Objavil/a: Janez Božič | 15/01/2014

NAJSKROMNEJŠI PREDSEDNIK NA SVETU

Ne le, da je Urugvaj prva država na svetu, ki je legalizirala marihuano, je tudi država z najskromnejšim predsednikom na svetu – svojo rezidenco je spremenil v zavetišče za brezdomce. Tako se vsaj po navadi začnejo članki o José Mujici, znanem tudi kot Pepe. Potem ponavadi nadaljujejo:

“Zaslužim več, kot potrebujem,” je dejal José Mujica, ki si je od leta 1994, kot dopolnilno dejavnost na kmetiji, izbral politiko. Devetdeset odstotkov od 7.500 evrov vredne predsedniške plače podari dobrodelnim ustanovam. Predsedniško palačo pa je spremenil v zavetišče za brezdomce. Tokrat pa se  je novinar Jonathan Watts poglobil tudi v nadvse zanimivo osebno zgodbo.

(Vir: http://www.hacer.org/latam/?p=23486)

Njega najverjetneje ne bi volili.

Gverilski Robin Hood

Mujica, ki ima italijansko-katalonske korenine, je bil v 70. letih znan kot Robin Hood. Bil je član gverilske skupine Tupamaros, ki je bila aktivna in dejavnosti primerno razvpita v začetku leta 1970. Izvajali so bančne rope in ugrabitve, ter delili ukradeno hrano in denar med revne. Prvič (od štirikrat) je bil aretiran že v začetku roparske kariere, a je kmalu v drznem begu zapustil ječo; na žalost ne za vedno. V spopadih s policijo je dobil kar šest strelnih ran. V vojaškem zaporu je preživel 14 let, od tega tudi dve leti v samici, na dnu vodnjaka, kjer se je,  da bi ohranil zdrav razum, pogovarjal z žabami.

Leta 1985 so z amnestijo osvobodili vse gverilce in Mujica je bil spet svoboden. V mnogočem je zaslužen, da so nekdanji gverilci Tupamarosi postali politična stranka. V živo je srečal tako Che Guevaro kot Mao Cetunga. Ko je leta 1994 postal poslanec, in se je v službo v parlament pripeljal z vespo, ga je vratar vprašal, če misli dolgo ostati. Jose mu je odgovoril: »Iskreno upam da«. In je ostal. In ostala je tudi vespa, saj se je z njo v službo pripeljal tudi leta 2005, tokrat kot 70-letni minister za kmetijstvo.

Svojo predsedniško pot je leta 2009 začel z izjavo, da se kljub vsej industriji ličenja svet ne bo spremenil. In takoj je zavzel politično držo leve sredine, bližje nekdanjemu brazilskemu predsedniku Luli Da Silvi in čilski predsednici Michelle Bachelet kot pa venezuelski chavezovski politični smeri.

Pepe v svojem domačem okolju.

Pepe v svojem domačem okolju.

Na kmetiji goji krizanteme

Prav tako pa se ni spremenil niti kot predsednik. Živi na majhni ženini kmetiji, kjer z ženo, tudi nekdanjo gverilko in zdaj predsednico urugvajskega kongresa, gojita krizanteme, nosita vodo iz vodnjaka, družbo pa jima dela trinogi pes Manuel. Čas je tako Mujici nadel prepričljivo nepološčeno sliko. Košate obrvi, ponošena oblačila, dobro shojeni čevlji, skratka kmet, ki se sprehaja po verandi ali pa Bilbo Baggins, ki hiti iz svoje Hobbit luknje oštevat neprijetno sosedo. S svojim videzom, ki bolj spominja na proletarskega dedka na vasi, je 78-letni urugvajski predsednik gotovo najprepoznavnejši voditelj na svetu.

Ko je leta 2010 oddal poročilo o svojem premoženjskem stanju, je to znašalo dobrih tisoč evrov – toliko je bil vreden volkswagnov hrošč iz leta 1987. Letos je k svojemu bogastvu dodal polovico ženine posesti in nov traktor, tako da je v poročilu zapisano, da ima za 120 tisoč evrov premoženja. “To je stvar svobode,” je o svojem premoženju dejal za BBC. “Če nimaš veliko dobrin, ti ni treba veliko delati, da jih vzdržuješ, nisi njihov suženj, temveč imaš več časa zase.” Vendar ima Mujica za tiste, ki menijo, da je reven, sporočilo: »Ne razumete posledic bogastva, nisem najrevnejši predsednik. Najrevnejši je tisti, ki za življenje potrebuje največ,” je dejal. “Moj način življenja je posledica mojih ran. Sem sin svoje zgodovine in v njej so tudi leta, ko sem bil vesel, če sem imel blazino.”

Edini znak, da v hiši živi predsednik, sta dva policista, ki postopata po vrtu. “Če bi komu rekel, naj živi kot jaz, bi me verjetno ubil,” se je pošalil med intervjujem za britanski Independent.

V službi.

V službi.

Kritik potrošništva

Ponosen je na svojo državo, za katero meni, da je “zadnji otok na svetu norih ljudi”. Njegovo politično prepričanje je Urugvaj spremenilo v najbolj socialno-liberalno južnoameriško državo. Dovoljene so istospolne poroke, splav, otrokom brezplačno delijo računalnike, cene osnovnih živil so državno določene.

Ena izmed stvari, ki ga na svetu najbolj jezi, je potrošništvo. “Zdi se, da smo bili rojeni le za potrošništvo. Ko več ne zapravljamo, smo zafrustrirani in se nam zdi, da smo revni,” je dejal v intervjuju za Al Džaziro.  Je hud kritik kapitala in kratkovidnih politikov. Zagovarja trajnostni razvoj, obnovljive vire energije, v njegovi vladi pa morajo vsi vse dosledno reciklirati. “Zgraditi moramo trajne stvari. A zdi se, da je to nerealno, saj živimo v dobi kopičenja in potrošnje.”

Poteze glede legalizacije marihuane ne smatra za liberalno. »Moja država ni posebej odprta. Ti ukrepi so logični.« Njegov sodelavec, eden od arhitektov reforme na področju drog Julio Calzada pa povzame: »Družba brez drog je utopija. Bolje je uravnavati obstoječi trg, kot ga prepustiti organiziranem kriminalu.« Hkrati bomo imeli priložnost opredelili razumno porabo. To je kot alkohol. Če spijete steklenico viskija na dan, potem vas je treba obravnavati kot bolno osebo.

Na žalost pa so možnosti Urugvaja za izboljšanje družbe omejene  z močjo globalnega kapitala.« je prepričan Pepe.

“Kakor stvari stojijo, me delajo bolnega. Živimo v dobi, v kateri ne moremo obstati, ne da bi sprejeli logiko trga,” je dejal. “Sodobna politika je samo kratkoročni pragmatizem. Opustili smo vero in filozofijo … Kar nam je ostalo, je avtomatično ponavljanje tega, kar nam narekuje trg.”

Na vprašanje, ali pozna rešitev tega protislovja, predsednik priznava, da nima odgovorov. Ampak marksist, ki se še vedno skriva v njem pove, da mora biti iskanje rešitve politično. “Danes lahko recikliramo skoraj vse, kar proizvajamo. Če bomo živeli v okviru svojih možnosti, kar se da se preudarno, lahko na svetu preživimo 7 milijard ljudi in vsi bi imeli vse, kar potrebujejo.  Za to pa bi bilo potrebno v takšno smer premakniti svetovno politiko” je dejal. Meni, da ne smemo več razmišljati kot ljudje in države, zopet moramo začeti razmišljati kot vrsta.

Njegovi politični nasprotniki trdijo, da je le hipijevski nekdanji gverilec, ki si priljubljenost pridobiva z všečnimi izjavami. Trdijo, da vzpon urugvajskega gospodarstva ne vpliva na boljše javne službe, zdravstvo in šolstvo. Toda predsednik je kljub temu izjemno priljubljen: javnomnenjske raziskave mu nikoli ne pokažejo manj od 50-odstotne podpore. Pa tudi sicer pohvale prihajajo iz vseh strani političnega spektra.

Že zdaj pa se veseli konca predsedniškega mandata čez dve leti: z ženo – poročila sta se leta 2005 – želita posvojiti 30 revnih otrok in jim na svoji kmetiji omogočiti lepše življenje. Za to pa bo verjetno potreboval celotno predsedniško pokojnino.

Vir: Reuters, Guardian

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: