Enodnevna permakulturna delavnica

Dolenjska –Novo mesto – Črešnjice pri Otočcu.

Vas zanima kako goščavo, ki bi jo večina slučajno mimoidočih požgala in začela na novo, spremeniti v gozdni vrt? Se ob tem zabavati, pridelati zdravo hrano, kurjavo in še marsikaj. Na Permakulturnem posestvu pri pojočem potoku smo se tega lotili leta 1999. Nikoli se nismo pretegnili, razen pri razmišljanju. Poleg vsega, kar nam je v tem času nudil gozdni vrt, smo namreč pridelali tudi vedenje o tem kako. In to vedenje smo pripravljeni deliti. Zima je čas, ko večina dreves odvrže obleke in vam omogoči vpogled v notranjo strukturo drevesnega sloja gozdnega vrta. Poleg tega pa je starka zima tudi najboljša sodelavka za najrazličnejšo paleto opravil, ki so potrebna, da iz zaraščajoče površine nastane užitna krajina.

Dobimo se na Permakulturnem posestvu pri pojočem potoku (klikni za dostop) v soboto, 4. februarja 2012, ob 9. uri. Delavnica bo trajala do 17. ure. Potekala bo v naravi, obujte, oblecite se terenu in vremenu primerno. Postregli vam bomo s čajem in toplo vegetarijansko enolončnico, zato s sabo prinesite skodelico, globok krožnik in žlico. Seveda pa bo to prava delavnica, zato s seboj prinesite orodje s katerim najraje delate in seveda zaščitno opremo. Prispevek za izničenje raznoraznih spremljevalnih stroškov je 20 € evrov ali 30 darov. Za tiste, ki vam primanjkuje gotovine pa imamo na voljo široko paleto najrazličnejših možnosti menjave.

Če potrebujete podrobnejše informacije lahko komentirate objavo, pošljete mail na naslov

jbaonzeizc@gmail.com

Ali pokličete na telefon 040 305 306. Ob prijavi povejte oziroma navedite ali imate prevoz, iz katere smeri boste prišli, ste pripravljeni sprejeti sopotnike, oziroma ali bi se želeli komu pridružiti.

Lepe pozdrave

Janez in Marjana

Prvi gozdni vrt, ki je dosegel svetovno slavo, je bil raj. Zgodba se je za nekatere prebivalce sicer končala z izgonom, vendar to ne sme vreči slabe luči na tiste, ki so ostali. Sledili so še drugi poskusi. Najodmevnejši so bili Babilonski viseči vrtovi. Teksti in slike sodobnikov in številnih poznejših opisovalcev nam prikazujejo orjaško spiralno gredico s prepletom sadovnjakov, vrtov, vodnih površin, teras in ostalih elementov kulturne krajine, izmed katerih so vsi še vedno del številnih vrtov.

Sam izraz gozdni vrt pa je v splošno rabo prišel mnogo pozneje, preko Roberta A de J Harta. Ta je na svoji sicer majhni kmetiji v Shropshiru ustvaril vzorčni gozdni vrt. Pri tem se je naslonil na številne zglede, ki so se pod vplivom tradicije ohranili na vseh celinah, ki niso prekrite z ledom. Njegov vpliv pa je v permakulturnih krogih povzročil pravo eksplozijo posnemovalcev, ki so gozdne vrtov trdno zasidrali v sedanjost. Kaj je bilo torej tisto, kar je Robert naredil – bog, graditelji Babilonskih visečih vrtov in vseh poznejših zgledov pa ne? Mislim, da so to bila to navodila za uporabo. In ne samo navodila, ta so bila le del celostnega pristopa, ki zajema vse od raziskave zgodovine gozdnih vrtov, raziskovanja ustreznih rastlinskih vrst, preko skrbnega načrtovanja, do same saditve, let preizkušanja in popularizacijo. Toda najprej: zakaj?

Gozdni vrt je sonaraven način vrtnarjenja, oziroma sadjarstva, hm, kako bi temu rekli, mogoče sadjarjenje. Vsekakor vključuje še elemente gozdarstva in krajinske arhitekture. Vendar je osnovni namen vsekakor pridelava hrane. Seveda je tu velik vpliv na mikroklimo, ki vam spomladi in jeseni rastno sezono podaljša do te mere, da mrtvo sezon močno skrajšate. Po drugi strani pa si lahko omislite senco, ki vam bo olajšala tudi najbolj vroče poletne dneve. Patrick Whitefield, možakar, ki je po Robertovi smrti prevzel sadjarjenje v Robertovem gozdnem vrtu, navaja še številne manj očitne koristi, kot sta recimo lepota ali prostor za igrišče. Kot najbolj nenavadna razloga za sadjarjenje pa bi tu omenil lahkost bivanja in možnost življenja kot del ekosistema. Zavest o tem, da ste del ekosistema je izreden učni pripomoček Ta vam ozavesti dejstvo, da smo kot del ekosistema preživeli 999,9 promil časa obstoja človeške vrste, omogoči pa razumeti tudi pojem lahkost bivanja. Ta je za Slovence, ki smo načeloma nagnjeni k pridnosti, trd oreh. Vendar ni povsod tako, pa tudi ne vedno. Kot primer bi navedel sproščujoč občutek, ki ga imam, ko že pred zajtrkom naberem dovolj hrane za cel dan.

Ko veste zakaj, je čas, da se posvetite vprašanju »kako«. Več ko je vpletenih, bolj pomemben je načrt, vendar bi to preskočil in se posvetil osnovni značilnosti gozdnega vrta. Večslojnosti. Dimenzija višine je nekaj, kar težje dojemamo. Pri tem imajo rahlo prednost arhitekti, načeloma pa je potrebno najprej ozavestiti dejstvo, da se večina kmetijstva odvija v enem sloju. Največjo nazornost je možno prikazati na polju pšenice. To je en sloj. Vendar lahko na vsaki površini v fazo rodnosti razvijemo več slojev. Senožetni sadovnjaki so na primer tradicionalen primer večslojnosti. V zgornjem sloju imamo sloj drevesnih krošenj. Če smo, na primer, posadili ali podedovali sadovnjak, ki ima posajene tako visoke tepke, kot češnje in orehe, potem le ti tvorijo najvišji soj. Običajne hruške, visokodebelne jablane in višnje tvorijo drugi, nekoliko nižji sloj. Visoki grmi kot so leska in nizka drevesa, kot so slive, tvorijo tretjega. Nizki grmi, predvsem raznorazno jagodičje, pa tudi visoka zelišča, tvorijo četrtega. Osnovni peti sloj tvorijo zelnate rastline, torej najrazličnejše solate ali zelišča, oziroma majhni grmički kot so borovnice. V naslednjem, šestem sloju, ki ga sicer vsi poznamo, vendar je očem skrit, saj se nahaja v podzemlju, pridelujemo krompir, topinambur ali korenje. Iz naštetih primerov lahko vidimo, da se nekatere rastline višinsko lahko raztezajo tudi preko več slojev – in to je osnovna značilnost sedmega sloja, plezalk.

V vsakem izmed teh slojev boste pridelali manj, kot če bi gojili le enega. Vseh sedem pa vam bo prineslo večji in pa predvsem bolj raznolik pridelek. In predvsem raznolikost je tista, za katero se splača potruditi, saj vas bo s pridelki oskrbela preko celega leta. In to ne samo s hrano, temveč tudi z zavetjem, estetskimi in študijskimi užitki, rekreacijskimi površinami, skratka koristmi, ki smo jih že omenili. Tu boste pridelali tudi krmne rastline, gorivo, zdravilne rastline, les in še marsikaj, za kar vam bo domišljija prišepnila: »Zakaj pa ne«.

Če bi želeli izvedeti, kako to izgleda narejeno?

Zima je pravi čas za za nekatera opravila v permakulturi, zato bomo dve soboti posvetili dvema različnima pogledoma na načela permakulture, tokrat v Naravicah v Šavrinskem hribovju:

Prva sobota – 21. januarja – se bomo ukvarjali s permakulturnim ravnanjem z gozdnim vrtom, spoznavanjem z drevesi, razumevanjem razvoja gozda in pomena dreves za pokrajino in človeka, vzdrževanjem gozdnega sestoja, izboljševanjem pogojev že rastočim plodnim rastlinam v gozdu (drnulje, šipek, robide, črni trn, šparglji, kostanj itd.) s ciljem ustvarjanja gozdnega vrta. Vsak udeleženec se bo naučil pravilno podreti drevo z motorno žago. Gozdarska permakulturna delavnica je tako v Naravicah kot Sloveniji izredno aktualna, saj je delež gozdnih površin zelo visok. Ustvarjanja gozdnega vrta se je pri nas smiselno lotevati na podlagi že obstoječih gozdnih površin, ne pa zgolj na golem ozemlju.

Delavnico vodi Janez Božič, prekaljen permakulturni učitelj in gozdar, s katerim smo se v Naravicah srečali že večkrat (in še se bomo). O gozdu na Krasu preberite odličen prispevek na Permakulturnem blogu.

Druga sobota – 4. februarja – bomo spoznavali urejanje gredic in sadovnjaka, pomen biomase in komposta, možnosti uporabe urina in blata, načrtovanje rabe vode, kombiniranje različnih vrst vrtnin in sadnih dreves itd. Dotaknili se bomo tudi t.i. zone 0.0, torej človeka kot osrednjega elementa v permakulturnem sistemu. Zadovoljstvo človeka je odvisno od števila in kakovosti povezav v lokalnem okolju, zato se bomo naučili tudi več vaj oz. iger za poglabljanje vezi ter spregovorili o pomenu integracije ljudi v obstoječo lokalno skupnost na podlagi dobrih praks domačinov.

Delavnico vodi Aljaž Plankl, mladi up permakulture v Sloveniji, ki je naravno intuicijo in čut za rastline nadgradil s kakovostnim izobraževanjem in veliko praktičnega dela. Z opisom posestva in nekaterimi vajami bo pripomogel tudi Nara Petrovič, prvi prebivalec Naravic.

Obe delavnici se začneta ob 9.30 uri. Potekali bosta v nastajajočem ekonaselju Naravice (pri Pomjanu). Izredno zanimiv del Naravic je področje imenovano Korone (terase/škarpe), na katerem se po nekaj letih potrpežljivega čiščenja vse jasneje nazira obsežen sistem zidov, njiv, vodnih zbiralnikov, kanalov in poti. Že davno so naši predniki znali skladno urediti prostor, da jim je omogočal preživetje skozi generacije z zanašanjem zgolj na lokalne vire; iz tega se lahko še danes veliko naučimo, obenem pa z opiranjem na sodobna znanja, ki pritekajo iz vsega sveta, obstoječi sistem še nadgradimo in odpravimo morebitne pomanjkljivosti.

Prispevek za posamezno delavnico je 20 EUR. Cena vključuje odlično toplo vegetarijansko kosilo. Če obroka iz kakršnega koli razloga ne želite, to prosim navedite ob prijavi (v tem primeru je prispevek 15 EUR). Prosim, prinesite svoj krožnik, žlico in skodelico!

Za prijavo izpolnite PRIJAVNICO.

Vsi, ki se boste prijavili, boste dobili navodila, kako priti do Naravic in vse ostale potrebne podatke.

Dodatne informacije pri Nari: narapetrovic@gmail.com, 041 286 444 (razen med 11. in 16. 1.), Janezu: jbaonzeizc@gmail.com, 040 305 306, in Aljažu, aljaz.p@gmail.com, 041 905 951.

V primeru zelo slabega vremena, bosta delavnici prestavljeni za 7 dni (na 28. 1. oz. 11. 2.).

Eden izmed pripomočkov permakulturnega načrtovanja, ki ga večkrat izvedemo tudi na delavnicah, je »Lista želja«. Ime »Lista želja« je za ta pripomoček pravzaprav zavajajoče, kajti resnični cilj je identifikacija potreb in soočenje udeležencev z razkorakom med potrebami in željami.

Vsak izmed udeležencev dobi list z dvema stolpcema. V en stolpec navede potrebe, v drugega pa želje, za katere pričakuje, da mu jih bo določen projekt pomagal uresničiti. Da je vaja izvedljiva je tu omejitev – za vsako potrebo oziroma željo le eno besedo. Dobljen spisek je nadvse pester. Za opis vsake potrebe ali želje lahko namreč uporabimo zelo različne besede. In tudi rezultati so temu primerno pestri. Imajo pa nekatere skupne značilnosti. Spisek želja je ponavadi zelo dolg. Potreb je običajno manj. Številni udeleženci ne ločijo med potrebami in željami. Le redki pa se zavedajo, da je potreb pravzaprav zelo malo.

Katere so pravzaprav te potrebe? Kaj potrebujemo zato, da živimo? Vajo nadaljujemo z osnovnimi ali bolje rečeno univerzalnimi potrebami, torej takimi, ki so skupne tako članu plemena v centralni Amazoniji, kot prebivalcu Pariza. Je torej univerzalnih potreb pet: zrak, voda, hrana, toplota in toplina? Brez zraka zdržimo par minut, brez vode par dni, brez hrane kak mesec, pomanjkanje toplote nas ubije, glede na to koliko je manjka. Pomanjkanje topline modernega človeka ubije le redko, vsi pa poznamo zgodbe o izgnanih članih plemen, za katere je bila izguba domačega ognjišča enaka smrti. Kaj je torej domače ognjišče dajalo, ogenj, ki pa ga je izgnanec zakuril ob prvi priliki, pa ne?

Seveda stvari niso tako preproste; poleg teh petih potreb smo na vsaki delavnici odkrili še eno ali dve potrebi, ki bi neizpolnjeni lahko povzročali številne probleme ali celo smrt. Zanimivo bi bilo vedeti, če so kaki znanstveniki izračunali, kako dolgo lahko živiš brez sranja. Gibanje, si znamo naše življenje prestavljati brez gibanja? Ampak vseeno, naslednjič smo ugotovili, da se Stephen Hawking giblje zelo malo ali skoraj nič, pa vseeno živi. Potem smo se spomnili na spanje, drugič spet na sonce. Toda tudi če bi se zdaj spomnil vseh potreb, ki smo jih identificirali in označili kot enakovredne univerzalnim petim, bi težko, težko, prišel čez 10.

Zakaj imajo torej vse bolje založene trgovine na policah po več tisoč izdelkov? Ti izdelki so tu, da zadovoljijo naše želje. In teh želja je vedno več. In da ne bo nesporazumov, z željami ni nič narobe. Nekatere želje so sol življenja, ki pa ga, ne glede na kar koli, omogoči uspešno zadovoljevanje potreb. Ko zadovoljimo potrebe, je torej primeren čas za uresničevanje želja.

Kaj boste torej letos podarili svojim bližnjim? Jaz priporočam toplino.

V zadnjem času odmeva neprijetna vest, da so na Novi Zelandiji prepovedali pridelavo hrane za lastne potrebe. Ne vem kako in zakaj ali v kakšni meri. Nova Zelandija je daleč.

Vem pa, da se podobne stvari dogajajo tudi v neposredni bližini. Sam sem za zadevo izvedel pred kakim mesecem, ko pa sem se poglobil, sem seveda ugotovil, da se je začelo že prej. Najverjetneje pa tega takrat niste (nismo) opazili, saj so tisti, ki so projekt vodili, takrat vašo pozornost usmerjali na skrajšanje čakalnih dob v bolnišnicah. So krajše? Niso? Zakaj? Zato ker so imeli preveč dela s sprejemanjem Pravilnika o razvrstitvi zdravilnih rastlin? To se je zgodilo v enem izmed Uradnih listov, ki so jih izdali leta 2003. Redno berete Uradne liste? Najverjetneje ne. Vendar v njih piše kaj politiki dejansko delajo. V dnevnem časopisju piše, kaj govorijo, kaj bi radi naredili, česa si želijo v imenu svojih volivcev … v Uradnih listih pa kaj delajo.

Politiko se sicer izvaja na številne načine, vendar je eden izmed najbolj učinkovitih prav zakonodaja. In tako so sprejeli pravilnik, zaradi katerega od zeliščarke na tržnici legalno ne morete več kupiti šentjanževke. Zakaj – baje je nevarna. Ko boste naslednjič pridelali opekline, se ne boste namazali z vsem dostopnim, brezplačnim in splošno razširjenim šentjanževim oljem, ne, namazali vas bodo z Bepantholom. Ko boste naslednjič razdraženi, ne boste spili šentjanževega čaja, ne, popili boste najmanj Heleks ali pa boste glede na socialne razmere, ki se vsak dan zaostrujejo, potrebovali kaj močnejšega. Vendar pazite, jaz ne poznam nikogar, ki bi mu šentjanževka škodovala, jih pa poznam eno par, ki jim je škodovala uporaba tablet.

Vendar imajo uradni listi tudi eno neprijetno lastnost. Podpise. Pod ta pravilnik se je podpisal Dušan Keber, ki je politično kariero začel kot dober prijatelj Janeza Janše, se prelevil v člana demokratske stranke, ki jo vodi Igor Bavčar in končno kot član LDS postal minister za zdravje. Boste volili za SDS, LDS oziroma za katerokoli od strank, ki so nam jasno dokazale da jih ne zanimamo?

Dajte priložnost novim obrazom.

MOLILNI VOLK

Volilna kampanja se lahko začne najprej 30 dni pred dnevom glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja. Volilni molk torej velja za izvajanje volilne kampanje. Popolnoma jasno pa je, da v krogih, ki jih politika zanima, diskusija poteka do oddaje volilnega listka, nato pa se zares razživi. Zato bo v mojih krogih  diskusija potekala tudi na sveti dan molilnega volka.

Kuhinja je središče vašega vrta, če pa imate srečo, da živite v hiši, ki bi lahko bila permakulturni učni pripomoček, se kuhinja mogoče nahaja celo v sredini vrta. Seveda ni potrebno, da kuhinjo prestavite iz hiše na vrt. Lahko pa z vrtom obkrožite hišo in še pomembneje, lahko raziščete povezave med kuhinjo in vrtom, ki ste se jih do sedaj le bežno zavedali ali pa celo popolnoma prezrli. Ne glede na to ali se kuhinja nahaja v sredini ali pa mogoče celo izven vrta, se v kuhinji končajo številni procesi, ki so se začeli na vrtu, hkrati pa se tu začenjajo številni procesi, ki se bodo na vrtu končali. Hrana namreč ni edina povezava med kuhinjo in vrtom.

TOKOVI

Že dejstva, da v kuhinji nastajajo organski odpadki, se običajno zavedamo le delno. Načeti solatni listi, zelenjava, ki se ji je v hladilniku iztekel rok uporabe in drugi ostanki hrane so le del organske snovi, ki nastane v kuhinji. Marsikdo ima zadržke pri dodajanju kuhane hrane na kompost. Ne vem zakaj, kompostiramo namreč lahko vse organske odpadke in zato smo razvili desetine načinov kompostiranja. Seveda se na kompostu lahko znajde obilica organskih odpadkov, ki vsebujejo predvsem dušik. To ima za posledico, da v kompostniku prevladajo procesi gnitja in od tod neprijeten vonj. V kompostnem kupu morate namreč poskrbeti za pravilno C:N razmerje. Številni avtorji radi navajajo številne številčne vrednosti. Neprimerno bolje pa je, če se odpravite v gozd, roke zakopljete pod odpadlo listje, stisnete pesti in izvlečete kompost, ki ga je proizvedla mati narava. Roke približajte nosu in globoko vdihnite. To je vonj, ki si ga želite doseči na vašem kompostniku. Če vaš kompost smrdi, dodajte več organskih odpadkov, ki vsebujejo pribitek ogljika. V modernih kuhinjah je to predvsem papir, lahko pa uporabite tudi žaganje ali pa domišljijo. Uporabljate papirnate brisače – ne vem kje končajo, vem pa kam sodijo in tja morajo priti skupaj s sredinskimi tulci, ki jih vsebuje vsak zvitek toaletnega papirja. Če vas je strah tiskarskih barvil in najrazličnejših veziv, ki se v papirju vsekakor nahajajo, za kompostiranje uporabljajte papir, ki je namenjen shranjevanju hrane ali osebni higieni.

Če je hrana prvi in najopaznejši tok med kuhinjo in vrtom, ter ji organski odpadki v prepoznavnosti močno sledijo, pa ne smemo pozabiti na vodo. Številne predeli Slovenije namreč že tradicionalno trpijo za poletnimi sušami, preostala Slovenija pa jim bo iz najrazličnejših vzrokov prav kmalu sledila. Zakaj torej vode iz kuhinje ne uporabljamo za zalivanje? Zaradi čistil? Ali lahko dobimo biološko razgradljiva čistila? Ste pripravljeni delno prilagoditi svoje gospodinjstvo in si zagotoviti dodatne količine vode? Poleg tega pa kuhinja ni edini vir vode v hiši. In omejitve so postavljene le z omejitvami naše iznajdljivosti.

Seveda pa nekateri tokovi niso snovni. Če skozi okno kuhinje vidimo vrt, lahko govorimo o vizuelnem kontaktu in ta del vrta, ki ga označuje dejstvo, da je viden iz kuhinjskega ali katerega drugega pogosto uporabljanega okna, je najbolj primeren za igrišče. Veliko ali majhno, odvisno, od vaših možnostih in števila mimopohajajočih otrok. Predvsem pri igrišču za majhne otroke je namreč pomembno, da imamo možnost otroke opazovati ter po potrebi tudi posredovati.

CONE

Vrt se torej začne že v hiši, predvsem v kuhinji. Že okenska polica v kuhinji ima lahko velik pomen. Če jo opazujemo le kot prostor za nekaj cvetličnih lončkov v katerih rastejo rože, je ta pomen majhen. V trenutku, ko se spomnimo, da smo na vrtu pozabili nabrati peteršilj za juho, ki že vre, medtem ko gostje prihajajo, zunaj pa je trdi mrak, močan dež, mi pa smo ravnokar obuli svoje najljubše copate, se zavemo, da ima ta okenska polica izredno vrednost. Ob tem smo ozavestili enega izmed osnovnih prijemov permakulturnega načrtovanja – conacijo.

Pri permakulturnem načrtovanju največkrat uporabljamo pet con, ki jih označuje razdalja od predelov bivališča, ki jih uporabljamo vsakodnevno. Kuhinja torej vsekakor sodi v prvo cono in prav tako v prvo cono sodi tudi vrt. Oziroma vsaj del vrta na katerem rastejo rastline, ki jih potrebujemo najpogosteje (peteršilj, bazilika, drobnjak …) oziroma potrebujejo največ nege (paradižnik, čebula, …). Vrt si bomo tako v vsakem primeru uredili na prostoru, ki je najbližje kuhinji, v poštev pa pridejo tudi nekatere druge površine, v bližini katerih se gibljemo vsak dan. Spalnica, stranišče, garaža … kot tudi hodniki ter poti med temi prostori, vse to je vaša prva cona. Permakultura priporoča, da okenske police teh prostorov in hodnikov, potko, ki vodi v garažo in prostor, ki je najbliže kuhinji, rezervirate za rastline, ki zahtevajo najpogostejše obiske, ne glede na to ali mi potrebujemo njih ali one nas. Če je vrt večji, se bo najverjetneje raztezal tudi v drugo ali pa celo v tretjo cono.

Prvo cono bi torej lahko označili kot prostor, ki nam je dosegljiv v copatih, medtem ko imamo za obisk druge cone pripravljeno visokospecializirano obutev. V drugi coni tako gojimo zelenjavo in sadje, ki jih ni potrebno obiskati vsak dan. Tu najdejo prostor solate, ohrovti, blitve, česni, pa tudi nekatero sadje, kot so jagode, ribez in maline.

V tretji coni sadimo tako imenovane poljščine kot so koruza, žita ali zelje in pa seveda sadje kot so jabolka in hruške. Torej rastline, ki jih potrebujemo ali one potrebujejo nas le enkrat ali dvakrat na mesec.

Običajen vrt je za četrto in peto cono praviloma premajhen, vendar si večina permakulturnih vrtnarjev omisli vsaj zametke teh con. V četrti coni tako prevladuje sadno drevje in pridelki kot so orehi ali topinambur, torej rastline, ki jih obiščemo le nekajkrat na leto. Peta cona pa je praviloma košček divjine, kjer ne ukrepamo, temveč le občasno odnesemo določene pridelke ali manjše količine lesa.

ELEMENTI

Seveda pa vrt niso samo rastline. Vrt tvorijo kar najrazličnejši elementi zemlje, vode, zraka in socialne strukture, torej: ljudje, žlebovi, kompostniki, gobe, potke, žive meje, shrambe za orodje, rastlinjaki, živali, in zatočišča za njih … del vrta je tudi hiša.

Nekateri elementi v permakulturi pa so prerasli samo funkcionalno vrednost in s svojo prepoznavnostjo postali permakulturni simboli. Eden takih je recimo spiralna gredica. Kar se tiče funkcionalnosti je to pač gredica oziroma skalnjak, kjer ob pomoči kamenja, zemlje in vode vzpostavite kar najrazličnejše rastiščne pogoje. V neposredni bližini izhoda iz kuhinje boste tako lahko pridelali kar najrazličnejše začimbe. S svojo obliko vam bo spiralna gredica povečala površino vrta in tako omogočila na majhni površini pridelati več. Kar se tiče simbolike pa je izreden učni pripomoček, ki nas vpelje v izkoriščanje tretje dimenzije, višine.

O vrtu namreč vse prepogosto razmišljamo kot o dvodimenzionalnem elementu in na višino pomislimo samo takrat, ko zapičimo fižolovko. Poleg tega tudi ni nobene potrebe, da bi bili vrtovi ravni. To je najverjetneje vpliv konvencionalnega kmetijstva, ki za mehansko obdelavo potrebuje čimbolj ravne površine. Permakulturni vrt, oziroma vse vrtove pa obdelujemo, če jih sploh obdelujemo, ročno. Torej so potke, namenjene invalidom in vozičkom z otroci, edini elementi, ki  morajo biti ravni.

Tako kot tradicionalni pridelovalci hrane ob vrt umestijo sadovnjak, permakulturniki v ta prostor umestimo gozdni vrt, ki ga prav tako označuje poudarjena uporaba višine. Rastline v gozdnem  vrtu razporedimo glede na njihovo višino tako, da na čim manjšo površino umestimo čim več različnih dreves. To naredimo z uporabo slojevitosti. Najvišji sloj predstavljajo visoka drevesa kot so češnje, ob njih posadimo nizka drevesa (jablane) ali visoke grme kot so leske. Rob sestoja zapolnimo z grmičevjem, recimo različnim jagodičjem. Osnovni sloj sestavljajo vrtnine, ki dobro prenašajo senco, na primer česen ali pa kakšna divja zelišča, na primer čemaž, regačica ali dežen. Ob tem pa ne smemo pozabiti na podzemni sloj, saj številne vrtnine za človeško prehrano uporabne dele razvijejo pod zemljo. Kot ločen sloj obravnavamo plezalke, ki rastline višjih slojev uporabljajo za ogrodje. Na ta način smo na enotno površino umestili šest različnih slojev, vsak izmed njih ima manjši pridelek kot bi ga imel, če bi na tej površini izkoriščali le en sloj, vsi skupaj pa imajo večjega.

 ZA NA POT

Tokovi, conacija in elementi vsekakor niso edini prijemi permakulturnega načrtovanja. Kljub temu pa že vzpostavijo vzorec, ki v največji meri označuje permakulturni vrt. Preplet najrazličnejših rastlin, ki že na majhni površini tvorijo zelo raznolike strukture, torej ni stvar trenutnega navdiha, temveč premišljenega načrtovanja. Vendar permakulturnega vrta ne označuje,niti preplet najrazličnejših rastlin, niti spiralna gredica, prav tako ni pomembno ali ga zastirate ali ste pristaš lopate. Bistvena značilnost permakulturnega vrta je njegova vpetost v okolje. Povezava vrta in bivališča, ki se prepleteta do te mere, da je meja med hišo in vrtom težko določljiva. Pestra izbira in premišljena  razporeditev elementov vrta je torej le zunanja manifestacija permakulturnih načel. V tem primeru je najbolje omeniti načelo, da naj vsak element vrta služi čim več različnim nalogam.

Bolj berljivo verzijo z več fotografijami si lahko ogledate na strani Delo in dom.

Za tiste, ki si želite izvedeti več.

Čeprav se tega praviloma ne zavedamo, tako narava kot družba sledita številnim vzorcem. Eden od teh, v naravi zelo pogost, je spirala. Spiralna gredica je greda, izvorno namenjena predvsem gojenju zelišč. Greda, ki nam omogoči boljše izkoriščanje tretje dimenzije, višine. Na izbrani površini iz kamenja, lesa, opeke ali kakšnega drugega materiala ustvarimo spiralno ogrodje. To ogrodje zapolnimo predvsem z zemljo. Tako dobimo blago vzpetinico, na kateri lahko gojimo različna zelišča ali zelenjavo. Hkrati pa si skozi spiralno obliko približamo enega najbolj pogostih vzorcev v naravi. Kot taka je spiralna gredica postala eden izmed bolj prepoznavnih permakulturnih simbolov.

ZAKAJ

Prednosti spiralne gredice pred navadno gredo je več. Spiralna gredica ima večjo površino kot okrogel prostor na katerem je postavljena, poveča dolžino roba, pestrost rastiščnih razmer, lahko je lepa, lahko služi kot učni pripomoček …

Če vam torej primanjkuje prostora, radi pa bi gojili čimveč rastlin, je spiralna gredica pravi odgovor. Spiralna gredica stoji na okrogli površini z omejenim premerom, najboljši matematični približek zanjo pa se nahaja nekje med polkroglo in stožcem. Površina polkrogle je na primer 2 krat večja kot površina osnovnega kroga, površina stožca pa raste z njegovo višino.

Prav tako pomembna je dolžina novo ustvarjenega roba. Vrtnarji zaradi boljšega nadzora in lažjega dela na svojih vrtovih veliko dela posvečajo ustvarjanju robov, ob robove nato postavljajo potke, robovi razmejujejo grede z različnimi kulturami. V spiralni gredici lahko dolžino roba povečamo tudi do trikrat in hkrati ta rob trajno vzpostavimo.

Če želite, gojiti čimbolj raznolike rastline, jim z spiralno gredico ustvarite cel spekter rastnih pogojev. Tako na spiralni gredici pridobimo površine, ki jih sonce ogreva na vse možne načine. Vzhodno površino, ki jo sonce ogreje po mrzli noči, južno, kjer zajemamo največ toplote, zahodno, ki podaljša toploto dneva v noč in severno, ki nam zagotavlja največjo stabilnost pogojev. Če spiralno gredico dopolnimo z vodno kotanjo, se pestrost rastiščnih razmer še poveča.

Estetsko vrednost spiralne gredice lahko presodite na fotografiji; ali potrebujete tovrstni učni pripomoček kot objekt razlage vpliva reliefa na rastiščne pogoje pa presodite sami. Skratka, razlogov za izdelavo spiralne gredice je več.

KJE

Glede na to, da je spiralna gredica prvenstveno namenjena predvsem gojenju zelišč, torej tudi začimb, je njeno mesto čim bližje kuhinji. Če imate to srečo, da imate kuhinjo v pritličju na južni strani hiše in ima kuhinja vrata, ki vodijo naravnost na vrt, potem so stvari preproste. Če ne, je pač potrebno predvideti najbližjo pot do optimalno osončenega prostora. Pri tem bo najverjetneje potrebno vzpostaviti kompromis med razdaljo in optimalno osončenostjo. Vsekakor bi bilo optimalno, če bi bila spiralna gredica osončena cel dan, toda prav tako bi bilo optimalno, če bi do nje lahko prišli v copatih. V permakulturi prostor neposredno ob hiši in prostore, kjer se gibljemo vsak dan, imenujemo prva cona. Spiralna gredica je vsekakor element, ki sodi v prvo cono.

VELIKOST

Spiralna gredica načeloma ni namenjena hoji, zato mora njena velikost omogočiti, da z njenega roba dosežemo vse kotičke. Pred začetkom dela torej velja razmisliti, kdo bo zelenjavno gredico največkrat obiskal. Polmer osnovnega kroga, na katerega  bomo postavili spiralno gredico, nato prilagodimo dolžini njegove roke in njegovi sposobnosti nagibanja (obe enoti sta na žalost spremenljivki, ki s časom padata). V ta osnovni krog nato zarišemo Arhimedovo spiralo, katere vhod kaže na jug.

MATERIALI IN IZDELAVA

Na to narisano spiralo nato postavimo ogrodje iz lokalno razpoložljivih materialov. Najpogosteje je to kamenje, zanimivo pa bi bilo uporabiti vrbov preplet. V odvisnosti od naših graditeljskih sposobnosti naj bo to ogrodje v sredini čim višje (okoli 120 centimetrov) nato pa naj se zvezno niža proti vhodu.

Vhod dopolnimo z manjšo vodno kotanjo, ta bo rastiščne pogoje, ki jih na vrhu spiralne gredice označuje sušnost, dopolnila z vlago v obliki vode, rose, vodne površine … hkrati pa bo samo vodno telo služilo kot dodatna shramba toplote. K velikosti, ki sem jo priporočil, sodi vodna kotanja s premerom okoli 50 centimetrov.

Dobili smo prostor, katerega višina se zvezno spreminja od nič na vhodu do najvišje točke v sredini. Ker za rast rastlin na spiralni gredici zadostuje že 20 centimetrska plast zemlje in humusa, lahko ogrodje predvsem na dnu sredine zapolnimo z različnimi materiali. Le te izberemo glede na to, katere lastnosti spiralne gredice želimo poudariti. Če nam na primer primanjkuje vode, ta prostor zapolnimo z lesom različnih stopenj razpadanja ali plastičnimi posodami z navzgor obrnjeno odprtino. Les bo tako zadrževal vlago na način, ki ga je predvidela že mati narava. Plastične posode, recimo sladoledov, pa bodo ustvarile popolnoma dober približek podtalnice. V obeh primerih bo to vlaga, ki jo bodo rastline lahko črpale v sušnih obdobjih. Če pa je omejujoč faktor toplota, je ta prostor bolje napolniti s kamenjem, ki bo dodatno skladiščilo toploto. Sledi plast zemlje, ki naj ne bo tanjša od 15 centimetrov, in okoli 5 centimetrov debela plast humusa.

ZASADITEV

Zasaditev spiralne gredice je odvisna od klimatskih razmer v katere smo jo postavili. Načeloma velja, da na južno stran sadimo rastline, ki jih gojimo zaradi vsebnosti eteričnih olj (timijan, žajbelj, rožmarin …), na severno stran pa predvsem listnata zelišča, kot so poprova meta, peteršilj, drobnjak … Tudi vodna kotanja je lahko prostor, kjer rastejo rastline, tu zasadimo krešo ali vodni orešček. Prav tako velja, da so rastne razmere na spiralni gredici izboljšane do te mere, da lahko na njej gojimo rastline iz sosednjega klimatskega pasu. V območju celinske Slovenije je tako primerna zasaditev rastlin iz primorja. Če bomo posadili trajnice, se moramo pri tej velikosti spiralne gredice izogibati rastlin, ki zrastejo prevelike, recimo fige, saj lahko v par letih prerastejo celo gredico. Čas dokončanja spiralne gredice ne bo sovpadal z optimalnim časom zasaditve vseh rastlin, zato je nujno potrebno pripraviti načrt zasaditve in potem vnašanje ciljnih rastlin razporediti v najboljše termine. V vmesnem času pa lahko površino spiralne gredice zasadimo z vmesno kulturo, katere čas saditve se ujema s časom dokončanja naše spiralne gredice.

PA SREČNO

Seveda so spiralne gredice lahko tudi večje, vendar je potrebno v tem primeru razmisliti tudi o vhodu na gredo in nosilnosti potk, ki nas bodo pripeljale k vrhu. Sploh ni nujno, da so spiralne gredice izbočene – če imate na voljo simetrično vrtačo, lahko na njeno dno speljete spiralno potko in za pestrost rastiščnih pogojev izkoristite naravne danosti vrtače. Skratka, uporabite domišljijo in uživajte v ustvarjanju.

Več

LITERATURA

Bill Mollison in Reny Mia Slay; Uvod v permakulturo. Ljubljana: Kortina, 1994, stran: 99-100.

Bill Mollison; Permaculture A Designer` Manual.. Sisters Creek, Tagari publication, 2009, stran:101-102.

Zgodba o uspehu slovenskega gozdarstva temelji na združitvi številnih zgodb, ki so se razvijale pod vplivom različnih regij.

Poleg Slovenskega primorja so tu Alpe; te se počasi spuščajo proti Panonski nižini, ki se na drugi strani vzpne v Dinarsko gorstvo visokega krasa.

Seveda ima vsak del Panonske nižine v Sloveniji svojo zgodbo, ki je  v marsičem drugačna, a v Prekmurju se je ta zgodba razvijala pod izredno močnim pritiskom kmetijstva.

Gledano z gozdarskega stališča je Prekmurje predvsem potencialno rastišče hrastovih gozdov. Dejansko stanje pa je delno do pretežno drugačno. Zakaj? Gledano s kmetijskega stališča je Prekmurje predvsem vir najboljših kmetijskih zemljišč. Zakaj torej niso naši predniki po zgledu sosednjih držav posekali vseh dreves, ki so jih videli? Manj znano, a zelo pomembno dejstvo svetovne zgodovine je, da za uspešno tradicionalno kmetijstvo potrebuješ dober gnoj. Kako se gnoj uporablja vemo vsi, z njim gnojimo poljščine. Manj znano pa je dejstvo, da za pridelavo hrane niso dovolj samo živalski iztrebki, ti so namreč le del gnoja – drugi del danes imenujemo organska snov. Ko se je zgodba začela, so jim najverjetneje rekli stelja. No ja, zagotovo so ji rekli stelja, ampak mislim, da to veljalo bolj za Dolenjsko. Na kratko: kot se je površina poljedelskih površin povečevala, se je morala površina gozdov zmanjševati. In tudi ko je površina gozdov že dosegla minimalno stopnjo, je prebivalstvo še naprej raslo. Ker so imeli ljudje s slamo, koruznico in ostalimi možnimi viri organske snovi, ki je za razliko od živalskih iztrebkov bogata predvsem z ogljikom, svoje namene, so začeli steljo »uvažati« iz gozdov. Gozdovi, ki niso bili spremenjeni v kmetijske površine, so torej padli v kategorijo steljnikov – gozdov, v katerih je primarno potekala pridelava prepotrebne organske snovi, pomen proizvodnje lesa pa se je zmanjšal. Seveda je imel gozd s to organsko snovjo svoje namene in ker je ni bilo, se je kot vsak spodoben naravni sistem prilagodil. Namesto hrastov so začeli rasti rdeči bori, ki so glede količine organskih snovi v tleh neprimerno manj zahtevni. Skratka, sosledje dobro znanih dogodkov. In kot je padala naravna sposobnost gozdov, da kopičijo lesno maso, je kmalu začela padati tudi njihova sposobnost proizvodnje stelje (kar poskusite narediti gnoj iz borovih iglic). Površinski delež gozdov je padel pod eno tretjino, tisti, ki so še rasli, so bili vedno bolj in bolj izgrabljeni, in počasi so se začeli prebivalci Prekmurje in okoliških pokrajin izseljevati.

Če ima ta zgodba v tem okviru malo priokusa po zgodovini pa ta okus izgine, ko spremenimo okvir. Ta zgodba se namreč še vedno dogaja v številnih pokrajinah in regijah širom po svetu. In ni omejena na globalni jug. Še vedno se dogaja tako v pokrajinah podsaharske Afrike, kot recimo v tako imenovanem razvitem svetu. Organska snov v gozdu ima namreč še številne druge funkcije, ki so za človeka izredno pomembne. Ena od njih je sposobnost zadrževanja vode. In če imajo Škoti srečo z obilnimi padavinami, je recimo prebivalci Burkine Faso nimajo.

Več?

»Prav žal mi je,« pravi zvita tetka, »da vam ne morem precej postreči z ničimer. Tudi meni sami se tako godi; vse sem že prevohala, toda nikjer ni nič dobiti. Samo tamle sem dobila drevo, ki že najlepše cvete, tam bo najprej sad. Srčno rada vam ga prepustim.«

Je lisica nazvitorepila medvedu in odšla. Ker nas prvi razveseli s cvetovi je sicer zelo pomemben za čebeljo pašo, to pa še ne pomeni, da bo zgodaj tudi rodil. Še več, sploh ne rodi vsako leto, kar je pri gozdnem sadju pravzaprav bolj pravilo kot izjema. No letos je dren rodil, in tisti, ki vemo kako izgledajo zreli plodovi, smo se ga tudi najedli. Popolnoma zreli plodovi so temno rdeči in na otip popolnoma mehki, če niso, so tako kisli, da si tega ne morete (in tudi nočete) predstavljati. Kot vsako drevo, ki ga je generacija naših dedov sadila v kmečke sadovnjake, je tudi dren poln vitaminov in strašno zdravih kislin, predvsem pa dober. In ne samo surov, marmelade, kompoti, vlaganje s soljo in namakanje v žganje so načini uporabe, ki smo jih razvili v želji po ohranjanju in izboljšanju odličnega okusa. Zanimivo je, da ga niso sadili le v kmečkih sadovnjakih, temveč tudi v mestih. Najverjetneje zaradi zgodnjih rumenih cvetov in v časih, ko so si ljudje sredi mesta še upali kaj utrgati in pojesti. Zagotovo pa tisti dreni, ki so preživeli, še vedno dobro vplivajo na ptičji svet. Obstajajo tudi žlahtnjene sorte drenov, vendar je njihovo poznavanje vezano na prijatelje družine Čejka.

Če torej še ne veste kam, veste pa, kje raste kakšen dren, vzemite s sabo košaro, srp in kakšno rjuho. Obiščite dren, pod njim pokosite travo in ostalo šavje, razgrnite rjuhe in ga otresite. Vse skupaj stresite v košaro in postopek ponavljajte, dokler se vam da in dokler imate na voljo kaj drenov. Doma drene preberite: zrele na en in nezrele na drug kupček. Zrele dajte v hladilnik, nezrele pa v pokrito škatlo in na okensko polico. Ko dozorijo še ti, jih pretresite v steklenice s širokim dulcem in zalijte s tropinovcem. Pustite na soncu par dni ali kak teden, spasirajte in ustekleničite. Izdelek je primeren za uporabo v ženski družbi, vendar je potrebno biti pri uporabi nadvse previden, saj čudovit okus popolnoma prekrije nevarnosti, ki so skrite v tropinovcu.

Če ga boste spili preveč, si boste mogoče želeli preizkusiti tudi nekatere druge drenove lastnosti. Med slovenskimi lesnimi rastlinami ima namreč najtrši les in žebelj iz njegovega lesa lahko s pridom uporabite za ubijanje vampirjev (čeprav tradicija prisega na izdelovanje ostrešij).

 

Naslednji dan pa se morate zavedati, da je drenov grm res da kriv, sicer popolnoma, a vsekakor ne vedno. Če ne boste naredili napako, kot jo je naredil tudi medved. Basen s katero smo začeli ima namreč tudi konec. »Poletje se že bliža koncu, ko spet pride lisica po isti poti. Kar zagleda medveda, sedečega še vedno pod drevesom, in ga vpraša: »Kaj pa delate, stric?

»Obljubljenega sadu čakam,« ji odgovori medved nejevoljen, »pa ga ni in ni.«
Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: »Oj, hudobno drevo, ki vam noče dati sadu! Glejte, poletje gre že h koncu, skoraj bo treba spet iti spat, pa še niste dobili nobenega sadu. Jaz sem ravnokar pojedla poslednjo letošnjo hruško.«
Ko medved to sliši, skoči razkačen na drevo in mu zvije vse veje tako, da so še zdaj krive.

Če želite izvedeti več.

Mogoče se spomnite, kdaj ste prvič slišali za rukolo; jaz se. Takrat je bila to predvsem zelenjava čudnega okusa, ki so jo dajali na pice.  Zgodba se je seveda nadaljevala. Okus ni bil več čuden, temveč intenziven, in sčasoma mi je postala všeč. Počasi se je razvedelo, da jo lahko gojite praktično kjerkoli. Šele po več letih sem izvedel, da raste tudi v naravi in da je njeno pravo ime rukvica (Eruca sativa). In seveda so se pojavile tudi industrijske rukole, ki nimajo nikakršnega okusa.

Nato pa smo k sreči našli rukolo tudi v naravi. No ja, pogojno rečeno, našli smo jo v razpoki ob pločniku v Šiški. Rukola je pač zelenjava, ki so jo v času, ko je bil okus pomembnejši od hektarskega donosa, gojili marsikje, nato je gojenje skoraj zamrlo, kar pa ni vplivalo na njeno širjenje v naravi. Od takrat jo najdemo marsikje, na Pašmanu, na poteptanih potkah številnih vrtov …

Se želite ukvarjati s permakulturo? Nič preprostejšega: na svoj vrt, balkon, okensko polico, ali cvetlični lonček posejte rukolo. Pustite jo, naj obrodi čim več semen in upajte, da se bodo tudi ob potkah v vaši okolici pojavili grmički, kot je ta na fotografiji.

Če vas zanima, kje raste ta?