa so znane tudi posamezne orjakinje, hčere slovenske grude, ki so zrasle preko 70 metrov. Pri merjenju višine so problemi še bolj očitni kot pri merujenju obsega. Ni namreč možno splezati na vrh velikana in iz njega spustiti meter. Uporabiti je treba optične instrumente. Splošno razširjeni instrumenti za tovrstne podvige so sicer poceni in dostopni vendar so prilagojeni za višine med 20 in 40 metrov pri večjih višinah pa se napaka hitro povečuje. Za natančno izmero je torej potreben teodolit z izkušenim upravljalcem.

Tako za višinske kot za debelinske rekorde je potrebno predvsem dobro rastišče. Za zmago med višinskimi rekorderji je potrebna tudi dobra ekipa, medtem, ko je za debelino potreben predvsem čas. Zato se predvsem ob orjakih, ki so zasloveli zaradi svoje debeline pogosto postavljajo tudi vprašanje o starosti. Tu pa so problemi nerešljivi. Ljudje, ki so očakom izbrali prostor, kjer so se razvili do izrednih dimenzij so že mrtvi in nam zato preverljivih podatkov ne morejo dati. Možna je sicer radiokarbonska analiza vendar imajo le redki velikani še žive katerekoli celice, ki so nastale ob njihovem rojstvu saj so srca, velikanov, iz žalosti zaradi našega mačehevskega odnosa do njih,  največkrat že popolnoma gnila. Ker okoli mrtvega srca zeva velika praznina se pojavlja tudi vprašanje o smiselnosti vpogleda v velikanovo notranjost v katerih bi sicer glede na diferenciacijo tkiv lahko ugotovili strost neiztrohnjenega dela. Z analizami velikanov iste vrste, ki jim je še uspelo ohraniti srce ugotovili starost iztrohnjene praznine. Ko bi sešteli dejansko starost neiztrohnjenega oboda in teoretično starost iztrohnjene votline bi tako dobili dovolj dober približek velikanove starosti. Najboljši način je torej študij virov iz katerih lahko nemalokrat razbermo kdaj so se velikani rodili. Metode torej so na voljo, ker pa nam mogočnosti ne predstavljajo niti staros, niti debelina, niti višina je smiselnost zamudnega ugotavljanja posameznih atributov postavljena pod vprašaj. Mogočnost je namreč odvisna od vseh treh atributov skupaj in pa od naše zaznave.

To kar moramo vedeti je nekaj drugega. Tisti, ki so velikana negovali v njegovih najrosnejših letih so zagotovo že dolgo pod rušo. Največkrat so mrtvi tudi tisti ki so omogočili rast velikana preko starosti, ko bi z njegovo smrtjo lahko dobro zaslužili. Živijo največrat le tisti, ki se že odkar gospodarijo z rastiščem velikana odpovedujejo dohodkom, ki bi jih lahko pridobili na teh površinah. Na nas pa je, da generacijam velikanovih lastnikov in velikanom samim izkažemo priznanje za vizijo, ki nam je omogočila doživetje mogočnosti.

Objavljeno: Park april 2003, stran 16

Vzhodni sekvoji na Ruperč vrhu-pl. Sequoiadendron giganteum

Ob prerani smrti osebe izjemnih kvalitet imamo navado, da se jo spomnimo tudi z nekaj vrsticami, ki naj žalujočemu občestvu predstavijo njeno življenje, delo in smrt. V opomin na minljivost vsega lepega in stalne prisotnosti angela smrti, ki bo tudi nas pospremil v onostranstvo.

Mala ruperška sekvoja kot smo jo imenovali njeni prijatelji, je 5. decembra 2000 končala svojo pokončno, a prekratko življenjsko pot.

Kot hčerka neznane matere se je v vlažnih gozdovih ob Tihem oceanu rodila 21. marca 1881 očetu Generalu Grantu največjemu živemu organizmu na svetu. Ker je oče vzdrževal že 1 209 564 otrok, jo je bil primoran dati v posvojitev. Težka usoda premlade pastorke jo je preko oceana zanesla v prehodni dom za tujce Miramar v Trstu. S tem je sledila številnim sestricam in bratom, ki so jih kot strokovnjake za parkovno ureditev že od leta 1850 zaposlovali širom Evrope.

V prehodnem domu ju je skupaj z njeno sestrico, ki je bila od tedaj njena neločljiva sopotnica, v oskrbo vzel Jeane Xavier in ju od 1887 vzgajal v parku graščine Ruperč vrh. Že v mladosti so jima zaupali odgovorno nalogo Parkovne posebnosti, vendar sta po zaslugi izjemne pridnosti preko službe Skrbnice prijetne sence hitro pridobili še naziv Parkovne znamenitosti. Od tu do skrbnic Identitete kraja ni bilo več daleč; nato pa sta se začeli udejstvovati tudi na širšem področju Dolenjske, za kar jima je družba podelila naziv Naravna znamenitost. Vendar se sekvoji nista udejstvovali le na parkovnem področju, temveč sta dosegli izredne uspehe tudi na področju ekologije, saj sta v Sloveniji uveljavili kalifornijski patent No.117711 za čiščenje zraka. Obe sta se tudi aktivno športno udejstvovali in na lestvici NDD (naj debelejša drevesa) je Mala Ruperška sekvoja dosegla častno13 mesto, ki ga bo sedaj zasedla in seveda tudi prevzela s tem povezane obveznosti njena bližnja prijateljica Lipa na Brezovi rebri.

Vendar pot zelenih sester ni bila posuta le s cvetjem. Domotožje po humidnih rastiščih domačih gozdov, je močno okrnilo njuno naravno trdoživost. Leta 1945 ju je kruta usoda določila za nemi priči požara, ki je razdejal graščino. Največja tragedija pa ju je zadela 1975 leta ko je vanju udarila strela. Če je njeni sestri uspelo premagati nenadni udar in težave, ki so sledile pa so njej pošle moči. Tegobe so se kar vrstile. Glivična obolenja v spodnjem delu telesa in sušna leta so tako našo sopotnico, pripeljale do prelomnice.

Ta prelomnica jo seveda ni ločila od nas, saj še živi v našem spominu, honorarno pa bo še naprej opravljala tudi različne naloge v pohištveni industriji.

Kot piscu nekrologa mi je dana tudi priložnost da izrazim sožalje njenim bližnjim. Predvsem očetu, ki je kljub visoki starosti (3212 let) pokončno sprejel žalostno novico, sestri, ki ji je tudi v najtežjih trenutkih stala ob strani, in vsem prijateljem, ki so jo občudovali in podpirali na njeni razgibani življenski poti.

Objavljeno: Park, letnik 6, številka 6, stran 16, 200o

Vsako pomembno nalogo podpira več različnih sistemov

Permakultura sloni na načelih katerih upoštevanje vašemu sistemu omogoči izvajanje različnih nalog. Če sem kot prvo omenil načelo naj vsak sistem opravlja čimveč nalog, je treba razmisliti tudi o njegovem nasprotju. Vsako pomembno nalogo naj podpira več različnih sistemov. Zakaj je to pomembno zelo dobro vedo v bolnišnicah. Javno električno omrežje za njih ni dovolj. Za določene naloge, pri katerih ni dobro, da pride do prekinitev, je dobro imeti asa v rokavu.

Prav tako razmišlja vsak gospodar v deželah z nam podobno klimo. Če o svojem domu razmišljamo kot  o sistemu, je toplota ena izmed osnovnih človeških potreb, le ena izmed nalog, ki jo lahko podpirajo različni sistemi. Za toploto je torej potrebno poskrbeti na več načinov. Tradicionalno je v Sloveniji za toploto poskrbelo ognjišče. Večinoma so ognjišča danes del takšnih ali drugačnih centralnih sistemov. Vendar v marsikaterem domu najdemo tudi več ognjišč, številne gospodinje še vedno uporabljajo štedilnik, gospodarji pa praviloma bolj razmišljajo o kaminu ali pa vsaj žaru. Seveda pa za toploto poskrbimo tudi na drugačne načine. V grobem jih delimo na aktivne in pasivne. Peč ali kurišče  je tipičen predstavnik aktivnih načinov v katere je potrebno, poleg vhodne energije, energijo v obliki takšnih ali drugačnih reagentov vlagati tudi ves čas delovanja. Med bolj poznanimi izmed pasivnih načinov ogrevanja, ki za svoje delovanje potrebujejo le vhodno energijo, pa  so velika okna na južni strani stavbe, dobra izolacija ali premišljena izbira lokacije za hišo.

Seveda pa se v okoljih z drugačnimi pogoji ogrevajo tudi drugače. Eskimi prisegajo predvsem na močno hrano, telesno bližino in popolno izolacijo tako telesa kot bivalnega prostora, Islandci radi priporočijo geotermalno energijo, Polinezijci pa so prepričani, da sonce zadostuje. In tudi pri nas še vedno uporabljamo vse te načine ogrevanja. Vsi ne glede na način prehrane pozimi raje pojemo malo več, z delno vkopanimi hišami izkoriščamo dejstvo, da je temperatura le nekaj decimetrov pod zemljo bolj ali manj stalna in v prvih toplih spomladanskih dnevih hitimo odpirati okna.

Ugodje toplote pa si lahko zagotovimo tudi z ustvarjanjem mikro klimatskih pogojev. Ljubitelji permakulture so med svoje najbolj priljubljene sisteme uvrstili tako imenovane sončne pasti. Najbolj priljubljene so iz rastlin iz katerih oblikujejo črke U odprte proti soncu, v naravi sončne pasti pogosto najdemo na gozdnih robovih. Za izgradnjo sistema, ki bi pripomogel k ogrevanju hiše, tako lahko ustvarimo ali najdemo sončno past iz velikih dreves, grmov in grmičev. Najočitnejši učinek sončne pasti je koncentracija toplote v žarišču parabole, vendar ni edini; drugi nič manj pomemben je zaščita pred vetrovi. V krivini U-ja tako prevladujejo visoka zimzelena drevesa, ki nas ščitijo pred severnimi vetrovi. Na posameznih krakih pa svojo nalogo bolje opravi listopadna vegetacija, ki pozimi odvrže svoje liste, spusti sončne žarke na fasado, hkrati pa še vedno nudi določeno stopnjo zaščite pred vetrovi. Pogosto je tudi ogrevanje s kombinacijo sistemov, katerih stranski proizvod je toplota. Tako lahko rastlinjak prislonimo na južno stran hiše. Vendar ne smemo pozabiti, da je lahko toplote tudi preveč, zato moramo steklenjake opremiti z senčili in zagotoviti ustrezno kroženje zraka. Nekateri so šli pri ustvarjanju mikro klimatskih pogojev celo tako daleč, da so na južni strani hiše zgradili umetne vodne površine, ki sončne žarke odbijajo v južno fasado in jo tako še dodatno ogrejejo.

Teoretično lahko zgradimo 100% pasivno hišo, ki ne bo potrebovala zunanjih virov energije. Vendar moramo kot ekologi pomisliti tudi na energijo, potrebno za ustvarjanje ogrevalnih sistemov, saj izgradnja nekaterih sistemov porabi več energije kot jo le ti proizvedejo v celotni življenjski dobi. Zato je naloga permakulturnega načrtovanja predvsem uskladitev potreb in možnosti v zaključeno celoto, ki bo kar v največji možni meri poskrbela za naše ugodje.

MNOGONAMENSKOST

Permakultura, ki se je znotraj novodobnih gibanj razširila preko celega sveta, sloni na več načelih.

Eno izmed permakulturnih načel se tako glasi: »Vsak del sistema naj služi čim več namenom«, z eno besedo ga je najlaže opisati kot mnogonamenskost.  Kot primer bi bilo v zimskih razmerah smotrno omeniti ogenj. V časih iz začetka uporabe ognja so ljudje živeli predvsem v enoprostorskih bivališčih, eno ognjišče je služilo kuhanju, ogrevanju in razsvetljavi. In ta način uporabe ognja je bil med revnejšimi sloji v uporabi še do časa naših babic. Kmečka hiša revnejšega sloja izpred sto let je imela še vedno le eno ognjišče. V hišo si vstopil preko črne kuhinje, v peči pa je gorel ogenj, katerega toploto je bilo preko krušne peči čutiti tudi v sosednji izbi. Zagotovo je ogenj iz krušne peči črno kuhinjo tudi delno osvetljeval, vendar pa so za razsvetljavo že uporabljali trske, lojenke in pozneje tudi sveče ter petrolejke.  Zanimivo je bilo, da te hiše niso imele dimnika, temveč so dimu pustili prosto pot na podstrešje, kjer je še podkadil suhomesnate izdelke ali sadje. Iz hiše moje babice se črne kuhinje ne spomnim, spomnim pa se štedilnika na drva ali po domače »šporheta«. Šporhajt je bil prvenstveno namenjen kuhanju, ogreval je le en prostor, za ogrevanje ene spalnice so imeli krušno peč, druga pa je bila neogrevana.

Kje vse imamo skrit ogenj v današnjih bivališčih? Številne žarnice nam ločeno osvetljujejo vsakega izmed prostorov, opremljenega z radiatorji, ki lahko toploto dobivajo tudi iz zelo oddaljenih kurišč. Kuhamo na elektriki ali plinu, vodo grejemo v bojlerju. Poleg tega pa smo z obiljem grelno – svetilnih teles pridelali tudi recimo toplotne viške. Če kadite imate zelo verjetno vžigalnik in kljub vsemu razkošju grelnih, svetilnih in ogrevalnih teles imamo še vedno nekje skrito svečo in vžigalice. Zakaj torej sveča in vžigalice? Zato ker obstoječemu sistemu ne zaupamo? Ali mogoče zaradi občutka čarobnosti, ki ga prostoru lahko da le čarobno migotanje plamenov?

S kakšnimi posledicami se, poleg izgube čarobnosti, soočamo, ker smo zaupali prodajalcem najrazličnejših umetnih ognjev. Številne žarnice res da povečajo vidljivost in pri branju varujejo naše oči, vendar po drugi strani osvetljujejo nočno nebo do te mere, da mlajše generacije sploh ne vedo več kako izgledajo zvezde. Centralna kurjava je res da praktična, vendar ima za posledico, da je najbolje ogrevan prostor v hiši eden izmed tistih, v katerem se tudi pomotoma ne bi zadrževali več kot je nujno potrebno, saj v kurilnici pač nimamo kaj početi. Kuhanje na elektriki ali plinu je sicer čisto in učinkovito, toda ali mi zna kdo povedati, zakaj so pice iz krušne peči tako priljubljene? Če že imamo centralno, zakaj torej še bojler in ne raje ogrevanje tople vode s soncem? Koliko nas stane klimatska naprava, s katero iz stanovanja v toplih mesecih odstranjujemo toplotne viške?

Dejansko se je težko osredotočiti na eno samo permakulturno načelo, saj je v resničnem svetu vse nadvse prepleteno. Poleg tega ne želim vzbujati misli, da je permakultura nekakšen klic po starih dobrih časih, seveda pa bi bilo možno tradicijo nadgraditi z modernimi pristopi. Permakultura vsekakor priporoča uporabo lokalnih in obnovljivih virov energije, vendar pozor, to niso le drva. Krušno peč ali štedilnik lahko nadgradimo s centralno kurjavo, s tem bomo ogenj, njegovo prasketanje in toploto iz kurilnice prenesli v bivalni prostor in nato še v vse ostale. Oblika peči lahko ostane tradicionalna, vendar zakoni toplotne prevodnosti priporočajo zaobljene oblike. Vaši domišljiji in spretnosti lokalnih pečarjev prepuščam, ali se bo dalo v tej peči tudi kaj speči, na njej kaj skuhati ali posušiti. Vrata kurišča so lahko tudi steklena. Pri tej svetlobi sicer ne boste mogli brati, zagotovo pa bo ugodno vplivala na vaše počutje.

Objavljeno: Zeleni krog, letnik 2, številka 4, stran14, 2009

PERMAKULTURA

OPOZORILO: Pozor, permakultura bo spremenila vaše življenje, če večjih sprememb življenjskega sloga nimate v načrtu raje preberite kak drug članek!

Iz novodobnih gibanj prihaja v vsakdanjo rabo mnogo najširše uporabnih sistemov, načel, pojmov… Eden izmed teh je bil tudi ekologija. Beseda je iz prvotnega pomena, ki se je izgubil v antični davnini, prerasla v vsesplošno rabo in tako na žalost nihče več ne ve, kako naj si ga v današnji situaciji razlaga. Vendar to pomeni tudi, da so bila ekološka načela široko sprejeta na najrazličnejših področjih in tam s pridom tudi uporabljena. Pa tudi zlorabljena, kajti v pionirskih časih nihče ni pomislil, da bi besedo zaščitil, kot recimo blagovno znamko, logotip ali patent, in jo nato preudarno podeljeval v uporabo tistim, ki se na stvar spoznajo. Tako lahko danes kdorkoli prodaja recimo ekološke igrače iz plastike, s pesticidi pridelano ekološko hrano in podobno.
Vendar novodobna gibanja skrivajo še številne zaklade. Eden izmed njih je trajnost ali s tujko permanentnost. Avstralca Bill Mollison in David Holgrem sta združila besedi permanentna in agrikultura ter tako spočela svetovno gibanje permakulture. S to besedo sta označila ducat načel, katerih upoštevanje vam omogoči izgradnjo stabilnega sistema, ki bo kar najbolje izkoriščal razpoložljive danosti bivalnega okolja in vam omogočal zadovoljitev vaših potreb. Permakulturni aktivisti so nato po vsem svetu ustvarjali permakulturne sisteme, v katerih so si pridelali hrano, pijačo, energijo za ogrevanje, si zagotovili stanovanje ali pa celo gorivo za pogon avtomobila in obleko. Bistveno pa je bilo, da so se učili in ustvarili številne objekte, ki lahko služijo za prestavitev kako je možno teorijo prevesti v prakso.
Vendar na kmetijstvo ni mogoče gledati izolirano, kajti že pokrajina, ki nas obdaja, je rezultat kmetijstva. In uspešno kmetijstvo, v povezavi z učinkovito upravo, je bilo osnova za razvoj moderne kulture. Po drugi strani pa je kmetovanje odraz naše kulture. Celo pojma kultura in kmetijstvo sta neločljivo povezana. Danes bolj znan vidik besede kultura je sociološki, recimo, kultura kot umetnost. Pomen povezan z obdelovanjem zemlje – kultiviranjem, pa je v uporabi mnogo redkeje. Če pogledamo zgodovino civilizacije torej vidimo tudi zgodovino kmetijstva.
V odgovor neločljivi povezanosti kmetijstva in družbe so tako že kmalu po začetku permakulturnega gibanja nehali govoriti o permanentni agrikulturi in začeli besedo permakultura razlagati kot permanentna kultura. Permakulturni aktivisti so s tem svojo dejavnost razširili na najširša področja: zeleni denar, življenje v skupnosti, ekonaselja, pridelava hrane v mestih… To so le nekatera področja, kjer so permakulturni načrtovalci dosegli največje uspehe. Permakulturna načela, ki jih je Bill Molison raziskoval v pragozdovih Tasmanije, so bila tako prenesena v vsakdanje življenje.

Čeprav permakultura sloni na široko zastavljenih načelih, je izredno natančno določena. Že vsako izmed načel zagotavlja določeno stopnjo približanja naravi. V medsebojni kombinaciji pa upoštevanje načel zagotavlja nadgraditev bivalnega okolja v svojstven ekosistem. Ta ekosistem nas bo usmerjal v razmišljanje, da vsak lahko prispeva nekaj za boljši jutri. Če bomo obravnavali naravo kot svojega prijatelja, bomo lahko vzpostavili način življenja, ki ne bo porabil veliko energije in sploh nič strupov, poleg tega pa bo vzdrževanje dobro zastavljenega sistema potrebovalo vse manj in manj našega dela.

Objavljeno: v Zelenem krogu, letnik 1, številka 3, stran 14, 2008

ILEGALCI

Ilegalci so ljudje, ki se morajo zaradi svoje drugačnosti skrivati pred oblastmi. Analogijo lahko uporabimo tudi za drevesa. Drevesa so drugačna, oblast jih preganja in drevesa se skrivajo na površinah, ki oblastnikom niso na očeh.

SPOMIN

Spomnim se drevesa, to je bilo najboljše drevo v mestu, mogoče živi le še v mojem spominu, a upam, da ni tako. Rastlo je na majhni zaplati zemlje ob kandijskem križišču, med tako imenovanim »hotelom« Kandijo in pošto. To je bilo precej veliko drevo, visoko kakih deset metrov, deblo je bilo debelo okoli trideset centimetrov in je nosilo veličastno krošnjo. Ta krošnja je bližnjo okolico razveseljevala s senco, širšo pa z orehi. Drevo sem si zapomnil nekega jesenskega večera, ko sem pod orehom opazil več ljudi, ki so se po vseh štirih plazili po tleh, se vstajali, sklanjali, počepali, nosili vrečke v avto, skratka, nabirali so orehe. Najbolj prebrisan je imel celo psa, ki mu je stražil teritorij. Seveda sem se jim pridružil. Po opravljenem dejanju prilaščanja družbene lastnine smo poklepetali in ne boste verjeli, eden izmed njih je celo vedel, kdo je drevo posadil. Orehi so bili okusni, lahko so se luščili in bilo jih je veliko. Naslednje leto so drevo posekali.

URADNO STANJE

Obstajajo različni pridevniki, s katerimi okrasimo ljudi, ki delajo bedarije, toda tisti delavci, ki so izvedli grozodejstvo, so bili tam po ukazu in niso bili nič krivi. Delovni nalog seveda obstaja, toda ker so ti isti delavci posekali tudi v neposredni bližini rastočo tiso, ki spada med zaščitene drevesne vrste, je jasno, da tudi podpisnik naloga nima pojma. Seveda obstaja tudi delovna pogodba, s katero je nekdo zaposlil nekoga, ki nima pojma in je zato vsaj malo kriv….. Toda Don Kihot ni moj vzornik in tako se v boj s papirnatimi mlini na veter pač nisem podal. Če bi bila to edina protidrevesna akcija v mestu, najverjetneje ne bi reagiral, vendar je tak pristop očitno odraz splošne usmeritve mestnega urejevalca zelenih površin.

Tise so rastle tudi pred Rotovžem.

Pred Merkatorjem na Glavnem trgu so rastli topoli.

Na drugem koncu trga je nekoč rastel en maklen več …

Konec koncev so hoteli posekati Kettejev drevored, ki je vpisan v inventar Naravne in kulturne dediščine Slovenije. Računica pa je najverjetneje takšna, da posekaš drevo in odprtino zaliješ z asfaltom. Pobiralec parkirnine je že zaposlen in mestna površina, ki je še pred enim dnevom občini povzročala stroške vzdrževanja drevesa, ji danes prinaša stopetdeset tolarjev na uro. V neposredni bližini vodnjaka so letos posekali breze, upam, da ravnokar opisan scenarij ne bo obveljal tudi v tem primeru, saj je vodnjak že sedaj preveč vkleščen med avtomobile, kar njegovo estetsko funkcijo skoraj popolnoma ubije. Na drugi strani Glavnega trga pa, v posmeh vsem mojim razglabljanjem, raste drevored gabrov. Pred kratkim so jim povečali in uredili skromne gredice, ki jim pripadajo in s tem pokazali izjemno mero rahločutnosti. Torej urejevalec zelenih površin v mestu ni povsem protidrevesno razpoložen, mogoče je le rahlo zmeden. Seveda obstajajo urbanistični načrti, ki so jih pametni ljudje naredili za velike denarje, vendar jih raje ne omenjam, saj v njih mogoče piše, da je treba vsa drevesa v mestu iztrebiti, da bi mesto tako pridobilo ustrezen srednjeveški videz ali kaj podobnega. Kakorkoli že, na Glavnem trgu raste manj dreves kot jih je pred desetimi leti. Isto pa se dogaja tudi z zelenimi površinami. Veliko hiš v starem delu mesta se obnavlja, vsem obnovam pa je skupno to, da je hiši pripadajoča zelena površina po obnovi manjša kot pred njo. Mogoče se zdi, da je to neobhodno potrebno, vendar ni.

Zakaj to ni dobro? Drevesa poleg tega, da kradejo prostor avtomobilom, opravljajo še številne druge, ravno tako koristne funkcije: čiščenje zraka, ki je centru mesta neobhodno potrebno, saj na mestih kjer je trg zožen, smrdi kot v garaži, klimatska funkcija, ki jo poleti izraža hladna senca, pozimi pa ustavljanje vetra, in estetska funkcija, ki so jo izpričali številni slikarji…

NARAVNO STANJE

Moj vzornik je Masanobu Fukuoka, ki je pustil, da se papirnati mlini vrtijo v le njim razumljivem ritmu, in zasnoval neaktivno kmetijstvo. Na kratko je zasnovanje izgledalo tako, da je počasi opuščal vse aktivnosti, za katere je smatral, da na njegovem osem hektarjev velikem posestvu niso neobhodno potrebne, dokler ni samo še sejal in obiral. Sam je 1975 pri okoli osemdesetih letih obdeloval celo posestvo, in o vsem skupaj napisal še knjigo »The One Straw Revolution« in dosegel svetovno slavo. Temu se reče delati z glavo. Masanobu je močno vplival na Billa Mollisona, ki je definiral permakulturo, ki bi jo lahko opredelili kot ustvarjanje človeka podpornih sistemov. Po njegovo je prvi korak opazovanje smeri, v katero deluje narava, sledi dokumentiranje stanja in opažanj, nato izdelava dolgoročnega in kratkoročnega načrta, izvedba, in seveda nazadnje kontrola, ki je uvod v nov krog, ki se zopet začne pri opazovanju in ponovi. Pet korakov proti večnosti.

Celo Slovenijo je v daljni preteklosti preraščal gozd, ki ima torej tudi na Kapitlju svojo domovinsko pravico. Seveda ljudje za svoje potrebe potrebujemo negozdne površine in si jih tudi zaslužimo. Toda narava vztraja in nam poskuša povedati, da je rastlinska biomasa v vsakem ekosistemu neohodno potrebna in je kot taka nosilec številnih krajinskih kvalitet. Številna semena padajo na vse površine doline, tudi cestne, strešne … in tudi na zelene mestne površine. Semena vzklijejo, drevesa rastejo, komunalci jih sekajo. Seveda je pametno posekati drevo, ki grozi, da bo s koreninami razžrlo temelje knjižnice, toda nekatera drevesa so izbrala dobre položaje. Poganjajo iz okrasnih grmičkov, se skrivajo v živih mejah ali celo preraščajo večje in manjše zapuščene površine.

Če ste zelo zagreti, lahko greste v drevesnico, kupite drevo, recimo oreh, in ga posadite na zelenico pred blokom, za podrobnosti pa si oglejte sadjarski priročnik.

Če nimate denarja, lahko primerno sadiko poiščete v naravi, jo vzgojite do za vstop v park primerne velikosti, in nadaljujete po prej opisanem postopku.

Če pa nimate niti denarja niti časa, pa lahko naredite oporni kol za drevo. Kol naj bo čimbolj podoben tistim, ki jih uporablja komunala!? V naravi poiščeš drevo, ki je samo pognalo na primerni površini, kol močno zabiješ v zemljo, čimbliže drevesu, in drevo privežeš ob kol – ne premočno. Nato vzameš še prazno pločevinko, ji odrežeš dno in vrh ter prerežeš po dolgem. Dobljeni tulec skleneš okoli drevesnega debla, tik ob zemlji in s tem preprečiš, da bi drevo uničili s kosilnico na laks, se ob njem fotografiraš in z upanjem, da si opravil dobro delo, odideš domov in napišeš članek.

Seveda bi to lahko počeli tudi delavci podjetje Rast, ki je kot izgleda zadolženo za nekatere mestne površine, vendar je hitro, kvalitetno in poceni najverjetneje v nasprotju z njihovimi poslovnimi načeli.

PREDLOG SPREHODA

Ko boste šli naslednjič v Ragov log, pojdite s kandijskega križišča mimo pošte in nato ob vrtovih do konca ograje. Tu se razglejte. Podrobno si oglejte nekakšno grmovje, v njem raste veliko dreves, najverjetneje ne boste spregledali velikega oreha in sosednje češnje, ki že leta razveseljujejo mimoidoče s senco, šumenjem, plodovi in ptičjim petjem. Poleg teh dveh ilegalcev, ki jima je uspelo mimo vseh urbanističnih načrtov doseči zrelost, je v grmovju še mnogo njunih otrok, ki potrebujejo pomoč, oporo in srp, ki bi jih osvobodil konkurence in jim dal potreben polet. Dvajset ljudi bi v eni uri zapuščeno površino spremenilo v sadovnjak. Naslednjih dvajset bi čez dvajset let postavilo klopce in sadovnjak spremenilo v park. Poleg tega pa imajo drevesa pravico do tega prostora in si ga tudi zaslužijo.

Objavljeno: Park, letnik 2, številka 7, stran2

V Novem mestu obstajajo poti, skrite očem komunalne službe. Poti, ki jih ni načrtoval urbanist. A vendar so prehodne, vzdrževane, in popolnoma ustrezajo željam in potrebam uporabnikov.

KRAJ KAMOR GRE TUDI CESAR PEŠ

O stranišču vam nimam povedati nič novega, čeprav je tema zelo vabljiva. Tista zanimiva beseda, ki se skriva v starem slovenskem pregovoru je PEŠ. Na prvi pogled ni videti, da bi bilo o pešcih potrebno govoriti, vendar obstajajo nekatere neugodne smeri razvoja. Prostor namenjen pešcem v primerjavi z avtomobilisti, čakalna doba pred prehodom za pešce, zakon močnejšega na prehodu za pešce, delež proračuna, ki ga avtomobilistom namenja država, občina, družina,… način izdelave čevljev, splošna kondicija, umetnost hoje, …… Avtomobili zelo pogosto prevzamejo prostor namenjen peš hoji. Primer za tako ravnanje so ceste v manj prometnih predelih, recimo od Mačkovca do Novega mesta. Cesta brez pločnika, ki jo pešci uporabljajo kot izgleda le na lastno odgovornost. Ali pa parkirišče na novem trgu. Zasnova novega trga, izražena skozi dostope v obliki stopnišč in smermi v katere so ti prehodi usmerjeni, sicer izgleda kot ustvarjena za pešce, vendar je konzerva, v kateri poseda zbiralec parkirnine, prevzela oblast, podzemne garaže pa bolj ali manj samevajo. Velik delež odraslih ljudi je avtomobilistov. Čevljarska industrija pa je le industrija, ki si seveda želi preživeti. Zato je večino njihovih izdelkov zelo prilagojenih pritiskanju na pedala in malo manj hoji. Posledice se kažejo v obliki pekočih podplatov, platfusa, šibkih gležnjih… Seveda lahko kupite tudi čevlje prilagojene za hojo, vendar vas bo preveč ljudi spraševalo, od kod ste prišli. Splošna kondicija je seveda temu primerna. Prehoditi trideset kilometrov na dan? Za večino pretežno zdravih ljudi v najboljših letih to predstavlja skrajni izziv. Ponoviti kaj takega naslednji dan pa utopijo. Umetnost hoje tako postaja izumirajoča umetnost, ki so jo negujejo planinci, pohodniki, alpinisti… Hoja po brezpotju je le še privilegij gozdarjev. Hoditi bos ali pa bos celo kam priti pa je le še oddaljen spomin evolucije, ki je svoja najboljša leta posvetila ustvarjanju stopal in več kot polovico našega mišičevja namenila in ustrezno razvila za potrebe hoje. Povprečen meščan pa se z dvigalom pelje v garažo, z avtom v službo, kjer prevegetira svojih osem ur. Z istimi prevoznimi sredstvi se nato odpravi pred televizor, kjer preživi ostanek dneva. Postopek ponavlja vse delovne dni razen četrtka, ki ga popestri z obiskom fitnes studia. Če si ga seveda lahko privošči, kajti avto je v nasprotju s splošno razširjenim mnenjem precej draga zadeva.

KO STOPITE IZ AVTOMOBILA STE TUDI VI PEŠCI

Poleg tega pa obstajajo skupine ljudi, ki so sposobne preživeti brez avtomobila. Seveda je veliko odraslih brez izpita, avtomobila ali celo obojega, vendar je to skupina, ki je nihče ne jemlje zelo resno, saj je avto kot statusni simbol daleč pomembnejši kot prevozno sredstvo. Peš hoja je torej vse bolj nekaj kar ni dobro početi preveč očitno, če pa brez nje ne morete je dobro, da se odmaknete na periferijo, recimo v gozd. Novemu mestu je po zaslugi modrosti piscev Zakona o gozdovih, na račun lastnikov gozdov, skrita ljubezen do peš hoje utrla stezice v Ragovem logu, Portovalu in številnih drugih gozdov in gozdičev. Ta ljubezen je poti, sicer namenjene in urejene za gozdarsko delo, spremenila v sprehajališča, ki jih vsaj občasno uporablja večina Novomeščanov. Poleg tega pa so te gozdove prepletle še druge potke, ki vas popeljejo do najlepših mest za opazovanje sončnega zahoda ali pa vam pokažejo najbližjo pot iz Ragovega v center mesta. Prav tako je brez izpita veliko starejših ljudi, predvsem žensk, ki peš opravijo večino opravil v družini. Nakupe, plačevanje položnic, obdelava vrta, obisk cerkve ali kakšne bolj kulturne institucije…. To je pravzaprav najmočnejša skupina meščanstva, saj na svojih pohodih srečujejo somišljenike, s katerimi lahko izmenjajo mnogo več kot poblisk z lučmi ali bežno hupanje. Lahko se neovirano ustavijo, pogovorijo, gredo del poti skupaj ali pa se celo spomnijo, da morajo nujno spiti eno kavico…… Vendar ta skupina ni najmočnejša. Najmočnejša skupina pešcev so otroci. Otroci avtomobile sicer imajo, vendar jih v njihovi le njim znani modrosti uporabljajo v namene, ki so odraslim bolj ali manj nerazumljivi. Ko se odpravijo v vrtec ali šolo sicer vse preradi vskočijo dedki ali babice in tako v razvijajoč se um vcepijo lagodnost in avtomobilističen način razmišljanja. Vendar jim to ne uspe in otroci kmalu odkrijejo užitek hoje v šolo skupaj s prijatelji. Sladka urica, ko se izmaknejo nadzoru in se s prijatelji-cami pogovorijo o večnih skrivnostih odraščanja, o skrivnih hišicah v gozdu in o fantu iz sosednje ulice…. S svojo taktiko so si uspeli izboriti privilegije, kot nihče drug. Recimo ustanovitev lastne policije, ki na ključnih mestih poti v šolo z avtoriteto rumene rutice in loparčka uveljavlja izvajanje zakona. Veliko ljudi kljub vsem težavam hodi v službo peš, in obstajajo še skupine pešcev, ki jih ne bom našteval, skratka končno število je večje od števila avtomobilistov. In vsi ti ljudje so bolj ali manj nevidni iz preprostega razloga – ne povzročajo problemov. A vendar pustijo sledi. Potke. Potke, ki se vijejo čez zelenice, med bloki, za garažami …. Najlepši primer je pot iz Ragovske do osnovne šole Grm, pot, ki si je na nekaterih odsekih izborila celo tlakovanje. Ko na Ragovski zapusti parkirišče so jo prekrili s ploščami in jo s tem naredili prehodno v vsakem vremenu ter tako postavili zgled za reševanje podobnih primerov. Nato se preko Jakčeve zvija med bloki in garažami kot blatna steza, ponekod posuta s peskom, drugod le sled v travi. Poskus dodelave v obliki stopnic z ograjico zaradi neupoštevanja kolesarjev in vozičkov kot rednih uporabnikov peš poti na žalost ni popoln.Vendar je bila dobra volja pokazana, kar pomeni, da končna rešitev ni več daleč. Za SDK-jem nato preko uradnih poti in parkirišč pride na zadnjo stran Zagrebške ulice, kjer jo stopnice vzdignejo neposredno pred šolo. Skratka, pešci so si brez uradnega blagra izborili najboljšo pot, ki upošteva, da pešci ne potrebujejo tako blagih ovinkov kot avtomobili in je zato mnogo krajša. Uradni graditelji poti pa pešce preusmerjajo na ceste, kjer morajo neprestano vdihovati strupene hlape ter prenašati hrup in nevarnost, da jih bo med izogibanjem na pločniku parkiranim avtomobilom zbil neučakan šofer. Seveda so tudi potke, ki jih želijo nasprotniki peš hoje na vsak način uničiti. Vendar jih s tem le potisnejo v ilegalo. Primer kronske kozlarije je križišče železnice in ulice iz Drske proti zdravstvenem domu. Začelo se je najverjetneje tako, da je bilo spuščanje in dvigovanje zapornic neažurno. To je povzročilo nekontrolirane prehode, ki se jih je nek urbanističen samouk odločil preprečiti z železnimi ograjami in mrežami. Kaj je ostalo od njegove ideje si lahko ogleda vsak sam. To očitno ni način reševanja problemov, vendar primer ni osamljen. Enaki filozofiji so sledili tudi ograjevalci zgradbe na Seidlovi 70, ki so hkrati z zgradbo ogradili tudi peš povezavo med spodnjo in zgornjo stranjo ogromne stanovanjske soseske. Tretji primer je na najkrajšem prehodu med gimnazijo in Ragovim logom, kjer so pod Slovenijašportom zgradili velika zelena vrata in tako gimnazijcem preprečili najkrajši dostop do Ragovega loga. Seveda so v vseh treh primerih že vzpostavljene potke, ki se tem prerekam uspešno izognejo. Ostane sicer grenak priokus, vendar ga z lahkoto izperemo, če se iz podobnih primerov naučimo, kako te ilegalne potke nastajajo in to teorijo izrabimo sebi v prid. Teorija je očitno dobro znana prebivalcem Plave lagune, ki so v gozdičku med bloki in reko Krko razvil cel mali park z različnimi objekti, ki so jih gradili neimenovani ljubitelji narave in sedaj dobiva dopolnitev v funkcijsko pripadajočem prostoru, ki z udarniško akcijo posameznih entuzijastov ob logistični podpori DNŠ-ja prebija mejo med ilegalnostjo in legalnostjo. Akcija ne sme ostati neopažena, saj bi lahko v prihodnosti postala zgled za ravnanje na podobnih mestni površinah, ki jih velikopotezni načrti odrinejo na rob dogajanja.

EPILOG

Seveda bi lahko na mestni ravni namesto avtomobilizma spodbujali peš hojo, kolesarjenje in javni transport, vendar je to povezano s frontalnim spopadom s svetovnim avtomobilskim lobijem. Zato je najverjetneje bolje, da začnemo pri sebi.

Objavljeno: Park, letnik1, številka 2, april 1998