PERMAKULTURA

OPOZORILO: Pozor, permakultura bo spremenila vaše življenje, če večjih sprememb življenjskega sloga nimate v načrtu raje preberite kak drug članek!

Iz novodobnih gibanj prihaja v vsakdanjo rabo mnogo najširše uporabnih sistemov, načel, pojmov… Eden izmed teh je bil tudi ekologija. Beseda je iz prvotnega pomena, ki se je izgubil v antični davnini, prerasla v vsesplošno rabo in tako na žalost nihče več ne ve, kako naj si ga v današnji situaciji razlaga. Vendar to pomeni tudi, da so bila ekološka načela široko sprejeta na najrazličnejših področjih in tam s pridom tudi uporabljena. Pa tudi zlorabljena, kajti v pionirskih časih nihče ni pomislil, da bi besedo zaščitil, kot recimo blagovno znamko, logotip ali patent, in jo nato preudarno podeljeval v uporabo tistim, ki se na stvar spoznajo. Tako lahko danes kdorkoli prodaja recimo ekološke igrače iz plastike, s pesticidi pridelano ekološko hrano in podobno.
Vendar novodobna gibanja skrivajo še številne zaklade. Eden izmed njih je trajnost ali s tujko permanentnost. Avstralca Bill Mollison in David Holmgren sta združila besedi permanentna in agrikultura ter tako spočela svetovno gibanje permakulture. S to besedo sta označila ducat načel, katerih upoštevanje vam omogoči izgradnjo stabilnega sistema, ki bo kar najbolje izkoriščal razpoložljive danosti bivalnega okolja in vam omogočal zadovoljitev vaših potreb. Permakulturni aktivisti so nato po vsem svetu ustvarjali permakulturne sisteme, v katerih so si pridelali hrano, pijačo, energijo za ogrevanje, si zagotovili stanovanje ali pa celo gorivo za pogon avtomobila in obleko. Bistveno pa je bilo, da so se učili in ustvarili številne objekte, ki lahko služijo za prestavitev kako je možno teorijo prevesti v prakso.
Vendar na kmetijstvo ni mogoče gledati izolirano, kajti že pokrajina, ki nas obdaja, je rezultat kmetijstva. In uspešno kmetijstvo, v povezavi z učinkovito upravo, je bilo osnova za razvoj moderne kulture. Po drugi strani pa je kmetovanje odraz naše kulture. Celo pojma kultura in kmetijstvo sta neločljivo povezana. Danes bolj znan vidik besede kultura je sociološki, recimo, kultura kot umetnost. Pomen povezan z obdelovanjem zemlje – kultiviranjem, pa je v uporabi mnogo redkeje. Če pogledamo zgodovino civilizacije torej vidimo tudi zgodovino kmetijstva.
V odgovor neločljivi povezanosti kmetijstva in družbe so tako že kmalu po začetku permakulturnega gibanja nehali govoriti o permanentni agrikulturi in začeli besedo permakultura razlagati kot permanentna kultura. Permakulturni aktivisti so s tem svojo dejavnost razširili na najširša področja: zeleni denar, življenje v skupnosti, ekonaselja, pridelava hrane v mestih… To so le nekatera področja, kjer so permakulturni načrtovalci dosegli največje uspehe. Permakulturna načela, ki jih je Bill Molison raziskoval v pragozdovih Tasmanije, so bila tako prenesena v vsakdanje življenje.

Čeprav permakultura sloni na široko zastavljenih načelih, je izredno natančno določena. Že vsako izmed načel zagotavlja določeno stopnjo približanja naravi. V medsebojni kombinaciji pa upoštevanje načel zagotavlja nadgraditev bivalnega okolja v svojstven ekosistem. Ta ekosistem nas bo usmerjal v razmišljanje, da vsak lahko prispeva nekaj za boljši jutri. Če bomo obravnavali naravo kot svojega prijatelja, bomo lahko vzpostavili način življenja, ki ne bo porabil veliko energije in sploh nič strupov, poleg tega pa bo vzdrževanje dobro zastavljenega sistema potrebovalo vse manj in manj našega dela.

Objavljeno: v Zelenem krogu, letnik 1, številka 3, stran 14, 2008

Art by Zibi Genis

Permaculture design course, PDC

Permakultura v prvi osebi, permakulturna načela in načrtovanje, divja hrana, doživljanje neokrnjene narave v pragozdu, gozd in gozdni vrt, obisk permakulturne kmetije, zeleni denar, vse to in še kaj vam bomo predstavili Marjana Kos, Janez Božič in Borut Kuštrin.

Dobimo se pod Turško lipo v Gorenjem Vrhpolju v soboto, 6. aprila 2013, ob 9. uri od koder se bomo odpravili v pragozd Kobile. Ob sprehodu proti pragozdnim sestojem se bomo začeli spoznavali z vsebinami, ki so predvidene za začetek samostojne poti proti pridobitvi permakulturne diplome (podrobnosti na strani Ekovas). Program tega dne bomo predvidoma končali ob 17. uri. Naslednje dni bomo ustvarjali v okviru urnika.

Izdelali bomo permakulturni načrt, ki nam bo omogočil divjino pripeljati v svoj dom in ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo, zaščito in uspešno zadovoljil čim več potreb, pa tudi kakšno željo.

Ustvarjalnica permakulturnega načrtovanja bo večinoma potekala na Permakulturnem posestvu pri pojočem potoku, za katerega bomo izdelali permakulturni načrt. Tečaj se bo končal v nedeljo, 16. junija, ko bodo udeleženci prejeli potrdila o opravljenem Tečaju permakulturnega načrtovanja.

Dan	Termin	Vsebina
Sobota     6. 4.	9:00 – 17:00	Pragozdna permakultura (hrana iz nahrbtnika)
Nedelja  14. 4.	9:00 – 17:00	Divja permakulturna delavnica
Sobota   20. 4.	9:00 – 17:00	Gozdni vrt
Nedelja   12. 5.	9:00 – 17:00	Spiralna gredica
Sobota    18. 5.	9:00 – 17:00	Kompostno stranišče
Petek      24. 5.	18:00 – 20:00	Uvod v permakulturo
Sobota    25. 5.	9:00 – 17:00	Obisk permakulturne kmetije
Petek      31. 5.	18:00 – 20:00	Zeleni denar
Sobota     1. 6.	9:00 – 17:00	Tokovi, conacija, potrebe in želje
Petek       7. 6.	18:00 – 20:00	Permakultura in gozd
Sobota     8. 6.	9:00 – 17:00	Izdelava permakulturnega načrta
Sobota   15. 6.	9:00 – 21:00	Predstavitev permakulturnega načrta in zabava
Nedelja  16. 6.	9:00 – 17:00	Individualno delo, podelitev potrdil in načrti za naprej

Cena tečaja je 290 € (vključeni obroki, razen ob obisku pragozda, ko se bomo hranili iz nahrbtnika in šotorjenje); prijava s predplačilom v znesku 50 €. Če vam plačilo polne cene trenutno predstavlja problem, nam sporočite in bomo skupaj poiskali možnost udeležbe na tečaju. Možno se je pridružiti tudi posameznim dnevom, v tem primeru je cena za posamezni dan 30 €.  Za podrobnejše informacije lahko pokličete 040 305 306 (Janez),  pošljete mail na naslov, na katerega sprejemamo tudi prijave: janez.bozic@outlook.com.

Na delavnici zelenega denarja je trgovanje strogo lokalno.

Potem, ko permakulturna načela uresničiš v domu, vrtu in sadovnjaku, je čas da razmisliš, kako bi jih uporabil tudi na ne-ekosistemskih področjih. In ker se ravno ukvarjamo s predponami eko, je tu seveda ekonomija. Čeprav danes v krogih, ki se po navadi ukvarjajo z ekonomijo, ne izgleda več tako, sta bila v stari Grčiji pojma ekonomija in ekologija neločljivo povezana, prav tako pa sta povezana tudi v permakulturi. Z LETS sistemom smo se tako spoznali že na drugi permakulturni delavnici v Sloveniji, ki jo je vodil Declan daljnega leta 1994 v Svetinjah, torej lahko vsekakor sprejmemo, da je lokalna ekonomija v Sloveniji izvoren del permakulturnega nabora znanj.

Kako poteka igrica, vam ne bom povedal, saj je presenečenje njen bistveni element. Na kratko le to, da v 15 minutah povzame številne lastnosti obstoječega sistema, kot tudi razloge za nove pristope. S to igrico v mislih je prestavitev teorije lažja. Bernard bi rekel: »Denar je družbeno sprejeto menjalno sredstvo«, in mi na delavnici smo družba. In to dobra. Skratka, po igrici je teorija bolj sprejemljiva, sicer pa se je dotaknemo le na kratko. Predvsem je potrebno vedeti, da funkcija menjave ni edina funkcija denarja, tu je še funkcija vrednotenja, varčevanja, ustvarjanja identitete in še kaj.

Nova denarna valuta namenjena trgovanju na delavnicah.

Vendar se moramo najprej odtrgati od evra, njegove lastnosti so namreč naravnane natanko tako, da kar najbolje služi globalizaciji, mi pa bi se radi lotili lokalizacije. Zato odpremo menjalnico, v kateri lahko evre zamenjamo za dare. Dar je denarna enota, ki smo jo razvili prav za ta namen. V veljavo vstopi, ko se udeleženci s tem strinjamo, kar je že ena izmed razlik od evra, ali dolarja. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi me kdo vprašal, ali si evra dejansko želim, oziroma dolarja, ki je mnogim celo vsiljen. Prav tako se tudi strinjamo, da bodo dari prenehal veljati po koncu delavnice in da bo v vmesnem času izgubil 6 % vrednosti. Zakaj izgubili? Ker je ravno to tisto, kar spodbudi menjavo, vsi bi jih še pred koncem delavnice nadvse radi uporabili.

Naslednja vaja sestoji iz ustvarjanja plakata, na katerem vsi udeleženci predstavijo svojo ponudbo. Delavnico pravzaprav začnemo že ob zbiranju prijav, saj moramo udeležence spodbuditi, naj s seboj prinesejo čim več svojih izdelkov, pridelkov, če imajo kakšne ročne spretnosti pa naj s seboj prinesejo orodje za njihovo izvajanje. Brez proizvodnje namreč ni menjave, pa naj si zagovorniki terciarnega sektorja mislijo, kar hočejo.

 In kaj je potrebno navesti ob prestavitvi ponudbe? Ceno. Tu se soočimo z drugo funkcijo denarja – vrednotenje. Ljudje se tega lotijo na zelo različne načine. Aha, tukaj imam liter ekološko pridelanega jabolčnega soka, ki bi v nakupovalnem centru stal 2,5 €. En evro je tri dare – in poskusijo sok prodati za 9 darov. Drugi se poglobijo in razmislijo, koliko časa so dejansko porabili za pripravo določenega izdelka. Preštejejo kolikokrat so šli v sadovnjak in koliko bencina so za to porabili, koliko časa so preživeli v sadovnjaku, kolikokrat so morali prebrati jabolka, koliko je stalo stiskanje in stekleničenje. Nato izračunajo, da so za liter jabolčnega soka porabili 0,96 evra in ga nato prodajo za tri dare. Hm?

Tu se soočimo z resnico, ki jo je izpostavil Masanobu. Po naravni poti pridelana hrana mora biti cenejša kot industrijsko pridelana. In če delate vsaj približno tako kot on, je to res. Oziroma, če odkrijete, da je vaša proizvodna cena višja, kot cena na polici v trgovini, najverjetneje delate nekaj hudo narobe. Seveda je Masanobu govoril o proizvodni ceni, že sam pa je spoznal, da so trgovci njegove izdelke sposobni in željni prodajati neprimerno dražje. Sam je sicer vztrajal pri ceni, ki je njemu in družini omogočala skromno življenje.

Sledi menjava. Zanimivo, da se udeleženci najprej lotijo materialne izmenjave. Kot sem že omenil, dari niso najbolj primerni za varčevanje, pač pa so za težke čase nadvse primerne vložene gobice. In ker so vsi prišli od nekod, s seboj niso mogli prinesti vsega. Zato pa je prodano vse kar so prinesli. In potem so na vrsti masaže, svetovanja, skratka usluge. Seveda ni vse popolno, jaz sem tako dve leti čakal na frizerja. Po tej vaji torej vsi vedo, kdo kaj nudi, kdo kaj potrebuje in če prihajajo iz istega kraja, je to samo začetek. Tako pri nas tkemo vzorce.

In za konec še menjalnica. Dare zamenjamo nazaj v evre, ponavadi ne vseh. Nekaj tistih, ki imajo na hrbtni strani napisan črnogorski vic, običajno postane spominek. Ker pa smo mi te bankovce natisnili in jih tudi potrebujemo, vam bom vic napisal tukaj, tako da mi lahko naslednjič bankovce pustite.

Američan pride v Črnogorski hotelčičk in najame sobo. Na recepciji odpre denarnico in v naprej plača 100 dolarjev. Receptor debelo gleda in si reče evo, to je priložnost, da po pol leta izplačam mesarja. Odide preko ceste in da mesarju 100 dolarjev. Tudi ta je presenečen in si reče, to pa je idealna prilika, da plačam ovce, ki mi jih je kmet prodal na kredo. Krene do kmeta in mu da 100 dolarjev. Temu se oči orosijo, hvala bogu, kurbica iz mesta mi že cel mesec grozi, da bo vse povedala ženi, če se končno ne prikažem z denarjem. Gre h kurbici in ji da 100 dolarjev. Tudi ta je denarja vesela, saj je receptorju že dolžna ravno stotaka za sobico, v katero lahko vodi stranke. Odide v Črnogorski hotelčič in receptorja že spet osreči s 100 dolarji. V temu trenutku se ob recepciji pojavi ameriški gost, izjavi, da s sobo ni zadovoljen, vzame svojih 100 dolarjev in izgine.

Več na permakultruni delavnici.

Marsikomu je dejstvo, da so nam denar tiskali v Beogradu – no ja, tako so vsaj napisali na bankovce – šlo močno v nos. Saj samo tiskanje niti ni bilo problematično, bolj nas je motilo to, da so nas ob vsaki izdaji še enkrat izdali in si privoščili inflacijo po lastni izbiri. Nekatere je to samo motilo, drugi pa so imeli tudi ideje, kako se temu izogniti. Še preden je Republika Slovenija izdala svoj denar, najprej vrednostne tolarske bone in nato še tolarske bankovce, je eden izmed tistih, ki so imeli idejo, prešel v ofenzivo. Hamurabi je zasnoval denarno enoto lipo. Danes o tem razmišljajo le še numizmatiki, vendar ni povsod tako – komplementarne  oziroma vzporedne valute so po vsem svetu deležne izjemnega zanimanja.

Prvo javno omembo Lipe smo zasledili v Mladini, natančneje v že uveljavljeni rubriki »Črna borza preživetja« 19. maja daljnega leta 1989. V tej rubriki so poleg Hamurabija sodelovali tudi Dežurni finančnik, Veliki starec in pa seveda tudi posamezne službe, kot so Plansko analitska služba črnoborzijancev in Sindikat črnoborzijancev. Rubriko smo, kljub šaljivim naslovom, prebirali nadvse resno, saj nam je upoštevanje njenih nasvetov omogočilo soočenje s hiperinflacijo takratnega monetarnega sistema. Zaradi trajne in vedno večje inflacije je bila funkcija varčevanja za jugoslovanski dinar takrat že zdavnaj stvar preteklosti. V tistem času smo bili priča izgubi funkcije vrednotenja, saj so se cene spreminjale vsak dan sproti. Kmalu pa je bila močno oslabljena tudi funkcija menjave. Razen menjave v nemške marke, ki smo jo vsi izvršili še isti dan, ko smo dobili plačo. In kot protiinflacijski denar je bila lipa načrtovana tako, da se je inflacija ni dotaknila. Vrednost lipe so izračunavali na osnovi povprečne vrednosti blaga, ki smo ga 31. 12. 1988 lahko kupili za 10.000 dinarjev.

Ta bankovec je razlog, zakaj smo tudi njegovemu potomcu, na katerem je bila sicer le ena ničla, rekli jur. Beseda jur sicer izhaja iz enega prejšnjih tisočakov, na katerem je bil upodobljen Sv. Jurij.

 

Slogan Črne borze preživetja: »Človek mora reševati tudi sebe, ne le oblast«, je še vedno aktualen. Zanimiva sta tudi stavka: »Vsak ve, da inflacije ne bi bilo, če država ne bi tiskala denarja« ali » Glavni vzrok naše inflacije je, da so si NBJ (Narodna banka Jugoslavije) in drugi finančni subjekti v preteklih letih nakopali preveč dolgov in nepokritih terjatev«. Ob malenkostnih spremembah bi lahko obe izjavi še vedno krasili naslovnice tiska. Danes vemo, da je tiskani denar le majhen delček vsega denarja v obtoku, večino le-tega pa tako ali tako po lastnemu preudarku in zelo ohlapnih pravilih izdajajo komercialne banke. Inflacije pa ni?  Je pa zato javni dolg, in to vse večji, pa tudi nepokrite terjatve, ki ponovno spodkopavajo stabilnost sistema.

 

Hkrati s pesimističnimi izjavami pa so se začele pojavljati tudi osnovne strategije preživetja. »Država je tiskanje denarja dovolila vsakomur, Merkator izdaja bone, podjetja menice, ljudje pa čeke v naprej«. Zakaj torej denarja ne bi izdajali še mi – in so ustanovili podjetje Lipa holding. Enaka vprašanja si danes postavljajo lokalne skupnosti po vsem svetu in vzpostavljajo svoje valute. Stavek, ki definira okolje, v katerem bo rasla lipa: »Denarni sistem je treba zgraditi zunaj obstoječega sistema«, je tako zame najboljši opis komplementarnih, torej vzporednih valut, ki v Evropi pa tudi drugod po svetu vedno pogosteje spremljajo trgovanje v evrih, dolarjih in ostalih oblikah FIAT denarja.

Glavni zagon, srebrno osnovo, kovanje in tisk lipe – nove valute pa je omogočila ravno rajnka Jugoslavija. Hamurabi je namreč opazil, da je vrednost kovancev kot kovine in s tem potencialne surovine neprimerno višja, kot njihova nominalna vrednost. Kmalu tako zasledimo tudi naslov LBC (Lipa Bank Corporation) odkupuje kovance. S tem si je Lipa holding zagotovila konkretno kritje za zagon projekta.

Vas zanima več ?

 

Skupaj bomo videli več.

Ali veste, da permakulturno znanje izhaja tudi iz pragozda? Permakulturno izročilo namreč pravi, da je v tasmanskih pragozdovih Bill Mollison spoznal marsikatero permakulturno načelo. Ali poznate slovenske pragozdove? Obiskali bomo gozdni rezervat Rajhenavski pragozd. Cel dan bomo posvetili spoznavanju sestojev, ki predstavljajo osrčje slovenskega
dela dinarskih gozdov.

Nihče nas ne more naučiti toliko, kot se lahko naučimo sami, in eden od boljših načinov učenja je obiskovanje primerov, kjer lahko na licu mesta opazujemo naravo pri delu. Podajmo se v svet neokrnjene narave, kjer nas bo na civilizacijo spominjala le ozka steza.

Dobimo se v soboto, 21. april ob 9:00 pred Gozdnim gospodarstvom v Podturnu pri Dolenjskih toplicah tik pod masivom Kočevskega Roga.

PROGRAM
Z programom bomo začeli na žagi Rog, nekdaj največjemu lesno predelovalnem obratu daleč na okoli. Nato se bomo preko gospodarskega gozda odpravili proti rezervatu, ki nam bo ponudil spoznanje o minljivosti vsega človeškega, spoznanje pradrevesa in pragozda. Če nam bo čas dopuščal, pa se bomo sprehodili še po gozdni učni poti Rožek.

Hranili se bomo iz nahrbtnika in izlet zaključili okoli 17-te ure.

KAJ DOBITE?
Poleg programa dobite tudi možnost gibanja v neokrnjeni naravi, kjer se boste naužili tišine.

PRIJAVA
Vaša investicija v obisk prvega izmed zavarovanih pragozdov Slovenije je le 20 €. Prijavite
se na mail: zavodporevit@gmail.com oziroma pokličite  040 203 286 (Jure). Za podrobnejše informacije o programu pa lahko pošljete mail na janez.bozic@outlook.com ali pokličete 040-305-306 (Janez).

Da bi zagotovili kvalitetno izvedbo programa, smo omejili število udeležencev. Zato ne
odlašajte, prijavite se čimprej.

Pozor, to je hudo provokativen zapis. Če ste hitre jeze, raje obiščite stran Joga za vsakdanje življenje

In spet je tu sneg. Ko smo bili otroci, smo se predvsem kepali in sankali, nato so nas zasvojili s smučanjem. Še vedno ne morem verjeti, da si je lahko povprečna slovenska družina vsako leto privoščila 14 dni smučanja. Kot pa smo odraščali, smo se spoznavali tudi s kidanjem snega. Vsekakor najbolj koristen izmed vseh zimskih športov, ki poleg telesa krepi tudi duha in še marsikaj.

Prav tako pa smo imeli že nekaj malega pomladi. Vsaj tisti, ki smo se odpravili na Kras. In s pomladjo zame pride tudi čas malo daljših delavnic. Takšnih od kosila v petek pa do večerje v nedeljo. Tokrat so me povabili v Škoflje, malo vas nedaleč Divače. Ta delavnica je bila malo drugačna od vseh ostalih do sedaj, saj so jo organizirali Italijani, skupina CESnet iz Trsta. Če vam bo še kdo kdaj rekel, da Italijani ne govorijo tujih jezikov, mu lahko poveste, da se moti. Ta vikend sem spoznal kar dva, ki sta govorila slovensko, skratka tudi Italijani imajo slovenske sorodnike in starše, ki jih pošljejo v šolo, kjer se lahko naučijo slovensko. Ta italijanski pridih se je odrazil tudi pri mizi. Tako za kosilo kot za večerjo najmanj štiri jedi. In po kosilu malo sieste. Res ne vem, kako jim je uspelo vse to stisniti v ceno 130 evrov, saj so imeli poleg mene še štiri predavatelje. Po drug strani pa je bila to delavnica kot vse druge – že spet imam občutek, da sem se naučil več kot udeleženci. Joga, gradnja z vrečami in pa predvsem igre v krogu. Te igre so namenjene vzpostavitvi skupinskih vezi in veliko pripomorejo k boljšemu delu. Najbolj všeč mi je bila tista s stoli, ki jih je bilo manj kot udeležencev. Oseba brez stola postavi vprašanje. Iščem ljudi, ki so to ali to. Na primer iščem ljudi, ki so jim všeč brade. In vsi, ki so jim všeč brade se morajo vstati in si najti drug stol. Seveda nekdo ostane brez stola in on postavi naslednje vprašanje. To je le eden izmed načinov, kako se spoznati hitreje in učinkoviteje.

Sin, vnuk, nečak ali sin od žene in njenega bivšega?

Kot smo že večkrat ugotovili, s pomočjo permakulturnih prijemov lahko potešimo tudi številne nematerialne potrebe, in toplina je vsekakor ena izmed pomembnejših. Poleg tega je to potreba, za katero si le redki upajo priznati, da ni potešena. Res je, da samota ne pomeni nujno tudi osamljenosti. Toda to je bolj izjema kot pravilo. Če si pri petdesetih še samski, boš najverjetneje samski tudi pri osemdesetih, in umiranje v samoti se mi ne zdi zelo zabavno. Lahko sicer še par let paradiraš z lepotami fantovskega življenja, ampak prej ali slej se boš naveličal. In če pri 50 še nimaš otroka, je bolj ali manj jasno, da ne boš več rodila. Ne rečem, da morajo roditi vse ženske, vendar jih je vsekakor veliko, ki si želijo, vendar je zadnji vlak že odpeljal. In potem se je potrebno po pomoč zateči k medicini. Ali pa psom. Koliko psov je potrebno pokopati, da se poteši želja po starševstvu?

In kot si nekateri ne upajo priznati, da so osamljeni, se številni sploh ne zavedajo, da je toplina ena izmed osnovnih človekovih potreb. Se je Robinzon razveselil Petka? Mogoče živite v družini z mamo, dvema bratoma in sestrama, njihovimi partnerji in enim kupom nečakov, in potem je tu še vaš mož in vajin dojenček? Vsi se redno obiskujejo in po preteklem druženju se vsi strinjajo, da so se imeli fino in se je potrebno čimprej videti še enkrat. Potem si mogoče želite predvsem vikend, po možnosti malo dlje od domače hiše in pa brez telefona. Ja tudi take družine obstajajo, pravzaprav bi vse družine morale biti take. A na žalost niso. Celo slovenska zakonodaja obstoja takih družin ne priznava. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tako v svojem drugem členu navaja: »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.« A ja? Mogoče je to osnovna družinska celica. In kar se zakona tiče. Kaj se zgodi, če se osnovni družinski celici pridruži še teta, potem to ni več družina? Kakšen je status babic, ki živijo s snaho in njenimi otroci, njihov sin pa je na žalost umrl v prometni nesreči. Halo? In to ni samo drugi člen, cela zakonodaja je naravnana na ta način. Potrošništvo gre še dlje, pa jasno, če bo živel vsak sam, bomo prodali več pralnih strojev.

No ja kakorkoli, spet je zapadel sneg in kidanje snega je zdravo za telo in duha. Poleg tega pa je zdravo tudi za medsebojne odnose. Še posebej, če živite v bloku. Takoj si pojdite kupit lopato, priporočam tiste aluminijaste, z okrepljenim robom in lesenim ročajem. Nato se zakopljite v sneg in opazujte svoje počutje in sosede. Sosede, ki bodo hodili mimo in se pretvarjali, da vas ne opazijo. Sosede, ki se bodo ustavili in poklepetali. Pa take, ki ne bodo mogli odpeljati in jim bo nerodno prositi za lopato. In ko vas bo zazeblo, naj vam žena v termovki prinese topel čaj. Če kida še kdo, naj prinese več skodelic. Nato se zopet zakopljite v sneg, in ko vas bo zazeblo naslednjič, poberite gajbice, s katerimi sosedje markirajo svoja parkirišča, in jih zažgite.

TEČAJ PERMAKULTURNEGA NAČRTOVANJA – delavnica

Sobota 6. aprila ob 9:00 do nedelja 16. junija ob 17:00,

Dolenjska, Gorenje Vrhpolje, Črešnjice

Izdelali bomo permakulturni načrt, ki nam bo omogočil divjino pripeljati v svoj dom in ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo, zaščito in uspešno zadovoljil čim več potreb, pa tudi kakšno željo. Pridobili boste znanje in potrdilo, potrebno za začetek poti do diplome permakulturnega načrtovalca.

 ————————————————————————————————-

PERMAKULTURA – dvodnevna brezplačna delavnica

 Petek 26. ob 17:00 in sobota 27. ob 9:00

 Tminsko – Lokovec

 V petek se bomo spoznali z razvojem permakulturnega gibanja ter razlikami med konvencionalnim in permakulturnim pridelovanjem hrane.  Spoznali bomo osnovna permakulturna načela in nadaljevali s predstavitvijo gozdnega vrta. V soboto pa se bomo lotili permakulturnega načrtovanja in na kmetiji najprej proučili njene vire, nato pa se pobližje spoznali s conacijo in različnimi ukrepi.

 ————————————————————————————————-

UVOD V PERMAKULTURO – brezplačno predavanje

Torek 16. maja ob 18:00

Dolenjska, Novo mesto, Knjižnica Mirana Jarca

Spoznali bomo pojem permakulture, razvoj permakulturnega gibanja in njegova ustanovitelja, ter kratko ponazoritev razlik med konvencionalnim in permakulturnim pridelovanjem hrane. Glavnino predavanja pa bomo posvetili osnovnim permakulturnim načelom, primerom dobre prakse in različnim izvedljivim ukrepom.

————————————————————————————————–

Kuga, drugi jezdec apokalipse, je, kot sta ugotovila Terry in Neil, sicer že upokojena, vendar so bolezni kljub temu človekov stalni spremljevalec. Vsaj tako kot lakota. Mogoče malo manj.

Vsako leto videvam lačne divje živali, zelo redko pa se je zgodilo, da sem videl bolne. Seveda bolezni obstajajo tudi med divjimi živalmi, vendar to četrti jezdec apokalipse – Smrt – rešuje sproti in brez odvečnega hrupa. Mogoče so bolezni, ki jih srečujemo med divjimi živalmi, le odraz porušitve naravnega okolja? So bile tudi naše bolezni redke in preproste, dokler smo živeli v skladu z naravo; in dalj od narave kot smo, bolj kompleksne so naše bolezni in več jih imamo?  Je možno, da moderne bolezni tudi stranska posledica našega boja proti njim? Naj bo kakorkoli, spomladi in jeseni se iz čiste ljubezni do človeštva pojavijo oglasi za cepljenje proti gripi.

Saj poznate delo kitajskega matematika Džu Šidžja; bilo bi čudno, če ga ne bi, v osnovni šoli so vam  zagotovo predstavili njegovo delo.  Binomska krivulja, tista zvonasta, pravzaprav je za njo v uporabi tudi ime normalna krivulja. Mogoče pa so vam pozabili omeniti, da jo je prvi opisal Džu Šidžje leta 1303 in pri tem skromno priznal, da jo njegovi kolegi uporabljajo že 200 let. Bolj verjetno so vam poskusili prodati kakšno bedarijo v stilu: »Prvi, ki jo je obravnaval in našel mnoge njene lastnosti, je bil francoski matematik 17. stoletja Blaise Pascal.«

Opozorilo: to ni znanstvena literatura, večina navedb je približnih, številne pa so divje netočne.

Recimo, da imamo na ordinati, to je tista pokončna črta koordinatnega sistema, stotine ljudi. Na vodoravni črti, torej abscisi, pa pojavnost neke lastnosti, recimo kako močno je gripa  prizadela obravnavano skupino ljudi. Na vsaki strani tega zvona se nahajajo nadvse zanimivi repki. Tem repkom rečejo standardni odklon. Že tako na oko lahko rečemo, da jih je nekaj zbolelo strašno. V bolnišnici so se borili za njihovo življenje in kljub izredni požrtvovalnosti medicinskih sester, zdravnikov, vsega osebja in ministrstva za zdravstvo, ki je nesebično preskrbelo sredstva za njihovo delo, so posamezniki tudi umrli. Velika večina jih je tri dni obležala v postelji in se vrnila v sivi vsakdan. Precej pa jih kljub pandemičnim razsežnostim ni pokazalo nobenega znamenja bolezni. In izmed teh precej jih je nekaj, ki so … kaj? Pridobili odpornost na neumnosti?

Mogoče je to samo moj občutek, ampak gripa je vsako leto bolj nevarna. Imam ta občutek zaradi propagande, ker sem vsako leto starejši, ali ker je res? Ah, brez skrbi saj bo medicina poskrbela zame.

Proti gripi in vsaki nalezljivi bolezni se lahko borimo na številne načine. Vendar se najmanj eden izmed načinov, cepljenje na primer, ne ukvarja z zaščito posameznika, temveč z zaščito populacije.

No ja kakorkoli, dejstvo je, da večina populacije gripo preživi. Kaj pa bolezen, kako se ta odzove na cepljenje? Tudi bolezen preživi, tudi binomska krivulja, ki prikazuje smrtnost ubogih povzročiteljev gripe ima tisti levi in desni repek. In v desnem repku se skriva virus, ki si misli, oziroma si ne misli: »Naredili ste me za začetnika nove civilizacije «. Potem, ko gripa preživi, se umakne v ilegalo, redno jemlje svoj močno zmanjšani davek in čaka na naslednjo priložnost. Njeno potencialno življenjsko okolje bo še bolj neodporno kot prejšnjič, in kot ponavadi se bodo številni že spet cepili proti gripi. Tiste tri, ki jih je v tekočih šestih mesecih srečala pamet in so začeli zdravo živeti, pa si bom prihranila za konec. Juhuhu!

In potem se vsi sprašujemo od kod epidemije gripe. Pot do zdravja, kar se populacije tiče, pač ne pelje preko genocida nad virusi, temveč temelji na zavestni odločitvi za izboljšanje psihofizične kondicije življenjskega okolja virusov, torej nas . Cepljenje namreč med cepljenimi ljudmi oteži razmnoževanje vseh virusov samo znotraj neodpornega dela populacije virusov. Vpliv na glavnino populacije virusov je že šibkejši. Vendar pozor! Cepljenje ne vpliva bistveno na tiste viruse znotraj odpornega dela populacije virusov, ki se skrivajo v desnem repku binomske krivulje. Del populacije virusov, tistih 5 odstotkov standardnega odklona, tako dobi primerjalno prednost, pred glavnino populacije, ki ob večkratnem ponavljanju cepljenja povzroči razvoj populacije virusov s povsem novim lastnostmi. In to je populacija, s katero se moramo v naslednji sezoni gripe soočiti vsi, tudi tisti, ki se nikoli nismo cepili proti gripi.

In da ne boste mislili, da je to kaj novega – to je pojav, ki je v industrijskem kmetijstvu zelo dobro raziskan. Škodljivci se prilagajajo pesticidom in seveda se tudi Industrijsko kmetijstvo z razvojem novih pesticidov prilagaja škodljivcem.

Sem jaz še ono ali sem že on? Evolucija je univerzalna lastnost vseh živih organizmov, pa naj kreacionisti rečejo karkoli.

In kot normalna krivulja velja za posledice gripe in populacijo virusov, tako velja tudi za posledice cepljenja. V levem repku se skrivajo nadvse nesrečni primeri; za glavnino je cepljenje nenevarno, ima dejansko vpliv, ki si ga želimo videti, mogoče celo upraviči ceno posega; o desnem repku pa pravzaprav nihče ne razmišlja. Permakulturniki bi temu rekli rob, ki si zasluži vso pozornost.

Znanost, na žalost, dela za najboljšega plačnika in ji zato ne moremo več zaupati.

Če se torej znanost v primeru cepljenja ukvarja predvsem z glavnino, se bolnišnice in na žalost tudi pogrebci ukvarjajo z ljudmi, ki jim gripa ali pa cepljenje zapusti nadvse neprijetne posledice. Kdo pa se ukvarja s tistimi par odstotki na drugi strani tega zvona, ki so prav tako del naše populacije?

Kaj sploh vemo o teh nekaj odstotkih? So posledice, s katerimi se sooči ta del populacije, preprosto diametralno nasprotne od posledic, ki prizadenejo tistih pet odstotkov na tragičnem delu nadvse zgovorne krivulje? Recimo, da je osebek št. 1313 umrl, osebek  3339 pa je pridobil večno življenje? Mogoče, vendar vsega tega, vsaj dokler je znanost dekla industrije, ne bomo nikoli izvedeli!

Če se vam primer gripe ne zdi dovolj strašen, potem lahko malo razmislite o AIDSU.

Bršljanova posebnost je tudi tvorba različnih listov za rodne in nerodne, ups, poganjke.

Hedera helix je rastlina, ki ji številni gozdarji in vsi sadjarji delajo prav hudo krivico. Mnogi celo mislijo, da je parazit, ki s svojimi koreninicami srka sokove drevesa, na katerem živi. Vendar to ni res. Bršljan drevo potrebuje le kot oporo, zgodbe o njegovih zajedavskih navadah pa najverjetneje izhajajo iz ust ljudi, ki so bršljan poskusili zatreti. Načeloma je to zelo preprosto: izžagate 10 centimetrov dolg kos debla in to je to. Vendar pozor, pri tem je treba biti pozoren na najmanj na dve stvari. Prvič, bršljan mogoče ne bo odmrl prvo leto, ko ga boste spodsekali. Brez stika z zemljo lahko preživi tudi še več let. Vendar ne zato, ker bi zajedal drevo,temveč zato, ker se tudi po deblu steka dovolj vode, v razpokah drevesne skorje, najrazličnejših vdolbinah na deblu in žepkih, ki jih tvorijo bršljanove korenine in stebla pa se je nabralo nekaj komposta. Drugič, bršljan ima številna debla in prerezati morate prav vsa, tudi najtanjša. Če boste to storili na dan, ki je po biodinamičnem koledarju primeren za trebljenje rastlin, ali pa recimo vročega avgusta, bo odmrl hitreje.

Bršljan se izkaže tudi kot pokrivna rastlina. Mogoče celo malo preveč.

Za permakulturnike  pa je bršljan ena izmed redkih domačih rastlin sloja plezalk. Torej sloja, ki ga pri tvorbi gozdnega vrta potrebujemo prav tako kot katerikoli drugi sloj. In prav v zimskem času z obilico snega pridejo njegove lastnosti najbolje do izraza. Mnenja o njegovi strupenosti se razlikujejo. Nekatere knjige ga priporočajo kot zdravilo, druge njegovo uporabo odsvetujejo, eno pa je gotovo: bršljan ni strupen za srne. Če želite torej poskrbeti za uravnoteženo prehrano srn tudi pozimi  in tako posledično zmanjšati škodo na sadnem drevju, jim lahko vzgojite kakšno drevo bršljana. Vendar pozor: to da ni parazit, še ne pomeni, da drevesa v doglednem času ne bo uničil. Zagotovo ga ne bo prizadel dokler pleza samo po deblu. Prav tako ga ne bo poškodoval, dokler pleza po ogrodnih vejah. Še več, prisotnost bršljana v notranjosti krošnje bo le-to očistila zastarelih vejic in preprečila širjenje bohotivk. Ko pa bo bršljan svoje lovke začel stegovati proti vejicam z listi, je čas za akcijo. Ali pa mogoče že malo prej. Zimzelena plezalka na listopadnem drevesu je lahko predvsem ob visokem snegu resna grožnja. Če je drevesna krošnja lepo simetrična, se vam ni potrebno bati, če pa je krošnja izrazito enostranska, pozor. Vpliv neenakomerne porazdelitve teže enostranske krošnje bo bršljan še povečal, in prav tako jo bo povečal sneg – verjetnost, da se bo drevo podrlo, je tako večja in večja.

Da bodo srnjaki spomladi v dobri kondiciji.

Vendar srne ne plezajo po drevju, kako bodo prišle do bršljana? Seveda jim lahko v manjših vrtovih nekaj bršljana naklestite. Če pa ste stvari zastavili malo bolj na široko, se prehranjevanja srn lahko lotite po gozdarsko. Kot v vsakem gozdnem vrtu tudi v mojem ne pridelujemo le sadja in mislim, da so drva po pomenu drugi najpomembnejši pridelek. Zima je tako ali tako najboljši čas za pripravo drv in ko zapade sneg je čas za akcijo. Drevo, ki ga moramo tako ali tako odstraniti, je poraščeno z bršljanom, in ko ga posekamo, vsaj v majhnem delu narave preprečimo lakoto, ki sicer grozi vsem slovenskim rastlinojedom.

Prav tako je bršljan ena izmed najpozneje cvetočih rastlin v naših krajih. V času cvetenja, torej tam nekje oktobra, ni lepšega kraja za počitek kot klopca pod cvetočim bršljanom. Občutek je podoben kot če bi sedeli ob čebelnjaku. V istem letu bršljan razvije tudi plodove in ponovno so to najpoznejši plodovi naokoli. Prav tako kot ni strupen za srne, tudi ni strupen za ptice. Ob krmilnici, ki ima predvsem vzgojni učinek, lahko torej za svoje pernate prijatelje poskrbite tudi na permakulturni način.

Če vi želeli izvedeti več lahko obiščete Tečaj permakulturnega načrtovanja.

Bajke in povesti o Gorjancih

Od sobote, 30. marca do ponedeljka 1. aprila 2013

Dolenjska, Podturn, Gorenje Vrhpolje, Kostanjevica

Si želite približati naravi? Preživeti noč ali dve v največjem strnjenem kompleksu gozdov, kar jih premore stara celina? V treh dnevih, ki obkrožajo dve noči, obiskati tri slovenske pragozdove. Vsi trije so pragozdovi, vendar so med sabo tako različni kot le morejo biti. Rajhenavski pragozd, gozdni rezervat z najdaljšo naravovarstveno tradicijo, osrčje Kočevskega Roga, slovenskega dela dinarskih gozdov. Sožitje jelke in bukve na visokem apnenčastem krasu, skoraj 1000 metrov nad morjem, ki ga označuje stalno pomanjkanje vode. Pragozdni sestoji v gozdnem rezervatu Kobila, ki se za svoj naravovarstveni status še borijo, dragulj Gorjancev, zibko prenekatere Slovenske bajke. Kraljestvo bukve, ki se ji na dolomitnih kamninah, pridružijo izviri in potočki. Krakovski pragozd, srce največjega, najbolje ohranjenega in na žalost tudi enega zadnjih nižinskih hrastovih poplavnih gozdov.

Če si želite namesto zlitja z naravo pridobiti znanja, bomo poskrbeli tudi za to. Slovenski pragozdovi so namreč vir znanja o sonaravnosti. V treh dnevih bo seveda tudi obilo priložnosti za spoznavanje s permakulturo. Ali veste, da permakulturno znanje izhaja tudi  iz tasmanskih pragozdov – tam je namreč Bill Mollison spoznal marsikatero permakulturno načelo. Nihče nas ne more naučiti toliko, kot se lahko naučimo sami, in eden od boljših načinov učenja je obiskovanje primerov, kjer lahko opazujemo naravo pri delu.

Dobimo se v soboto, 30 marca ob 10-ih na parkirišču Zavoda za gozdove Slovenije v Podturnu (Podturn 73).

PROGRAM
Prvi dan bomo obiskali Rajhenavski pragozd – strogi naravni rezervat, ki so ga gozdarji iz gospodarjenja izločili že leta 1892. Mogočna drevesa tam živijo v svojem naravnem ritmu. Kljub dolgoletni zaščiti pa se morajo predvsem jelke boriti za preživetje. Proti večeru se bomo nastanili v gozdarski koči Rdeča luža, se preko noči naužili tišine ali pa mogoče gozdnih zvokov. Naslednji dan se bomo napotili v dolino po imenu Kobila, ki nam s svojo kotlasto obliko omogoča prvinsko doživetje pragozda. Tu se bomo zbližali s pra-potokom, kjer si bomo po mili volji zajeli pitne vode in nadaljevali pot proti osrčju doline z najobsežnejšo terminalno pragozdno fazo v Sloveniji. V ponedeljek pa se bomo napotili v Kostanjevico. S programom bomo začeli že pred gostilno Žolnir, ta je bila tudi priljubljena postojanka inženirja – žolnirja Ressla, ki je v tukajšnjih gozdovih deloval okoli leta 1820. V njegov spomin se tu začne tudi Resslova pot, ki nas bo popeljala mimo pragozda, močvirij in tudi najdebelejšega hrasta v Sloveniji.

Med izleti se bomo hranili iz nahrbtnika, zjutraj in zvečer pa bomo v gozdarski koči poskrbeli za skupen vegetarijanski obrok. Za spanje v gozdarski koči prinesite svojo posteljnino ali spalno vrečo.

PRIJAVA
Vaša investicija v obisk najbolj ogroženega ekosistema v Sloveniji je le 90 €, za tiste, ki trenutno nimate gotovine, pa imamo na voljo širok nabor brezgotovinskih plačil. Dodatna vprašanja ali prijavo pošljite na mail: janez.bozic@outlook.com oziroma pokličite 040-305-306 (Janez). Ob prijavi navedite od kot prihajate in ali ste pripravljeni sprejeti še kakšnega sopotnika.

Da bi zagotovili kvalitetno izvedbo programa, smo omejili število udeležencev. Zato ne odlašajte, prijavite se čim prej.

Virgin forest Pečka

From Saturday, 30th March to Monday 1st April 2013

Slovenija – Dolenjska – Podturn, Gorenje Vrhpolje, Kostanjevica

Do you want to get closer to nature? Spend a night or two in the largest forest complex on the old continent? And in the three days around those nights, visit three Slovenian virgin forests. All three of them are virgin forests, but they are very different. Rajhenavski gozd, forest reserve with the longest tradition of nature conservation – the heart of Kočevski Rog, Slovenian part of Dinaric forests. Mainly fir and beech on high carst, almost 1000 meters above see level, marked by constant lack of water. Virgin forest in the forest reserve Kobila, which is still struggling for its nature conservation status – a jewel in Gorjanci, cradle of many Slovenian fairy tales. Mostly beech on dolomite with beautiful springs and creeks. Virgin forest in the heart of Krakovski pragozd, the best preserved, but unfortunately also one of the last lowland oak floodplain forests.

If you want to gain knowledge instead of immersing in nature, we will take care of that to. Slovenian virgin forests are a source of knowledge about sustainability, not only for Slovenes but for the whole of central Europe, as well as other countries that have not preserved their virgin forests. In those three days there will be plenty of opportunities to meet with permaculture. Did you know that permaculture knowledge originated from Tasmanian virgin forest; that is where Bill Mollison came across many permaculture principles? Nobody can teach us as much as we can learn ourselves, and one of the best ways of learning is going to places where you can observe nature at work.

We’ll meet on Saturday, March 30 at 10 am at the parking lot of the Slovenian Forest Institute in Podturn (Podturn 73).

PROGRAM
On the first day we’ll visit Rajhenavski gozd – strict nature reserve that was excluded from forest management in 1892. Giant fir and beech trees grow there in their natural rhythm. Despite the long-standing protection, fir trees must struggle to survive. We will stay the night in the forest hut Rdeča luža, and enjoy the silence, or perhaps forest sounds. The next day we will visit the valley, which with its form gives us an opportunity for primal virgin forest experience. Here we can drink natural water from a virgin-stream, then continue our journey to the heart of the valley. After another night in the forest hut, on Monday we will go to Kostanjevica. The program will begin in front of the Žolnir inn, which was also a popular post for forest engineer Ressel – inventor of propeller, who was in charge of those forests in 1820. In his memory, the Ressel path starts here, which takes us past swamps, virgin forest, and the thickest oak in Slovenia.

Please bring your own sandwiches or meals for lunch: in the morning and in the evening vegetarian meals will be provided. Bring your own bedding or sleeping bag.

REGISTRATION
Your contribution for a visit to the most endangered ecosystems in Slovenia is only 90 €. For additional questions or registration please send mail to: janez.bozic@outlook.com or call +386-40-305-306 (Janez).
In order to ensure quality program implementation, we limit the number of participants. So do not hesitate, sign up as soon as possible.