Objavil/a: Janez Božič | 09/04/1998

SKRITE POTI NOVEGA MESTA

V Novem mestu obstajajo poti, skrite očem komunalne službe. Poti, ki jih ni načrtoval urbanist. A vendar so prehodne, vzdrževane, in popolnoma ustrezajo željam in potrebam uporabnikov.

KRAJ KAMOR GRE TUDI CESAR PEŠ

O stranišču vam nimam povedati nič novega, čeprav je tema zelo vabljiva. Tista zanimiva beseda, ki se skriva v starem slovenskem pregovoru je PEŠ. Na prvi pogled ni videti, da bi bilo o pešcih potrebno govoriti, vendar obstajajo nekatere neugodne smeri razvoja. Prostor namenjen pešcem v primerjavi z avtomobilisti, čakalna doba pred prehodom za pešce, zakon močnejšega na prehodu za pešce, delež proračuna, ki ga avtomobilistom namenja država, občina, družina,… način izdelave čevljev, splošna kondicija, umetnost hoje, …… Avtomobili zelo pogosto prevzamejo prostor namenjen peš hoji. Primer za tako ravnanje so ceste v manj prometnih predelih, recimo od Mačkovca do Novega mesta. Cesta brez pločnika, ki jo pešci uporabljajo kot izgleda le na lastno odgovornost. Ali pa parkirišče na novem trgu. Zasnova novega trga, izražena skozi dostope v obliki stopnišč in smermi v katere so ti prehodi usmerjeni, sicer izgleda kot ustvarjena za pešce, vendar je konzerva, v kateri poseda zbiralec parkirnine, prevzela oblast, podzemne garaže pa bolj ali manj samevajo. Velik delež odraslih ljudi je avtomobilistov. Čevljarska industrija pa je le industrija, ki si seveda želi preživeti. Zato je večino njihovih izdelkov zelo prilagojenih pritiskanju na pedala in malo manj hoji. Posledice se kažejo v obliki pekočih podplatov, platfusa, šibkih gležnjih… Seveda lahko kupite tudi čevlje prilagojene za hojo, vendar vas bo preveč ljudi spraševalo, od kod ste prišli. Splošna kondicija je seveda temu primerna. Prehoditi trideset kilometrov na dan? Za večino pretežno zdravih ljudi v najboljših letih to predstavlja skrajni izziv. Ponoviti kaj takega naslednji dan pa utopijo. Umetnost hoje tako postaja izumirajoča umetnost, ki so jo negujejo planinci, pohodniki, alpinisti… Hoja po brezpotju je le še privilegij gozdarjev. Hoditi bos ali pa bos celo kam priti pa je le še oddaljen spomin evolucije, ki je svoja najboljša leta posvetila ustvarjanju stopal in več kot polovico našega mišičevja namenila in ustrezno razvila za potrebe hoje. Povprečen meščan pa se z dvigalom pelje v garažo, z avtom v službo, kjer prevegetira svojih osem ur. Z istimi prevoznimi sredstvi se nato odpravi pred televizor, kjer preživi ostanek dneva. Postopek ponavlja vse delovne dni razen četrtka, ki ga popestri z obiskom fitnes studia. Če si ga seveda lahko privošči, kajti avto je v nasprotju s splošno razširjenim mnenjem precej draga zadeva.

KO STOPITE IZ AVTOMOBILA STE TUDI VI PEŠCI

Poleg tega pa obstajajo skupine ljudi, ki so sposobne preživeti brez avtomobila. Seveda je veliko odraslih brez izpita, avtomobila ali celo obojega, vendar je to skupina, ki je nihče ne jemlje zelo resno, saj je avto kot statusni simbol daleč pomembnejši kot prevozno sredstvo. Peš hoja je torej vse bolj nekaj kar ni dobro početi preveč očitno, če pa brez nje ne morete je dobro, da se odmaknete na periferijo, recimo v gozd. Novemu mestu je po zaslugi modrosti piscev Zakona o gozdovih, na račun lastnikov gozdov, skrita ljubezen do peš hoje utrla stezice v Ragovem logu, Portovalu in številnih drugih gozdov in gozdičev. Ta ljubezen je poti, sicer namenjene in urejene za gozdarsko delo, spremenila v sprehajališča, ki jih vsaj občasno uporablja večina Novomeščanov. Poleg tega pa so te gozdove prepletle še druge potke, ki vas popeljejo do najlepših mest za opazovanje sončnega zahoda ali pa vam pokažejo najbližjo pot iz Ragovega v center mesta. Prav tako je brez izpita veliko starejših ljudi, predvsem žensk, ki peš opravijo večino opravil v družini. Nakupe, plačevanje položnic, obdelava vrta, obisk cerkve ali kakšne bolj kulturne institucije…. To je pravzaprav najmočnejša skupina meščanstva, saj na svojih pohodih srečujejo somišljenike, s katerimi lahko izmenjajo mnogo več kot poblisk z lučmi ali bežno hupanje. Lahko se neovirano ustavijo, pogovorijo, gredo del poti skupaj ali pa se celo spomnijo, da morajo nujno spiti eno kavico…… Vendar ta skupina ni najmočnejša. Najmočnejša skupina pešcev so otroci. Otroci avtomobile sicer imajo, vendar jih v njihovi le njim znani modrosti uporabljajo v namene, ki so odraslim bolj ali manj nerazumljivi. Ko se odpravijo v vrtec ali šolo sicer vse preradi vskočijo dedki ali babice in tako v razvijajoč se um vcepijo lagodnost in avtomobilističen način razmišljanja. Vendar jim to ne uspe in otroci kmalu odkrijejo užitek hoje v šolo skupaj s prijatelji. Sladka urica, ko se izmaknejo nadzoru in se s prijatelji-cami pogovorijo o večnih skrivnostih odraščanja, o skrivnih hišicah v gozdu in o fantu iz sosednje ulice…. S svojo taktiko so si uspeli izboriti privilegije, kot nihče drug. Recimo ustanovitev lastne policije, ki na ključnih mestih poti v šolo z avtoriteto rumene rutice in loparčka uveljavlja izvajanje zakona. Veliko ljudi kljub vsem težavam hodi v službo peš, in obstajajo še skupine pešcev, ki jih ne bom našteval, skratka končno število je večje od števila avtomobilistov. In vsi ti ljudje so bolj ali manj nevidni iz preprostega razloga – ne povzročajo problemov. A vendar pustijo sledi. Potke. Potke, ki se vijejo čez zelenice, med bloki, za garažami …. Najlepši primer je pot iz Ragovske do osnovne šole Grm, pot, ki si je na nekaterih odsekih izborila celo tlakovanje. Ko na Ragovski zapusti parkirišče so jo prekrili s ploščami in jo s tem naredili prehodno v vsakem vremenu ter tako postavili zgled za reševanje podobnih primerov. Nato se preko Jakčeve zvija med bloki in garažami kot blatna steza, ponekod posuta s peskom, drugod le sled v travi. Poskus dodelave v obliki stopnic z ograjico zaradi neupoštevanja kolesarjev in vozičkov kot rednih uporabnikov peš poti na žalost ni popoln.Vendar je bila dobra volja pokazana, kar pomeni, da končna rešitev ni več daleč. Za SDK-jem nato preko uradnih poti in parkirišč pride na zadnjo stran Zagrebške ulice, kjer jo stopnice vzdignejo neposredno pred šolo. Skratka, pešci so si brez uradnega blagra izborili najboljšo pot, ki upošteva, da pešci ne potrebujejo tako blagih ovinkov kot avtomobili in je zato mnogo krajša. Uradni graditelji poti pa pešce preusmerjajo na ceste, kjer morajo neprestano vdihovati strupene hlape ter prenašati hrup in nevarnost, da jih bo med izogibanjem na pločniku parkiranim avtomobilom zbil neučakan šofer. Seveda so tudi potke, ki jih želijo nasprotniki peš hoje na vsak način uničiti. Vendar jih s tem le potisnejo v ilegalo. Primer kronske kozlarije je križišče železnice in ulice iz Drske proti zdravstvenem domu. Začelo se je najverjetneje tako, da je bilo spuščanje in dvigovanje zapornic neažurno. To je povzročilo nekontrolirane prehode, ki se jih je nek urbanističen samouk odločil preprečiti z železnimi ograjami in mrežami. Kaj je ostalo od njegove ideje si lahko ogleda vsak sam. To očitno ni način reševanja problemov, vendar primer ni osamljen. Enaki filozofiji so sledili tudi ograjevalci zgradbe na Seidlovi 70, ki so hkrati z zgradbo ogradili tudi peš povezavo med spodnjo in zgornjo stranjo ogromne stanovanjske soseske. Tretji primer je na najkrajšem prehodu med gimnazijo in Ragovim logom, kjer so pod Slovenijašportom zgradili velika zelena vrata in tako gimnazijcem preprečili najkrajši dostop do Ragovega loga. Seveda so v vseh treh primerih že vzpostavljene potke, ki se tem prerekam uspešno izognejo. Ostane sicer grenak priokus, vendar ga z lahkoto izperemo, če se iz podobnih primerov naučimo, kako te ilegalne potke nastajajo in to teorijo izrabimo sebi v prid. Teorija je očitno dobro znana prebivalcem Plave lagune, ki so v gozdičku med bloki in reko Krko razvil cel mali park z različnimi objekti, ki so jih gradili neimenovani ljubitelji narave in sedaj dobiva dopolnitev v funkcijsko pripadajočem prostoru, ki z udarniško akcijo posameznih entuzijastov ob logistični podpori DNŠ-ja prebija mejo med ilegalnostjo in legalnostjo. Akcija ne sme ostati neopažena, saj bi lahko v prihodnosti postala zgled za ravnanje na podobnih mestni površinah, ki jih velikopotezni načrti odrinejo na rob dogajanja.

EPILOG

Seveda bi lahko na mestni ravni namesto avtomobilizma spodbujali peš hojo, kolesarjenje in javni transport, vendar je to povezano s frontalnim spopadom s svetovnim avtomobilskim lobijem. Zato je najverjetneje bolje, da začnemo pri sebi.

Objavljeno: Park, letnik1, številka 2, april 1998

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: