Objavil/a: Janez Božič | 10/05/2011

ŠPARGLJI

Najboljša zelenjava raste v najhujših trnihBeluši, ali po domače Asparagus officinalis, so vsekakor kraljevska zelenjava. Na jedilnik moje družine so prišli pred kakšnimi dvajsetimi leti. Po nasvetu konvencionalnih vrtnarjev smo jim naredili okvirčke, jih posadili v sadovnjak in zasipali s humusom. Nato smo vsako leto, potem ko je zmanjkalo radiča in motovilca, čakali na novo svežo zelenjavo.

Kmalu pa so, ne da bi mi to opazili postali prva podivjana zelenjava, ki smo jo pridelovali.  Razvili smo gojitvene ukrepe, ki so naš najbolj cenjeni pridelek pospeševali. V vsakem grmu smo vsako leto pustili en poganjek, da je zacvetel in kmalu so jih krasile rdeče jagode. Te so pozobale ptice, ki so nato posedale na žičnih oporah za sadno drevje in izločale semena. Mladi poganjki so se prva leta skrivali med travo, ki jo je moj oče veselo škropl s herbicidi. Kmalu pa smo beluše opazili in herbicidi so postali preteklost. V vrstah sadnega drevja smo zato začeli kositi, kjer smo opazili mlade beluše smo se jim izognili in tako počasi povečevali pridelek. In ne samo, da smo ga povečali, rasla je tudi kvaliteta. Podivjani beluši so bili sicer manjši, bolj zeleni, vendar okusnejši in zahtevali so manj dela. Za njih nismo potrebovali okvirčkov in humusa, izvajali smo le neaktivnost košnje in jih pridno nabirali. Ne da bi vedel sem se tako začenjal spoznavati z naravnim kmetijstvom Masanobu Fukuoke.

Knjigo »Revolucija jedne slamke« sem prebral mnogo kasneje. Pritegnila me je čeprav je kot tipičen slovenski deloholik tudi pomotoma nisem v celoti razumel. Kako je to z naravnim kmetijstvom? Kakšna načela so to? Ne obdeluj. Ne uporabljaj kemijskih kemičnih gnojil ali pripravljenega komposta. Ne uničuj plevelov z oranjem ali herbicidi. Ne bodi odvisen od kemikalij. To niso načela, to so ne-načela. Kaj potem na taki kmetiji sploh delaš. Kljub temu, da smo ta ne-načela na majhnem segmentu našega sadovnjaka izvajali že več let, sem Fukuokina razmišljanja uvrstil v kategorijo budizma, ki je nam težko razumljiv. Razodetje sem doživel, ko sem v svojem gozdnem vrtu s koso prišel do dveh prekrasnih orhidej. Nisem ju pokosil. Sem pa začutil mrščavico po celem telesu in informacije, ki so bile že leta tam, so padle na svoje mesto. Ne-načela so med drugim podlaga za ne-aktivnosti in kmetijstvo, ki sloni na ne-načelih, je torej to skrivnostno naravno kmetijstvo.

Od takrat je marsikaj drugače. Spomnil sem se še drugih vrtov, ki sem jih obdeloval po ne-načelih naravnega kmetijstva. Ne-načela sem začel uporabljati pri pridelavi divje hrane v gozdnem vrtu. Nato sem nekatere neaktivnosti začel izvajati sistematično; nisem sejal, sem pa žel; nisem gnojil, sem pa dovolil naravnim krogotokom, da vplivajo na plodnost mojega sistema.

No ja, kar se tiče belušev oziroma špragljev so divji še vedno najboljši. Če živite na Primorskem lahko ne-aktivnosti pripeljete do skrajnosti in jih samo nabirate. Imajo pa šparglji in gozdnega vrta bistveno prednost pred nabiralništvom. Omogoči vam izvajanje ne-vožnje in to okusno zelenjavo si lahko pridelate kjerkoli v Sloveniji.

Advertisements

Responses

  1. […] je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je všeč tako […]

  2. […] (bljušč) je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga (špargljev) raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: