Objavil/a: Janez Božič | 01/08/2011

SMRT PUŠČAV

Danes pobudo pri ozeljevanju krasa prevzemajo samonikle rastlinske vrste.Ne samo, da nastajanje puščav ni enosmerni proces, še več, dogajanje na slovenskem, takrat avstroogrskem  krasu sploh ni edini primer ozelenitve puščave. Iz istega obdobja in bližnjega prostora je znan primer ozelenitve Deliblatske peščare v Srbiji.  Izraelci so, sicer v nekem drugem prostru in času, ozelenili znaten del Izraela, vendar so se za razliko od avstroogrskih in srbskih gozdarjev v znatni meri naslonili na črpanje podtalnice, kar bi dolgoročno znalo biti problematično.

Proces ozelenitve puščave je bil vse prej kot preprost ali poceni, nič ni šlo gladko in če je kaj lahko šlo narobe, je tudi šlo. Ressel, ki je celotno idejo vpel v obvladljiv sistem ciljev, strategij in ukrepov, je umrl še preden se je prijela prva sadika črnega bora.

Da ne bo pomote, črni bor ni bil prva izbira. Prva predkultura, ki so jo izbrali kraški gozdarji, je bil žajbelj. Če torej  na slovenskemu krasu najdete kako dobro rastišče žajblja, je to zelo verjetno posledica truda ozelenjevalcev puščave. Šele pozneje so izbrali črni bor. Domačo vrsto sušnih rastišč, ki je znana po prilagodljivosti na sušne rastiščne razmere. Nato se je začelo zares, cesar (ali pa cesarica) je odvezal mošnjiček, vasi so gozdarjem prepustile del gmajn, seveda najslabših. V drevesnici pri Dunaju so začeli masovno vzgajati črne bore. In dela so se začela. Za vsako sadiko je bilo treba v kraški apnenec izkopati luknjo, katere premer je bil večji od premera gozdarjevega klobuka, ki je bil merilo za velikost luknje. Ko je klobuk gladko padel v globino četrt sežnja, je bilo treba prinesti zemljo (še vedno se sprašujem od kod?), posaditi sadiko in prinesti vodo, zelo verjetno ne samo enkrat. Nato je gozdar segel v žep in ekipi, ki je to dosegla, izplačal en goldinar. Projekt ni bil poceni; ko so se lotili preračunavanja na trenutno veljavne denarne enote so ocenili, da je pogozditev enega hektarja krasa stala okroglih 10 000 evrov. In črni bori so rasli? Ma kaki. Vsi so se posušili. No ja, skoraj vsi. Vsekakor pa toliko, da je bilo treba posaditi nove, in še enkrat in še enkrat. Nato so poskusili s setvijo. Bila je za malenkost bolj uspešna. Ravno dovolj, da so ustvarili jedra črnega bora, ki so se pozneje izkazala za zelo pomembna. Prvi, ki mu je uspelo, je bil Jože Kolar, gozd je rasel v okolici Trsta. Gozd je že pred leti dosegel sečno zrelost in črni bor počasi zamenjujejo pionirske drevesne vrste rastišču ustreznejših drevesnih vrst.

Vendar niti sadnja, niti setev niso bile tiste, ki so pogozdile kras. Pravi pogon ozelenitvi krasa je dala šele prva svetovna vojna. Seveda so se ljudje s Krasa izseljevali že prej, vendar je bila svetovna vojna prvi izmed štirih dogodkov, ki so dali črnemu boru pravo priložnost. In kakor so se izseljevali ljudje, tako se je naseljeval gozd. Sledila je svetovna gospodarska kriza in druga svetovna vojna in tokrat za spremembo načrtovan dogodek. Saj ne, da svetovne vojne niso bile načrtovane, vendar je bil ta dogodek načrtovan prav s ciljem ozelenitve takrat jugoslovanskih puščav. Tako so vsaj rekli, popolnoma možno pa je tudi, da so ustvarjali delavski razred in so želeli s tem ukrepom izprazniti najrevnejše predele takratne domovine. Ukrep je bil krut in nepravičen. Delavska oblast je prepovedala gojenje koz. Pravzaprav bi morali prepovedati nomadsko pašništvo, vendar, kdo bo to nadzoroval. Zato so se odločili za neverjetno krut, a izvedljiv ukrep, ki je s kraškega podeželja pregnal še zadnje kmetovanja željne prebivalce. In puščava je umrla.

Danes je slovenski kras druga najbolj gozdnata pokrajina v deželi, ki je med najbolj gozdnatimi deželami Evrope.

Advertisements

Responses

  1. Zanimiv zapis. Kakšen pa je bil prvotni gozd na Krasu in v obalnem predelu? Hrastov?

    • Hvala za vprašanje. Kot sem omenil že v tekstu “Nastajanje puščav” nam viri navajajo, da so bili to hrastovi gozdovi. Ker pa govorimo o okoli 100 000 hektarjih si take posplošitve ne moremo privoščiti. Prav natančni za 2000 let nazaj pa tudi ne moremo biti 🙂 Zagotovo pa lahko sklepamo, da so hrastova rastišča v dolinah rek dopolnjevala rastišča jesena, na močvirjih, črna jelša in tako naprej v odvisnosti od mikrolokacije.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: