Objavil/a: Janez Božič | 15/05/2017

»MOŽ, KI JE SADIL DREVESA«

Je zgodba o pastirju Elzeardu Bouffierju, ki je medtem, ko je pasel ovce, sadil drevesa. Zgodba pove, da je tako zasadil nepregleden gozd v kamniti sredozemski pokrajini. Gozd je oživil izčrpano deželo in vanjo ponovno pripeljal življenje in ljudi. To je zagotovo ena izmed treh knjig, ki so me zaznamovale za celo življenje.

Elzeardu_Bouffierju

Literarni junak Elzeard Bouffier.

Lani sem se odločil, da bom prebral Permaculture one, torej prvo knjigo, ki sta jo napisala Bill Mollison in David Holmgren. Malo me je zanimalo iz česa je vse skupaj zraslo, predvsem kako so se razvijala načela. Knjiga je na prvi pogled izgledala precej strokovno, z navedbami virov, grafi in tabelami, zato sem se za branje odločil s precej težkim srcem. In poglej, Elzeard se pojavi tudi v njej. Vendar se je ta mož zdel nekoliko drugačen. Preberem še enkrat in ni ga zlomka, saj je vendar strokovnjak. Da ne bo pomote, je tu seveda še navedba virov, vendar tam ni bil naveden Jean Giono, Elzeardov literarni oče, temveč neki Lord.

A, torej imamo opravka z napačnim citiranjem. Če se le da, je namreč potrebno navesti izvornega avtorja in to v primeru svetovne uspešnice pač ne bi smelo biti težko. Pri angleško govorečih piscih je zanimivo tole: Medtem, ko so njihovi vladarji izgubljali britanski imperij, so oni gradili imperij angleščine. Dosegajo naklade več 100 tisoč izvodov, v spremni besedi  se zahvalijo kake 20 ljudem, ampak za lektorja oziroma nekoga, ki bi preveril citiranje pa nimajo. Natanko tako se obnašajo vse korporacije. Kar poglejte navodila za uporabo poljubnega izdelka  v poljubni trgovini in kmalu boste opazili  preprosto zakonitost: »večja kot je korporacija, slabši je prevod.«

Poleg mene je to nadvse strokovno izgledajočo knjigo najverjetneje prebralo kakih milijon ljudi. Vsi so opazili grafe in učene navedbe, ampak nikomur ni padlo na pamet, da bi pogledal, iz kakih izvirov se je napajala Billova modrost. Zato vas najverjetneje ne bo presenetilo, če vam povem, da številni ljudje na permakulturo gledajo kot na znanost. Kar sicer ni res, ampak tako pač oni gledajo na stvar in glede na število nadvse natančnih skic in prepričljivih grafov jim pravzaprav niti ne smeš oporekati. Skratka, strokovni izgled prekrije zmedo okoli citiranja, vendar je na žalost zmeda okoli citiranja še najmanj, kar bi knjigi očital znanstveno izobražen bralec. Pač pa je ta pomanjkljivost le ena izmed tistih, ki jih je lažje omeniti na bolj nevsiljiv način, vendar kljub temu jasno pove: če nekaj ni bilo znanost, ko se je rodilo, potem je verjetnost, da bo to postalo s časom, neznatna.

Naj bo tako ali drugače, kar je za gospoda Lorda strokovnost in za Francoze literarna uspešnica, je za Slovence, ali pa Srbe, če smo že pri tem, zgodovinsko dejstvo. Kar smo imeli puščav, smo jih ozelenili že pred kakšnimi 100 leti. In ne samo to, Srbi so v določenem trenutku opazili, da bo Deliblatska peščara izginila in so jo celo poskusili zaščititi. Poleg tega pa Slovenija kot alpska dežela pripada krogu dežel, v katerih se je razvilo trajnostno gospodarjenje z gozdom. Kar se tiče gozdarstva tako skupaj s Švico spadamo v svetovni vrh -nema boljih.

pescara_1

Življenje se v Deliblatsko peščaro vrača malo drugače, kot so si to predstavljali ozelenjevalci pred 100 leti.

Kako torej to, da se permakulturniki – in ne samo oni –  gozdarstva učijo od Britancev in njihovih vazalov, ki so na svoji poti nezmotljivo uničili absolutno vse, kar se je uničiti dalo in to skupaj s pripadajočimi kulturami?  In ne samo to, za tako početje so okrivili »belega človeka«. Brez zamere, ampak to, da so severnoameriške stepe spremenjene v puščave, nima z belim človekom nobene veze. To so naredili bivši britanski vazali.  Skratka imperializem, in ne kakršenkoli – britanski.  Do svoje dežele se noben narod ne obnaša tako, še Angleži ne več. Potem ko so odkrili, da je kolonializma konec, so izbrane močvare, ki so ostale od nekdaj mogočnih angleških gozdov, spremenili v naravne parke.

In potem odkrivamo toplo vodo. Znova in znova. Je to tista trajnost – permanentnost? Vztrajanje pri napakah imperialističnih metod. Ja, res je, natanko tako kot piše Tobias Roberts v članku Permaculture as a Gringo movement.  Permakultura je peskovnik za gringote. In to tiste angleško govoreče, saj je še Tobias en  točno tak gringo.

Upam, da se bodo prihajajoče generacije permakulturnikov – pa tudi gozdarjev – svojega poklica učile od tistih, ki se na stvar spoznamo. Ali pa naj se, kot to vehementno predlaga vsa novovalovska literatura, začnejo učiti na napakah. Ali pa od Kitajcev, če smo že pri tem.

Količina že opravljenega dela, torej že razvitih trajnostnih praks, za katere veliki permakulturni guruji niso še nikoli slišali, namreč ni zbrana le na primeru ozelenjevanja puščav. Vsa tradicionalna kmetijstva so bila pred industrijsko revolucijo trajnostna in to mongolsko ravno tako kot polinezijsko. Pač pa so propadali imperiji, katerih vladarji so mislili, da bodo ta kmetijstva zajedali, dokler bo le eden izmed njih čutil vsaj še kanček pohlepa.

Če vas zanima permakultura se torej povežite z lokalnimi  permakulturniki, ti so za permakulturo najverjetneje izvedeli iz ustnih virov. Se nato soočili z literaturo, pogoltnili nekaj grenkih podrobnosti in potem s pomočjo spoznavnosti začeli pridno ločevati seme od plev. V permakulturi, pa ne samo tu, so namreč s celine na celino prenosljiva predvsem načela. Recepti, ki so se izkazali v Avstraliji, niso vedno uporabni tudi v Sloveniji. Čisto konkreten primer je na primer uporaba robinije (Robinia psevdoacacia) v permakulturnih sistemih. Mogoče je ta način vezave dušika uspešen v S. Ameriki, izvorni domovini čebelarjem ljube robinije, zagotovo pa ni v Sloveniji, saj boste robinijo lahko obvladovali samo s čredo koz. Ko pa jo bo njena invazivnost prenesla sosedom, boste pridobili čisto ta prave sovražnike. In robinija je le ena od invazivnih rastlin, ki jih permakulturna literatura toplo priporoča.

Skratka, tisto kar manjka permakulturi, ki izhaja iz knjig, je spoznavnost. In pozor, to ni le učenje na napakah, to je tudi učenje na primerih dobre prakse. In tako napake kot dobre prakse so se lahko zgodile v tudi v zgodovini ali pa pri sosedu.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: