Objavil/a: Janez Božič | 20/01/2017

PERMAKULTURA KATASTROFE

Kot se za vse ljubitelje teorij o globalnem segrevanju spodobi, sem tudi jaz podcenjeval možnost ene take kvalitetne zime.  Pa že mama mi je rekla, da je bilo včasih snega čez glavo in čeprav je bila majhna, je to ogromno. In tako se je zgodilo: » Ups, jutr rabim kevder« Jabolka v nedokončani hiši namreč rada zmrznejo. In da, seveda, letina je bila rekordna, kar pomeni, da problem vsaj z mojega vidika ni bil majhen. No, ja ni pa bil katastrofalen.

Načrtovanje za katastrofe je del permakulture že najmanj od izida prve permakulturne publikacije »Permaculture one«. Piše takole:  »zaščito pred katastrofalnimi spremembami v okolju, kot so požar, suša, podnebne spremembe in nadloge vseh vrst«. In da ne bi bilo dvoma, je že v enem od naslednjih stavkov razloženo, da je osrednji poudarek na nenadnih in dolgoročnih vremenskih spremembah. Že redu, če vodiš svetovno organizacijo, ampak Bill Molison je leta 1978 še ni vodil. Je pa bil vizionar in mogoče prav zato ni govoril o globalnem segrevanju, temveč o klimatskih spremembah.

lncndkmde6t33ybugoodorz124szctsi-large

Je napovedovanje katastrof res odraz naše skrbi za zemljo?

Za kake katastrofe bomo torej načrtovali? Za klimatske spremembe kar tako? Da ne bo pomote, ideja črnega scenarija ni nova. Sovjetski kibernetiki so temu že v času razvoja kontrolnih metod gospodarjenja rekli »načrtovanje za črn scenarij«. Toda kakšne katastrofe bomo uporabili kot model za najbolj razširjen permakulturni sistem, torej nekakšno predmestno hišo? Bomo vgradili varovalko pred katastrofami à la Al Gore? Raje ne, saj so že pred davnimi leti dokazali, da je vreme kaotičen sistem.  V kaotičnih sistemih namreč do izraza pridejo tudi teorije kot so metuljev učinek. Torej, ker pri uporabi linearnih sistemov domnevamo, da majhne spremembe začetnih pogojev v toku delovanja sistema ne bodo povzročile znatnih sprememb, to še ne pomeni, da je res tako. Kaotični sistemi niso linearni in so tudi zato občutljivi na začetne pogoje. To pomeni, da že majhna razlika v začetnih pogojih lahko povzroči znatne razlike v razvoju sistema. In zato se  vremena ne da napovedovati za več kot  tri dni vnaprej.  Vendar pozor, metuljev učinek pojasni le del vplivov, ki jih povzročijo najrazličnejši manjkajoči delci. Tisti, ki ne verjamete na besedo, boste morali prebrati knjigo z naslovom Kaos. Vendar to samo po sebi ni problem.

Glavni problem načrtovanja za katastrofe, ki se ne bodo nikoli zgodile, ali pa se dogajajo v merilu, prevelikem za vaš načrt, ni v tem, da ste vrgli stran čas in papir. Glavni problem je v tem, da so se vam katastrofe, ki se bodo zelo verjetno zgodile in bi se za njih vsekakor splačalo načrtovati, izmuznile.

poplave_kostanjevica_stara

Poplave v Kostanjevici 1933.

Poleg  tega, kot je omenjeno že v »Permaculture one«, se dogajajo tudi čisto spodobne lokalne katastrofe. V Avstraliji je to očitno ogenj. Če ste s Primorske, je o tem vsekakor vredno razmisliti, poleg tega pa vas lahko vsako leto prizadene čisto spodobna suša. To so katastrofe, ki so daleč bolj verjetne kot tiste, s katerimi nas običajno strašijo z vseh mogočih prižnic. Ravno prav, da se za njih splača načrtovati. Kljub temu pa so še vedno dokaj redke in lokalno omejene. Toda, če ste človek – in večina ljudi, ki se ukvarja s permakulturo je večino časa vsaj približno človeška, – potem obstaja eno par katastrof, ki vas bodo zadele z dokaj veliko verjetnostjo ne glede na to, kje živite. Pa vas ne bi rad strašil še jaz in prav tako se ne smatram za strašnega pesimista. Toda pri 10 letih že polovica slovenskih otrok preživi ločitev. Kako bo vaš permakulturni sistem preživel presenečenje, da bo vaša družina razpadla? Toda to še niti ni tako hudo. Neprimerno veliko ljudi zboli. Kakšne varovalke ima vaš permakulturni načrt za možnost, da se boste morali mogoče že jutri usesti na invalidski voziček?

featureimage-pg15b

Pozitivno razmišljanje se je v permakulturi do leta 1991 že razvilo do samostojnega načela. Za podrobnosti pa je še vedno bolje brati Martina Kojca.

Rešitve seveda so, in »Permaculture one« ponuja tiste najsplošnejše: pestrost, prožnost … Po mojem mnenju pa si je potrebno postaviti čisto hipotetično vprašanje: če bi bilo jutri konec sveta, kaj bi vzeli s sabo? Kokoš? Balo slame? Motiko? Glede na to, da se je permakultura, vsaj v pionirskih dnevih, ukvarjala predvsem s pridelavo hrane, je pravilen odgovor nekoliko zamegljen. Vendar se permakultura spreminja in do danes se je spremenila močno. Vse večjo in večjo težo dobivajo socialni elementi. Torej? Ste že razmislili, kakšen bi bil pravilen odgovor? Pravilen odgovor je: prijatelja.

3-musketeers

Vsi za enega, eden za vse.

In res, permakulturni projekti se v vse večji meri ukvarjajo s socialnimi vidiki. Torej pestrost ni le nekaj, kar se permakulturnikom dogaja v vrtu, temveč tudi nekaj, kar naj bi upoštevali pri pridelovanju novih prijateljev, gojenju sorodstvenih vezi in obdelavi strank. Prožnost pa naj ne bo le odgovor na klimatske spremembe, temveč tudi lastnost medsebojnih odnosov.

Čisto konkretno: če lahko prebivalce obravnavanega permakulturnega sistema sprejmete kot  elemente, lahko vse ostale – torej: družino, prijatelje, stranke in obiskovalce – obravnavate kot sektor. Elementi in sektorji pa so predmet načrtovanja. Tudi »Prvi intervju z lastnikom« (pripomoček za permakulturno načrtovanje), kot nam ga je predstavil Max Lindegger, nas usmerja proti temu. V začetnem navdušenju sicer močno precenimo sposobnost in pripravljenost vpletenih za pomoč v novo nastajajočem permakulturnem sistemu. Z leti, ali pa tudi z meseci, namreč zlasti pripravljenost kopni. Torej je potrebno intenzivnost izvajanja načrta prilagoditi tudi takšnim dejavnikom. Po moje nima smisla hiteti in govoriti o urah in dnevih, ki nam jih različne skupine lahko posvetijo, bolje je naloge in sodelujoče porazdeliti glede na pomembnost. Pomembne naloge opravi tista najbolj zanesljiva skupina. Takšne naloge, ki lahko še malo počakajo, pa lahko opravijo tudi slučajni mimoidoči.

max-lindegger

Max Lindegger je leta 1995 kot prvi predstavil permakulturo Sloveniji. Sicer pa je bolj znan kot ustanovitelj prvega in kot vem tudi edinega permakulturnega naselja na svetu – Crystal Waters.

Potem pa so tu še bolj oprijemljive posledice. Torej načrtovanje ukrepov, ki bi tem ljudem omogočili boljši stik z obravnavanim posestvom, na primer dostop in parkirišča. Prosim lepo, brez zmrdovanja, večina ljudi se še vedno pripelje, turist pa je še vedno najboljši pridelek. In res, čeprav so skice permakulturnih načrtov v literaturi narejene predvsem kot prikaz razvijajočih se ekosistemov, so konci cest velikokrat speljani v krožni promet ali vsaj obračališča. Na večini skic imamo celo parkirišča. Pomotoma? Najverjetneje ne, vendar tu že pogosto vidimo, da načrtovalec ni bil s srcem pri stvari. Parkirišča so tako umeščena v najbolj sončni del posestva, številni permakulturni tečajniki pa sprašujejo, kaj raste pod orehi. Pozor, brez veze se je spraševati, kaj raste v debeli senci – če je ta debela senca ob cesti, je tam parkirišče.

Drugi problem načrtovanja za katastrofe, ki se ne bodo nikoli zgodile, pa je napačna ocena časovne dinamike. Če bi pred dvajsetimi leti nasedel zgodbam o globalnem segrevanju, jih temeljito vnesel v načrt in skrbno izvajal, bi moral strašno pohiteti. In prav je, da hitimo, saj: »Nihče ne ve ne ure, ne dneva«. Vendar je neprimerno bolje hiteti iz pravih razlogov, saj lahko sicer med hitenjem izgubimo vse sopotnike.

 

Viri:

Advertisements

Responses

  1. odličen članek!

  2. Zakon, na mestu !


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: