PERMAKULTURNO IZOBRAŽEVANJE

Najverjetneje ne bom povedal nič novega, če omenim da si težnje k zdravemu življenju v zdravem okolju nismo izmislili predlani.

Celovite sisteme ekološkega, organskega biološkega, sonaravnega ali kakšnega podobnega gospodarjenja so razvili že pred Billom Mollisonom in Davidom Holmgrenom. V času druge svetovne vojne sta tako delovala Masanobu Fukuoka, ki je razvil neaktivno kmetijstvo in Hans Leibundgut, ki je utemeljil nego gozda. Še pred njima je deloval Rudolf Steiner, ki se je, kot je manj znano, rodil na Hrvaškem. To so bili sicer pionirji, vendar so tudi oni imeli zgodovinske zglede. Rousseaujev vzklik »Nazaj k naravi« je odmeval v času rokokoja. Zanimiva pa je tudi povezava religije in odklanjanja modernizacije kmetijstva. Bolj znana med tovrstnimi skupinami so Amiši oziroma, kot imenujejo sami sebe, »enaki ljudje« ki izvirajo iz leta 1693. Številne verske skupnosti tako ne odklanjajo le pesticidov in umetnih gnojil, temveč tudi uporabo gum ali hladilnikov, torej pripomočkov, ki jih moderni ekologi sprejemamo brez pomisleka. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na starogrški ideal zdravega duha v zdravem telesu.

Hkrati pa so si različni akterji v zgodovini prilastili besede ali besedne zveze, ki s tistim, kar počnejo, nimajo nobene zveze. V času pionirskega razvoja permakulture je tako bilo nekaj v nebo vpijočih primerov, podobno kot so mirovne sile, oborožene z najmodernejšim orožjem. Vendar bi bilo tu smotrneje omeniti pojme kot so »zelena revolucija« ali »organska arhitektura«. Organska arhitektura tako sloni predvsem na uporabi armiranega betona, za »zeleno revolucijo« pa so proglasili uvedbo umetnih gnojil v industrijsko kmetijstvo.

Prvi permakulturniki, prekaljeni ekologi, so bili s tem najverjetneje seznanjeni in so dobro vedeli, kam bo zapihal veter, ko bo industrija zaznala, da je permakulturno lahko tudi prodajna znamka. Zato so že leta 1986 vzpostavili sistem permakulturnega izobraževanja, ki naj bi zagotovil smotrno uporabo besede permakultura. Temelj tega izobraževanja posameznik postavi z 72 urnim osnovnim permakulturnim tečajem, ki ga vodi permakulturni učitelj z opravljeno diplomo. Zanimivo je, da se mora tečaj odviti v enem delu, torej ga je težko izvesti prej kot v desetih dneh. Permakulturni učitelj nato izda potrdilo o opravljenem osnovnem tečaju in s tem prevzame mentorstvo nad tečajnikom. Tečajnik si pozneje seveda lahko izbere tudi drugega mentorja, vsekakor pa mora nadaljevati z delom. Delo naj bi trajalo dve leti in priporočljivo je vodenje dnevnika, ki pa za tiste, ki imajo dober spomin seveda ni obvezno. Delo se lahko nanaša na različna področja: konkreten projekt, načrtovanje različnih projektov, permakulturno poučevanje, delo z mediji, delo v permakulturnih organizacijah ali katerem drugem področju. Različne permakulturne akademije priznavajo različna področja, prav tako niha tudi število teh področij, kljub temu pa je za vse predviden enoten naziv »Permakulturni načrtovalec« (Permaculture Designer). Kandidati nato svoje dvoletno delo predstavijo na permakulturni konvergenci, kjer jim v skladu s predstavljenimi aktivnostmi podelijo diplomo iz enega ali več področij. Če njihov mentor ni prisoten, morajo od njega pridobiti pisno potrdilo, na konvergenci pa morata biti prisotna najmanj dva permakulturna učitelja. Ta dva nato podpišeta diplomo in tisti, ki so pridobili naziv permakulturnega načrtovalca za področje poučevanja, lahko vodijo osnovne permakulturne tečaje in izdajajo ustrezna potrdila. Tako je vsaj bilo v Brnu leta 1999.

Sicer pa permakulturo lahko poučuje in izvaja kdorkoli in le upoštevanje etičnega načela nas varuje pred zlorabo permakulture v namene blagovne znamke. Danes na žalost vidimo, da se pionirji niso motili, tako smo priča razmahu ekološko-organskega potrošništva. Kmetijstvo s pomočjo bakra in žvepla prideluje ekološko hrano, industrija množično proizvaja ekološke izdelke za enkratno uporabo, trajnostno pa je postalo široko zlorabljena politična parola.