Objavil/a: Janez Božič | 16/11/2009

RAZNOLIKOST

brogovita“Na prinčevem planetu so vedno cvetele zelo skromne cvetice, okrašene z enim samim vencem cvetnih lističev, ki niso jemale skoraj nič prostora in niso bile nikomur napoti. Nekega jutra so se prikazale v travi, zvečer pa usahnile. Toda ta je vzklila iz semena, ki je zašlo sem od kdo ve kod. In Mali princ je brž postal pozoren na mladiko, ki ni bila podobna nobeni drugi. Lahko bi bila kakšna nova vrsta kruhovca.”

V teh kratkih stavkih je Antoine de Saint-Exupery naštel vse rastlinstvo na asteroidu B 612.

Danes sem se odločil, da prekinem delovno meditacijo s tepkami, ki traja že en mesec, skratka naveličal sem se. Odločil sem se za eno popoldne kar tako. Prihod v svoj gozdni vrt sem kot ponavadi začel z obvezno oddajo organskih snovi, ki jih pridelam v stanovanju in kompostiram na posestvu. V prejšnjih letih sem sicer kompostiral tudi v stanovanju, vendar se mi je nabralo že preveč komposta. Zato sem začel organske odpadke zbirati v posodice sladoleda in jih, kadar pač grem na posestvo, stresem na kompostni kup. V neposredni bližini posestva teče potok, kjer sem opral posodice za organske odpadke in na izviru v gozdu zajel pitno vodo.

Na poti od potoka sem prečkal makadamsko cesto oziroma pot, le dve peščeni kolesnici med seboj ločeni z najlepšo angleško trato. Trate seveda ne vzdržujem jaz, vzdržujejo jo sosedi in enkrat ali dvakrat na leto pokosijo tudi rob ceste na moji strani. Nikoli jim nisem naročil, niti prepovedal, oni pač dobro vedo, da bom jaz pokosil kvečjemu enkrat na leto. Na poti nazaj sem se tako ustavil pod dvema leskama, ki visita nad cesto in na peščenih kolesnicah pobral lešnike, ki so napadali v zadnjih dnevih. Ni jih bilo veliko, bila pa sta tudi dva oreha, sedaj torej vem kaj bom delal, ko se tepk definitivno naveličam. Lani je bilo orehov za slabo košaro, pa tudi kvaliteta ni bila na pričakovani ravni. Predlani pa jih je bilo štiri košare. Nekaj smo jih pozobali, tako mimogrede, večino pa je devetletni sin izluščil. Z oluščenimi orehi smo poplačali mojstra, ki mi občasno popravlja orodje, hkrati pa smo zaslužili četrtino potice, ki jo speče njegova žena.

Nato sem nadaljeval obhod mimo vrta in začel obirati fižol. Do višine meter in še nekaj so ga obrale srne, do višine dveh metrov pa sva ga v večini obrala že s prijateljem. Fižol sem pravzaprav začel gojiti zaradi sestre, ki je večkrat potožila, da se tisti iz supermarketov noče skuhati. Nad mojim se še ni pritožila. Od vrta do hišice sem se razveselil hokaido bučke, na žalost letos edine, kar pomeni, da bo najverjetneje potrebno obiskati katerega izmed članov permakulturnega društva.

Nato pa sem se spomnil! Še vedno nisem pobral krompirja, ki je posajen v avtomobilske gume. Vsake toliko časa namreč preizkusim kakšen permakulturni recept, saj javnost, ki obiskuje moje permakulturne tečaje, recepti pritegnejo mnogo bolj kot načela. Saj ne, da bi bilo z recepti kaj narobe, gre preprosto za to, da so načela prenosljiva preko celega sveta, recepti pa včasih ne delujejo niti na drugi strani plota. Ta recept je tak. Avtomobilsko gumo postaviš na karton in mrežo, ki preprečuje vstop voluharjev ter v njeno sredino odložiš krompir, ki ga nato zasuješ s primerno organsko snovjo. Jaz sem to leto pridelal izjemne količine komposta zato sem ga zasul s kompostom. Kakor krompirjevi grmički rastejo, tako ti dodajaš gume in organsko snov. Seveda so grmički rasli tudi ko je meni že zmanjkalo gum, zato nisem pričakoval ravno rezultatov ala Bill.

Kmalu sem ugotovil, da potrebujem karton, ki bi ga podložil pod gumo in tako kar takoj začel z novim kompostnim kupom. Še dobro, da mi je prijateljica pripravila polno škatlo sobotnih prilog. Škatlo sem kmalu spremenil v zastirko, s Sobotnimi prilogami, ki pravzaprav prihajajo od mojega potencialnega tasta, pa se bom kljub vsemu še malo pozabaval. Kmalu mi je bilo za kartonasto škatlo žal, krompirja je bilo namreč  mnogo več kot za vrečico, ki sem mu jo namenil. Gomolji so bili sicer manjši, vendar jih je bilo vsekakor več kot pri konvencionalni pridelavi, ki sem jo testiral na sosednji gredi. Bistvena pa je bila enostavnost pobiranja, nič lopate, preprosto preložiš gume, kompost in iz njega z golimi rokami pobereš krompir. Vsekakor se moram pogovoriti z mojim vulkanizerjem. Seveda je bilo teh kupov več in z njimi sem se zabaval do večera.

Kakšna je torej raznovrstnost v mojem gozdnem vrtu. Tepke, lešniki, orehi, fižol, bučke in krompir. Za večerjo si vsekakor lahko pripravim krompir z bučkami in se posladkam z lešniki. Toda ali je to vse. Seveda ne. V permakulturi poleg raznovrstnosti elementov spodbujamo tudi raznovrstnost povezav. Med delom v gozdnem vrtu se seveda povežem z predvsem z zemljo, ob delovni meditaciji tisočerih tepk pa tudi s sabo. Preko organskih snovi sem svoj gozdni vrt povezal s stanovanjem. Z uporabo potoka in izvira se povežem s potokom, gozdom in seveda tudi z njihovimi lastniki, kar že nadgrajujemo s skupno skrbjo za cesto. Orehi so bili najprej skupno delo s sinom, nato pa sva poplačala mojstra in se povezala še z njegovo ženo. To sta pravzaprav starša prijatelja, ki mi je pomagal obirati fižol in mi okrepil mojo povezavo z sestro. Preko srn sem povezan z divjimi živalmi – o načinu, kako bi to povezavo izkoristil, sicer še razmišljam, imam pa močan občutek, da srnam moja ideja ne bi bila všeč. Ker mi bo zmanjkalo semen, se bom oglasil pri kakšnem izmed permakulturnih prijateljev z daljšim stažem, ker pa sem uspešno preizkusil recept z avtomobilskimi gumami in krompirjem pa s kakšnim novim privržencem. Kartonasta škatla me je povezala z mojo prijateljico in njenim očetom. In ne nazadnje, ko bo potrebno zamenjati gume bova imela z vulkanizerjem, pri katerem moram vedno preizkusiti tudi kakšen kozarec njegovega vina, zanimivo debato.

Je bila vrtnica preprosto četrta izmed rastlinskih vrst na asteroidu B 612. Ne. To je bila vrtnica, ki jo Mali princ zalival, jo ščitil pred vetrovi in hladom. To je bila cvetlica, ki jo je ljubil. Zaradi nje se je odpravil na potovanje. To je bila vrtinca, ki ga je pripeljala v puščavo, kjer je spoznal prijatelja, se z njim skregal, pobotal in na koncu je bil to cvet zaradi katerega ga je zapustil. In ta cvet je Malega princa povezal z vsakomer izmed nas.

Advertisements

Responses

  1. Zelo zanimivo, poučno in zabavno branje si omogočil. Mali princ je enak, knjiga tudi. Se kmalu vidimo. Lep pozdrav

    • Čestitam tudi tebi po 1061 obiskih bloga si prvi, ki se je opogumil in pustil komentar:)

  2. Ta prispevek mi je še posebno všeč, saj sem tudi sam mahnjen na raznolikost, sploh v rastlinskem svetu.

    Tudi sam ustvarjam gozdni vrt, oz. nadaljujem delo svojega očeta. Bližnja okolica hiše tvori sadovnjak jablan na nizkih podlagah (drevesa velika približno 5 m), spodaj trata. Ko se sprehodiš stran vidiš velik vrt obdelovan na konvencionalno bio način, pogled se ti ustavi na 30 m češnji črnici, slivah, hruškah, ringloju, brezah, lešnikih, živi meji, brajdi, smrekah, okrasnih grmih in še mnogo več. Pod vsem tem raste trata, oz bolje rečeno, se kosi trata. 🙂 Sam imam dobro idejo kako bi se bolje izkoristila in služila večim namenom. Pa pustimo to, očeta ne želim preveč posiljevati s permakulturo oz. sploh ne morem, ker pač sem premlad in mi ne prisluhne. 🙂 Naj uživa v tej lepoti trate. Vendar močno upam, da mu klikne, čimprej, kajti moder mož je. Če ne bi bil, jaz ne bi odraščal v gozdnem vrtu.

    Nedaleč stran od hiše pa je tudi travnik. Na vzhodni strani, ob robu ceste rastejo tri odrasle slive, povsem na drugi strani, približno 40 m stran na JZ rasteta dva odrasla oreha približno 5 m narazen. Med njima ribez. Nekje na takšni razdalji raste tudi odrasel rdeč ringlo. Potem pa na podobni razdalji raste tudi približno 10 let stara češnja. Povsem zraven je strmina, nato pa rob ceste. Cesta nekako objema celoten travnik. Tukaj ob robu JZ dela, delno tudi J, rastejo odrasle smreke, odlična vetrna zaščita. Seveda pa ne spustijo zimskega popoldanskega sonca. Vendar imajo okoliški tisočaki, gozdovi, hribi večji vpliv na količino sonca. 🙂 Zdaj pozimi sonce posije na travnik šele ob desetih.

    To je nekako zasnova s katero delam. Travnik je bil do predlani košen za živino, stric kmetuje. Zdaj ga imam jaz v oskrbi in sem že lani kosil. Pred tem pa sem tam oskrboval tudi vrt iz katerega je vse sledilo. Travnik je zelo raznolik, nudi mi ogromno hrane. Regrat, regačica, dežen, trpotec, kislica, kozja brada, divja rukola, divje korenje so samo ene izmed mnogih rastlin. Zagotovo raste še veliko več užitnih rastlin, ki pa jih ne poznam. Seveda že prej omenjeni orehi, ki se lepo zakotalijo po strmini in jih z lahkoto pobereš na dnu. Ringlo je fantastičen, a potrebuješ lestev, kajti sili v višino. Pred kratkim sem se zaljubil v osamelce. Več o njih v vprašanju v naslednjem komentarju. Ribez je pozen, ker je v senci, a je okusen. Letos so lepo rodile slive, popolnoma nič niso bile črvive. Češnja ni rodila skoraj nič. Pa tudi bager jo je ranil. Zgodba za drugič, naj samo povem, da sem zaradi “gradbenega toka” velikokrat dobil solze v oči.

    Vendar sem bil osredotočen na moj tok, tok ustvarjalnosti. razmnožil sem ribez na sončne dele, iz cele Slovenije sem od ljudi mnogo rastlin ki sem jih posadil, predvsem sadno grmičevje. Kosmulja, tayberry, maline, goji in še mnogo več. Iz okoliške narave, kar je meni najlepši možen način ustvarjanja, sem prinesel črni bezeg, maline, šipek, alpski nagnoj… Seznam rastlin, ki sem jih vključil je res dolg. Posejal sem tudi koščice odličnih vinogradniških breskev in divje češnje. Spomladi sledijo še kakšna sadna drevesa.

  3. Osamelci. Drevesa, ki rastejo v vsej svoji veličini, brez (pre)bližnjih sosedov. Kaj več lahko pove Janez.

    Moj travnik sicer ne bo imel takšnih osamelcev, ker sem stvar drugače zastavil, a bom zagotovo ustvarjal gozdne vrtove z osamelci tam, kjer bo to možno. Zato imam nekaj vprašanj.

    Kateri so visoki, srednji in mali osamelci? Predvsem ciljam na sadna drevesa in grme, bil bi pa vesel tudi ostalih dreves in rastlin. Če je možno, bi bil zelo vesel tudi za približno končno starost posameznih dreves. Mogoče kakšno dobro literaturo kjer lahko zgornje podatke o višinah in starosti najdem?

  4. […] Seveda pa nam lahko kmalu zmanjka prostora. Zato bomo s pridom uporabili načelo »izbira ustreznega prostora«, Skratka, permakulturna načela so nekaj, kar se uporablja v množini. Tako nas hkratna uporaba različnih načel pripelje do zelo različnih rešitev. Poleg tega pa so različni avtorji nadgrajevali obstoječa načela, ali pa si izmislili drugačen nabor le-teh. Že David Holmgren, soutemeljitelj permakulture, ima popolnoma drugačen nabor načel. In dejansko vsak permakulturni učitelj, ki da kaj nase, prej ali slej začne zavijati malo drugače. Eni malo bolj poetično, drugi šaljivo, tretji praktično. Skratka, raznoliko. […]

  5. […] raznolikost; […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: