Objavil/a: Janez Božič | 21/12/2010

NA STELJI SE JE ŽE MARSIKAKŠEN KRANCELČEK STRGAL

3, 2, 1 gas

In tako malo za šalo malo za res so bila vsa skupna opravila v tradicionalnem kmetijstvu povezana z vsem. Košnja stelje in njeno spravilo sta bili težki opravili vendar, če je koscev več, če so bile grabljice primerno sproščene, vozarji nabriti in so otroci pridno pomagali je bilo težko in nadvse prijetno.

Stelja je bila nepogrešljiv del tradicionalnega kmečkega gospodarstva, del energetskega kroga, ki ni prizanašal nobenemu gospodarju. Če si hotel pridelovati poljščine si moral imeti njive. Seveda samo njiva ni bila dovolj, potreboval si najmanj še seme in zelo verjetno tudi gnoj. Torej si moral imeti travnike in pašnike, hlev in živino. Vendar vse to za pridelavo dobrega gnoja ni bilo dovolj. Potreboval si organsko snov, ki si jo dodajal živalskim iztrebkom in to mešanico nato odlagal na gnojišče, kjer je dozorela v gnojilo, ki so ga izčrpane njive nadvse potrebovale. Ta organska snov je bila v tradicionalnem kmetijstvu stelja. Torej, če si poljščine pojedel ali prodal, če je travo pojedla živina, kje si torej dobil steljo? V gozdu. Pravilno razmerje njiv, travniških površin in gozda je bilo tako osnova stabilnega gospodarstva in skupni donos je označeval meje rasti, preko katerih tradicionalnega kmetijstva ni moglo dvigniti niti umno gospodarjenje niti industrijska revolucija. Preboj se je zgodil šele z uvedbo mineralnih gnojil. Tako smo leta in leta energijo, ki smo jo iz kmetijskega gospodarstva odnesli v obliki zrnja, sadja, mesa in mleka v sistem vrnili z vsem znanim NPK – ajem.

Steljo se je v Sloveniji pridobivalo na številne krajevno značilne načine. V osrednji Slovenije so imeli steljnike – gozdove rdečega bora z bogato podrastjo orlove praproti. Na Dolenjskem pa smo v bukovih in hrastovobelo-gabrovih gozdovih grabili listje. Seveda tega listja nisi mogel nagrabiti kjerkoli. Nekatere gozdne površine so bile preskalovite, druge preveč zaraščene do tretjih ni bilo ustrezne poti, četrte so bile veleposestnikove … Površine na katerih se je steljarilo so bile tako omejene, po vsakem grabljenju bolje pripravljene in kmetje so se radi vračali leto za letom. Seveda pa ima listje tudi v gozdu svoj pomen. Stalen odtok hranil, ki bi se sicer moral preko listnega opada in humusa vračati v gozdna tla je v desetletjih ali celo stoletjih grabljenja začel puščati sledove. Drevje je začelo rasti počasneje, povišala se je kislost tal, naselile so se zeliščne vrste kot so borovnice, resa ali praprot, ki jim kisla tla nadvse ustrezajo. Prvi gozdnogospodarski načrti so tako steljarjenje opisovali kot pereč problem, ki povzroča škodo zato so predlagali, da ga je potrebno omejiti, recimo na način, da bi se na vsaki površini steljarilo le vsake tri leta.

Zelo znani so belokranjski steljniki, v njih se tako kot v osrednji Sloveniji ni grabilo listje temveč, se je kosilo orlovo praprot in pa seveda tudi spremljajoče zeli, ki pa jih je bilo zelo malo. Talne razmere namreč tu niso neugodne samo zaradi kisle reakcije, ki jo je povzročil človek.  Svoje prispeva tudi način rasti orlove praproti, ki tvori strnjen »sestoj«, tako da so svetlobne razmere na tleh nadvse neugodne. Poleg tega pa orlova praprot izloča tudi zaviralce rasti, ki zmanjšujejo konkurenčno sposobnost ostalih rastlin, pojav, ki ga lahko opazujemo marsikje, recimo pod orehi. Rastline, ki hočejo uspevati v družbi orlove praproti morajo zato biti nadvse prilagodljive. Ena od njih je breza, ki s svojo belino prinaša steljnikom dodano vrednost in ko jeseni orlova praprot pordi skupaj z modrim nebom ustvarijo pogled ob katerem se orosi oko marsikaterega Belokranjca.

Ko je bila vez med steljniki in kmetijami prekinjena so se steljniki začeli zaraščati. V belokranjskih steljnikih so se najprej začele pojavljati grmovne vrste kot so krhlika, brin in leska, nato pa tudi drevesa kot so hrast, gaber, rdeči bor ali smreka. Košnja, je tudi za tiste, ki so vztrajali, postajala vse težja in težja dokler niso steljniki skoraj izginili. In kot so steljniki izginjali tako so se krepile njihove vloge o katerih v času, ko so se steljniki raztezali od obzorja do obzorja ni nihče razmišljal. Estetska in pričevalna vloga sta na koncu pripeljali do tega, da so posamezne steljnike ponovno pokosili. Za košnjo je bilo sicer primernih le še malo površin, zato se je bilo potrebno ob ponovni oživitvi steljarjenja nasloniti na stroje (in to ne kosilnice), kljub temu pa so Belokranjci najboljše prihranili za konec.

Kosci so bili opremljeni tako, kot se spodobi: kose z lesenimi kosišči in okrašeni tubolci z osli. In kjer je slab ducat kos se spodobi imeti tudi babico in klepca v kar najboljši izvedbi (koliko besed v teh dveh stavkih ne razumete). Na začetku se je kosce iz stelje komaj videlo vendar se je kmalu odprla čistina. Kljub trdi stelji so kose rezale v dolgih zamahih in nobeden od koscev ni kazal utrujenosti, jasno znamenje da niso kosile kose temveč kosci. In to taki, ki so koso poznali že od malega, najstarejši med njimi pa je nosil že osem križev. Seveda pa skupno delo povzroča skupno žejo in kmalu smo načeli barilca, ki je bil poln maldega a že močnega vina. Ker pa se pri barilcu ne vidi koliko spiješ in ker je ta držal kakih pet litrov se ga ni splačalo dvigovati za požirke kot jih uvaja zadnja moda. Pogumno smo nagnili in vsem je bilo jasno, da pijemo najboljšega.

Skupno delo, skupna žeja

Tradicionalno so steljniki last vaške skupnosti, v Marindolu ta tradicija ni bila nikoli prekinjena in zato pokrivajo za slovenske razmere velike površine. Poleg tega pa so kosci začeli v vrtači, ki je bila okrogle oblike. Tako je bila košnja v krogu najverjetneje logična rešitev vendar me je pogled na kolo koscev nadvse presenetil. Na začetku je bil krog še dokaj majhen nato pa se je hitro povečeval in kaj kmalu je bilo potrebno po voz. Številne grablje in vile so ga napolnile hitro, mogoče bi ga v preteklosti naložili še bolj, vendar so ga vsekakor naložile neprimerno bolj kot bi si upal peljati z avtom. Konja sta se mi sicer zdela zelo močna vendar sta bila samo dva. Ko je bil naložen so preko voza položili žrd, jo močno privezali in tako stisnili steljo, da ni mogla uhajati. Kar je štrlelo so obkosili in pograbili. Nato pa so tlesknile vajeti in voz je poskočil kot tega ni pričakoval nihče razen vozarja, predvsem pa tega ni pričakovala njegova spremljevalka. Malo smo že razmišljali, da jo bomo pobirali s tal, ko je voz zapeljal v globoko kolesnico. Tega ni pričakoval niti vozar. Seveda niti on niti spremljevalka ne bosta nikoli povedala, ali ju je stisnilo pri srcu ali malo niže, vsi pa smo vedeli, da je bilo nevarno.

In kot se za te kraje spodobi smo zaključili z malico. V to kaj bomo naredili s steljo se ob tej priliki nismo poglabljali, vendar je ravno to ključno vprašanje za ohranitev steljnikov. Tokrat smo kosili na evropska sredstva, v naslednjih letih bomo kosili na občinska. Kljub temu pa bi steljnike najlaže ohranili, če bi razvili način uporabe stelje. Z razvojem ekološkega kmetijstva se bo povečala tudi potreba po domačem gnoju, vendar danes slama nima več takšnega pomena kot včasih, zato je gnoj mnogo laže pripravljati z njo. Bomo znali najti način uporabe za ta popolnoma ekološki material?

Advertisements

Responses

  1. Živijo!

    Janez,vsakič napišeš kaj zanimivega,
    tole o steljnikih, je bilo čisto novo zame !

    Prijetne praznike ti želim in obilo lepega v Novem letu!

    Lep pozdrav
    Karmen

    • Hvala, tudi jaz sem bil prijetno presenečen nad dogajanjem 🙂


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: