Objavil/a: Janez Božič | 15/10/2013

NEVERJETNO NI NEMOGOČE

http://biosferadiez.blogspot.com/2012_06_01_archive.htm

Večini se zdi naš planet, v primerjavi z vesoljem majhen. Dejansko pa uporabljamo le njegovo površino.

Večina ljudi se ne zaveda, da dejansko živimo v razmejitvenem pasu. Pravzaprav v razmejitveni plasti. Najpogostejši izraz za to plast je biosfera. Če nanjo pogledamo z vidika razmišljanj o razmejitveni plasti, je to mejna plast med atmosfero in pedosfero. V primerjavi z atmosfero je res tanka, a kljub temu je neprimerno debelejša od pedosfere. Vsaka linija med dvema ekosistemoma je torej razmejitveni pas. Strokovnjaki temu rečejo ekoton. Vendar nas to ne zanima. Ti razmejitveni pasovi nas zanimajo predvsem z dveh vidikov. Kot prvo so neskončni, kot drugo pa so to najbolj produktivni sistemi v naravi. Skratka, v prvem odstavku dve neverjetni trditvi.

Na fakulteti smo poslušali tudi predavanja profesorja Mlinška o gojenju gozdov. No ja, o gojenju gozdov je bilo že takrat dovolj knjig, zato se je profesor z veseljem prepustil domišljiji in nam na predavanjih postregel z najčistejšo filozofijo ekologije. In tako je enkrat mimogrede navrgel, da imamo v Sloveniji 40 000 kilometrov gozdnega roba. V moji glavi se je takoj prižgala opozorilna lučka. Ma ja, ravno enkrat okoli sveta? Taka lepa okrogla številka? Vendar res! Če si ogledamo satelitske posnetke Slovenije in se odločimo za neko merilo recimo 1:5000 je zelo verjetno res tako. Vendar pozor! Če pogledamo podrobneje, recimo v merilu 1:1000 se bo dolžina tega roba povečala. In če smo čisto filozofsko razpoloženi, potem lahko rečemo, da je del oboda vsake drevesne krošnje ki jo razpoznamo na posnetku, del gozdnega roba. In še naprej, vsak list na robu oboda te krošnje je prav tako del gozdnega roba. In počasi se približujemo neskončnosti. Podobna razmišljanja nam medicina ponuja o pljučih. Za dvomljivce pa so se že pred mnogimi leti potrudili matematiki in s pomočjo igre enakostraničnih trikotnikov izpeljali Kochovo snežinko – matematični dokaz o možnosti, da lahko na omejeno površino stisnemo neskončen obseg. Toliko o prvi neverjetni trditvi.

Ekosistem v katerem so dinozavri preživeli.

Ekosistem v katerem so dinozavri preživeli.

Za osvetlitev druge neverjetne trditve si lahko ogledamo primer mangrov. Torej ekosistem, kjer se poleg pedosfere in atmosfere srečajo še meja med kopnim in vodo, ter meja med sladko in slano vodo. Skratka, mangrove so bolj zmes ekotonov kot ekosistem in med gozdarji veljajo za najbolj produktiven gozd na svetu. Pred leti sem si zadevo ogledal od blizu in neverjetnih zadev kar mrgoli. Recimo orehi, ki vzklijejo na drevesu, razvijejo kakih pet centimetrov dolgo koreninico in pol metra dolgo steblo, nato v primernem času odpadejo, se zapičijo v mulj in nadaljujejo rast še preden je vse skupaj poplavljeno. Skratka hitro. Robovi so neke vrste startna črta. Iz enega ekosistema, ki mu lahko rečemo tudi dom, je treba steči v sosednji ekosistem, zgrabiti kar potrebujemo in steči nazaj, ali pa obstati, kot to rada počnejo drevesa. To zmorejo le najmočnejši.

Seveda gozdni rob ni edini primer roba v naši krajini. En tak bolj urban primer je živa meja, še bolj urban pa rob pločnika. V permakulturi dolžino roba zavestno povečujemo do meje, ko vrtnarstvo počasi preraste v nabiralništvo.

Advertisements

Responses

  1. […] razmejitveni pasovi: […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: