Objavil/a: Janez Božič | 03/10/2012

SONARAVNOST

Ritmi leta so v našem vsakodnevnem življenju zelo pomembni. Mogoče, vpeti v potrošniški ritem mestnega življenja, ki ga obvladuje ritem delovnega tedna, tega na opazimo, a kljub temu narava riše svoje kroge. In v teh krogih je jesen znana kot letni čas, ko nam je postreženo z obiljem, a hkrati čas leta, ko je pametno razmišljati o zimi. Ne glede na letni čas pa vsak trenutek izkoristimo za opazovanje narave.

1.	Če semena ne boste pridelovali sami, ga bo namesto vas prideloval kdo drug.V Sloveniji načinu delovanja, ki oponaša naravo, rečemo sonaravnost. Tako recimo lahko opazite, da v gozdovih ni razgaljenih površin, zemljo lahko vidimo le ob redkih priložnostih, ko se prevrne drevo, na krtini ali na erodiranem bregu reke. Vsa površina je celo leto, tudi pozimi, zastrta; gozd z listjem ali iglicami. Tudi nekatere tradicionalne kmetijske kulture upoštevajo željo zemlje, da ostane skrita pred soncem. Takšni so na primer senožetni sadovnjaki, kjer zima razgali drevje, odpadlo listje pa nato z odmrlimi travami v talnem sloju ohranja zastirko. Naloge zastirke so sicer številne, vendar jeseni razmišljamo predvsem o tem, da bi izboljšali pogoje za življenje mikroorganizmov, ki nam pridelujejo humus. Pomlad bomo tako pričakali s spočito zemljo, ki je ne bosta celo zimo bičala veter in mraz, temveč se bodo pod zastirko odvijali vsi procesi, ki se v zemlji odvijajo tudi sicer.

V permakulturnem vrtu večji poudarek dajemo trajnicam, ki zahtevajo manj dela kot eno- ali dvoletnice. Tudi gojenje eno- oziroma dvoletnic pa je možno v marsičem spremeniti in si tako olajšati delo. Zelo znan je zgled Masanobe Fukuoke, ki je v letih po drugi svetovni vojni razvil naravno kmetovanje. V njegovi knjigi »One straw revolution« lahko preberemo marsikaj o ritmih narave. Rastline in ekosistemi imajo za preživetje zime razvite zelo različne strategije. Semena, korenike, gomolji, zastiranje … vse to so načini preživetja za rast neugodnega časa leta. Zato za vsako rastlino poskrbimo na njej lasten način. Peteršilj, drobnjak ali pa tudi radič lahko presadimo v posode. Solate prekrijemo s ponjavami in jim tako omogočimo, da nas bodo razveseljevale tudi v hladnejših mesecih. Če so sadike paradižnikov preživele, jih odrežemo in obesimo z vrhom navzdol na suho mesto – v odvisnosti od tega kako toplo bo, bodo paradižniki zoreli še naprej. Korenje, zeleno, rdečo peso in topinambur pustimo v zemlji do prvega mraza in jih nato poberemo. Lahko pa predvsem topinambur ali različne kolerabe bogato zastremo in jih pustimo v zemlji; tako lahko pridelke odkopavamo celo zimo, ko zemlja ni zmrznjena.

Hkrati pa razmišljamo tudi o setvi, nikoli ne poberemo vsega pridelka; po dve najlepši rastlini dvoletnic, ki so v slovenskih vrtovih bogato zastopane, pustimo, naj prezimijo. Dvoletnice namreč prvo leto razvijejo samo vegetativne organe, torej liste in korenine. V obliki korenov, gomoljev, korenik rastline prezimijo, spomladi tvorijo cvet in seme. O pomenu pridelave lastnega semena je bilo v zadnjih letih povedano ogromno. Na kratko to lahko povzamemo v enem stavku: Če semena ne boste pridelovali sami, ga bo namesto vas prideloval nekdo drug.

Vendar so zelo pomembni tudi bolj praktični razlogi, eden od njih je, da rastlino spoznamo v vsej njeni življenjski dobi, tako rekoč od rojstva do smrti. Ko se odločimo za pridelavo lastnega semena, bomo namreč odkrili, da semena pravzaprav niti ne potrebujemo. Vsaka rastlina, katere seme bo dozorelo, bo namreč ob zorenju ali obiranju odvrgla številna semena. Če ne poznamo kličnih listov, teh samosevcev ne bomo niti opazili. Ta drobcena bitja imajo pred rastlinami, ki jih še nismo posadili, najmanj dve prednosti. Prva je ta, da je seme vzklilo natančno v trenutku, ki ga je za to predvidela mati narava. Biodinamiki so nam v pomoč sestavili zelo natančen setveni koledar, katerega upoštevanje in opazovanje rezultatov nam pomaga razumeti pomen pravega trenutka. Tisoč semen, ki počiva v zemlji in čaka na pomlad, pa nam da sorodne rezultate. Nikoli namreč še nisem videl oreha, ki bi vzklil jeseni in vsa semena imajo v sebi informacijo o tem, kdaj naj vzklijejo. Poleg tega nam pomaga še zakon velikih števil. Če v prvem klitju vzklije desetina semen in se nato izkaže, da se je zgodilo prezgodaj, jih je tu še vedno 900.

Druga izmed dveh prednosti, ki jih imajo samosevci pred rastlinami, ki smo jih posadili, pa je iskanje pravega prostora za posamezno vrsto. Tisoče semen, o katerih govorimo, veter, ptice ali mi raztrosimo po bližnji okolici. Kje bodo ta semena vzklila in kako bodo na tem mestu zorela pa je informacija, ki jo ob lastni pridelavi semen pridobivamo vedno bolj pogosto. Rastline, ki so vzklile v edinstvenem trenutku, najbolj ugodnem za njih, na mestu, ki so ga izbrale same, so neprimerno bolj vitalne kot karkoli, kar smo sposobni narediti mi.

Nakjučno zrasle redkvice so najlepše in najboljše :PIn kot po naključju tovrstne »naključne« goste najdemo v živih mejah, na travnikih ali v gozdovih, torej površinah, ki so v primerjavi s prekopanimi površinami bolj sonaravne. Na takih rastlinah lahko raziskujemo, kolikšna je minimalna količina dela, da bomo te nenaključne goste vzgojili v plodove. Od tu na primer radiči, ki jih lahko nabiramo med regratom, od tu orjaške in nadvse okusne redkvice v ograji vrta in od tu številna drevesa, ki poganjajo na vsaki zelenici, ki je niso pravočasno pokosili.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: