Objavil/a: Janez Božič | 10/01/2019

KOMPOSTNO STRANIŠČE

Kako v samo treh potezah rešiti slovenske reke pred zanesljivo smrtjo.

Fekalije imajo ob lastnostih, ki se jih zavedamo vsi, tudi precejšnjo energijsko vrednost. To je eden izmed razlogov, zaradi katerih kmetje zbirajo iztrebke domačih živali in jih trosijo po njivah. Iz istega razloga znajo tisti, ki so se lotili proizvodnje bioplina povedati, da povprečno sranje zadostuje za pripravo skodelice čaja. Stepski nomadi pa so zadevo skrajno poenostavili in preprosto zakurijo s kravjaki. Konvencionalni arhitekti o fekalijah razmišljajo takole: »Znebiti se jih, čim prej, če je potrebno ob tem porabiti še deset litrov pitne vode, toliko bolje.« To, da s tem povečajo volumen in problematičnost odpadka jih ne moti, saj se morajo že naslednji teden prijaviti na razpis za gradnjo čistilne naprave.

Vendar se da te probleme rešiti tudi drugače.

TRADICIJA

V slovenskem prostoru so stranišča na štrbunk, tiste male hišice, le malo večje od vrat, na katerih je po navadi lina v obliki srčka, najboljši približek. Med spomini na moje otroštvo obstaja tudi spomin o stranišču na domačiji mojega očeta. Stalo je tik ob gnojišču, človeški iztrebki so se sami po sebi mešali z gnojem in se tako vključili v kmetijsko proizvodnjo. Povezava z gnojiščem ni bila prisotna povsod in slišal sem za primer, ko so gnojili neposredno z gnojem iz stranišča. Temu gnoju so rekli straniščnica in je bila, tako so mi rekli, še prav posebej dobra za pridelavo zelja. S časom se je povezava med straniščem in pridelavo hrane izgubila. Fekalije iz današnjih stranišč na štrbunk marsikje pronicajo prosto v podtalnico in povzročajo močno in težko obvladljivo obremenitev okolja.

ČASOPISNA VERZIJA

Za razliko od stranišča na štrbunk so kompostna stranišča nadgrajena z bistroumno pogruntavščino usmerjanja fekalij. Moje prvo kompostno stranišče je bil časopisni papir. Preprosto sem počepnil kjerkoli na posestvu. Podse podložil časopisni papir in opravil potrebo. Ker pa med nami ni junaka, ki ne bi lulal kadar kaka in ker je urin občasno razmočil papir in s tem onemogočil udoben zaključek postopka, sem moral biti pozoren na to, da je urin tekel mimo. Blato pa se je nabralo na dobri strani slabih novic. Nato sem papir prijel za vogale in vse skupaj vrgel na kompostni kup. Postopek je bil sporen iz več razlogov, vendar v mojem primeru ni povzročil nobenih problemov. Pri tem pa je potrebno poudariti da je urin zdravega človeka na izvoru zdravilen in ga lahko uporabljamo neposredno, recimo tako, da uriniramo na kompostni kup ali pa kar ob primerno sadiko. Uriniranje na kompostni kup je sedaj, vsaj v mojem primeru, utečena in urejena praksa.

Podnapis: Obstoječa verzija na mojem posestvu

KOMPOSTNO STRANIŠČE

Kompostno stranišče, ki ga, predvsem za veliko potrebo, uporabljamo sedaj,  ima dve sedišči in pod njima dva prekata za shranjevanje fekalij. Vendar pozor, tu ni nobenega kakanja v dvoje in ostalih žgečkljivosti. Hkrati uporabljamo le eno sedišče. Produkti naše prebave se zbirajo na rahlo nagnjenem dnu. Ob začetku uporabe, ko je prekat še prazen, del urina, onesnaženega z blatom, sicer počasi pronica proti odtočnemu žlebu in od tam v rastlinsko čistilno napravo. Vendar je tudi  ta tekočina preko rastlin, ki rastejo na čistilni napravi, usmerjena v obstoječ sistem kompostiranja. Kot se na dnu prekata kupček veča, tako se manjša tudi odtok v žleb, saj se večino vlage vpija v kupu in mu pomaga pri kompostiranju. Pi opravljeni potrebi je potrebno produkte naše prebave sproti zasipavati. Pri izbiri zasipnega materiala se je dobro zavedati, da je naše blato izjemen vir dušika, ki ima v procesu kompostiranja pomembno vlogo. Za nemoteno kompostiranje z dušikom bogatih organskih odpadkov namreč potrebujemo še močan vir ogljika. V odvisnosti od lokalnih razmer je blatu že na izvoru primešan delež toaletnega papirja, če pa za zasipanje uporabimo žaganje, smo zagotovo na pravi poti. Če zmanjka žaganja, je dober tudi pepel, vendar mislim, da samo pepel ne bi bil dober, medtem, ko je dodatek pepela za kompost zagotovo izboljšava. Prav tako je dobro vedeti, da se kompostni procesi začnejo odvijati nemudoma. In še več, v aktivnem prekatu so letos rasle tintnice. Ena od bolj zanimivih ugotovitev, do katere nas pripelje uporaba kompostnih stranišča je dejstvo, da imamo vsi rit na istem mestu. Zato se iztrebki kopičijo v stolpce, ki jih je potrebno občasno podreti in razporediti po prekatu, saj le tako dosežemo polno izkoriščenost prostora. Ko je prvi prekat poln, začnemo uporabljati drugega. Malo preden je poln še drugi, prvega izpraznimo in nadaljujemo. Prekat izpraznimo s kidanjem in vsebini dodamo material, ki ga kompostnemu kupu dodajamo tudi sicer. Počakamo, da se dogajanje v kompostnem kupu umiri, ga presejemo in kompost uporabimo na vrtu. No, tu večina sogovornikov reče: »Ups, poleg energije človeške fekalije vsebujejo še marsikaj, česar si ne želimo dobiti v usta«. In res je tako, na Zavodu za zdravstveno varstvo so mi tako dali nadvse praktičen napotek, da mora med ritjo in usti preteči dve leti. Zato sem pri uporabi kompostnega stranišča ugotovil, da je smiselno datum zaprtja prekata, torej zadnje sranje v aktivni prekat, obeležiti na krajevno značilen način in po dveh letih je energija, kar jo je še ostalo, primerna za nadaljnje kroženje. Za tiste, ki so bolj previdni, pa je tu še možni dodatek, da s tem kompostom pognojimo rastline, katerih plodovi bodo dozoreli šele čez več mesecev in se med zorenjem ne bodo dotikali tal. Recimo paradižnike.

PRIMERJAVA DVEH EVOLUTIVNIH PRISTOPOV

Kot sedaj  gledam na svoje izkušnje z uporabo fekalij v kompostiranju vidim, da razlika med časopisom kot kompostnim straniščem in dejanskim kompostnim straniščem ni tako velika, kot sem si jo predstavljal ob postavljanju kompostnega stranišča. Je pa kompostno stranišče v taki izvedbi zahtevalo vlaganja. Nekaj kvadratnih metrov posestva, ki jih nima vsak. Precej časa, danes se spomnim predvsem časa potrebnega za postavljanja objekta, zagotovo pa ga je kar precej pojedla tudi faza načrtovanja. Izbira materialov je sicer težila k uporabi recikliranih materialov in čim manjšim stroškom, vendar poseg kljub temu ni bil zastonj. Skratka, je bilo vredno? Objekt sicer opravlja tudi funkcijo zbiranja vode za zalivanje, hrambo manj aktualnih vrtnarskih pripomočkov in rastlinjaka. Poleg tega, da deska omogoča čisto običajno sedenje, pa površina na katero je pritrjena, omogoča tudi popolnoma udobno čepenje. Kar se sedenja tiče, moram povedati, da ima stranišče zelo lep razgled in da nisem edini, ki se včasih samo usede, čeprav se večina drugih zraven še fotografira. Skratka, kot vsak drug element na posestvu, tudi ta vrši več funkcij. In bi jih lahko še več. Lahko bi recimo bil lep, a na žalost ni. Lahko bi na primer predstavljal vez s tradicijo, a so vrata s srčki, ki bi to tradicijo pripeljala tudi v vizuelno podobo odpadla, ko smo našli stare zavese.

Najpomembnejša razlika med časopisnim in straniščnim pristopom, kot jo vidim danes,  je predvsem v sprejemljivosti za goste. Čeprav kompostno, je navzven še vedno predvsem stranišče. Mogoče zgleda malo bolj na štrbunk, ampak ima čisto pravo (reciklirano) straniščno desko in omogoča popolno zasebnost. Ko sem se lotil projekta pa sem videl predvsem prednosti, ki izhajajo iz koncentriranja odpadkov in njihovega shranjevanja v prostoru in času. Vendar danes vem, da bi se to dalo urediti tudi drugače. Na posestvu imam namreč številne kompostne kupe, zato bi si lahko izbral le enega, ki bi bil namenjen kompostiranju fekalij. Na ta kup bi odlagal v časopis vložene iztrebke in jih sproti zastiral. Po določenem času bi kompostni kup za dve leti zaprl in ga nato sprostil v obtok.

MOŽNE IZBOLJŠAVE

Možnosti nadgradnje torej vsekakor so, najprej bi pospešil proces kompostiranja na licu mesta, kot ga je Hundertwasser pospešil v svojem projektu. Če si podnapisa ob prvi sliki niste pozorno prebrali, je sedaj čas, da si ga preberete še enkrat.

Prevod teksta na prvi sliki: V humusnem stranišču sodelujejo aerobne bakterije,vlaga, toplota in zrak˜. Zraku mora biti od spodaj in zgoraj omogočeno, da lahko  nemoteno vleče skozi˜. Ko pride tekočina v podstavek, je preveč mokro.˜ Takrat prenehamo dodajati tekočino˜. V primeru da je presuho, enakomerno poškropimo, dokler tekočina ne začne pronicati v podstavek. ˜ Poškropimo lahko z vodnim sprejem.˜ Vodo iz podstavka ponovno dotočimo z vrha ali uporabimo za zalivanje rastlin. ˜Ko iztrebke z urinom ter organske odpadke že vohamo, jih takoj skrbno prekrijemo z vlažnim humusom.˜ Opazimo, da vonj in muhe takoj izginejo.˜ Ko je zbiralnik poln (2 osebi v obdobju dveh mesecev), pustimo stati en mesec˜. Nato prelopatamo enkrat tedensko, dokler ne nastane zdrav humus s prijetnim vonjem˜. Med tem časom uporabljamo drug zbiralnik. ˜ Pridobljeni humus ponovno uporabimo za pokrivanje iztrebkov ali kuhinjskih odpadkov˜. Za osnovni sloj potrebujemo eno vrečo vlažnega humusa iz gozdnih tal z napol preperelim listjem ali zelmi˜. Pridobljeni humus delno ponovno razprostremo po gozdnih tleh. ˜Luknje v dnu plastične posode naredimo s konico razžarjene železne cevi.

Torej, o kupu dreka s papirjem in žagovino bomo od sedaj naprej razmišljali kot o kompostnem kupu in o prekatu bolj ali manj polnemu tega kompostnega kupa bomo od sedaj naprej razmišljali kot o kompostniku. Za sedaj sicer ne vem, ali je za ta proces bistvena uporaba humusa kot zasipnega materiala ali sprotnega vlaženja, zagotovo pa bom to vedel po kakšnemu letu ali dveh uporabe obeh prijemov. Kar se tiče dodajanja efektivnih mikroorganizmov, ki jih bom vzgajal na prejšnjem kompostnem kupu s fekalijami, imam samo en zadržek. Tak zasipni material se mi zdi predragocen, zato upam, da se bo splačalo. Do vlaženja – in to ne rahlega vlaženja, temveč vlaženja do te mere, da bo iz kompostnega kupa začelo kapljati – pa sem bolj zadržan, vendar mislim, da bom zmogel. Je pa vprašanje, ali bo to zmogla okolica.


Podnapis: Predvsem se je potrebno zavedati, da je odkrivanje tople vode popolnoma odveč, stranišče na fotografiji je bilo namreč v času objave članka staro 108 let.

V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, vem da nevarnost prenosa patogenih organizmov iz riti v usta ni glavna ovira na poti k zmagovitemu prodoru kompostnih stranišč v splošno prakso.  Glavna ovira na tej poti je dejstvo, da novosti, ki od ciljne, torej sralne publike zahtevajo spremembo obnašanja, pri tej publiki izzovejo sovraštvo. To seveda ne pomeni, da je potrebno od cilja, za katerega vemo, da je vreden truda, odstopiti. To pomeni, da bo potrebno mnogo truda investirati v stike z javnostjo. Torej kot ponavadi, postopek uvajanja sprememb porazdeliti na daljše časovno obdobje, določene dele sprememb pa vsaj v začetni fazi prenesti na del javnosti, ki je do sprememb manj sovražen. Skratka, potrpljenje je božja mast.

ZAKLJUČEK

Če torej povzamem. Kompostno stranišče, ki smo ga zgradili v seriji delovnih akcij, prekinjenih z daljšimi obdobji načrtovanja in mukotrpnimi zaključnimi deli, pri katerih mi ni hotel pomagati nihče več, deluje. Vendar je po mojem, sedaj strokovnem mnenju, sistem neprimerno zakompliciran. Vzporedno z vsem opisanim namreč tudi moj sin, tako kot večina otrok v njegovi starosti, še vedno uporablja  kahlico, medtem ko jaz občasno uporabim čisto ta pravo kahlo. In kam jo spraznimo? Pa jasno: na kompost. Zato je moje najboljše stranišče še vedno kahla. Za uporabo v prvi osebi bom torej razvijal urnik, oziroma letnik, načina uporabe kompostnih kupov. V želji, da ločim neposredno uporaben urin od fekalij, ki zahtevajo nadaljnjo obdelavo, pa bom začel hkrati uporabljati dve kahli. Anatomija mi namreč omogoča takojšnjo ločitev teh frakcij, še več, spol pri tem ne igra nobene vloge. Na kompostnem stranišču, torej stranišču za sralno javnost, pa bom razvil predvsem dve strategiji. Kot prvo bom začel preizkušati že prej omenjene prijeme, ki jih je razvil Hundertwasser.  Kot drugo pa bom več energije usmeril v delo s sralno javnostjo.

Če ste se mogoče navdušili nad uporabo kahle, pohitite. Nadvse kvalitetne kahle še vedno izdelujejo v EMO Celje, zato pohitite in jih kupite še preden jih patentira Monsrato d.d. saj bo neposredno po tem njihova cena zrasla za 4000 %. Energijo, katere glavni namen v konvencionalni arhitekturi je bil do sedaj uničevanje pitne vode, bomo na takšen ali drugačen način vklopili v naš sistem za več let – lahko bi celo rekli za vedno. In slovenske reke

Si želite izvedeti več?

Advertisements

Responses

  1. Odlično! Navdušena sem nad tem člankom!
    Lepo in duhovito si se razgovoril o še kako perečem “modernem Problemu” (z veliko začetnico!), hkrati pa ponudil že od pamtiveka obstoječe – pa prav “moderno” izbrisane v pozabo – in (tudi v novejšem času) preizkušene, ne samo neškodljive, temveč tudi večstransko koristne rešitve. Le-te so zapovrh še osebno vsakodnevno preverjene v domači “praksi”, v članku pa so ponujene z nekaj nazorno prikazanimi možnostmi izvedbe. Vse to in več pa je vseskozi pospremljeno z veliiiko mero duhovitosti, ki se vedno tako zelo dobro prileže.
    Komaj čakam tvoje obljubljeno nadaljevanje na to temo (v smeri “dela s sralno javnostjo” ipd.).

  2. Pozdravljeni. Zadali ste si pohvale vreden projekt. Ste mogoče tudi s kemijskega vidika preučili vpliv morebitnih zdravil na kompostni kup in čas njihovega razpada?

    • To vprašanje se je pojavilo že velikokrat na tečajih permakulture vendar se nisem vanj nikoli poglobil. Še najbljiže smo prišli, ko smo poslušali zgodbo iz Idrije. V tamkajšnji psihiatrični bolnišnici so namreč ostanke hrane zbirali za pomije, vendar so opazili, da se svinje hranjene s temi pomijami obnašajo malo čudno. Po daljšem premisleku in krajši raziskavi so odkrili, da nekateri pacienti zdravil nočejo jemati. Zato jih skrijejo v iz kruha narejene kroglice, od tam v pomije in k svinjam, ki so bile tako deležne naključne psihiatrične oskrbe.

      • Ja, kar se pacientov tiče (v omenjeni psihiatrični bolnišnici), to samo kaže na njihovo osebno inteligenco (in ne »norost«), če prisilnih “zdravil” nočejo jemati – do sedaj je tudi meni kapnilo, da tisto, kar uradno imenujejo zdravila, to ne samo da niso, ampak so kvečjemu brihtno zakamufilrano skonstruirani strupi, in to uradno požegnani. Tu lepo pride do izraza ugotovitev Antona Komata, da »… norci vladajo in pametni norijo«. Seveda pa me hkrati skrbijo tudi svinje (in vsa druga živa bitja izven človeške sfere), ki so posredno deležne take (in drugačne) obravnave.
        Vendar je Problem (z veliiiko začetnico) nasploh tudi v tem, da se zastrupljanje ne ustavi tukaj, temveč se nadaljuje naprej v naravno okolje, tako direktno v vodo preko splakovanja strupov neposredno v kanalizacijo ter tako naprej v vodne vire kot tudi posredno preko strupov, ki se v organizmih najprej predelajo v iztrebke (tako človeških “pacientov” kot drugih živalskih organizmov).
        Tu (pri iztrebkih) pa se vključijo med drugim tudi kompostna stranišča. Tudi meni se je to vprašanje večkrat zastavilo, glede na to, da zdaj že vsaj približno vemo, kaj povzročajo »zdravila« in drugi strupi v naravnem okolju… Še posebej starejša generacija, a tudi preostali del populacije sploh ni izjema – celo med “zdravimi” ne (npr. hudo razširjena uporaba hormonskih “zdravil”), je največkrat, »lekarna« na dveh nogah.
        Močno si želim, da se motim, a se bojim, da kompostna stranišča, tako kot kompostiranje nasploh, teh strupov niso sposobna nevtralizirati. Ali so moji pomisleki neutemeljeni?

      • “Norci vladajo in pametni norijo”, ha ha, potem je tudi še upanje zame.

      • Oh, upam, da te ne moti ta moj “ovinek” pri temi o kompostnih straniščih… je zgolj moje razmišljanje (ki mi je, očitno, nekoliko ušlo iz uzde) o morebitnem kompostiranju strupov tudi v tovrstnih straniščih – glede na stanje v naši družbi…
        No, majčkeno sem se zmotila pri navajanju citata, saj sem to misel privlekla nekje zaprašeno založeno v svojem spominu – torej “in” v citatu je očitno moj dodatek. Sicer pa se mi zdi misel “norci vladajo, pametni norijo” več kot samo dober ultra kratek povzetek stanja (globalnega, s tem pa, seveda, tudi lokalnega!) v človeški družbi, danes najbrž še bolj kot kdajkoli prej! Če me spomin ne vara, se že v svoji knjigi Potniki na ladji norcev – umetnost preživetja, Anton Komat sprašuje (med drugim), zakaj norci vladajo, pametni pa norijo. Pa njegov blog je tudi hudo zanimiv. Če te zanima, si lahko (med drugim) prebereš še članek (intervju z Antonom Komatom), ki nosi prav tak naslov, torej “Norci vladajo, pametni norijo – Varovati moramo rodovitno zemljo, pitno vodo in semena” in sicer v reviji Misteriji (294 – januar 2018) na straneh 11 do 14 – na povezavi

  3. Pozdravljeni
    Odličen članek. Pričakoval pa bi tudi sliko dejanskega stranišča 🙂
    Naše podjetje KAKIS že dve leti uspešno uvaja kompostna stranišča v javno uporabo in moram reči, da je odziv odličen. Osebno se nebi strinjal, da slovenska javnost ni pripravljena na tovrstne rešitve saj dobivamo kar precej povpraševanja.
    Glede farmacevtskih snovi, se le te večinoma (95%) zadržujejo v urinu. Če ločujemo urin že na ravni straniščnega pokrova, lahko naredimo kompost brez farmacevtskih svinjarij. Žal tudi moderne čistilne naprave ne čistijo teh snovi. Naše podjetje se je zavezalo, da bomo v bodoče reševali tudi ta problem saj želimo narediti velik korak v tej smeri.
    Blato lahko predelamo v zdrav kompost že v dveh do treh mesecih po principu toplega kompostiranja v krožnem zabojniku. Če pa v vašem primeru blato v kompostniku tedensko obračamo, lahko podoben učinek dosežemo v manj kot 1 letu. Če celotno stvar pač pustimo na miru pa je priporočljivo obdobje 2 leti.
    Naj vam le še poudarim, da tekočino iz vašega stranišče (torej urin, ki preteče skozi blato) morate higienizirati in redčiti z vodo preden ga spustite v rastlinsko čistilno napravo. V nasprotnem primeru onesnažujete podtalnico in ste kontradiktorni do naslova članka.
    Vso srečo in če potrebujete kakšen nasvet nas kar korajžno kontaktirajte. Zelo radi pomagamo tistim, ki delajo dobro.
    David Kodarin

    • Odličen komentar;)

    • Odličen komentar;)
      Kar se tiče fotke pa je tako, lepe ne znam narediti vsakič, ko jo rabim do objavljanja grdih fotografij pa je uredniška politika nadvse močno nastrojena. Zato sem se raje potrudil z risbo, ki je bila v osnovi gradbeni načrt in je stranišče točno takšno, skupaj z odvodom tekočega dela prefiltriranega skozi trdi del. Vendar se je izkazalo, da tekočina ob začetku uporabe prekata še malo pronica vendar nikoli ne pride do čistilne naprave, ki sem jo očitno naredil zaman. Ko pa se v prekatu naberejo dreki in kompost in papir in žaganje in pepel le ti vso tekočino porabijo v procesu kompostiranja, tako, da za podtalnico ni straha.
      LpJB


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: