Objavil/a: Janez Božič | 23/02/2021

STREMLJENJE

Zakaj se največji umi ukvarjajo z najbolj oddaljenimi pojmi? Že Albert Einstein je znal povedati marsikaj o koncu vesolja in podobnih v času in prostoru zelo oddaljenih dogodkih, ampak o tem kakšno bo vreme čez štiri dni, pa znanost še danes modro molči. Vsaj v našem klimatskem pasu. Lepo je strmeti v daljave, vendar moramo priznati, da je realen domet vesoljskega programa tu nekje do Marsa. Najboljšim uspe pristati na kometu, ampak, do prve sosednje zvezde je še strašno daleč. In preden bomo prišli do prve črne luknje, bo obstoječa fizika že zdavnaj nadgrajena, na načine o katerih tudi Albert ni vedel veliko. In da ne govorimo o tem, da tudi ta fizika na oni strani črne luknje najverjetneje ne bo delovala. Mogoče gre genialnost skupaj s paranojo in tako so največji umi preprosto prestrašeni in bežijo v višave. Zemeljske, tako imenovane vsakdanje probleme pa prepuščajo drugi ligi in potem se zgodi, kar se mora zgoditi. Druga liga zakvačka neposredno okolico in sedanjost, ubogi največji umi pa morajo bežati. Torej pozitivna povratna zanka. Ker so njihove misli predaleč, tako v času, kot prostoru, je seveda najverjetneje, da bodo pobegnili v napačno smer. Kako bi se razvila zgodovina, če bi Albert namesto v Ameriko pobegnil v Indijo, starodavno zibelko znanja, ki si je matematiko omislila približno takrat kot Evropejci kolo? In matematika je disciplina, pri kateri kilometrina šteje.

Iz stremljenja v sanje in od tu v spomin.

A bodimo odkriti, stremljenje je zagotovo osnova velikih korakov. Koliko časa smo strmeli v nebo, preden nam je uspelo poleteti. Bodite pozorni na osebni zaimek. Tudi pomotoma ne smete misliti, da je bilo letenje dosežek posamezne osebe in prav tako je zanikanje reinkarnacije eno izmed precej lahkomiselnih zanikanj. Kdaj so se v človeških mislih začeli pojavljati krilati konji? Na prazgodovinskih slikarijah jih še ni bilo. Vendar so se civilizacije rojevale in umirale in vse kar smo zmogli je bilo stremljenje?

Ne, hkrati s stremljenjem se je rojeval tudi spomin, rojevale so se zgodbe o zlatih pticah in ptice so postajale zaščitniki starodavnih ljudstev in spomin je krepil namero in namera voljo. In rodil se je Dedal in je poletel in je svojo zmago plačal s sinovim življenjem. So torej več tisoč let pred prvim uradno dokumentiranim poletom že plačevali najvišjo možno ceno za stremljenje, spomin, namero in prve poskuse? Toda v Evropo je prišla temna doba in večina znanja je izginila. Kako je zgodba o Dedalu preživela temno dobo, ki je trajala več stoletij. Je bil za to dovolj spomin ali je tokrat pisava pokazala svojo moč?

Seveda Dedalus ni bil prvi, ki je poletel, je pa bil prvi, ki si ga je zgodovina zapomnila.

Pomislite na velike mislece in izredne mojstre, ki jim letenje ni uspelo. Bilo so celo materiali; les, lepilo in platno je vse kar potrebuješ za izdelavo zelo dobrega jadralnega letala. Prepričan sem, da je bil Leonardo de Vinci v svojih mislih sposoben leteti. Nihče ne ve koliko noči je prebedel in prav tako ne vemo ali je sanjal o pticah ali o netopirjih. Ampak nič ni pomagalo, niti stremljenje celega človeštva, niti sanje Leonarda in številnih njemu podobnih. Tisto kar je manjkalo je bila tehnologija, ampak se je razvijala. Mojstri so bili vse boljši in vzgajali so nove mojstre. In rojevali so se cehi in tudi ti so skupaj z mojstri razvijali in skladiščili znanje. In umirali so mojstri in umirali so cehi. In rodila se je znanost. Descartes jo je izvlekel iz pozabe temne dobe in jo iz zibke filozofije postavil na štiri trdna načela. In kar naenkrat so mehanski problemi postali rešljivi.

In rodil se je Bernoulli, najprej Johann potem pa še njegov sin Daniel, ta je razvil teoretske osnove in še preden je umrl je bratoma Montgolfier, Joseph-Michelu in Jacques-Étienneu, uspelo. Ampak zgodba gre seveda naprej, hitreje in višje. Razvijale so se tovarne in zgodila se je industrijska revolucija in sta se rodila brata Wright, Orville in Wilbur. In sta poletela. In ne samo to, uveljavila sta patent ZDA 821,393. Le nekaj let pozneje smo že imeli prva tekmovanja v letenju, na katerih je sodeloval tudi Edvard Rusjan. Ko ni letel, je seveda pomagal bratu Jožetu in sestri Luiga Gigia, ki sta se ukvarjala s tehničnimi podrobnostmi, medtem ko je za finance moral poskrbeti oče Franc.

Letenje je pritegnilo najširšo pozornost.

To, da so prvi posamezniki dejansko dvignili obe nogi od tal in ju tam tudi obdržali, je bila torej zasluga človeštva. To človeštvo je imelo skupno stremljenje, skupne sanje in nad-generacijski spomin, to človeštvo je razvilo pisavo, to človeštvo je bilo sposobno in pripravljeno prevzeti odgovornost za neuspešne poskuse. In to človeštvo ni uveljavilo nobenega patenta. Seveda brez posameznikov ne bi šlo. Spomnimo se predvsem tistih, ki so imeli jajca in so mislili s svojo glavo, so bili na pravem mestu ob pravem času, so bili veliki misleci in izredni praktiki, in so imeli ta pravega očeta, brata ali sestro, o tudi strici so pomagali. Vsak izmed njih pa je bil tudi prijatelj zgodovine, ki o nekaterih drugih skrivnostno molči.

Vendar je, ne glede na to kaj porerečeta zgodovina in patentna zakonodaja, letenje skupen dosežek človeštva in naša družba je le ena izmed družb, ki je pri tem sodelovala.

Letenje pripada vsem.

Vse pripada vsem.

Vse vsem.

Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Hm. Pravzaprav ima zapikovanje zastave v novo osvojene teritorije malo drugačen pomen.

Responses

  1. Hvala, Janez.

    Tole je bilo zelo lepo prebrati!

    Pozdrav s hriba,

    Ines


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: